sveti Irenej – škof in mučenec

IrenejImena: Hotimir, Friderik, Miroslav, Ljubomir, Ireneja, Nejka
Sodobniki našega svetnika so hvaležno sprejemali modrost njegovih knjig, niso pa nam posredovali natančnih podatkov o rojstvu in smrti. Niti to ni gotovo, da bi bil res mučenec. Prvič je to zapisal sv. Hieronim kakšnih dvesto let po njegovi smrti, v starejših zapisih pa ni omenjeno.
Doma je bil iz Male Azije, učenec sv. Polikarpa, najimenitnejši pisatelj 2. stoletja. Morda ga je sam Polikarp poslal misijonarit v Francijo, v Lyon. Ko je v preganjanju Marka Avrelija umrl devetdesetletni škof Fotin, so mu za naslednika na lyonskem škofovskem sedežu izvolili Ireneja.

Prvo zanesljivo letnico iz Irenejevega življenja izvemo razmeroma pozno. Leta 177 so lyonski kristjani tik pred dnevi njihovega mučeništva sporočili v Rim papežu Elevteriju (175-189), da so njihovo cerkveno občino poskušali begati montanisti (začetnik tega nauka Montan je menil, da je on sam pravi božji glasnik, celo Bog Oče in Sin in Sveti Duh v človeški podobi, in napovedal bližnji konec sveta). To zanesenjaško zmoto je razkrinkal Irenej, zato so ga poslali iz Lyona v Rim, da jo tam razloži. Lyonci so sporočili papežu: »Zaupali smo Ireneju, našemu bratu in sodelavcu, da ti nese to pismo, sprejmi ga kot gorečnika za Kristusovo postavo in duhovnika Cerkve.« Irenej je bil pri papežu tisti čas, ko so lyonski mučenci tako slavno izpričali s prelitjem svoje krvi zvestobo Kristusovemu nauku. Tako Irenej ni bil mučeniška žrtev, imel pa je gotovo poleg njihovega mučeniškega škofa Potina največ zaslug za njihovo trdnost v veri.
Svoje ime (Irenej pomeni v grščini mirni ali miroljubni) si je pridobil, ko so se škofje na Zahodu pod vodstvom papeža Viktorja odločili, da bodo praznovali veliko noč v nedeljo po prvi pomladanski luni. Maloazijski škofje so se temu uprli in grozil je razkol. Za mir v Cerkvi je posredoval Irenej. Papež mu je tem rajši ustregel, ker se je zavedal, da je Bog v lyonskem škofu obudil največjega bogoslovnega učenjaka, čigar spise je željno čakal in sprejemal vesoljni krščanski svet. Njegovo največje in najpomembnejše delo je pet knjig v grščini z naslovom »Proti herezijam« (ohranjene samo v latinskem prevodu).
Vir

»Brez ljubezni pred Bogom ne velja naše znanje, pa tudi ne spoznanje skrivnosti, ne vera, ne preroštvo. Brez ljubezni je vse to prazno in brezuspešno. Izpolnjevanje ljubezni izpopolnjuje človeka, in kdor ljubi Boga, ta je popoln na tem in na prihodnjem svetu. Ko bomo Boga ljubili, ne bomo izginili in čim bolj ga bomo gledali, tem bolj ga bomo ljubili.«
»Človekova slava je v Bogu. Človek pa je sprejemnik božjega delovanja, vse njegove modrosti in moči.«
Ime: Izhaja iz starogrškega imena Eirenaios, ta pa iz besede eirene, »mir«. Pomeni torej »miren, miroljuben«. Po imenu mu ustreza ime Ljubomir, Hotimir.
Vzdevki: Oče katoliške teologije, luč zahodne Cerkve, začetnik dogmatike.
Rojen: v prvi polovici 2. stoletja, okoli leta 130.
Kraj rojstva: Smirna, Azija.
Umrl: leta 202, star 72 let.
Kraj smrti: Lugdunum v Galiji, danes Lyon v Franciji.
Družina: Kljub pretežno poganskemu okolju se je rodil vernim staršem in bil že od mladih nog vzgojen v krščanstvu.
Učitelj: Sv. Polikarp (69–155), učenec apostola Janeza Evangelista.
Škofija: Škofija v Lyonu je bila ustanovljena leta 150, v 3. stoletju povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. Danes šteje slaba 2 milijona prebivalcev, od tega 65 % katoličanov, in ima 149 župnij. Od leta 2002 jo vodi nadškof kardinal Filip Barbarin. Irenej je bil drugi škof, od leta 155 do smrti (202).
Predhodnik: sv. Potin (150–177)
Naslednik: sv. Zaharija Lyonski (202– ?).
Krivoverstva: Kot goreč in neutruden oznanjevalec evangelija se je zavzeto boril proti zmotam, ki so se tedaj pojavljale v Cerkvi, zlasti gnosticizmu (»skrivno znanje«), montanizmu (Montan iz Frigije je učil, da je samo on pravi glasnik božji, celo bog).
Dela: Napisal je večje število del, ki pa so povečini izgubljena. Njegovo največje in najbolj znano delo je Zoper krivoverstva v petih knjigah, poleg tega je znan še spis Razlaga apostolskega oznanjevanja.
Življenjepisec: Škof Evzebij piše o njem v peti knjigi Cerkvene zgodovine, nekaj tudi sv. Hieronim in sv. Gregor iz Toursa (o njegovem mučeništvu). .
Zavetnik: škofije Lyon
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa s pastirsko palico, zvitkom ali knjigo, pa tudi z mučeniško palmo.
Grob: Pokopan je bil v cerkvi, ki so jo poimenovali njemu v čast. Grob z njegovimi posmrtnimi ostanki so leta 1562 uničili Hugenoti, glava pa je shranjena v cerkvi sv. Janeza v Lyonu. Njegovo mučeništvo ni dokazano.
Goduje: 28. junija, v Pravoslavni cerkvi pa 23. avgusta.
Vir