sveti Janez od Križa – duhovnik in cerkveni učitelj

Janez od Križa“V Kristusu nam je Bog govoril” – Iz razprave O vzpenjanju na goro Karmel (2. knj., 22. pogl.)

Ko se je v sredi 16. stoletja iz srca Cerkve izvijal klic po notranji prenovi, je v španskem mestecu Fortiveros v stari Kastilji Bog poklical v življenje moža, polnega notranje jasnosti in odprtosti za resnico, Janeza de Yepes y Alvarez. Rodil se je na god Janeza Krstnika, 24. junija 1542, kot tretji otrok očetu Gonzalu, ki je bil sicer plemiškega rodu, a ne preveč premožen, in prijetni, globoko verni materi Katarini. Kmalu po Janezovem rojstvu je očetova smrt ubožni družini stisko še povečala. V boju za obstanek se je vdova preselila v Medino del Campo, ki je bila tedaj cvetoče trgovsko mesto. Zaradi revščine mati niti pomislila ni, da bi mogla nadarjenega, bistrega Janeza dati v šole, pač pa ga je dala v tamkajšnjo dobrodelno ustanovo, da bi se čim prej izučil kakšne obrti. Začel je pri nekem tesarskem mojstru, nadaljeval pri krojaškem, se lotil slikarstva in rezbarstva, a so mu povsod očitali, da je preveč neroden. Nazadnje se je vendarle zelo dobro izkazal kot bolniški strežnik. Lastnik bolnišnice plemič Alfonzo Alvarez de Toledo je opazil njegovo nadarjenost in mu omogočil, da je pri jezuitih obiskoval latinsko šolo. Zelo hitro je napredoval v latinščini in književnosti. Ljubezen do resnice je bila njegova življenjska potreba in vse močneje se je v njegovem srcu oglašal duhovni poklic.

Pri dvajsetih letih se je resno odprlo vprašanje njegove prihodnosti. Njegov dobrotnik don Alfonzo si je srčno želel, da bi Janez ostal v njegovi bolnišnici za hišnega kaplana. V sebi pa je čutil, da se mora ves posvetiti molitvi. Tako je na veliko začudenje vseh na god apostola Matija, 24. februarja 1563, vstopil v karmelski red in si izbral ime brat Janez od sv. Matija. Ta red si je izbral, ker je vedel, da v njem prav posebej častijo Marijo. Naslednje leto, po prvih svetih zaobljubah, so ga predstojniki poslali na slavno univerzo v Salamanko. Univerza mu je omogočila izvrsten študij filozofije, Svetega pisma in cerkvenih očetov. V tamkajšnjem karmeličanskem kolegiju, kjer je stanoval, je dobival dodatno izobrazbo o nauku učiteljev svojega reda.
Leta 1567 je prejel mašniško posvečenje in opravil svojo prvo daritev v Medini del Campo. Tam se je srečal s sv. Terezijo Jezusovo, kar je za vselej zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Terezija je tedaj že bila v razcvetu prenavljanja samostanov v prvotni strogosti. Sv. Janez pa je prav tedaj doživljal razočaranje nad mlačnim življenjem v svojih skupnostih. Premišljeval je, da bi odšel h kartuzijanom. Terezija mu nakaže drugo smer: Loti naj se prenove v svojem redu. Ponudila mu je hišo v vasici Durvelo, ki jo je njej poklonil neki plemič. Sem je prišel Janez s skupinico redovnikov, zavzetih za življenje po prvotnem Pravilu, 28. novembra 1568. Janez si je glede na nov življenjski program izbral tudi novo ime Janez od Križa. Kmalu za tem so nastali novi reformirani samostani v Pastrani, Manrezi in Alcali. Vrhovni predstojnik je bil prenovi naklonjen.
Za tem je bila Terezija poklicana v veliki samostan Učlovečenja, kjer je morala prevzeti mesto predstojnice. Sv. Janeza od Križa je prosila, da je bil sestram spovednik. V tej službi je dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Niti težko in odgovorno delo v samostanu, niti stiki z ljudmi iz mesta, katerim je bil prav tako duhovni voditelj, niso ovirali njegove notranje samote in kontemplacije, ampak so mu pri njej le pomagali.
Janez od KrižaVelik in hiter uspeh prenove pa je vzbudil hudo vznemirjenje pri tistih, ki so bili z dotedanjim življenjem v samostanu zadovoljni. Nove stroge redovnike so imeli za novotarje in jih na kapitlju v Piacenzi razglasili za upornike. Največ nejevolje je bil seveda deležen Janez, ta, po postavi mali, a odločni in goreči redovnik, ki je s svojo kontemplacijo potegnil za seboj veliko resnih redovnikov. Prišlo je tako daleč, da so ga v samostanu Medina del Campo zaprli v ječo. Le na odločno nuncijevo posredovanje so ga kmalu izpustili. Po nuncijevi smrti pa so to dejanje ponovili in ga skrivaj odvedli v Toledo. Bil je deležen hudih obtožb in surovega ravnanja. Telesno trpljenje in dušna zapuščenost sta njegovo duhovnost še močneje prečistila. Povzpel se je do najvišjih stopenj mističnega združenja z Bogom. Ob tem so dozorevali žlahtni sadovi njegovega duha – njegove pesmi in spisi.
Ker je bilo njegovo življenje v nevarnosti, je na praznik Marijinega vnebovzetja 1578 pobegnil iz ječe. To je bilo ravno v trenutku, ko so bili časi za bosonoge karmeličane najtežji. Tako je, četudi izčrpan od hudega trpljenja, znova mogel svojim sobratom kazati pravo smer. Papež Gregor XIII. je l. 1580 potrdil posebno redovno provinco bosonogih karmeličanov in s tem je bil spor vsaj pravno končan. Janez se je znova posvetil spovedovanju in duhovnemu vodstvu. Številna pričevanja njegovih spovedancev kažejo, kako je znal stroga pravila svojega reda združevati z globoko človeškostjo in pravim krščanskim usmiljenjem. Hkrati opravlja najrazličnejše službe v redu. Je hišni predstojnik, provincialni vikar. Pomaga pri prenavljanju samostanov. Pogosto je na potovanjih od samostana do samostana, kjer je bil spovednik. Ne ogiblje se dela na vrtu in – piše.
Janeu od KrižaToda ta mir ni trajal dolgo. V vodstvo reda se je povzpel redovnik, ki Janezu ni bil naklonjen. Začela so se širiti obrekovanja in zastraševanja, da je med redovniki nastal pravi preplah. V tem obdobju je bilo uničenih lepo število njegovih pisem in avtografov, saj je bilo vse, kar je bilo povezano s svetnikom, “nevarno”. Janez pa ob tem ostane miren in ne dovoli niti, da bi kdo ogorčeno govoril o njegovih preganjalcih. Grozili so mu z izključitvijo iz reda.
Preden naj bi dosegli ta namen, Janez od Križa zboli. Vnete rane na nogah mu povzročajo stalno vročico. V samostanu v Ubedi se svetniku bolezen poslabša. Izrezovanje in izžiganje ran, kakor ju je uporabljala tedanja medicina, prenaša z angelsko potrpežljivostjo. Opolnoči med 13. in 14. decembrom 1491 odide Janez od Križa “prepevat jutranjice v nebesa”, kakor je sam napovedal. Začasno ga pokopljejo v kraju smrti, nato pa ga prenesejo v Segóvio. Za blaženega je bil razglašen leta 1675 in 27. decembra 1726 za svetnika. Njegov god obhaja Cerkev 14. decembra.
Sv. Janez od Križa je eden največjih učiteljev in pričevalcev mističnega izkustva. Deležen velikih nasprotovanj, preganjanj in celo jetništva svojih sobratov je vztrajno napredoval na poti čiste ljubezni. Ko je bil nekoč pred Križanim zatopljen v molitev, je slišal razločne besede: “Janez, kakšno nagrado hočeš od mene za vse to, kar si napravil in pretrpel zame?” Janez je mirno prosil: “Gospod, trpim naj in naj bom preziran zaradi ljubezni do tebe.” Zato ga nekateri imenujejo kar sv. Janez od Ljubezni.
Svoja izjemna mistična razsvetljenja je opeval in razlagal v svojih delih Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Živi plamen ljubezni. Vsa so prevedena tudi v slovenščino. Kot eden največjih španskih lirikov je postal učitelj na poti vere, ki izhaja iz ›nič‹ in je usmerjena k ›vsemu‹. Postal je moder voditelj celim generacijam ljudi, ki so se podali na pot molitve in kontemplacije. Velja kot najjasnejši in najbistrejši mistični teolog nove dobe. Zato ga je papež Pij XII. 24. avgusta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja.
Vir

Janez od KrižaAtributi: karmeličanski habit (prepasana kuta), škapulir, ogrinjalo
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Rodil se je leta 1542 v Španiji v siromašni družini. Mati vdova zaradi tega ni mogla pomisliti, da bi nadarjenega Janeza poslala v višje šole. Želela je, da bi se izučil kakšne obrti, pa ni šlo. Vsi so mu očitali, da je preveč neroden. Ko pa je bil bolniški strežnik pri nekem plemiču, mu je ta omogočil šolanje. Dvajsetleten se je na začudenje vseh odločil, da se bo posvetil molitvi in kontemplaciji (premišljevanju, notranjemu zrenju božjih stvari). Zato je sklenil vstopiti v karmeličanski red. Ko je opravil študije na univerzi v Salamanki, je bil posvečen za duhovnika. Toda tedaj ni bil več zadovoljen v karmeličanskem redu kakor v začetku. Videl je, da se je tudi v ta red vtihotapil posvetni duh in da se je oddaljil od prvotnih pravil.

Hotel je že prestopiti h kartuzijanom, tedaj pa je v njegov samostan prišla karmeličanska redovnica Terezija Velika in se srečala s tem mladim in zglednim duhovnikom. Ta velika žena je z dovoljenjem predstojnikov začela prenovo ženskega karmeličanskega reda, da bi ga vrnila k prvotnemu duhu in pravilom. Ko mu je razložila svoj načrt prenovitve ženskih samostanov, mu je svetovala, naj ostane v karmeličanskem redu in začne v njem duhovno prenovo. Terezija mu je dala na voljo hišo v vasici Durvela in tam se je naselil Janez z nekaterimi redovniki, ki so si tudi želeli globljega duhovnega in redovnega življenja. Janez si je takrat privzel priimek Janez od Križa.

Pozneje so ga poslali v samostan v Avilo, kjer so karmeličanke živele po blažjih pravilih. Tam je bil pet let duhovni voditelj in spovednik velike redovne družine in dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Redovniki, ki so živeli po olajšanih pravilih, so Janezu zelo nasprotovali. Prišlo je tako daleč, da so prišli v Avilo, ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano samostansko ječo, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Janez je ta čas tudi notranje mnogo trpel in se čutil zapuščenega od Boga. To notranjo moč je opisal v nedosežni pesnitvi »Temna noč duše«. Iz ječe je pobegnil. Umrl je leta 1591.
Goduje 14. decembra.
Vir

Danes bi rad spregovoril o duhovnem prijatelju sv. Terezije, ki je skupaj z njo prenovil karmeličansko redovno družino: o sv. Janezu od Križa, ki ga je papež Pij XI. leta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja in mu je izročilo dalo vzdevek Doctor mysticus, »mistični učitelj«.

Prenovitelj karmela
Janez od Križa se je rodil leta 1542 v vasici Fontiveros pri Avili, v zelo revni družini. Janez je že pri devetih letih izgubil očeta; družina se je preselila v Medino del Campo pri Valladolidu, kjer se je šolal tudi pri jezuitih. Ob koncu šole je imel jasen poklic: redovno življenje; pritegnil ga je karmel.

Poleti leta 1563 je začel noviciat pri karmeličanih in si privzel ime Matija. Naslednje leto so ga poslali na ugledno Univerzo v Salamanki. Leta 1567 je bil posvečen v duhovnika in se vrnil v Medino del Campo za novo mašo. Tu se je prvič srečal s Terezijo Jezusovo. Razložila mu je svoj načrt prenove karmeličanskega reda tudi za moško vejo. Mladi duhovnik je bil tako prevzet od Terezijinih zamisli, da je postal veliki podpornik načrta. Prva hiša bosonogih karmeličanov je bila odprta 28. decembra 1568 v Duruelu v avilski provinci. Z Janezom so bili še trije tovariši. Ob obnovitvi redovnih zaobljub po prvotnem redovnem vodilu so si vsi štirje privzeli novo ime: Janez si je tedaj pridal ime »od Križa«. Konec leta 1572 je na prošnjo sv. Terezije postal spovednik in vikar samostana Učlovečenja v Avili, kjer je bila sama priorica. To so bila leta tesnega sodelovanja in duhovnega prijateljstva, ki je oba bogatilo. V to obdobje segajo tudi najpomembnejša dela sv. Terezije in prvi Janezovi spisi.

Pripadnost karmeličanski prenovi ni bila lahka in je Janeza stala tudi hudega trpljenja. Najbolj boleč dogodek je bila njegova ugrabitev in zapor v karmeličanskem samostanu Stare observance v Toledu leta 1577, kar se je zgodilo po krivični obtožbi. Svetnik je bil več mesecev zaprt in izpostavljen pomanjkanju in telesnemu ter duhovnemu nasilju. Tam je ob drugih pesmih sestavil tudi slavno Duhovno pesem. Končno pa mu je ponoči med 16. in 17. avgustom 1578 uspelo na pustolovski način pobegniti in se skriti v samostan bosonogih karmeličank v tistem mestu. Sv. Terezija in prenovljeni tovariši so z velikim veseljem proslavili njegovo osvoboditev in po kratkem času tudi njegovo okrevanje. Janeza so poslali v Andaluzijo, kjer je deset let prebil po raznih samostanih, zlasti v Granadi. Sprejemal je vedno pomembnejše naloge v redu, dokler ni postal provincialni vikar; tedaj je tudi dokončal svoje duhovne razprave. Potem se je vrnil v rojstno deželo kot član generalnega vodstva terezijanske redovne družine, ki je bila deležna popolne pravne avtonomije. Prebival je v karmelu v Segovii in v skupnosti opravljal službo predstojnika. Leta 1591 je bil rešen vseh obveznosti in poslan v novo redovno provinco v Mehiki. Ko se je pripravljal za dolgo pot s še desetimi tovariši, se je umaknil v samoten samostan blizu mesta Jaén, kjer je hudo zbolel. Janez se je z zgledno vedrino in potrpežljivostjo spoprijemal z neizmernim trpljenjem. Umrl je v noči med 13. in 14. decembrom 1591, medtem ko so bratje molili jutranjice. Od njih se je poslovil z besedami: »Danes grem pet oficij v nebesa.« Njegove posmrtne ostanke so prenesli v Segovio. Za blaženega ga je razglasil papež Klemen X. leta 1675, za svetnika pa Benedikt XIII. leta 1726.

Mistični učitelj
Janeza imamo za enega najpomembnejših liričnih pesnikov španske književnosti. Najpomembnejša dela so štiri: Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Plamen žive ljubezni.

V Duhovni pesmi sv. Janez predstavi pot očiščevanja duše, to je napredujoče veselo božje posedovanje, dokler duša ne začuti, da ljubi Boga z isto ljubeznijo, s katero jo ljubi on. Plamen žive ljubezni nadaljuje to smer in podrobneje opisuje stanje preobražujočega zedinjenja z Bogom. Vzpon na goro Karmel predstavi duhovno potovanje z vidika napredujočega očiščevanja duše, ki je potrebno za vzpon na vrh krščanske popolnosti, ki ga simbolizira vršac gore Karmel. Temna noč opisuje »pasivni« vidik oziroma božji poseg v ta postopek »očiščevanja« duše.

Ta opis poglavitnih svetnikovih del nam pomaga, da se lahko približamo bistvenim točkam njegovega obširnega in globokega mističnega nauka, katerega namen je opisati zanesljivo pot do cilja svetosti, stanja popolnosti, h kateremu Bog kliče vse nas.

Dragi bratje in sestre! Ob koncu nam ostaja vprašanje: Ali ima ta svetnik s svojo visoko mistiko, s to strmo potjo do vrha popolnosti kaj povedati tudi nam, običajnim kristjanom, ki živimo v okoliščinah današnjega življenja; ali pa je zgled samo za maloštevilne izbrane duše, ki se lahko zares lotijo te poti očiščenja in mističnega vzpenjanja? Da bi našli odgovor, se moramo predvsem zavedati, da življenje sv. Janeza od Križa ni bilo »letanje na mističnih oblakih«, ampak je bilo zelo trdo življenje, zelo praktično in oprijemljivo, tako v vlogi prenovitelja reda, kjer se je srečeval s tolikim nasprotovanjem, kot v vlogi provincialnega predstojnika, bodisi v ječi lastnih sobratov, kjer je bil izpostavljen neverjetnim žalitvam in telesnemu mučenju. Njegovo življenje je bilo težko, a je prav v teh mesecih, ki jih je prebil v ječi, napisal eno svojih najlepših del. Tako lahko razumemo, da potovanje s Kristusom, hoja s Kristusom, ki je »pot«, ni dodatna teža za tudi sicer dovolj težavno breme, ampak je nekaj popolnoma drugega: je luč, moč, ki nam pomaga nositi to breme. Če človek v sebi najde veliko ljubezen, mu ta ljubezen skoraj da krila in laže prenaša vse nezgode življenja, ker v sebi nosi to veliko luč; to je vera: biti ljubljeni od Boga in se pustiti ljubiti Bogu v Kristusu Jezusu. To prepuščanje ljubezni je luč, ki nam pomaga nositi vsakdanje breme. In svetost ni naše delo, zelo težavno sicer, ampak je prav to odpiranje: odpreti okna naše duše, da bo božja luč lahko vstopila, ne pozabiti Boga, ker je prav v odprtosti za njegovo luč tudi moč, veselje odrešenih. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga najti to svetost, da se bomo pustili ljubiti Bogu, kar je poklicanost nas vseh in pravo odrešenje. Hvala.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 16. februarja 2011.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir