V koncentracijskem taborišču v Dachau (blizu Münchna na Bavarskem, v Nemčiji), blaženi Emílij Szramek [šramek], duhovnik in mučenec, ki je bil kot Poljak v bojni vihri nehumano odpeljan v to taborišče, kjer je branil Kristusovo vero pred preganjalci in je umrl zaradi mučenja.
Vir
Rojen 29. septembra 1887 v Tworkowu na Poljskem. Po končani osnovni šoli in gimnaziji je med letoma 1907 in 1911 študiral teologijo na univerzi v Vroclavu. 22. junija 1911 je iz rok kardinala Georga Koppa (vroclavskega metropolita) sprejel sveti red in začel opravljati svojo službo kot vikar v Miechowicah. Tam se je seznanil z delom očeta Norberta Bończyka, pisatelja in narodnega borca proti revščini v Zgornji Šleziji. Naslednja župnija so postale Tychy, kjer je sodeloval s patrom Janom Kapico, politikom, poslancem pruskega parlamenta, po koncu prve svetovne vojne pa je bil predsednik poljskega plebiscitnega odbora v okrožju Pszczyna. Leta 1916 je zagovarjal doktorsko disertacijo o katedralni baziliki Svetega križa v Opolju. Bil je soustanovitelj Izobraževalnega društva svetega Hiacinta v Šleziji in glavni urednik revije „Glosy z nad Odry“, ki jo je izdajalo to društvo. Njegovi župniji sta bili Zaborze (zdaj okrožje Zabrze) in Mikolow.
Po ustanovitvi apostolskega eksarhata v Zgornji Šleziji ga je častitljivi Božji služabnik Avgust Hlond, salezijanski kardinal, imenoval za kanclerja kurije, po ustanovitvi katoviške škofije pa je postal član katedralnega lobija. Leta 1926 je papež Pij XI. očetu Emilu Szramku dodelil župnijo Brezmadežnega spočetja Device Marije v Katovicah. Kot je po dolgih letih zapisal nadškof Damian Zimoń, župnija svete Marije ni bila lahka. V velikem industrijskem mestu v Šleziji je bil zelo viden nemški element, kar je bila posledica dolgoletnega obstoja te dežele kot dela Nemčije. Novoimenovani župnik je moral služiti tako, da je okoli sebe združil poljske vernike in hkrati ni izgubil zaupanja nemških katoličanov, za katere je v skladu z ženevskimi konvencijami obstajala posebna kaplanija v nemškem jeziku. (… ) Uspelo mu je ublažiti nasprotja med šlezijskimi domačini in tujci iz drugih delov Poljske.
Neodvisno od pastoralnega dela je nadaljeval z znanstveno dejavnostjo in objavil biografije osebnosti, kot so oče Jan Kapica, oče Norbert Bończyk in oče Konstanty Damroth. Zanimal se je tudi za šlezijsko folkloro in raziskovanje Šlezije kot kulturne meje. Bil je ena od gonilnih sil za odprtje Šlezijske knjižnice, od leta 1927 pa je bil predsednik Društva prijateljev šlezijskih znanosti in urednik letnikov, ki jih je izdajalo to društvo. Od leta 1927 je bil po odločitvi škofa Arkadiusza Lisieckega odgovoren za organizacijo gradnje katoviške katedrale. Bil je bibliofil, zbral je veliko zbirko knjig, kot ljubitelj umetnosti pa si je prizadeval, da bi Marijino cerkev okrasil z deli uglednih ustvarjalcev, kot sta Józef Unierzyski in Adam Bunsch.
Po izbruhu druge svetovne vojne in priključitvi Katovic nemškemu rajhu jeseni 1939 je dobil ukaz, naj ne pridiga in naj zapusti župnijo. Zoper odločitev nemških oblasti je vložil pritožbo, ki je sprva privedla do preklica prepovedi. Vendar je bil 6. februarja 1940 obveščen, da bo premeščen v Krakov. Pritožbo zoper to odločitev je vložil tudi pri ministru za cerkvene zadeve tretjega rajha Hannsu Kerrlu in vodji gestapa Heinrichu Müllerju. Nepričakovano so ga 8. aprila 1940 aretirali gestapovci, ki so mu dovolili vstopiti v cerkev in nekaj časa moliti. Ko je Szramka prišel iz cerkve in vstopil v avto, sta ga Nemki začeli pljuvati. Med preiskavo je moral major Thomas iz SS – varnostne službe, poznejši vodja zapora v Mys łowicah (… ), reči: „Szramek se ne bo vrnil,“ je pripovedoval Josef Steindor – zakristan. 9. aprila 1940 so ga iz katowiškega zapora premestili v koncentracijsko taborišče Dachau.
Takoj so se pojavili poskusi, da bi duhovnika osvobodili. Po vojni so odkrili, da se je ime očeta Emila Szramka pojavilo v poljski posebni knjigi pregona (Sonderfahndungsbuch Polen). Decembra 1941 je vodja gestapa v Katovicah, SS-Standartenführer Rudolf Mildner, zavrnitev osvoboditve pojasnil s citiranjem mnenja škofa Adamskega o očetu Szramki: “Medtem ko je čakal na preporod Poljske, je poskušal zanj pripraviti Zgornjo Šlezijo. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi tu ohranil poljski značaj. Ves svoj čas je posvetil prikazovanju poljskega naroda in literature. Ponavljajoče se sovraštvo s pruskimi uradi (… ) Med prvo vstajo je bil aretiran zaradi simpatiziranja z uporniki. (… )” Leta 1922 so ga v Pyskowicah v okviru „mikolovske vstaje“ napadli domobranci in ga pretepli do nezavesti. Iz taborišča Dachau so ga 25. maja 1940 premestili v podtaborišče Mauthausen-Gusen, nato v Mauthausen in 8. decembra 1940 nazaj v taborišče Dachau. Ubit je bil 13. januarja 1941, ko so za dolgo časa pustili nanj teči ledeno mrzlo vodo.
Papež Janez Pavel II. je 13. junija 1999 108 žrtev istega nacističnega preganjanja povzdignil na čast oltarjev, med njimi tudi blaženega Emilija Szramka, ki ga zato zdaj praznujemo na obletnico njegovega mučeništva.
IT
Emil Szramek je od sedmega leta odraščal z materjo Josephine, rojeno Kandzior, potem ko se je njegov oče August izselil v Ameriko v iskanju boljše službe. Po šolanju je med letoma 1907 in 1910 študiral teologijo v Breslauu/Vroclavu in bil tam leta 1911 posvečen v duhovnika. Leta 1912 je postal duhovnik v Tichauu – zdaj Tychy -, zanimal se je za socialna in politična vprašanja ter se zavzemal za nemško-poljski dialog. Leta 1916 je napisal doktorsko disertacijo o kolegiatni cerkvi Svetega križa v Opolju. Leta 1926 je bil imenovan za župnika v veliki župniji Brezmadežnega spočetja Device Marije v Katovicah, leta 1927 pa za kanonika katedralnega kapitlja in kanclerja škofijskega ordinariata. Tam so mu zaupali gradnjo nove katedrale katoviške škofije, ki je bila ustanovljena šele leta 1922 po priključitvi Zgornje Šlezije k Poljski. Ukvarjal se je tudi s šlezijsko umetnostjo in objavljal teološke, družbene in zgodovinske spise.
Po nemški okupaciji kritičnega in odprtega uma Emila Szramka niso odobravali. Aretirali so ga 8. aprila 1940 in naslednji dan odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Dne 25. maja so ga prek koncentracijskega taborišča pri Mauthausnu poslali v koncentracijsko taborišče Gusen pri Linzu, nato pa 8. decembra nazaj v koncentracijsko taborišče Dachau. Poskusi škofovske kurije in posredovanje papeškega nuncija, da bi dosegli njegovo izpustitev, so bili neuspešni. V začetku leta 1942 je bil zaradi razmer v zaporu tako izčrpan, da so ga premestili v bolnišnico, kjer ga je redar v umivalnici polil z ledeno mrzlo vodo in ga pustil ležati na tleh. Naslednje jutro so ga našli zmrznjenega.
Ohranilo se je približno 30 pisem Emila Szrameka iz njegovega zapora. Pričajo o neomajni veri Emila Szramka in njegovem trdnem upanju v Boga, vlivajo zaupanje v moč molitve in so polna notranjega miru. Svoje trpljenje je sprejel kot zadoščenje za moralni propad mnogih ljudi; trpljenja ne smemo razumeti kot pomanjkljivost, ampak kot Gospodovo milost, ki nam omogoča, da smo deležni njegovega trpljenja.
Kanonizacija: Emil Szramek je eden od 108 poljskih mučencev, ki jih je papež Janez Pavel II. beatificiral 13. junija 1999 v Varšavi.
DE
Blaženi Emil Szramek se je rodil leta 1887 in bil škofijski duhovnik v nadškofiji Katowice na Poljskem. Bil je kancler nadškofije ter človek velike vere in kulture, zgodovinar in goreč patriot, izjemen poznavalec Šlezije in duše njenih prebivalcev. Zapustil je zelo bogato literarno dediščino s širokim razponom tem – zgodovinskih, socialnih, etnografskih, teoloških in literarnih. Na področju pastorale v Šleziji je bil nesporen vodja, vodnik vere.
Aretiran je bil 13. januarja 1942. V koncentracijskih taboriščih Gusen pri Mauthausnu južno od Linza v Avstriji in Dachau na Bavarskem v Nemčiji, ki so imela poseben oddelek za zaprte katoliške duhovnike, je bil prav on nenehno izpostavljen prefinjenemu poniževanju in nadlegovanju. V navzočnosti svojih preganjalcev se je obnašal dostojanstveno in mirno. Njegovi sojetniki so povedali, da je imel močan značaj in trdnost, ki je esesovce spravljala v bes. Tako kot v civilnem življenju je bil tudi v ujetništvu steber moči za druge in izjemen učitelj, ki je ponazarjal, kako slediti Mojstru v njegovem trpljenju in smrti.
Umrl je v velikem trpljenju in ponižanju. 13. januarja 1942 ga je taboriščna medicinska sestra odpeljala v kopališče, kjer so ga nekaj časa hladili z ledeno mrzlo vodo. Umrl je še isti dan.
Papež Janez Pavel II. (1978-2005) ga je 13. junija 1999 v Varšavi beatificiral kot enega od 108 poljskih mučencev za nacizem. Skupina se uradno imenuje „blaženi Antonius Julian Nowowiejski, Henrik Kaczorowski, Anicetus Koplinski in Maria Anna Biernacka ter njihovi 104 tovariši“. Na seznamu je na 24. mestu. Njegov spominski dan je dan smrti 13. januarja, spominski dan celotne skupine pa 12. junij.
NOR
Emil Michał (nem. Emil Michael) Szramek (nem. Schramek) se je rodil 29.septembra 1887 v Tworkowu, veliki vasi ob Odri, 15 km od Raciborza v Šleziji, kot eden od sedmih otrok hišnika Augusta in Józefe (nem. Joseph), rojene Kandziora (1850-1926).
V Tworkowu, v cerkvi svetega Petra in Pavla, je z zakramentom krsta postal član vesoljne Cerkve.
Šlezija je bila v tistem času del Nemškega cesarstva (nemškega rajha)….
Za dom in vzgojo je skrbela mati, saj je oče odšel v Ameriko iskat delo in je za njim izginila vsaka sled….
Obiskoval je petletno osnovno šolo, ki so jo vodili jezuiti, v Tworkowu. Nato se je zaradi štipendij za izjemno nadarjene dijake šolal na gimnaziji v Raciborzu (Kraljeva evangeličanska gimnazija, katere tradicijo danes nadaljuje Kompleks splošnoizobraževalnih šol št. 1 Jana Kasprowicza). Tam se je rodil njegov poklic.
K temu, da je dobil pravo obliko, je pripomogla še ena štipendija, ki mu je v letih 1907-1910 omogočila študij na Teološki fakulteti Univerze v Vroclavu – danes Papeška teološka fakulteta.
V duhovnika ga je 22. vi. 1911 posvetil breslavski metropolit George (nem. Georg) kardinal Kopp (1837, Duderstadt – 1914, Opava). Na svoji novomašni podobici je zapisal: „Moli, da bi Bog, vsemogočni Oče, sprejel mojo in tvojo žrtev …“.
Kot vikar je sprva deloval (1911-1912) v župniji Svetega križa v Miechowicah (danes okraj Bytom), kjer je imel priložnost spoznati dela očeta Norberta Bonczyka (1837, Miechowice – 1893, Bytom), pesnika, narodnega aktivista za poljskost Zgornje Šlezije in zagovornika čistosti poljskega govora v Zgornji Šleziji, ki je bil znan kot „šlezijski Homer“.
Nato so ga poslali v Tychy, v župnijo svete Marije Magdalene, kjer je med letoma 1912 in 1916 delal skupaj z župnikom očetom Janom Kapico (1866, Miedźna – 1930, Tychy), promotorjem abstinence, nekdanjim poslancem v parlamentu nemškega cesarstva in poljskim patriotom….
Ta življenjska srečanja z uglednimi pastirji in hkrati aktivnimi poljskimi aktivisti v Šleziji so vplivala na njegove politične in družbene poglede.
Tudi o njegovih abstinenčnih dejavnostih, katerih odraz je bila med drugim takšna pesem, ki jo je napisal Emil:
Oh Jasiek, oh Jasiek, dolguješ mi,
ker si me prisilil piti rdeče vino …
Leta 1914 je objavil delo z naslovom O zbirkah ljudskih pesmi v Zgornji Šleziji. Med službovanjem v Tychyju je dokončal tudi doktorsko disertacijo, ki jo je napisal pod mentorstvom Jožefa (nem. Joseph) Jungnitza (1844, Mojesz Dolny – 1918, Wrocław), avtorja del o zgodovini šlezijske cerkve, teologije in umetnosti, častnega doktorja Univerze v Wroclawu. Z odliko ga je zagovarjal in leta 1916 objavil v Opolju – v nemščini – pod naslovom „Das Kollegiatstift zum heiligen Kreuz in Oppeln“ („Kolegiatna cerkev svetega križa v Opolju“).
V naslednjih letih (1916-1923) je bil vikar v naslednjih misijonih: Zaborze (sv. Frančiška, danes del Zabrzeja) in Mikołów (sv. Adalberta).
Od leta 1918 je sodeloval v kulturnem in izobraževalnem društvu svetega Hijacinta, katerega soustanovitelj je bil eden od ustanoviteljev in tudi urednik njegovega tiskovnega organa „Głosy znad Odry“, ki je izhajal med letoma 1918 in 1924 in v katerem je pogosto zagovarjal pravico Zgornje Šlezije do uporabe poljskega jezika.
Objavljal pa je tudi v reviji v nemškem jeziku „Der Weisse Adler“ („Beli orel“)….
To je bil čas odločanja o pripadnosti Šlezije po razpadu nemškega cesarstva in ustanovitvi republike. Že leta 1917 je v pismu očetu Janu Kuderi (1872, Mysłowice – 1942, Bieruń Stary), zgodovinarju, pisatelju, narodnemu in političnemu aktivistu ter svojemu mentorju, zapisal „Na predvečer velikih nesreč na bojiščih molimo za Poljsko: ‘Benigne fac Domine in bona voluntate Tua Sion, ut aedificentur muri Jerusalem‘ ; Ps 28, 5 („Gospod, pokaži Sionu milost v svoji dobroti: obnovi jeruzalemsko obzidje!“)„ 15.marec 1917.
V tem času je objavil tudi kritično brošuro ‘V obrambo poljskosti Šlezije’, ki je izšla leta 1918.
Po uveljavitvi dekreta „Sanctissimus Dominus noster“ Pija XI (1857, Desio – 1939, Vatikan) leta 1922 je Apostolska uprava v Zgornji Šleziji, ki je bila zaradi plebiscita ločena od vroclavske škofije in dodeljena Republiki Poljski, samostojna in neposredno odvisna od Svetega sedeža, imenovala svojega direktorja, salezijanca fr. Augusta Hlonda (1881, Brzęczkowice – 1948, Varšava), poznejšega primasa Poljske, za kanclerja kurije apostolske uprave.
28.oktobra 1925. Pij XI. z bulo „Vixdum Poloniae Unitas“ ustanovi škofijo Katowice, ki postane sufraganska škofija krakovske metropolije. Emil je nato postal član katedralnega kapitlja nove škofije in postal kanonik (latinsko: canonicus) gremial. Ta položaj je opravljal do konca…
Pol leta kasneje, 14. junija 1926, je ordinarij škofije, takratni škof (posvečen 1. januarja 1926), zgoraj omenjeni Avgust Hlond, eno svojih zadnjih odločitev – 24. junija 1926, predkoniziral. (latinsko praeconizatio), tj. Pij XI. ga je slovesno razglasil za nadškofa osebnih unij v latinščini. aeque principaliter (enako pomemben trg) nadškofije Gniezno in Poznań ter primas Poljske – mu je zaupal župnijo sv. Brezmadežnega spočetja Blažene Device Marije v glavnem mestu nove škofije, Katovicah.
Pomembno je prispeval k posodobitvi notranjosti cerkve. Obnovil je prezbiterij. V letih 1928-30 je cerkev opremil s šestimi velikimi platni z marijansko tematiko, ki jih je naslikal Józef Unierzyski (1863, Milewo – 1947, Krakov), zet Jana Matejka (1838, Krakov – 1893, Krakov) – med njimi „Poklon Zgornji Šleziji“ in „Panna Można“, na katerih je umetnik poleg Čenstohovske Matere Božje upodobil tudi njene največje sovražnike: Turke, Švede, Tatare in boljševiške Ruse. V oknih kapele Srca Jezusovega so se pojavili vitraži (pozneje tudi v drugih oknih cerkve), na stenah pa polihromacije, ki jih je zasnoval in izvedel Adam Bunsch (1896, Krakov – 1969, Krakov), slikar in dramatik, učenec Józefa Mehofferja (1869, Ropczyce – 1946, Wadowice).
Emil je skupaj z Bunschem načrtoval, da bi v osrednja okna prezbiterija postavil vizijo „poslednje sodbe“, na obeh straneh cerkvene ladje pa v nišah ilustracije lenobe, nečistosti, ponosa, jeze itd. – tj. simbole prestopništva, greha (v obliki živali, žuželk itd.) – na levi strani ter ponižnost, svetost, ljubezen, čistost itd. – simboli kreposti (v obliki rastlin, cvetja itd.) – na desni strani.
Žal je bilo mogoče uresničiti le stranske vitraže: vojna je prekinila delo na konceptu „poslednje sodbe“….
Vzporedno z vlogo župnika v Marijini cerkvi je Hlondov naslednik, ordinarij v Katovicah, škof Arkadiusz Lisiecki (1880, Poznan – 1930, Cieszyn), leta 1927 kot „magister fabricae“ (pl. „mojster gradbenik“) zaupal organizacijo gradnje katedrale nove škofije. Zemeljska dela in polaganje temeljev cerkve po načrtu Zygmunta Gawlika (1895, Krakov – 1961, Krakov) in Franciszka Mączyńskega (1874, Wadowice – 1947, Krakov) so trajala do leta 1931.
Od takrat so mašo obhajali v začasni cerkvi. Gradnjo je prekinil izbruh druge svetovne vojne….
V tem času je Emil opravljal tudi naloge prosinodalnega izpraševalca (za mesta vikarjev in župnikov) – bil je že pred ustanovitvijo katoviške škofije leta 1925; član komisije Consilium Vigilantiae (posvetovalno telo škofa, katerega naloga je bila po encikliki Pija X. (1835, Riese – 1914, Vatikan) „Pascendi Dominici Gregis“ iz leta 1907, „bdeti nad čistostjo vere in poročati o zaznanih modernističnih in sektaških nagnjenjih”) – od ok. leta 1926; član škofijske komisije za varstvo narave – od ok. leta 1926; in član komisije za knjižnico semenišča – v 30. letih 20. stoletja.
Bil je med prvimi znanstveniki v Šleziji, ki so začeli zagovarjati potrebo po večji odprtosti za stike med poljskimi in nemškimi zgodovinarji. Bil je daleč od nacionalizma, še bolj pa od kakršnih koli izrazov šovinizma. Leta 1928 je bil izvoljen za predsednika Društva prijateljev znanosti v Šleziji, kar je ostal do leta 1939. Hkrati je urejal društvene letnike. Bil je eden od pobudnikov ustanovitve Knjižnice Šlezijskega sejma v Katovicah (delovala v letih 1922-1936) in Šlezijske javne knjižnice J. Piłsudskega (v letih 1936-1939), ki se je leta 1952 preoblikovala v Šlezijsko knjižnico, nato pa predsednik muzejskega sveta Šlezijskega muzeja v Katovicah, ki je bil ustanovljen 23. januarja 1929.
Veliko let pozneje je katoviški nadškof Damian Zimoń (r. 1934, Niedobczyce) o njem dejal: Poudarjal je, da morajo prišleki razumeti posebnost Šlezije, ki ima drugačno zgodovinsko preteklost, drugačne družbene in gospodarske strukture, drugačen model religioznosti …“ (Zimoń, B.: “Bil je sposoben […] ublažiti antagonizme med domačimi Šlezijci in prišleki iz drugih poljskih okrožij […].
In da je ta problem res obstajal, dokazuje Emilov komentar iz tridesetih let prejšnjega stoletja: „[Začenja] se govoriti o okupaciji Zgornje Šlezije s strani malopridnežev […], zlasti ker včasih pod krinko razloga za krizo domačine odpustijo in njihovo mesto takoj zapolnijo novinci …“.
Večkrat je izrazil prepričanje, da je prav religioznost Šlezijcev najpomembnejši dejavnik njihove družbene in narodne zavesti, zato se mu je zdelo izjemno pomembno, da se takšen vzorec šlezijske religioznosti vcepi priseljenim katoličanom….
Zgornjo Šlezijo je videl kot vozel, v katerem se večno prepletajo vplivi češke, nemške in poljske kulture, zato je pozval, naj se ta vozel „ne razpusti, ampak naj se spretno in umetniško prepozna kot temeljni kamen v strukturi Evrope“.
Sam je bil živ primer takšnega odnosa. Ne le s tem, da je med drugim podpiral umetnost v svoji župnijski cerkvi – bil je tudi znan bibliofil in poznavalec umetnosti. Imel je obsežno zbirko slik (nekaj jih je zdaj shranjenih v Nadškofijskem muzeju v Katovicah, med njimi dela, ki jih pripisujejo Rafaelu (italijansko: Rafaello) Sanziu (1483, Urbino – 1520, Rim), Joséju (špansko: José) de Riberi (1591, Játiva – 1652, Neapelj), Franciscu (špansko: Francisco) de Zurbaránu (1598, Fuente de Cantos – 1664, Madrid) ali Jan Brueghel (starejši) (1568, Bruselj – 1625, Antwerpen)) in dragoceno knjižno zbirko s številnimi silesijami, tj. knjigami o Šleziji, ki so jih pozneje, po nemškem napadu na republiko, po Emilovem zaprtju zasegli Nemci.
Od približno 10.000 zvezkov, kupljenih v antikvariatih po vsej Evropi, jih je bilo najdenih le 329 – danes so v študiji, poimenovani po Emilu, v Šlezijski knjižnici…..
Sodeloval je pri vseh najpomembnejših raziskovalnih prizadevanjih v Šleziji. Organiziral je pogovorne večere, predaval….
Veliko je pisal – bil je avtor približno 200 znanstvenih člankov – in se še posebej zanimal za biografske študije. Veliko se je posvečal folkloristiki in raziskovanju Šlezije kot kulturnega obmejnega območja.
Sad dolgoletnega dela je bila knjiga, ki še danes ni izgubila svojega pomena: „Šlezija kot sociološki problem“, ki je izšla leta 1934 v Katovicah.
Po drugi strani pa je bila leta 1933 v obliki brošure objavljena „Homiletične posledice potovanja v Sveto deželo“ še vedno navdušuje ne le s svojo vsebino, temveč tudi z jezikovno plastjo.
Prav tako ni pozabil na svoje dobrodelno delo. V svoji župniji je razvil številne pobude, kot sta ustanovitev Društva gospa dobrodelnic in pomočnic ali župnijske podružnice Karitas….
Zaradi njegovih zaslug ga je naslednji ordinarij v Katovicah, škof Stanisław Adamski (1875, Zielona Góra – 1967, Katovice), imenoval za tajnega komornika njegove svetosti (latinsko Cameriere Segreto Partecipante della Sua Santilá), tj. papeškega komornika. Leta 1928 ga je poljska država odlikovala z zlatim križem za zasluge. Leta 1935 pa mu je Poljska akademija znanosti in umetnosti v Krakovu podelila srebrno lovoriko za znanstveno delo….
Nad Republiko Poljsko so se zgrinjali črni oblaki. Obe sosedi sta se oboroževali in si želeli povrniti ozemlja, ki so bila izgubljena zaradi prve svetovne vojne in ustanovitve Poljske. Emil je na predvečer izbruha vojne zaznal nevarnost, zato je sestavil oporoko, v kateri je podaril vse, kar je imel v lasti…
Po napadu 1. septembra 1939. se je Zgornja Šlezija hitro znašla v rokah nemških okupatorjev. Emil ni zapustil svoje župnije. Vendar je takoj pritegnil pozornost nemške tajne državne policije (Geheime Staatspolizei), tj. zloglasnega Gestapa – njegovo ime je bilo na prvem okupatorjevem seznamu prepovedanih oseb (znanem tudi kot „seznam željenih“). Prepovedali so mu pridiganje v poljščini in mu ukazali, naj zapusti župnijo. Pritožil se je pri Hansu Kerrlu (1887, Fallersleben – 1941, Pariz), ministru za cerkvene zadeve v tretjem rajhu.
V odgovor je bil 8. aprila 1940 aretiran.
Posredovala je katowiška kurija, vendar so njenemu predstavniku, očetu Francu (nem. Franz) Strzyżu (1876, Żyrowa – 1942, Katowice), ki je bil Nemec, rekli, da „je mogoče prositi za milost za vse, ne pa tudi za Szramka“. Nemci so prošnjo apostolskega nuncija v Berlinu zavrnili. Ni pomagalo niti posredovanje Emilovih nemških faranov…
Prestal je taboriščno preizkušnjo, ki si jo je delilo na tisoče poljskih duhovnikov. Prepeljali so ga v koncentracijsko taborišče (nem. Konzentrationslager – KL) Dachau, po nekaj tednih, 25. marca 1940, pa so ga poslali v koncentracijsko taborišče KL Gusen I – del kompleksa koncentracijskih taborišč KL Mauthausen-Gusen -, kjer je moral opravljati trdo, suženjsko delo v kamnolomu in bližnjih tovarnah, ki so proizvajale za nemško orožarsko industrijo.
Dne 8. oktobra 1940 so ga premestili nazaj v Dachau, kjer so mu na podlaket vtetovirali taboriščno številko: 21987.
Postal je nesporni vodja duhovnikov, zlasti tistih z območja Zgornje Šlezije. Zapornikom je dvigoval duha in imel pridige, v katerih je izražal upanje na preporod Poljske:
„Dragi bratje duhovniki, Božja moč raste v slabotnih ljudeh. Na nas je, da iz tega kraja usmrtitve naredimo šolo milosti. Če bomo tu vztrajali, bo naš zgled klical vse ljudi: bodite naši posnemovalci, kakor smo mi Kristusovi posnemovalci.“ – njegove besede so si zapomnili….
Sam se je na smrt pripravljal z molitvijo rožnega venca in potrpežljivim prenašanjem trpljenja.
Kot se spominjajo njegovi sojetniki, je imel neomajen značaj in moč duha. Pred svojimi preganjalci se je obnašal dostojanstveno in mirno, kar je Nemce razjezilo….
V svoji zadnji nepozabni homiliji sojetnikom se je oprl na besede svetega Avguština: „Hoteli ste mi storiti zlo, a Bog ga je spremenil v dobro“. (Enchiridion ad Laurentium, XI, 3:) „Tu smo izgubili ne del, ampak vse zemeljsko, in skoraj vsak dan moramo z bičanjem odkupovati svobodo vesti – neprodajno dobrino. Tudi tu smo spoznali, da besede svetega Avguština niso nekakšno brezplačno hvalisanje, ampak najgloblja resnica. „Kaj imaš, človek, ko imaš vse, Boga pa nimaš?“ (prim. Lk 18,22).
Ohranjena pisma iz ujetništva (ok. 30) pričajo „o duhovnikovi bogati duhovnosti, o njegovi neomajni veri in neomajnem upanju, položenem v Boga. Taboriščna pisma dihajo z zaupanjem v moč molitve in so polna notranjega miru“ nadškof Damian Zimoń.
V zadnjem delu svojega življenja je v cenzuriranih pismih, nujno kratkih, zapisal naslednje – verjetno ne le neposrednim prejemnikom, temveč tudi prihodnjim rodovom, vsem nam:
„V duši imam mir. Zasidran sem v Bogu. „ julij 1940, -Gusen.
„V tem koledniškem času nenehno mislim na vas in blagoslavljam svoje farane na splošno in vsakega posebej „ januar 1941, Dachau.
„V svoji duši imam evharistično sonce in tolažbo. Najprej molimo za Božje kraljestvo, in vse drugo nam bo dano. „ januar-februar 1941, Dachau.
„ […] moje srce že čuti velikonočno razpoloženje. Škoda, da ne morem slišati orgel iz cerkve Blažene Device Marije v Katovicah, toda v mislih sem z vami in skupaj pojemo ‘Aleluja’.“ 6.april 1941, Dachau.
„Z letom 1942 so povezana velika upanja. Hvala Bogu sem nekoliko zdrav in potrebujem vaše molitve. Z globoko hvaležnostjo se obračam na duhovniške dobrotnike in jih blagoslavljam. Prosim vas za nenehne molitve, kajti veliko se naredi z nenehno molitvijo pravičnih. V globokem upanju na veselo združitev ostajam v Kristusu, vaš Emil. „september 1941, Dachau.
Z zdravjem seveda ni bilo tako dobro. Ta cenzurirani „nekoliko zdrav“ je pomenil skoraj popolno pohabljenost – od lakote in suženjskega dela. In v začetku leta 1942 se je oboleli znašel v tako imenovanem „bolniškem staležu“, baraki, v kateri so zadrževali nezmožne za delo. Tam je 13. januarja 1942. – Tam ga je 13. januarja 1942 – sredi zime – nemška „medicinska sestra“ odvlekla v kopališče, kjer so ga dolgo časa namakali v potokih ledene vode.
Istega dne je umrl v Gospodu….
Postscriptum. Sodobnost je dodala še eno izjemno poglavje v – na videz – zaprto knjigo o življenju blaženega Emila v naši deželi. Namreč, v začetku v. 2019 je nemško združenje za promocijo spomina na blažene mučence iz koncentracijskega taborišča Dachau – nemško: „Selige Märtyrer von Dachau“ (‚Blaženi mučenci iz Dachaua‘) – sporočilo, da je v nemškem kraju Friedhof am Perlacher Forst (pokopališče Perlacher Forst), na pokopališču, odprtem 1. 2. 1931 na nenaseljenem območju Perlacher Forst v Münchnu na Bavarskem – približno 20 km južno od koncentracijskega taborišča Dachau -, na seznamu urn s pepelom, ki jih tam hranijo, imena najmanj 194 poljskih duhovnikov, žrtev koncentracijskega taborišča Dachau. Med njimi je bilo mogoče najti pepel štirih poljskih duhovnikov, ki jih je kasneje beatificiral sveti Janez Pavel II. To so oče Narcis Jan Turchan (1879, Biskupice – 1942, KL Dachau) – urna št. K2723, oče Mihael Woźniak (1875, Suchy Las – 1942, KL Dachau) – urna št. K3509, oče Štefan Grelewski (1898, Dwikozy – 1941, KL Dachau) – urna št. K777 in oče Ludwik Rok Gietyngier (1904, Żarki – 1942, KL Dachau) – urna št. K1721.
Pred tem, leta 2013, je bila v enem od teh 44 nagrobnikov najdena urna s pepelom še enega poljskega blaženega duhovnika, očeta Stanislawa Kubskega (1876, Książ – 1942, KL Dachau/München) – št. urne K3940. Vendar je poznejše iskanje pokazalo, da je bilo na seznamu navedeno še eno ime blaženega duhovnika, p. Emila Szramka – št. urne K1910….
Vsi ti so glede na razpoložljive vire umrli v koncentracijskem taborišču Dachau v obdobju od maja 1941 do novembra 1942, odkritje urn z njihovim pepelom pa v nemškem taborišču Friedhof am Perlacher Forst kaže, da so bila njihova trupla po upepelitvi v taborišču zakonito pokopana na pokopališčih v bližnjem Münchnu. Vendar je mogoča tudi druga razlaga, in sicer da je bilo število smrti v koncentracijskem taborišču Dachau v letih 1941-2 tako veliko, da se je majhen lokalni krematorij izkazal za premajhnega in so nekatere umorjene za upepelitev prepeljali v München, resda v krematorij na nemškem Ostfriedhofu (vzhodnem pokopališču). Slednjo utemeljitev potrjuje dejstvo, da je bil na tem območju zgrajen večji krematorij, imenovan nemško Baracke X. Barake 10 X so Nemci – s pomočjo poljskih duhovnikov – v Dachauu zgradili šele na prelomu let 1942 in 1943.
Iz številnih virov je namreč znano, da so družine žrtev koncentracijskega taborišča Dachau vsaj do določenega časa lahko za velikodušno plačilo dobile urne s pepelom svojih najdražjih.
Po letu 1942, ko je začel delovati nemški krematorij Baracke X in je bil nemški poraz neizbežen, so pepel umorjenih preprosto raztresli in tako „pognojili“ nemška kmetijska polja….
Leta 1950, po koncu druge svetovne vojne, so bile münchenske urne s pepelom zbrane na kraju, imenovanem Ehrenhain I (nem.) („Gaj spomina št. 1“), in sicer tik ob nemški cesti Friedhof am Perlacher Forst, v 44 nagrobnikih, v vsakem je 96 urn….
Kakor koli že, nemška prizadevanja, da bi zabrisali vse fizične sledi genocida nad poljskimi duhovniki, da bi jih izbrisali iz človeškega spomina, so spodletela …
Sveti Janez Pavel II. (1920, Wadowice – 2005, Vatikan) ga je beatificiral 13. junija 1999 v Varšavi kot enega od skupine 108 poljskih mučencev druge svetovne vojne.
Nekaj dni pozneje, 15. junija 1999, naj bi bil sveti Janez Pavel II. v Gliwicah. Zaradi nepričakovane bolezni je bil prisiljen obisk odpovedati. V njegovem imenu je vnaprej pripravljeno homilijo prebral apostolski nuncij. Sveti Janez Pavel II. je zapisal:
„Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. „ prim. Ps 1,1-2 […].
Ostanite zvesti izkušnji generacij, ki so živele na tej zemlji z Bogom v srcu in molitvijo na ustnicah. Naj v Šleziji vedno prevladujejo vera in zdrava morala, pravi krščanski duh in spoštovanje Božjih zapovedi. Kot največje bogastvo ohranite to, kar je bilo vir duhovne moči vaših očetov. Znali so Boga vključiti v svoje življenje in v njem premagati vsako manifestacijo zla, kar zgovorno simbolizira rudarski „Bog daj srečo! Vedite, kako ohraniti svoje srce vedno odprto za vrednote, ki jih oznanja evangelij, in varovati tiste vrednote, ki so vaša identiteta. […]
Gradite prihodnost svojega naroda na ljubezni do Boga ter do bratov in sester, na spoštovanju Božjih zapovedi in na življenju iz milosti. Kajti srečen je človek, srečen je narod, katerega veselje je v Gospodovi postavi.
Zavedanje, da nas Bog ljubi, naj nas spodbudi, da bomo ljubili ljudi, vse ljudi brez izjem in brez delitve na prijatelje in sovražnike. Ljubezen do ljudi je želja po resničnem dobrem za vse. Je tudi skrb za varovanje tega dobrega ter za odganjanje vseh oblik zla in nepravičnosti. Nenehno in vztrajno je treba iskati poti pravičnega razvoja za vse, da bi, kot pravi koncil, „človeško življenje postalo bolj človeško“, prim. Gaudium et spes, 38. Ljubezen in pravičnost naj se v naši deželi razraščata in vsak dan obrodita sadove v življenju družbe. Le z njo lahko ta dežela postane srečen dom. Brez velike in resnične Ljubezni ni doma za človeka. Ne glede na to, kako uspešen je v materialnem razvoju, bi bil brez nje obsojen na življenje brez pravega smisla.
‘Človek je edino bitje na zemlji, ki ga je Bog hotel zase’, prim. Gaudium et spes, 24. Poklican je bil, da bi bil deležen Božjega življenja, poklican k polnosti milosti in resnice. Svojo veličino, vrednost in dostojanstvo svoje človeškosti najde prav v tej poklicanosti. […]
Bog vas vse blagoslovi!“
Med tem „največjim zakladom“, o katerem je govoril sveti oče, je nedvomno lik blaženega Emila Szramka….
Od leta 2009 se v Katovicah podeljujejo nagrade očeta Szrameka „za pomembne dejavnosti v korist današnjih Katovic“. – na različnih področjih. Priznanja se podeljujejo osebnostim, ki se med drugim ukvarjajo z dobrodelnim delom, izobraževanjem, vprašanji družbenega vključevanja, ekumenizmom, bibličnimi študijami, pisanjem ali umetnostjo.
Vsako leto več deset dijakov in študentov iz katoviške nadškofije prejme tudi štipendije blaženega očeta Emila Szrameka. Štipendije nadarjenim in revnim mladim ljudem podeljuje štipendijski sklad blaženega očeta Emila Szrameka. Denar za štipendije se zbira z nabirkami med verniki v nadškofiji, tudi ob zakramentu birme.…
PL