»Njegova stalna skrb je bila braniti vero, prepričan, da – kot je dejal na nekem kongresu – ‘brez vere naši otroci ne bodo nikoli bogati; z vero ne bodo nikoli revni’. V času, ko so si nekateri prizadevali vero omejiti znotraj cerkvenih zidov, je Giuseppe Tovini pokazal, kako lahko pripadnost Kristusu in poslušnost Cerkvi spodbudita kristjane, da so kvas pristne civilizacije in družbenega napredka.« (sv. Janez Pavel II.)
Ime: Jožef je hebrejsko ime s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«, Anton, Antonius pa je rodovno ime znane rimske rodbine.
Rojen: 14. marca 1841.
Kraj rojstva: Mestece Cividate Camuno v dolini Camonica blizu Brescie.
Umrl: 16. januarja 1897.
Kraj smrti: Mesto Brescia v Lombardiji na severu Italije.
Družina: Bil je najstarejši od sedmih otrok očeta Mojzesa in matere Rozi, roj. Malaguzzi. Starši niso bili premožni, vendar so najstarejšemu sinu doma zagotovili osnovno krščansko izobrazbo. Njegov nečak je blaženi Mose Tovini.
Študij: Po končani gimnaziji v Bergamu je študiral v Loveru in Veroni, avgusta 1865 pa diplomiral iz prava na univerzi v Padovi.
Odvetnik: Že kot študent je delal v odvetniški pisarni v Veroni, nato pa v Loveru. Hkrati je prevzel zahtevno nalogo namestnika direktorja in predavatelja na mestni šoli. Leta 1867 se je preselil v Brescio v pisarno odvetnika Corbolanija.
Zakon: 6. januarja 1875 se je v Brescii poročil z Emilijo Corbolani; bil je oče desetih otrok, od katerih sta dve hčerki postali redovnici, en sin pa jezuit.
Politik: Leta 1871 je bil imenovan za župana domačega mesta Cividate ter kasneje izvoljen za deželnega svetnika. Bil je član katoliškega gibanja v Brescii, ki je bila središče političnega boja med tradicionalnimi in antiklerikalnimi silami.
Časnikarstvo: Leta 1878 je pomagal pri ustanovitvi katoliškega dnevnega časopisa v Brescii. Kasneje je ustanovil še revijo Vera in šola, pedagoško in didaktično revijo Moderna italijanska šola ter tednik Ljudski glas.
Bankir: Zavedal se je, da katoliške ustanove za svobodno delovanje potrebujejo popolno finančno in gospodarsko avtonomijo, zato je ustanovil banki Ambrosiano in San Paulo.
Izobraževanje: Odločno je podpiral tudi katoliško izobraževanje. Ustanovil je vrtec svetega Jožefa in srednjo šolo, katoliški študentski dom na univerzi v Padovi ter ustanovil Združenje katoliških univerzitetnih študentov. Organiziral je kampanje za ohranitev verskega pouka v državnih šolah.
Apostolat: Številne politične in izobraževalne dejavnosti so bile zanj apostolat, oznanjevanje krščanskega sporočila. Pomagal je ustanoviti škofijski odbor gibanja Opera dei Congressi, ki je sponzoriralo katoliške konference, katerih cilj je bil družbeno in civilno življenje preliti z evangeljskimi vrednotami.
Kreposti: Njegova številna prizadevanja za katoliško stvar so se napajala iz ljubezni do evharistije in Marije. Živel je zelo skromno, z vlakom se je vozil v tretjem razredu in opravljal brezplačno pravno delo.
Zavetnik: Odvetnikov, bančnikov, tretjerednikov, laičnega apostolata, domačega kraja Cividate Camuno.
Goduje: 16. januarja.
Beatifikacija: 20. septembra 1998 ga je za blaženega razglasil papež sv. Janez Pavel II.
Vir
V Brescii [brešji] (v Italiji), blaženi Jožef Anton Tovini, učitelj, ki je ustanovil mnogo krščanskih šol in skrbel za gradnjo pri javnih delih. Vedno je prinašal za zadeve, ki jih je vodil, potrdilo molitve.
Vir
V Bresciji, ki je bila v nenehnem zgodovinskem razvoju, je bil laik, predan apostolatu, udeleženec političnih, verskih in kulturnih procesov svojega časa.
Jožef Tovini se je rodil 14. marca 1841 v Cividate Camuno v pokrajini Brescia kot prvi od sedmih bratov in sester; od otroštva je bil deležen posebno stroge vzgoje v skladu z verskim in moralnim izročilom kraja pod vplivom subtilnega janzenizma, ki je bil razširjen skoraj povsod v Val Camonici in v njegovi domovini.
K temu se je pridružila še železna disciplina v osnovnih šolah, ki jih je obiskoval v Cividatu in nato v Brenu. Leta 1852, ko je bil star 11 let, se je vpisal v občinski internat v Lovere, kjer je ostal šest let, vendar mu ekonomske razmere v družini niso več dopuščale, da bi nadaljeval začeto šolanje; posredoval je stric duhovnik in mu priskrbel brezplačno mesto v internatu za revno mladino, ki ga je v Veroni ustanovil božji služabnik p. Nicola Mazza.
Julija 1859 mu je umrl oče in pri 18 letih se je znašel s petimi mlajšimi brati, ki jih je moral preživljati, in v katastrofalnem finančnem položaju. Tako je po dolgem in mučnem premišljevanju o svojem stanu opustil zamisel, da bi postal misijonar; glede na njegovo življenje poštenega in pobožnega mladeniča je bilo vsem jasno, da bo postal duhovnik, zato je bilo veliko presenečenje, ko se je Giuseppe Tovini po opravljeni maturi leta 1860 vpisal kot zasebni študent na pravno fakulteto Univerze v Padovi, in sicer za obdobje 1860-64.
Duhovnik mu je pomagal, da je ostal gost na kolegiju „Mazza“, in mu našel službo v odvetniški pisarni; majhno plačo je dopolnjeval z zasebnim poučevanjem. 7. avgusta 1865 je odlično diplomiral, vendar je njegovo veselje zasenčila izguba matere, ki je umrla pet mesecev prej. Diplomo je opravil na univerzi v Paviji, kamor se je preselil leto prej, očitno zato, da bi pridobil diplomo, veljavno v Kraljevini Italiji.
Zaposlil se je v odvetniški in notarski pisarni v Loveru, hkrati pa je opravljal tudi nalogo prorektorja in profesorja na tamkajšnjem občinskem kolegiju, kar je v zadovoljstvo vseh trajalo dve leti; odlikoval se je po tem, da je bil edini, ki je vsako nedeljo pred poukom in po njem molil in hodil k obhajilu.
Leta 1867 se je preselil v Brescio, kjer je postal odvetnik in vstopil v pisarno odvetnika Corbolanija na via Palazzo Vecchio; tu je sprejel zadnjo odločitev svojega življenja in se odločil za poroko.
6. januarja 1875 se je poročil z Emilijo Corbolani, hčerko lastnika podjetja, v katerem je delal. Iz njune zveze se je rodilo kar deset otrok, od katerih je eden postal duhovnik, dva pa redovnika; izkazal se je kot ljubeč in skrben oče, vzgojitelj, ki je otrokom skrbno privzgajal načela katoliške morale in neprizanesljivo zatiral odklone.
Med letoma 1871 in 1874 je bil izvoljen za župana mesta Cividate, ki mu je pozneje posvetilo spomenik na trgu; spodbujal je različne pobude za izvajanje javnih del; občino je razbremenil številnih dolgov; leta 1872 je ustanovil banko Banca di Vallecamonica v Brenu, katere statut je pripravil; začel je študije za železniško povezavo od Brescie do Edola, da bi oživil gospodarstvo v dolini, kar se je uresničilo po njegovi smrti.
Vedno so ga spremljali in mu svetovali učeni in sveti duhovniki, zato je sodeloval pri ustanovitvi dnevnika „Il Cittadino di Brescia“, ki je izhajal od 13. aprila 1878 in pri katerem je postal direktor; od leta 1878 je postal tudi predsednik škofijskega odbora Opera dei Congressi in od takrat je njegova vloga pri dejavnostih in pobudah škofije postala najpomembnejša; potoval je po pokrajini in spodbujal najmanj 145 župnijskih odborov.
Kot katoličan je kandidiral na upravnih volitvah in bil izvoljen za deželnega svetnika, od leta 1882 pa za mestnega svetnika v Brescii, ki ga je opravljal do svoje smrti. Zaradi kratkosti bomo izpustili opis vseh neštetih pobud in ustanov, ki jih je navdihoval, spodbujal in ustanovil v Brescii in Lombardiji ter na državni ravni, in sicer na področju šolstva, tiska, kreditnih ustanov, dobrodelnih, dobrodelnih in socialnih del.
Njegova skrb za vse večjo prisotnost Cerkve v svetu dela ga je od leta 1881 vodila k ustanovitvi „katoliških delavskih društev“, ki so se od Lovere razširila po vsej Lombardiji, tako da so leta 1887 ta cvetoča društva lahko praznovala svoj prvi kongres.
Leta 1885 je predlagal ustanovitev „Unione diocesana delle società agricole e delle Casse Rural“; leta 1888 je ustanovil „Banca S. Paolo“ v Brescii in leta 1896 „Banco Ambrosiano“ v Milanu.
Leta 1882 je ustanovil vrtec „Giardino d’Infanzia di S. Giuseppe“ in internat „Ven. A. Luzzago“, leta 1889 „Patronato degli Studenti“, leta 1890 „Opera per la conservazione della fede nelle scuole d’Italia“.
Leta 1892 je spodbujal ustanovitev katoliških univerzitetnih krožkov in sodeloval pri ustanovitvi „Leone XIII Union“ brestaniških študentov, iz katere se je rodila FUCI. Leta 1893 je ustanovil pedagoško in didaktično revijo „Scuola Italiana Moderna“, prvo katoliško revijo z nacionalno distribucijo za učitelje.
Krščanska vzgoja, pedagoško delovanje, šola so predstavljali njegovo najpomembnejše delo, zaradi česar se je počutil kot apostol in misijonar, saj je dejal: „naše Indije so naše šole“.
Dinamičnost Giuseppeja Tovinija je resnično presenetljiva, če upoštevamo njegovo šibko telesno konstitucijo in slabo zdravje, ki se je od leta 1891 postopoma slabšalo. Poleg že povedanega je bil predvsem Božji človek, njegova pobožnost, pobožni življenjski ritem, evharistična gorečnost, predanost Mariji, frančiškanski duh in vizija tretjerednika v svetu, globok ‘čut za Cerkev’ niso ločeni od junaškega izvajanja teoloških in kardinalnih kreposti.
Breški odvetnik, ki je svojo zemeljsko pot prehodil kot laiški apostol, je umrl 16. januarja 1897, star komaj 55 let. Njegovo telo so 10. septembra 1922 s pokopališča slovesno prenesli v cerkev S. Luca v Brescii, kjer počiva še danes.
8. maja 1948 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo, ki se je končal s slovesno razglasitvijo, ki jo je 20. septembra 1998 v Brescii opravil papež Janez Pavel II.
IT
Jožef se je rodil v Cividate Camuno v Lombardiji v skromni družini. Želel je postati duhovnik in se vpisal v semenišče v Veroni, vendar ga je očetova smrt prisilila, da je pomagal družini in se odpovedal misijonskemu poklicu. Študiral je pravo v Padovi, kjer je tudi doktoriral. Potem ko je delal kot pripravnik pri odvetniku in kot učitelj, se je leta 1867 preselil v Brescio. Leta 1875 se je poročil z Emilijo Corlobani, hčerko svojega poslovnega partnerja. Imel je deset otrok, ki jih je vzgajal krščansko.
Leta 1881 je vstopil kot frančiškanski tretjerednik in intenzivno živel svojo duhovnost. Več let je bil župan svojega mesta in občinski svetnik v Bresciji. Kot katoliški politik je odločno podpiral pravico katoličanov do lastnih šol in pravico, da se v javnih šolah izvaja verski pouk. Aktivno je sodeloval pri ustanovitvi in vodenju katoliškega časopisa „Il Cittadino di Brescia“ ter pri ustanovitvi škofijskega odbora Opera dei Congressi, v katerem je bil predsednik in podpredsednik deželnega odbora Lombardije. Podpiral je številne socialne pobude, kot so občinske hranilnice, in prispeval k ustanovitvi banke Banco Ambrosiano v Milanu. Sodeloval je pri ustanovitvi Zveze katoliških študentov Leone XIII, ki je korenina FUCI. Ustanovil je revijo „Scuola italiana moderna“ in tudi „Bollettino delle Terziarie Francescane“ ter sprožil zamisel o katoliški univerzi. Spodbujal je ustanavljanje katoliških delavskih združenj. Umrl je v Brescii. Papež Janez Pavel II. ga je 20. septembra 1998 razglasil za blaženega.
IT
Jožef Antonius Tovini, prvi od sedmih otrok, je bil navdušen učenec; njegova mati je umrla leta 1853. Leta 1858 je bil sprejet v kolegij za revno mladino, ki ga je v Veroni ustanovil Nicola Mazza. Naslednje leto mu je umrl oče in Jožef Antonius je postal vodja gospodinjstva svojih sorojencev. Leta 1865 se je pridružil tretjemu redu frančiškanov, končal študij prava na univerzi v Pavii, nato delal v odvetniški pisarni v Brescii in bil leta 1868 sprejet v odvetniško zbornico. Leta 1875 se je poročil z Emilijo Corbolani, s katero je imel deset otrok.
Med letoma 1871 in 1874 je bil župan domače občine; tu je sodeloval pri ustanovitvi Banca di Valle Camonica, banke za dolino, in si prizadeval za gradnjo železniške proge, ki bi končala izolacijo doline. V Brescii se je vključil v katoliške organizacije in tam leta 1888 ustanovil banko San Paolo, leta 1896 pa banko Banco Ambrosiano v Milanu. Cilj bank je bil podpirati katoliške ustanove – zlasti na področju izobraževanja – in zagotavljati njihovo finančno neodvisnost.
V mestni hiši v Cividate Camuno je bila postavljena kapela v spomin na Jožefa Antoniusa Tovinija in njegovega nečaka Moseja Tovinija.
Kanonizacija: Jožefa Antonija Tovinija je papež Janez Pavel II. beatificiral 20. septembra 1998 na stadionu Rigamonti v Brescii.
DE
Jožef (Giuseppe) Tovini, ki je bil leta 1998 razglašen za blaženega, bralcem morda ni znan. Giuseppe Antonio Tovini se je rodil leta 1841 v pobožni družini na skrajnem severu Italije kot najstarejši od sedmih otrok. Giuseppejevo otroštvo je bilo mirno. V šoli je napredoval do univerze, kjer se je odločil za študij prava. Toda še preden je končal študij, se je njegovo življenje zapletlo, saj sta mu najprej umrla oče in nato mati, tako da je moral preživljati mlajše brate in sestre.
Giuseppe se je najprej zaposlil kot učitelj in pomočnik ravnatelja na tehnični šoli, kjer se je še posebej zanimal za izobraževanje. Približno v istem času je začel vzporedno poklicno pot v javni službi, ki je trajala vse življenje, in sicer kot vodja mestne uprave v svojem rojstnem mestu Cividate Camuno. Giuseppe je svoje politične dolžnosti že od vsega začetka obravnaval kot obliko upravljanja, saj je odplačeval mestne dolgove ter izboljševal ceste in mostove.
Po koncu mandata v mestni upravi se je Giuseppe preselil v bližnjo Brescio, da bi okrepil svojo odvetniško prakso. Tam je spoznal Emilijo Corbolani, hčerko enega od partnerjev v svoji pisarni, v katero se je zaljubil. Tri leta pozneje sta se zaročila in se po štirih letih zaroke leta 1875 poročila.
Čeprav je bil Giuseppe zaposlen z delom in javnimi dejavnostmi, sta z Emilijo živela srečno družinsko življenje. Kadarkoli je moral biti odsoten od doma, ji je pisal pisma. Njuna družina se je nenehno povečevala in v 22 letih zakona sta sprejela deset otrok.
Emilia in Giuseppe sta vodila strogo, a ljubeče gospodinjstvo. Še posebej sta verjela, da je pomembno, da svoje otroke učita vere in jim posredujeta močno delovno etiko. Čeprav je Giuseppe od svojih otrok veliko pričakoval, je bil znan kot potrpežljiv in nežen oče.
S povečevanjem družine se je povečevalo tudi Giuseppejevo javno delo. Še naprej je opravljal javne funkcije in postal zelo dejaven v Katoliški akciji, kjer je bil več let organizator in udeleženec katoliških kongresov. Med svojimi številnimi, številnimi drugimi prizadevanji je ustanovil dve banki, da bi dobrodelnim organizacijam zagotovil financiranje z nizkimi obrestmi.
Giuseppejevo odprto sodelovanje tako v civilnem življenju kot v katoliških organizacijah je v tistem obdobju italijanske zgodovine zahtevalo pogum. V času združevanja Italije je bilo protikatoliško razpoloženje močno. Giuseppe se je boril za ohranitev vloge Cerkve v javnem življenju v Italiji, kljub obtožbam, da je bil zaradi tega protipatriotski.
Giuseppe Tovini je umrl nenadoma in mirno doma leta 1897, star 56 let. 100 let pozneje ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
EN