17. septembra leta 2006 je bil v italijanski Brescii za blaženega razglašen škofijski duhovnik Mosè Tovini.
Rodil se je 27. decembra leta 1877; umrl pa 28. januarja leta 1930 v Brixnu.
Vir
Mojzes Tovini se je rodil 27. decembra 1877 v kraju Cividate Camuno v pokrajini Brescia kot prvi od osmih sorojencev, sinov računovodje Eugenia in učiteljice Domenice Malaguzzi. Mojzesov krstni oče pri krstu je bil njegov stric, odvetnik Giuseppe Tovini, prav tako že čaščen kot blaženi. Ker je bil izjemno inteligenten, je pri petih letih s pomočjo matere začel obiskovati osnovno šolo, ki jo je pozneje končal v Brenu, materinem rojstnem kraju. Leta 1884 je prejel sveto birmo. Pri devetih letih je mali Mojzes obiskoval gimnazijo „Venerabile Luzzago“ v Brescii kot gost svojega krstnega botra. 14. novembra 1886 je prejel prvo sveto obhajilo. Leta 1889 je bil Mojzes zaupan kolegiju San Defendente v Romano Lombardiji, da bi dokončal gimnazijski študij. Tu je spoznal Domenica Menno, svojega spremljevalca, s katerim je sklenil trajno prijateljstvo. Leta 1891 je kolegij slovesno praznoval tretjo stoletnico smrti svetega Alojzija Gonzage in oba prijatelja je lik svetnika tako očaral, da sta predpostavila svojo poklicanost v duhovništvo. Mojzes se je nato obrnil na očeta, ki pa ga je od tega odvrnil. Za srednjo šolo so se starši odločili, da ga zaupajo kolegiju v Celani v pokrajini Bergamo, vendar se je tu počutil izoliranega med sošolci drugačnega značaja. Ker se ni želel pridružiti njihovim nečednostim, je bil deležen nasilnih povračilnih ukrepov. Nato je to srednjo šolo zapustil, da bi se končno odzval na svoj duhovniški poklic in v začetku leta po zaslugi posredovanja strica vstopil v semenišče. Ob koncu leta so ga predstojniki povabili, naj nosi duhovniški habit tudi med počitnicami, in tako so ga otroci v Cividate Camuno začeli klicati „don Mojzes“. V drugem letniku je sicer obiskoval semenišče, vendar je zaradi zdravstvenih razlogov ostal pri stricu Giuseppeju, da je lahko občudoval njegovo gorečnost laika, vključenega v Katoliško akcijo. Ob koncu tretjega letnika gimnazije je bil semeniščnik sprejet v tonzuro, prejel pa je tudi prva dva manjša reda: ostiariat in lettorat. Po končani srednji šoli v semenišču so Mojzesovi starši glede na njegovo mladost pri rektorju dosegli, da je njihov sin lahko opravil licenco na državni šoli. 16. januarja 1897 je nenadoma umrl njegov stric Jožef. Mojzes je moral ob tolažbi tete in bratrancev organizirati pogreb, ki je razkril sloves svetosti, ki je obdajal Giuseppeja Tovinija.
Ko je dopolnil 20 let, so ga v Brescii vpoklicali v 90. pehotni oddelek in tudi med vojaškim življenjem ni manjkalo posebnih epizod, ki so pokazale Tovinijeve vrline, na primer, ko je utišal častnika, ki je bogokletno govoril. Razrešen je bil 31. oktobra 1898 s činom vodnika in se vrnil k družini. V župniji je nato z nadškofovim dovoljenjem ustanovil Opera del Pane di Sant’Antonio. 27. maja 1899 je prejel subdiakonat. Med počitnicami je bil nato v veliko pomoč materi pri skrbi za sestro Olgo, ki je bila zdaj slepa. 10. marca 1900 je bil na vrsti diakonat. Mosè Tovini je bil 9. junija 1900, pri komaj dvaindvajsetih letih, šestih mesecih in dvanajstih dneh, z odpustkom koncilske kongregacije že posvečen v duhovnika v katedrali v Brescii, naslednji dan pa je v Cividate Camuno obhajal svojo prvo slovesno mašo. Kot je prerokoval njegov blaženi stric, je bil don Mosè imenovan za kaplana v Astriju.
Zelo zadovoljen z novo nalogo je bil kmalu poslan, da bi dokončal študij v Rim. Tu je preživel štiri leta, polna predanosti, molitve, študija in skromnega, a gorečega apostolata kateheze, verske pomoči in dobrodelnosti za najrevnejše otroke in družine v Agro Romano. Posebej se je približal svojim sošolcem na Statale, zlasti neverujočim in nekaterim Judom. Julija 1904 je Tovini dosegel veliko več kot le diplomo: matematiko z magisterijem, filozofijo in licenco iz teologije.
Konec oktobra 1904 vstopi v novo duhovniško hišo Kongregacije duhovnikov oblatov, ki so jo pravkar odprli v Brescii na škofov ukaz. Vse življenje je bil nato profesor v semenišču, pri čemer je izmenično poučeval različne discipline. Za njegov slog so bili vedno značilni točnost pri urnikih, resna priprava na vsako lekcijo, jasnost in urejenost pri razlaganju, diskretnost in dobrota pri presojanju študentov, privrženost uma in srca resnicam, ki jih je učil, popolna poslušnost cerkvenim smernicam, ne glede na to, ali so prihajale od papeža ali škofa. Vendar pa njegova zavzetost ni bila omejena le na doktrino, ampak je bil predvsem učitelj življenja. Med počitnicami je takrat organiziral tečaje verouka za učitelje in učiteljice, katehetske tedne ter duhovniške obveznosti ob praznikih.
11. maja 1915 ga je škof imenoval za župnijskega vikarja v Provaglio d’Iseo, saj je bil župnik bolan. Zaradi tega imenovanja je bil oproščen vpoklica v vojsko in je tako lahko še naprej poučeval v semenišču. Ko je župnik umrl, je Tovini postal ekonom. 1. novembra 1916 je prevzel skrb za župnijo Torbole kot vikar župnika, ki je opravljal vojaško službo. Naslednje leto je izbruhnila španska gripa in Tovini je ne glede na nevarnost brez oklevanja odšel k postelji vsakega bolnika. Po koncu vojne mu je bilo od leta 1919 zaupano novo poslanstvo: pomagati klerikom, ki so se vrnili iz vojne, da bi dokončali svojo teološko in duhovniško formacijo. Kateheza je bila strast njegovega celotnega življenja, tako zelo, da je že kot mlad profesor sodeloval z Opera Diocesana del Catechismo. Vse življenje je opravljal tudi funkcijo vizitatorja mestnih katehez in organizatorja vsakoletnih katehetskih tekmovanj. Leta 1919 je bil imenovan za podpredsednika škofijske katehetske komisije, od leta 1926 pa je bil direktor in učitelj novega Magistratnega katehetskega inštituta, ki ga je vodil do svoje smrti in na njem usposobil več sto učiteljev. Leta 1926, ko so v javnih šolah uvedli verski pouk, ga je škof skupaj z drugimi imenoval za mestnega inšpektorja, zadolženega za izbiro učiteljev in odnose s šolskimi oblastmi ter nadzor. Leta 1921 je postal pomočnik škofijskega sveta Katoliške akcije. Kljub njegovi zadržanosti ga je škof leta 1923 imenoval za kanonika katedrale, imenovan pa je bil tudi za namestnika uradnika cerkvenega sodišča, sinodalnega eksaminatorja in cenzorja knjig. Leta 1925 se je odločil za dejanje, s katerim se je daroval usmiljenemu Srcu Jezusovemu. Naslednja prelomnica v njegovem življenju je bila leta 1926, ko je bil monsinjor Tovini imenovan za rektorja semenišča, kar je po njegovem mnenju presegalo njegove moči. Na začetku je klerikom našteval tri ‘kreposti’, ki bi morale napolniti srce idealnega kandidata za duhovništvo: evharistija, brezmadežna Devica in papež. Po mirnem začetku se je proti rektorju začela kampanja očrnitve: njegovo dobrodelnost so napačno ocenili kot naivnost, dobrosrčnost in celo nesposobnost za vzgojne naloge semenišča. Nasprotno, monsinjor Tovini si je prizadeval, da bi imel popolno zaupanje do klerikov, da bi lahko mirno preverjal njihovo poklicanost v duhovništvo. Škof ga je prepričal, naj nadaljuje svojo službo, in ga povabil, naj nosi tudi svoj križ.
Novembra 1929 je bil Tovini izvoljen za direktorja škofijske apostolske zveze duhovnikov in izbran za pridigarja rekolekcij v duhovniškem domu. Istočasno so se začeli pojavljati prvi zunanji znaki bolezni, vendar je kljub temu nadaljeval s svojim slogom mrtvičenja. 23. januarja so ga sprejeli v bolnišnico Fatebenefratelli, kjer so mu diagnosticirali obojestransko pljučnico. 27. januarja je svojega duhovnega voditelja prosil za zadnje zakramente v popolni jasnosti in vedrini duha. Naslednji dan ob 10.45 je po nekaj minutah zmedenosti in težkega dihanja skoraj nepričakovano umrl. Pravkar je dopolnil dvainpetdeset let. Kasneje istega dne so njegovo truplo prepeljali v semenišče.
Na pogrebu se je mesto zbralo okoli njega in škof iz Mantove je po čustvenem zadušnici dejal: „Ne bi se čudil, če se bo Tovini zahvalil in ga bo Cerkev sčasoma poveličala. Prerokba se je uresničila, ko je papež Janez Pavel II. 12. aprila 2003 po skrbnem postopku razglasil junaštvo njegovih kreposti in ga imenoval „častitljivega“, novi papež Benedikt XVI. pa je 19. decembra 2005 priznal čudež, potreben za njegovo beatifikacijo. Za blaženega je bil razglašen 17. septembra 2006 v katedrali v Brescii.
IT