V Forli (v Italiji), je med letoma 1317 in 1397 živel blaženi Markolín Amanni, duhovnik iz reda dominikancev, ki je vse življenje preživel v molku in samoti, v službi revnih in otrok.
Vir
Marcolino se je rodil leta 1317 in vstopil v pri desetih letih je vstopil v dominikanski red – če lahko verjamemo zgodnjim hagiografskim zapisom ki v sumljivo zaokroženih številkah navajajo, da je umrl v osemdesetih letih, potem ko je sedemdeset let preživel kot menih. V tem dolgem življenjskem obdobju je pustil minimalne in neznatne sledi v dokumentarnih zapisih svojega rojstnega mesta.
Leta 1365 je bil prokurator svojega samostana, leta 1367 in med letoma 1371 in 1395 pa se je občasno pojavljal kot udeleženec kapiteljskih sestankov ali kot priča pri različnih notarskih dejanjih. Ni podatkov, ki bi potrjevali, da je v svoji skupnosti užival kakršen koli poseben ugled, in ko je 24. januarja 1397 umrl, so ga bratje iz njegovega samostana začeli pokopavati brez formalnosti, kar je bilo v skladu z obskurnostjo, v kateri je živel svojih osemdeset let. Toda nek fant je po mestu razširil novico o njegovi smrti in množica ljudi se je zbrala v cerkvi in se pritoževala, da bratje skrivaj pokopavajo svetnika. Le samostanski kuhar je bil pripravljen deliti mnenje ljudi o Marcolinu, saj je med umivanjem trupla v pripravah na pokop opazil velike otrdline na kolenih, ki so posledica dolgih ur, preživetih kleče v molitvi. Množica se je zgrinjala k truplu, da bi se dotaknila Marcolinovih zemeljskih ostankov in iztrgala kose njegovih oblačil; bratje so ga skušali namesto tega pokopati a so se hvalospevi in zanikanja končali šele s padcem teme.
Ponoči so bratje Marcolina v naglici položili v grob; vendar so se ob zori prebivalci Forlija znova zgrnili v cerkev in zahtevali, da se truplo ekshumira, da bi si lahko ogledali ta skriti zaklad.
Bratje so to zavrnili in prišlo je do burnega prepira. Na eni strani so bratje vztrajali, da je narobe, da bi preprostega človeka častili kot svetnika (“iniustum esse, hominem revereri ut Sanctum”); drugi so odvrnili, da je še huje, če se prikriva svetost, ki jo je razkril Bog, in trdili, da so čudeži dokazovali njihovo svetost.
Nek tesar je pripovedoval, kako je nekoč, ko si je razbil roko s kladivom, svojo bolečino izrazil v stokanju in preklinjanju. Marcolino ga je potolažil v njegovi bolečini in mu nežno očital bogokletje. Naključno je odtrgal prvo zelišče, ki ga je našel, ga položil na poškodovano roko in peljal obrtnika do cerkve. Tam je tesarju rekel, naj odpre roko, in ta je ugotovil, da je popolnoma ozdravljena; želel je poljubiti menihove noge, vendar je Marcolino zavrnil vsako zahvalo in mu naročil, naj o tem ne govori. Drug človek je pripovedoval o videnju, v katerem se je pojavil pred sodiščem bratov, ki so ga nameravali obsoditi na večne plamene, ker ni bil pri spovedi dolgo časa; samo Marcolino je prosil, da bi se ga usmilili, in ga pozval naj se spove in reši, kar je storil takoj, ko se je prebudil. Deček, ki je skrbel za Marcolina v njegovi starosti, je opisal njegovo pobožnost in spokornost.
Vsak dan je v svoji celici prepeval hvalnice in psalme pred podobo Marije in Deteta, izgovarjal sto Očenašev in Zdravamarij kot eden od bratov laikov, čeprav je bil posvečen v duhovnika, in se bičal z bičem, ki ga je imel skritega v ležišču. Drugi so dodali, da je bil velik prerok, ki je napovedoval prihodnje dogodke in razkrival, kar je bilo skrito v srcih ljudi, revni obeh spolov pa so hvalili njegovo dobrodelnost. Predvsem pa je bil po njihovih besedah ponižen, skromno je skrival svoje darove ter opravljal pobožnosti in dobra dela na skrivnem.
Vendar bratov niso prepričali. Ugovarjali so, da ni mogoče samo tako razglasiti novega svetnika, še posebej, če je bil domnevni svetnik preprost ki ni bil kaj prida učen, je bil neroden govornik in je dremal med mašo, med jedjo in celo med hojo. Obe strani sta tako navedli razloge za svoje nasprotujoče si mnenje, v praksi pa se je ta „razprava“ o Marcolinovi svetosti Marcolina prevesila v hrupno vzklikanje, enih „Je svetnik“ in drugih „Ne, ni.“ Iz brezizhodnega položaja se je rešilo le s silo: kamen ki je pokrival njegov grob se je odtrgal in dišeča aroma je napolnila cerkev. Verniki so odtrgali kose Marcolinovih oblačil in truplo je bilo treba vedno znova obleči v dominikanski habit. V času, ko je bilo truplo slečeno do golega, je množica lahko potrdila, da je Marcolinovo telo tudi po smrti ostalo nepoškodovano. Nepokvarjeno meso in vonj po svetosti sta bila običajno navedena kot pokazatelja svetosti, čeprav sta v učenih krogih veljala za dvoumna ali nepomembna. V tem so bili več kot dovolj za potrditev Marcolinovega položaja v očeh množice in v naslednjih dneh se je pri njem zgodilo okoli osemdeset čudežev na grobu in na drugih krajih, kjer so se sklicevali na njegovo prijazno priprošnjo.
Ta opis dogodkov okoli Marcolinove smrti in zlasti burnega dogajanja v cerkvi, ko so se o njegovi svetosti prepirali bratje in množica, je tako živahen, da zlahka pozabimo, da ne gre za pričevanje očividcev. Takega prizora ni v pismu, ki ga je Bello iz Forlija naslovil na škofa v Castellu (Benetke) Leonardu Dolfinu, v katerem ga je obvestil o smrti mesec dni prej umrlega „tega preprostega, poštenega, čistega in ponižnega člana dominikanskega reda z imenom brat Marcolino iz Forlija“, ki je bil občudovanja vreden predstavnik svojega reda šestdeset let in več, ki ni izstopal po svojem znanju, ampak po svoji dobrodelnosti. Zato se je Bog odločil, da ga povzdigne z neštetimi čudeži: usta nemih in ušesa gluhih so se odprla; grbavci in žrtve krastavosti bili osvobojeni svojih težav.
Skratka, zadeva je zahtevala pozornost cerkvenih oblasti, ki so lahko pravilno ocenile njeno resnost. Škof je verjetno posredoval te informacije in pooblastil za nalogo poizvedovanje in presojo Giovanniju Dominiciju, lektorju teologije pri glavne dominikanskem samostanu v Benetkah, San Zanipolo. Primer je Giovannija zelo zanimal, zato je takoj ukrepal. Bello je svoje pismo iz Forlija naslovil 20.februarja in moralo je miniti nekaj dni, preden je pismo prišlo v roke Giovannija, vendar je Giovanni še pred koncem meseca poslal skupino odposlancev v Forli, da bi opravila preiskavo. Njegovi odposlanci – Niccolo di maestro Giovanni iz Ravenne (predstojnik samostana San Zanipolo), brat Marsiglio iz Siene, Antonio Soranzo in druge ugledne osebe so se odpravili na pot in opravili preiskavo z občudovanja vredno hitrostjo ter v Benetke prinesli ne le poročilo o vsem, kar so videli in slišali, ampak tudi zaprisežene pisne izjave o več kot osemdesetih čudežih, ki jih je storil Marcolino. Na na podlagi njihovega poročila je Giovanni sestavil pismo generalnemu predstojniku Raymondu iz Capue, v katerem ga je obvestil o dramatičnih okoliščinah okoli Marcolinove smrti in čudežih, ki so mu sledili. Giovanni se je opravičil za kratkost svojega poročila o čudežih: z veseljem bi o njih napisal veliko več, je dejal, če ne bi bilo njegove neustrezne literarne sposobnosti in zahtev bližajočega se postnega časa.
Ta bežna pripomba pomaga določiti datum tega pisma kot malo pred pepelnično sredo, 7. marca 1397; vendar lahko Giovannijevo samokritiko zavrnemo kot standardno retorično potezo, ki ji nasprotuje učinkovitost njegovega pisanja. Retorična moč Giovannija je takšna, da je vplivala na vse poznejše pripovedi o Marcolinovi smrti in pokopu ter je celo najzahtevnejše bralce prepričalo, da predstavlja neposreden in takojšen opis tega dogodka. Dejansko je, kot smo videli, v najboljšem primeru poročilo iz tretje roke, ki opisuje, kaj so Giovannijevi odposlanci slišali od neimenovanih virov v Forliju, ki so bili morda sami priča dogodku v dominikanski cerkvi San Giacomo šest tednov prej. To je bilo sestavljeno na določeni prostorski in časovni razdalji od dogodkov, ki jih je tako živo opisoval.
In kar je najpomembneje, v njem so ti dogodki zapisani z natančno ideološko vizijo dominikanskega reda. Giovanni Dominici ni bil le predavatelj teologije, temveč vodilna osebnost v dominikanskem redu, gibanju za obnovo njegovega prvotnega ustroja in spodbujanje strogega spoštovanja njegovih pravil v vsej njihovi prvotni strogosti.
Med letoma 1390 in 1393 je v treh dominikanskih mestih obnovil strogo obhajilo v Benetkah ali njihovi bližini, leta 1394 pa je ustanovil samostan, ki je postal postal zgled za podobne ustanove v Pisi in Rimu. Pod Giovannijevim vodstvom so Benetke postale središče dominikanske reforme, leta 1393 pa ga je Rajmond iz Capue imenoval za generalnega vikarja observantskih hiš v vsej Italiji.
EN
14. stoletje je bilo za dominikanski red, tako kot za druge redove, obdobje zatona. Glavni vzrok je bila črna kuga, ki je v samostanih zahtevala nešteto žrtev, redke preživele pa pustila prestrašene in obupane ter jim odprla pot v malodušje in nered. Vendar pa ni manjkalo svetih in gorečih redovnikov, ki so se znali učinkovito zoperstaviti splošni razpuščenosti. Pod navdihujočim dihom svete Katarine Sienske je blaženi Rajmond iz Kapue, ki je bil leta 1380 pravkar izvoljen za generala, pozval vse duše dobre volje, naj oživijo vrt, ki ga je zasadil sveti Dominik. Med mnogimi, ki so se odzvali klicu, je Marcolino Amanni izstopal po svoji očarljivi ponižnosti. Sveti habit si je nadel v rojstnem mestu Forli, ko je bil star komaj deset let in ga je preplavila gorečnost, ki je presegala njegovo starost. Mali novinec je bil kmalu vzor vseh kreposti, toda krilo, zaradi katerega se je njegova angelska duša tako hitro dvignila, je bilo nenehno iskanje Boga v molitvi in premišljevanju. In Gospoda je našel v vzvišeni molitvi, zaradi katere je živel bolj v nebesih kot na zemlji: iz ekstaze ga je prebudilo šele zvonjenje ob daritvi med mašo. Ni sijal ne na katedri ne na prižnici. Njegovo delovanje je bilo tiho in skrito. Kot živo pravilo je pridigal s svojimi svetlimi zgledi iz vsakdanjega življenja in predstavljal tisto obilje notranjega življenja, ki mora biti po Dominikovem mišljenju živi vir apostolskega oznanjevanja. Edini okras v njegovi celici je bila slika Device Marije, ki ji je bil vedno posebej naklonjen. Umrl je februarja 1397. Njegovo telo počiva v katedrali v Forliju. Njegovo češčenje je potrdil papež Benedikt XIV. 9. maja 1750.
IT