V Milanu (v Lombardíji), je okoli leta 659 umrl sveti Janez Dobri, škof, ki je vrnil škofovski sedež svojemu mestu Genovi, ki so mu ga vzeli Langobardi. Zaradi vere in dobrega vedenja je bil priljubljen pri Bogu in pri ljudeh. (* pred letom 580 – † ok. 659)
Vir
V milanski nadškofiji, ki je po imenu svojega največjega škofa in cerkvenega doktorja svetega Ambroža splošno znana kot „ambrozijanska cerkev“, je kar 143 škofov, od tega 38 svetnikov in 2 blažena. V sedemnajstih stoletjih njene zgodovine je bilo obdobje, ko se je moral škofijski sedež starodavnega Mediolana zaradi vdora še vedno poganskih Langobardov začasno preseliti v Ligurijo. Prav na koncu tega žalostnega obdobja se nahaja škofovanje svetega Janeza Dobrega.
Rojen v Camogliju v pokrajini Genova ali po zelo starem izročilu v Reccu, mestecu na ligurski rivieri di Levante, so njegovi zgodovinski dogodki neizogibno prepleteni z več legendarnimi značilnostmi. Nekaj biografskih podatkov o svetniku smo dobili iz pesniške zbirke, ki je najverjetneje nastala med 11. in 13. stoletjem. Anonimni avtor besedila trdi, da se je Janez rodil v Camogliju v plemiški družini iz doline Recco, in to bi morda lahko bila razlaga za starodavni dvoboj med mestoma, ki sta se potegovali za njegov rojstni kraj. Ko je bil Janez še otrok, naj bi ga odpeljali v Milano, kjer je opravil cerkvene študije in bil inkardiniran v milansko cerkev. Medtem se je po skoraj osemdesetih letih prisilnega izgnanstva slavni langobardski kralj Rotari, ki je vdrl tudi na ligursko riviero, dogovoril z ambrozijansko duhovščino o vrnitvi njihovega škofa na njegov naravni sedež. Tako je bil Janez, ki so ga zdaj vsi cenili zaradi njegovih človeških lastnosti in inteligence, okoli leta 641 razglašen za šestintridesetega milanskega škofa, prvega, ki je ponovno sedel na obnovljenem škofovskem sedežu lombardskega mesta.
Njegova ponižnost in velikodušnost sta postali skoraj pregovorni med čredo, ki mu je bila zaupana v pastoralno oskrbo in ki ga je kmalu začela preprosto in ljubkovalno klicati Janez „Dobri“. O njem zgoraj omenjena pesem pripoveduje: „ Spravljal in tolažil je uboge, nahranil lačne, oblekel gole, dal piti žejnim, obiskoval bolnike in zapornike, nudil gostoljubje popotnikom. Poln milosti, vere in dobrega vedenja, všečen Bogu in ljudem, je sijal v svojih dejanjih. Janez se je pred vsemi kazal tako ponižno, da je bilo zaradi njegove ponižnosti težko razbrati, ali je res škof.“ Edina zgodovinsko potrjena epizoda iz življenja tega svetega škofa je potovanje v Rim, ki ga je opravil proti koncu leta 649 ob sinodi, ki jo je sklical papež Martin I. in je potekala v Lateranski baziliki. Sveti Janez Dobri je umrl v Milanu po vsaj desetih letih škofovanja, njegovi posmrtni ostanki pa so bili pokopani v zdaj že izginuli cerkvi San Michele in Duomo, tako imenovani zato, ker je stala poleg „Domus sancti Ambrosii“, nekdanjega imena škofije. Štiri stoletja pozneje je škof Ariberto po odkritju trupla, za katerega so se bali, da je izgubljeno, oživil kult po vsej škofiji. Vendar je bil sveti Karel Borromeo tisti, ki je 24. maja 1582 dal te relikvije prenesti v katedralo in tu so mu v čast postavili oltar, ki je bil med najbogatejšimi in najbolj veličastnimi v celotni sakralni stavbi. Leta 1951 je sveti kardinal Ildefonso Schuster naročil nov pregled svetnikovih posmrtnih ostankov, za katere se je izkazalo, da so visoki dobrih 190 centimetrov, in jih dal ponovno sestaviti v novo kovinsko urno. Leta 1288 so v vasi Recco prejeli tudi zapuščino za postavitev oltarja v župnijski cerkvi, ki je bila namenjena ohranitvi svetnikove roke in rebra. Te relikvije je verjetno podaril sam Ariberto, ki je s tem želel zapečatiti prijateljstvo in pobratenje v veri med ligursko in ambrozijsko cerkvijo.
IT
Janez Camillus – ni znano, ali so mu priimek „Bonus“ dali starši ali pozneje zaradi njegovih značajskih lastnosti – je postal duhovnik in dolgo časa deloval v Rimu, kjer je pridobil zaupanje papeža Gregorja I., ki ga je poslal v Milano, da bi živel pri Teodelindi, pobožni ženi langobardskega kralja Avharisa, v takratni langobardski palači. Leta 641 je Janez Bonus postal milanski nadškof. Leta 649 je sodeloval na sinodi v Rimu pod vodstvom papeža Martina I. Skupaj s škofom Janezom iz Bergama se je boril proti monoteizmu. Znan je postal tudi po svojih čudežih.
Okoli leta 1030 je milanski nadškof Aribert v videnju, ki ga je prejel, našel posmrtne ostanke Janeza Bona in jih prenesel v takratno milansko cerkev San Michele – kasneje imenovano San Michele subtus Domum – na mestu današnje cerkve Santa Maria Annunciata v Camposantu. Leta 1582 je nadškof Karel Borromeo relikvije iz te propadajoče cerkve prenesel v katedralo.
DE
Sveti Janez Camillus Dobri, znan tudi kot Janez Camillus, Janez Dobri in Janez Bonus, je bil ugledna osebnost katoliške Cerkve. Sredi 7. stoletja je bil nadškof v Milanu v Italiji in je imel pomembno vlogo pri obnovi verskega reda ter obrambi vere pred razširjenima herezijama arijanizma in monotelizma. Sveti Janez Kamil se je rodil v času velikih političnih pretresov in svoje življenje posvetil služenju Bogu in svojemu ljudstvu. V času, ko so njegovi predhodniki zaradi vdora arijanskih Lombardov odšli v izgnanstvo, je postal svetilnik upanja in odločen zagovornik pravovernih prepričanj. Kot prvi nadškof, ki je več kot 80 let bival v Milanu, se je lotil zahtevne naloge ohranjanja katoliške vere sredi nesreč. Zaradi svoje neomajne zavezanosti resnici in pravičnosti si je sveti Janez Kamil prislužil vzdevek „Dobri“. Neustrašno se je spopadel z arijanizmom, heretičnim gibanjem, ki je dvomilo v Kristusovo božanskost. S svojim globokim teološkim znanjem in zgovornostjo je sodeloval v številnih razpravah in pisal obsežna besedila proti arijanizmu ter tako okrepil pravoverne nauke Cerkve. Poleg tega se je sveti Janez Kamil spopadel tudi z monotelitizmom, še eno herezijo, ki je učila, da je imel Kristus samo eno voljo, s čimer je zanikal svojo človeško naravo. Njegova intelektualna spretnost in duhovna modrost sta mu omogočili, da je oblikoval trdne teološke argumente proti tej hereziji in zagovarjal resnično razumevanje Kristusove dvojne narave, tako človeške kot božje. Kljub številnim izzivom, s katerimi se je soočal, je sveti Janez Kamil dosledno izkazoval sočutje, ponižnost in globoko skrb za dobrobit svoje črede. Njegov značaj in kreposten način življenja sta bila vir navdiha za sodobnike in prihodnje generacije. Sveti Janez Kamil Dobri je umrl okoli leta 660 zaradi naravnih vzrokov, za seboj pa je pustil dediščino vere, predanosti in intelektualne strogosti. Čeprav je bila njegova kanonizacija izvedena pred uradno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov, je priznan kot svetnik v obdobju pred kongregacijo. Čeprav informacije o posebnem zavetništvu svetega Janeza Kamila niso na voljo, lahko njegovo zgledno življenje navdihuje posameznike na številnih področjih pobožnosti in priprošnje. Njegov praznik praznujemo 2. in 10. januarja, pri čemer nekateri koledarji priznavajo tudi slednji datum. Če povzamemo, je bil sveti Janez Kamil Dobri izjemen nadškof v Milanu v Italiji sredi 7. stoletja. Pogumno se je boril proti arijanizmu in monotelitizmu ter zagovarjal pravoverni nauk Cerkve. Njegova predanost resnici, ljubezen do svojega ljudstva in globoko teološko znanje še danes navdihujejo in usmerjajo vernike.
EN