Imena: Odon, Odone, Odonči, …
Blaženi Odon si je že v otroštvu izprosil sprejem v kartuzijanski samostan Casotta blizu rojstnega italijanskega mesta Novare. Že kot dečka ga je privlačilo skrivnostno meniško življenje. Hitro je napredoval na poti krščanske popolnosti. Živel je sila strogo, ljubil je molk in premišljevanje, ki je bilo tako posvečeno Bogu, da ga ni zmotila nobena posvetna misel. V globokem molku je prodiral v zaznavnost onstranskih resničnosti. V »puščavi« kartuzijanskih celic je iskal stik z Bogom. V osebni duhovni avanturi je prehajal meje časa in prostora. Njegovo življenje je bilo naravnano v življenje po življenju.
V času krize jurkloštrskega samostana je v visoki starosti leta 1189 postal prior kartuzijanov v Jurkloštru. Mnogi so menili, da bo lahko s svetniškim prizadevanjem in z zgledom najvišjih kreposti in modrosti usmeril menihe k prvotni gorečnosti ter rešil samostan pred propadom.
Kartuzijane je vodil približno dve leti, ko se je ta miroljubni mož proti svoji volji zapletel v spor s sosednjim krškim škofom, ki je omejeval samostanske pravice. Verjetno so se tudi sobratje težko sprijaznili z novim redom in z zahtevo po strogem in doslednem izpolnjevanju redovnih pravil. Ker ga menihi niso poslušali, je svoje misli zapisal v obširno knjigo pridig za celo bogoslužno leto. Zaradi nevzdržnih razmer se je odpravil v Rim k papežu Klemenu III. in ga prosil, naj ga odveže dolžnosti priorja v Jurkloštru. Papež mu je ustregel in mu pustil na izbiro samostan, kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.
Zadnja leta je preživel v benediktinskem samostanu v Trisulti, kjer je utrujen in bolan prosil zatočišča, ko se je vračal iz Rima, ter v nunskem samostanu v Tagliacozza, kjer je do smrti duhovno vodil samostan svetih Kozma in Damijana ter opravljal službo spovednika.
Odon je bil tako zatopljen v večnost, na katero se je pripravljal, da se je ljudem dozdevalo, da je živi glasnik onstranstva. Prag večnosti je prestopil, kakor je sam napovedal, 14. januarja leta 1200, star sto let. Umirajoč je spregovoril: »Že vidim svojega Kralja! Takoj bom stal pred njegovim obličjem,« nato se je dvignil kakor v pozdrav Kralju nebes, razprostrl roke in v vidni blaženosti izdihnil. Kljub temu da ni dolgo vodil kartuzije, je njegovo bivanje v Jurkloštru zapustilo pridih svetosti.
Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara, umrl pa 14. januarja leta 1200 v nunskem samostanu v Tagliacozzi blizu Rima.
Bl. Odon je posebej častil Sveto Trojico. Samo v duhovni moči Svete Trojice lahko v času in prostoru v duhovnem življenju po Kristusu preraščamo nasprotja dvojnega, v katerem smo tako zelo razpeti.
V jurkloštrski kartuzijanski cerkvi zanimiva plastika skozi simbol ohranja zanimivo dediščino bl. Odona, ki jo bo vredno razdeljeni čas še bolj posodobiti.
Vir
Odon se je rodil v italijanskem mestu Novara v zadnjih letih 11. stoletja. Že v otroštvu si je izprosil sprejem v bližnji kartuzijanski samostan in je hitro napredoval na poti h krščanski popolnosti. Živel je sila strogo, ljubil je molk in premišljevanje, ki je bilo tako posvečeno Bogu, da ga ni zmotila nobena posvetna misel.
V času krize jurkloštrskega samostana so ga sobratje soglasno izvolili za priorja kartuzijanov v Jurkloštru, saj so menili, da bo lahko s svojo svetniško prizadevnostjo in z zgledom najvišjih kreposti in modrosti usmeril menihe k prvotni gorečnosti ter tako rešil samostan pred propadom.
Kartuzijane je vodil približno dve leti, ko se je ta miroljubni mož proti svoji volji zapletel v spor s sosednjim škofom, ki je omejeval samostanske pravice, verjetno pa so se tudi sobratje težko pokoravali njegovim trdim redovnim predpisom. Zaradi nevzdržnih razmer se je odpravil k papežu Klemnu III. v Rim in ga osebno prosil, naj ga odveže dolžnosti priorja v Jurkloštru. Papež je Odonu ustregel in mu pustil na izbiro samostan, kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.
Zadnja leta življenja je preživel v benediktanskem samostanu v Trisulti, kjer je utrujen in bolan prosil zatočišča, ko se je vračal iz Rima, ter v nunskem samostanu v Tagliacozza, kjer je do smrti duhovno vodil samostan sv. Kozma in Damijana in opravljal službo spovednika.
Odon je bil tako zatopljen v večnost, na katero se je pripravljal, da se je ljudem dozdevalo, da je živi glasnik onostranstva. Prag večnosti je prestopil, kakor je sam napovedal, 14. januarja 1200 leta, star preko sto let. Umirajoč je še spregovoril: »Že vidim svojega Kralja! Takoj bom stal pred njegovim obličjem,« nato se je dvignil kakor v pozdrav Kralju nebes, razprostrl roke in v vidni blaženosti izdihnil.
Kljub temu, da ni dolgo vodil kartuzije, je njegovo bivanje Jurkloštru zapustilo pridih svetosti.
Vir
Bil je redovnik kartuzijanskega reda in je del svojega življenja preživel tudi na slovenskih tleh: v kartuziji Jurklošter in v Žičah. Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara in že kot mlad fant vstopil v kartuzijanski samostan. Oton (ali Odon) je bil vzoren redovnik, strog do sebe, ljubil je molk in premišljevanje. Ni točno znano, kdaj je prišel v slovenske kraje, a poslan pa je bil z namenom, da bi menihe v Jurkloštru pripeljal k prvotni gorečnosti, saj se je govorilo o njihovi duhovni mlačnosti. Preden je bil izvoljen za predstojnika kartuzije Jurklošter (leta 1189), je verjetno nekaj let živel v kartuziji v Žičah. V Jurkloštru je ostal le dve leti, nato pa je, zaradi težav s sobrati, šel osebno v Rim in papeža Klemena III. prosil, naj ga razreši službe predstojnika. Papež mu je ustregel. Nekaj časa je bival pri benediktincih v Markah, kjer je živel po kartuzijanskih pravilih. Njegov način življenja je tako močno vplival na benediktince tamkajšnjega samostana, da so se kasneje spremenili v kartuzijo. Zadnja leta svojega življenja je Oton preživel kot duhovni vodja nunskega samostana. Ob cerkvi so mu po kartuzijanskih pravilih zgradili celico iz katere edina pot je vodila v cerkev. Tam je imel govore za redovnice in mnoge vernike, ki so ga prihajali poslušat. Umrl je leta 1198.
Kartuzijanski red je ustanovil sv. Bruno v Franciji. Redovniki živijo v samoti, z molitvijo in delom služijo Bogu in ljudem; sredi noči vstajajo k molitvi, ne jejo mesa, redno se postijo. V Sloveniji je danes ohranjena le kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem. Kartuzijo Jurklošter je v Jurjevem pri Celju leta 1173 ustanovil krški škof Henrik.
Vir
V Tagliacozzi [taljakóci] (v Abruzzu), blaženi Odo Novarenski, duhovnik iz Kartuzijanskega reda.
Vir
V Jurkloštru stoji starodavna kartuzija, kjer je nekdaj deloval sv. Odon, doma iz Novare. Italijanski kartuzijan je bil poslan na slovensko ozemlje, najprej v kartuzijo v Žičah, nato v Jurklošter, kjer je bil dve leti prior samostana. Ko se je vračal od papeža Klemena III., je hudo zbolel in se ustalil v benediktinskem samostanu Trisulti, kjer je še naprej ostal zvest redovnemu pravilu sv. Bruna, ustanovitelja kartuzijanov. S svojo svetostjo je veliko prispeval k temu, da je omenjeni samostan postal kartuzijanski.
O njegovi svetosti je zvedela opatinja Adihusa iz bližnjega nunskega samostana in ga poprosila, da bi se stalno naselil pri njih kot spovednik. Zgradili so mu celico po predpisih kartuzijanov, ker je veliko molil in trdo delal, ker je hotel z lastnim delom pripomoči k preživljanju. Edina pot iz celice je bila pot v cerkev, kjer je imel govore za redovnice in za množice, ki so se zgrinjale, da poslušajo njegovo v srce segajočo besedo. Ob tem se je mnogo ljudi spreobrnilo. Odon je tedaj že prekoračil devetdeseto leto starosti in je bil tako zatopljen v večnost, da se je ljudem dozdevalo, da je samo še glasnik onostranstva. O njem je šel glas, da je vsaka prošnja, ki jo ljudem na ljubo predloži Bogu, vidno uslišana. Odon je 14. januarja 1198 v vidni blaženosti izdihnil.
Vir
Pred več kot 900 leti je Nemec sv. Bruno v Franciji ustanovil kartuzijanski red, katerega člani v samoti služijo Bogu in ljudem z molitvijo in delom. Njihovo življenje je zelo strogo: sredi noči vstajajo k molitvi, nikdar ne jedo mesa, ob petkih in drugih postnih dnevih živijo ob kruhu in vodi. Na naših tleh se je do današnjih dni ohranila samo kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem, najmlajša od štirih, kolikor jih je bilo nekdaj pri nas. Najstarejša in najbolj cvetoča je bila kartuzija v Žicah pri Konjicah, ki je bila ustanovljena leta 1160, ukinil pa jo je cesar Jožef II. leta 1782. O njeni nekdanji slavi in moči pričajo žalostne razvaline, ki so tako mogočne, da kličejo po obnovi. Leta 1173 je krški škof Henrik ustanovil drugo kartuzijo v Jurjevem pri Celju; zaradi samostana se je kraja prijelo ime Jurklošter. S tem samostanom je povezano življenje današnjega svetnika.
Prizadevni kartuzijan Oton ali Odon je bil doma iz italijanskega mesta Novara, kjer se je rodil leta 1100. Že kot mlad fant je bil sprejet v kartuzijanski samostan Casotta (ukinjen leta 1802) blizu rodnega mesta. Bil je vzoren redovnik: živel je strogo, ljubil je molk in premišljevanje. V samostan, kjer je živel Oton, so prišli žalostni glasovi o mlačnosti bratov v kartuziji Jurklošter. Predstojniki so poslali tja gor Otona, da bi menihe v Jurkloštru pripeljal k prvotni gorečnosti. Ni zanesljivo znano, kdaj je prišel na slovenska tla. Najbrž je najprej živel nekaj let v Žičah in tam je bil leta 1189 torej že kot častitljiv starček izvoljen za priorja (predstojnika) kartuzije v Jurkloštru. Tam je ostal le dve leti. Zaradi težav s sobrati in nekaterih drugih zapletov je šel osebno v Rim in je papeža Klemena III. prosil, naj ga razreši službe predstojnika v Jurkloštru. Papež je Otonu ustregel in mu dovolil, da si sam izbere samostan,” kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.
Na povratku iz Rima je zbolel in prosil je za zavetje benediktince v Markah. Živel je po kartuzijanskih pravilih in na gostitelje tako vplival, da so kasneje svoj samostan spremenili v kartuzijo. Glas o Otonovi svetosti je prišel do ušes opatinje nunskega samostana nedaleč proč. Prosila je papeža, ki je bil njen stric, naj Otonu dovoli, da bi duhovno vodil nunski samostan. Otonu so ob cerkvi zgradili celico po predpisih kartuzijanov. Tam je veliko molil pa tudi trdo delal. Edina pot iz celice je bila v cerkev, kjer je imel govore za redovnice in za množice vernikov, ki so se od blizu in daleč zgrinjale, da poslušajo njegovo v srce segajočo besedo. Imel je že devetdeset let in ljudem se je dozdevalo, da je samo še glasnik onstranstva.
Tako je Oton preživel zadnjih osem let svojega življenja. 14. januarja leta 1198 je k svoji nadvse revni bolniški postelji poklical duhovnike iz okolice ter jim dal zveličavne opomine. Napovedal je svojo smrt za naslednji dan in jih prosil, naj ga pokopljejo brez slovesnosti in na grobu pustijo samo križ, ki ga je sam izrezljal. Za blaženega je bil uradno razglašen šele leta 1859, vendar se je med ljudmi njegovo češčenje utrdilo že takoj po njegovi smrti.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
O obdobju njegovega življenja pred naselitvijo v Tagliacozzu (AQ), tj. okoli leta 1190, obstajajo negotovi podatki, tako da so v specializiranih publikacijah poskušali urediti najbolj nasprotujoče si točke njegovega „življenja“.
Rodil se je leta 1100 v Novari, bil je kartuzijanski menih v Casottu ali Grande Chartreuse, poslan v kartuzijanski samostan Seitz (zdaj Žiče v Sloveniji) v času njegove ustanovitve (1160), kjer je ostal do leta 1189 in pisal Sermones, nato je leta 1189 prišel v kartuzijanski samostan Gyrio (zdaj Jurklošter pri Laškem v Sloveniji), ustanovljen leta 1169, z mestom priorja, čeprav se domneva, da je prišel že nekaj časa prej in ga je papež poslal iz kartuzijanskega samostana Casotto.
Njegov priorat je trajal le kratek čas, še istega leta, najpozneje leta 1190, je zaradi upravnih nesoglasij, ki so nastala med menihi, odšel v Rim iskat pravico pri papežu Klementu III; tamkajšnji škof je izkoristil ta nesoglasja in v obdobju, ki je trajalo devet let, izgnal menihe.
Iz Rima se je preselil v Tagliacozzo in od tod so vse novice dokumentirane; opatinja benediktink iz samostana svetih Kozme in Damijana, papeževa sorodnica, je papeža prosila za ustrezno odobritev dela blaženega Odda. Dokumenti opisujejo blaženega kot meniha, ki je nosil habit iz grobe volne, nosil je cilicij, bil je majhne postave, bled in mlahav.
Svojih skoraj deset let je preživel v Tagliacozzu v majhni celici, zgrajeni v samostanu, se ukvarjal z molitvijo, branjem, delom, vodenjem samostanske cerkve in učinkovitim pridiganjem.
Njegove dejavnosti v Tagliacozzu so spremljali številni čudeži, ki so se nadaljevali tudi po njegovi smrti 14. januarja 1198. Pij IX. je odobril njegovo češčenje in naziv blaženega 31. maja 1859. Skozi stoletja so ga zelo častili, zlasti Tagliacozzo, ki je bil edino mesto v regiji, ki je ušlo strašnemu potresu 14. januarja 1784, na dan njegovega praznika.
IT
V nasprotju z mnogimi sodobniki, ki so dosegli svetništvo, so Oddove ali Oddonejeve kreposti potrjene z dokazi, ki so jih predložili tisti, ki so ga osebno poznali med preiskavo njegovega življenja, ki jo je naročil papež Gregor IX (1227-1241, zelo dejaven papež in Frančiškov prijatelj).
Riccardo, škof v Triventu, je Odda, kartuzijanskega meniha, opisal kot „bogaboječega moža, preprostega in čistega, dan in noč posvečenega premišljevanju in molitvi, oblečenega le v grobo volno, ki je živel v majhni celici […] in vedno ubogal zvonec, ki ga je klical k molitvam“ (kar bi dejansko morali pričakovati od vsakega dobrega kartuzijanskega meniha). Neprestano je bral Sveto pismo in se do pozne starosti ukvarjal z ročnim delom.
Med samostansko kariero je bil imenovan tudi za priorja novoustanovljenega samostana Geyrach (Jurklošter) v Sloveniji, vendar ga je tamkajšnji škof Dietrich tako preganjal, da je Oddo odšel v Rim in papeža prosil, naj ga razreši njegovih dolžnosti. Nato ga je sprejela opatinja nekega samostana, ki ga je pod vtisom njegove očitne svetosti imenovala za kaplana.
Ko je umrl, naj bi bil star skoraj sto let; čeprav so o njegovi smrti pripovedovali očividci, se zdijo poročila o njegovi smrti precej izmišljena. Očitno je imel zdraviteljske sposobnosti, vendar je vse zasluge vedno pripisoval Kristusu in nikoli sebi.
Tisti, ki so hodili molit k njegovemu grobu, so mu pripisovali številne čudeže, o katerih so bila napisana različna poročila. Do nas je prišlo le eno, ki pa je kljub temu najzanimivejša srednjeveška zbirka te vrste.
Njegov red je ohranil njegovo češčenje; leta 1859 ga je odobril tudi Sveti sedež.
IT
Odo je bil kartuzijanski menih. Leta 1189 je postal prior v kartuziji Geirach (Jurklošter), ki je bila ustanovljena leta 1169 na področju današnjega okraja Laško v Sloveniji. Zaradi sporov z lokalnim škofom Gurkom je bil leta 1190 prisiljen zapustiti samostan. Odo je odpotoval v Rim in se obrnil na papeža, vendar mu je ta dodelil celico v benediktinskem samostanu pri cerkvi Santi Cosma e Damiano v Tagliacozzu. Odo je tam živel v posebni celici in nenehno molil.
Odo je bil pokopan v cerkvi Santi Cosma e Damiano v Tagliacozzu, kjer njegov grob še danes častijo.
V samostanu pri cerkvi Santi Cosma e Damiano v Tagliacozzu danes prebivajo benediktinke.
Kanonizacija: Papež Gregor IX. je leta 1240 dovolil častiti Oda, 31. maja 1859 pa ga je papež Pij IX. razglasil za blaženega.
DE
Blaženi Odon se je rodil leta 1100 v Novari v Italiji in že zgodaj vstopil v kartuzijo Casotta, nedaleč od rojstnega kraja. Pri skoraj devetdesetih letih je postal prior v kartuziji Gairach (Jurklošter) v Sloveniji. Vendar je to funkcijo opravljal le približno dve leti. Škof Districus (Teodozij) iz Colnitza se je s samostanom sporekel o različnih stvareh. Ker pa je bil prior odločno nenaklonjen vsem sporom in dogmatizmu, je šel k papežu Klementu III (1188-1191), da bi ga razrešil njegove službe. Ko je bila njegova prošnja odobrena, se je na poti iz Rima zaradi bolezni zadržal in ostal v benediktinskem samostanu Trisulti, ki je leta 1208 postal kartuzija. Klic njegove svetosti je dosegel tudi ušesa opatinje Aduhise v samostanu svetega Kozme in Damijana v Tagliacozzu v gorah Abruzzo. Takoj je poslala priprošnjika k papežu, svojemu stricu, da bi Odona dobila za spovednika za njen samostan. Papež je s formalnim odlokom ugodil tej prošnji svoje nečakinje Aduhise. Na prošnjo blaženega je opatinja dala k cerkvi prizidati celico, v kateri je Odon živel še osem let, približno do leta 1200.
Vendar je ta preprost zunanji okvir skrival zelo bogato, pobožno notranje življenje. Potem ko je Odon v samostanu sprejel sveti red, so ga kmalu zaznamovali strogost življenja, ljubezen do tišine in pravila reda. Njegova duša je bila tako izpraznjena vseh posvetnih stvari, da mu, kot je sam priznal svojemu spovedniku, niti v spanju ni prišlo na misel. Mir njegove duše se je odražal v njegovem celotnem videzu.
Potem ko je bil po papeževem ukazu kot duhovni vodja abruških redovnic odtrgan od reda, je bila to zanj le priložnost, da je zadnjih osem do deset let preživel še strožje, kot je bilo v redu dovoljeno. Spal je na ležišču, na katerem je bila vreča, napolnjena z drvmi. Pod grobo platneno obleko je na golem telesu ves čas nosil spokorno srajco. Razen ob nedeljah se je vedno postil v postnem času in se vsak dan bičal. Iz celice je hodil v cerkev, kjer je pobožno in z obilnimi solzami bral sveto mašo; nato je pridigal. V prostem času se je ukvarjal z ročnim delom, tako da je imel na rokah trde žulje.
V skladu s pregovorom „Kakor si živel, tako si tudi umrl“ je tudi smrt našega blaženega tema, vredna premišljevanja. Za 13. januar je sklical duhovnike iz okolice, jih opozoril in dejal: „Jutri ob tej uri bom odšel s tega sveta.“ Nato je zahteval, naj mu ne izkazujejo nobenih posvetnih časti, ampak naj ga pokopljejo v oblačilih, ki jih je imel na telesu, s križem, ki si ga je sam naredil pri glavi. Seveda so bili naslednji dan prisotni tudi številni duhovniki, ki so spremljali njegov odhod. Ko je svetnik v globoki pobožnosti molil: „Čakaj me, Gospod, glej, prihajam k tebi!“, so ga duhovniki vprašali, komu je to rekel. Umirajoči je odgovoril: „Že vidim svojega Kralja, že stojim pred njegovim obličjem.“ Skoraj stoletni redovnik je razširil roke navzgor in se dvignil s postelje ter vrnil svojega duha v Stvarnikove roke.
Zdaj pa moramo govoriti o skoraj „neštetih čudežih“, s katerimi je Bog pričal o svetosti svojega služabnika. Odon je že za časa svojega življenja s svetim znamenjem križa v trenutku ozdravil nekega moškega skrofule in spremenil vodo v vino. Ko je umrl, se je bolnik dotaknil njegove roke in bil takoj ozdravljen. Štirideset let pozneje se je svetnik prikazal nadškofu Oderisiju in zahteval, naj opatinja njegovo telo prenese na častnejše mesto. Ko ta ni takoj ubogal, se mu je prikazal še dvakrat. Ko so grobnico odprli, je iz nje izhajal sladek vonj, ki je vse navdal s pobožnostjo. Telo pa je bilo nedotaknjeno in po pričevanju tistih, ki so svetnika poznali še živega, enake barve. Ob tej priložnosti se je zgodilo veliko čudežev, ki so se pozneje množili, saj so k njegovemu grobu hodile velike množice ljudi. Med številnimi poročili je treba omeniti le en čudež. Neko dekle je bilo zaradi bolezni ob padcu tri dni skoraj nezavestno. Svetnik se ji je prikazal, nad njo naredil znamenje križa in jo spodbudil, naj gre na njegov grob. Dekle je to storilo in bilo ozdravljeno.
Vest o teh čudežih je dosegla papeža Gregorja IX (1227-1241). Leta 1240 je imenoval komisijo duhovnikov, ki naj bi jo raziskali, in tako sam sprožil postopek beatifikacije. Vendar je Cerkev iz neznanih razlogov Odonov praznik uradno odobrila in ga v kartuzijanskem redu skupaj z drugimi blaženimi svetniki praznovala šele leta 1859.
Ali ne smemo ob pogledu na takšne okraske človeštva vzklikniti s psalmistom: „Čudovit je Bog v svojih svetnikih!“ Kot bakle, pravzaprav kot svetilniki, so obrobili pot, ki jo je Cerkev prehodila skozi stoletja vse do današnjih dni, in s svojim zgledom kreposti, ki daleč presega vse, kar je naravno in običajno človeško, kažejo na svet onkraj, na Kristusa, Svetega Duha in njegove darove, zaradi katerih vse zemeljsko postane zaničevan gnoj. In v njihovih dejanjih jih Bog potrjuje kot njemu všečne z najrazličnejšimi čudeži! In vendar! Kljub tem lučem, ki vse do te ure žarijo v temo sveta, svet ostaja v svoji temi in ljudje se na tisoče pretepajo zaradi male zemlje. Ubogi svet! Vstani! Organizirajte med ljudmi apostolat svetnikov z zgledom dobrih! Naj Kristus oživi v kristjanih: potem bo svet našel pot iz teme in se spet dvignil!
DE
Blaženi Odo (Oddone, Oddo) se je rodil leta 1100 v Novari v Piemontu na severu Italije. Postal je menih v kartuzijanskem redu (Ordo Cartusiensis – OCart) v Casottu ali v Grande Chartreuse, škof Rihard iz Triventa pa ga je opisal kot „pobožnega moža, skromnega in čistega, predanega molitvi in bedenju dan in noč, oblečenega le v groba volnena oblačila, ki je živel v majhni celici ( ) in vedno poslušal zvon, ki ga je klical k molitvenim uram“. Neprestano je bral Sveto pismo in do pozne starosti delal z rokami.
Leta 1160 so ga poslali v kartuzijanski samostan v Seitz (Žiče v Sloveniji), kjer je napisal zbirko pridig. Leta 1189 je bil imenovan za priorja kartuzijanskega samostana v Geyrachu (Jurklošter v Sloveniji), ki je bil ustanovljen leta 1169. Toda tamkajšnji škof Dietrich ga je tako nadlegoval in preganjal, da je leta 1190 odpotoval v Rim in prosil papeža Klementa III (1187-91), naj ga razreši službe. Sprejela ga je opatinja benediktinskega samostana S. Cosma e Damiano v Tagliacozzu v pokrajini L’Aquila, ki je bila papeževa sorodnica. Presenetila jo je njegova očitna svetost in ga imenovala za kaplana samostana. Imel je dar ozdravljanja, vendar je vse vedno pripisoval Kristusu in ne lastnim močem.
Umrl je 14. januarja 1198 v Tagliacozzu, star 97 let. Tisti, ki so molili ob njegovem grobu, so poročali o številnih čudežih, njegov kult pa se je ohranil v redu. Za razliko od večine svetnikov tistega časa obstaja sodobno poročilo o njegovem življenju in čudežih, ki mu jih pripisujejo. Papež Gregor IX (1227-41), energični papež in prijatelj svetega Frančiška Asiškega, je naročil preiskavo med tistimi, ki so ga osebno poznali. Poročilo o čudežih je bilo sestavljeno manj kot leto dni po tem, ko naj bi se zgodili, zato je ena najzanimivejših tovrstnih srednjeveških zbirk.
Beatificiran je bil 31. marca 1859, ko je njegov kult potrdil blaženi papež Pij IX (1846-78). Njegov spominski dan je dan njegove smrti, 14. januar.
NO