V nemškem samostanu Himmerod, spomin blaženega Válterja, meniha, ki je s posebno pobožnostjo častil sveto Bogorodico. († med leti 1206 in 1222)
Vir
Blaženi Valter (Gualtier) iz Bierbeeka je bil menih iz Himmeroda, ki je živel med 12. in 13. stoletjem. Rodil se je v plemiški družini v Bierbeeku blizu Louvaina (Leuvna) v Brabantu. Že od mladosti se je odlikoval na viteških turnirjih in v rokovanju z orožjem. Blaženi Valter je gojil posebno pobožnost do Device Marije, ki jo je neprenehoma prosil za pomoč pred svojimi turnirji. Poleg tega se je na predvečer turnirjev prehranjeval samo s kruhom in vodo. Ko je spoznal cistercijansko redovno skupnost iz Cîteauxa in izvedel, da v njej na poseben način častijo Božjo Mater, se je odločil postati menih. Redovno oblačilo je prejel v opatiji Himmerod, ustanovi opatije Clairvaux v Porenju, katere latinsko ime je bilo Claustrum Beatae Mariae (“Samostan Blažene Marije”).
Blaženi Valter je rad molil psalme, himne in cerkvene speve ter se vsak dan udeleževal svete maše v čast Devici Mariji. V samostanski skupnosti je opravljal službo sprejemanja gostov. Do vseh obiskovalcev je bil vedno ustrežljiv, prijazen in gostoljuben. Bil je redovnik velike ljubezni do bližnjega, zlasti do ubogih. Po njegovi smrti leta 1206 so se na njegovem grobu zgodili številni čudeži. Blaženega Valterja iz Bierbeeka se cistercijanski menologiji spominjajo 22. januarja, na dan, ko so bile njegove relikvije slovesno povzdignjene.
IT
Po udeležbi v drugem križarskem pohodu v Sveto deželo je Valter okoli leta 1184 vstopil v cistercijanski samostan Himmerod. Zaradi svoje globoke pobožnosti in goreče ljubezni do Device Marije je bil že za življenja zelo cenjen in je med ljudmi užival sloves svetnika.
DE
V sijajnih časih viteštva je bila navada, da si je vsak vitez izbral damo, kateri je posvetil svojo službo in v čigar slavo je opravljal vsa svoja junaška dejanja. Če pri nekaterih takšna služba dami ni bila daleč od greha, so drugi svoj ženski ideal našli v najpopolnejšem cvetu ženskega rodu, v Mariji.
Takšen resnični vitez Device Marije je bil blaženi Valter iz Birbeka (Birbeek, Birbach, današnji Bierbeek v Brabantu).
Vse njegovo življenje je bilo viteško služenje ljubezni, posvečeno njegovi nebeški Kraljici. Ko se je še z vsem srcem in telesom posvečal plemeniti viteški veščini, je Marijo že častil s postom, miloščino in vestnim obiskovanjem svete maše. Njegov sodobnik in poznejši sobrat v redu, Cezarij iz Heisterbacha, kateremu dolgujemo podrobnejša poročila o tem blaženem možu, pripoveduje o njem marsikatero pomenljivo zgodbo.
Nekoč je Valter jezdil na viteški turnir. Pred odhodom je svojim spremljevalcem predlagal, naj dajo darovati sveto mašo v čast Naši Ljubi Gospe in se je tudi udeležijo. Ti se za njegove besede niso menili in so odjahali naprej. Valter pa je opravil svojo pobožnost. Komaj je spet dohitel svoje tovariše, jim je nasproti pripeljal vitez, ki se je vračal s turnirja.
»Ali se je turnir že začel?« je vprašal Valter.
»Da.«
»In kdo se je izkazal za najpogumnejšega?«
»Gospod Valter iz Birbeka je na ustih vseh.«
Valter je odkimal z glavo. Toda tudi drugi, ki so jim prišli naproti, so govorili isto. Ko se je turnir končal, so se celo nekateri vitezi predstavili Valterju kot njegovi ujetniki. On pa ni vedel, kaj naj si misli o tem.
»Jaz vas vendar nisem zajel v ujetništvo!« je dejal.
»Pač, gospod,« so mu odgovorili. »Dali smo vam svojo viteško besedo, z lastnimi očmi smo videli vaše orožje in z lastnimi ušesi slišali vaš glas.«
Tedaj je pobožni vitez spoznal, da se je sama Marija bojevala namesto njega, medtem ko je on njej v čast poslušal sveto mašo.
Ob drugi priložnosti je neki duhovnik prav tedaj, ko je pri posvečenju nameraval dvigniti kelih, pod njim našel majhen zlat križec z lističem, na katerem je pisalo:
»Prinesi ta križ v mojem imenu, v imenu Matere Kristusove, mojemu prijatelju, vitezu Valterju iz Birbacha.«
Pripovedujejo še več podobnih znamenitih dokazov naklonjenosti, s katerimi je Marija poplačala zvestobo svojega služabnika in še bolj razvnela njegovo ljubezen do sebe.
Končno Valterju ni več zadostovalo, da bi Mariji služil zgolj v svetu. Iz ljubezni do nje je želel vse zapustiti. Ko je slišal, da je cistercijanski red na poseben način posvečen Blaženi Devici Mariji, je vstopil v samostan Himmerod v Eifelu in oblekel redovno oblačilo.
Njegova pobožnost do nebeške Kraljice se je tedaj, če je bilo to sploh mogoče, še povečala. Kar koli mu je prišlo v roke od molitev, psalmov in pesmi v njeno čast, se je naučil na pamet in se ni naveličal, da jih je vedno znova molil. Ves dan so njegove misli počivale pri skrivnostih življenja in trpljenja Kristusa ter njegove presvete Matere.
Tudi za čas obedov, ko pogosto ni razumel bratovega branja, si je pripravljal lastna premišljevanja o teh skrivnostih. Pogosto so obilne solze pričale o tem, kako globoko se jih je udeleževal s srcem.
Sicer pa ni bil velik prijatelj zunanjih pobožnostnih oblik. Med molitvijo je navadno stal vzravnano ali klečal pokončno in dvigal oči proti nebu. Kakor njegova molitev je bilo tudi vse njegovo življenje zaznamovano z veliko ponižnostjo in preprostostjo. Kadar je to koristilo sobratovemu duhovnemu napredku, je brez zadržkov priznal celo lastne slabosti.
Ko se je omenjeni Cezarij nekoč z njim pogovarjal o duhovnih stvareh, ga je Valter odvedel na stran in mu preprosto rekel:
»Tudi sam trpim zaradi hudih skušnjav mesa.«
Kakor je bilo njegovo življenje, takšna je bila tudi smrt blaženega Valterja: smrt zvestega Marijinega služabnika. Pred njegovo smrtjo se mu je prikazala sama Božja Mati in ga pospremila v radosti večne domovine. Umrl je 22. januarja 1220.
DE
Rodil se je v flamskem Bierbeeku in bil vzgojen za vojaka. Ko je postal vitez, ga je bilo mogoče srečati na skoraj vseh turnirjih. V svojem duhovnem življenju pa je gojil posebno pobožnost do Presvete Device Marije.
Pripoveduje se namreč naslednja legenda. Nekoč je s prijatelji jezdil na turnir in med potjo so šli mimo cerkve, kjer se je pravkar začela maša v čast Device Marije. Valter se je je želel udeležiti in je svoje tovariše nagovarjal, naj gredo z njim. Toda njim se to ni zdelo smiselno. Menili so, da bi bila to izguba časa, poleg tega pa bi gotovo zamudili začetek turnirja. Tako je Valter ostal sam pri maši, medtem ko so njegovi prijatelji nadaljevali pot in se udeležili tekmovanja.
Na turnirju so zmagali. Valter se je bojeval ob njihovi strani in bil uspešnejši kakor kdaj koli prej. Šele ko se je po koncu maše pojavil med njimi pravi Valter, so spoznali, da je bila to sama Presveta Devica, ki je na turnirju nastopila namesto njega in jim priborila zmago.
Po križarskem pohodu je skupaj z nekim Karlom iz Kölna vstopil med cistercijane v Himmerodu. Tam so ga imenovali »Marijin menih«.
Čeprav ni razumel niti besede latinščine, je v svetosti očitno napredoval pred očmi vseh. Nekega dne ga je opat vprašal, kaj počne med korno molitvijo, ko bratje pojejo in molijo, saj vendar ne more razumeti besed.
Valter je v vsej svoji preprostosti pojasnil, da premišljuje Jezusovo življenje, zlasti odlomke, v katerih nastopa tudi Presveta Devica.
»Pri mizi si na primer med juho predstavljam okoliščine Jezusovega rojstva; med glavno jedjo premišljujem njegovo javno delovanje, med sladico pa njegovo trpljenje, smrt in vstajenje.«
Včasih ga je takšno premišljevanje tako prevzelo, da so mu po licih tekle solze in kapljale na mizo.
Bil je zadolžen za sprejemanje in oskrbo samostanskih gostov. Kadar je govoril z ljudmi in je moral potolažiti potrtega sobrata ali privesti grešnika do spreobrnjenja, je najprej iskreno povedal kaj neugodnega o sebi. S tem je ustvaril ozračje zaupanja in sogovorniku pomagal, da se je počutil popolnoma sproščenega. S svojo prijazno obzirnostjo je mnoge navdušil za redovniško življenje.
Ko je nekoč z opatom Evstazijem potoval in se zadrževal v samostanu Villers v južni Belgiji, je prejel videnje. V njem mu je Presveta Devica obljubila, da jo bo odslej smel za vedno gledati iz obličja v obličje.
Naslednji dan se je skupaj z opatom vrnil v Himmerod. Kmalu zatem je umrl.
NL
Ob neki priložnosti, ko je sodeloval na turnirju, se je Gautier (Valter, Walter) de Bierbeck za vedno odpovedal posvetnemu življenju in se v celoti izročil služenju Bogu pod varstvom Svete Device. Njena priprošnja mu je že večkrat izprosila nebeške milosti. Svojo odločitev je nekoč izrazil na poseben način: odšel je v cerkev, posvečeno Materi Gospodovi, se z vrvjo okoli vratu vrgel na tla pred oltarjem in prisegel večno zvestobo tej mogočni priprošnjici. V znamenje svoje pobožnosti je nato vsako leto daroval dar v čast Božji Materi. Na predvečere Marijinih praznikov in ob petkih se je postil ob kruhu in vodi. V vsem svojem življenju je dajal zgled krščanskih kreposti, zato mu je Bog podelil tudi dar čudežev.
Da bi lahko še bolj nemoteno sledil notranjim vzgibom svoje pobožnosti, je vstopil v cistercijanski samostan v Hemmerodeju. Red je bil tedaj na vrhuncu svojega razcveta. Zaradi svoje skromnosti in globoke pobožnosti je bil kmalu zadolžen za sprejemanje gostov. Do ubogih je bil tako velikodušen, da jim je pogosto razdal vse, kar je imel. Nekega zimskega dne je celo sezul svoje čevlje in jih podaril revežu, ki ga je srečal na ulici.
Valter je ljubil mir. Kjer koli je izvedel, da je nesloga ljudi med seboj sprla, je hitel posredovati in jih spodbujati k spravi. Znal je obvladovati tudi najrazličnejše strasti ter s svojimi besedami in zgledom pomagati tistim, ki so zašli, da so se vrnili na pravo pot. Še posebej prepričljivo je govoril, kadar je bilo treba slabotne okrepiti v boju proti skušnjavi ter jim vliti pogum in vztrajnost. Pri tem jim ni prikrival niti težkih bojev, s katerimi se je moral spopadati sam.
Imel je poseben dar molitve in solz. Rad je molil stoje, z očmi, uprtimi v nebo. Največ solz pa je prelil pri mizi, kjer se je pogosto poglabljal v premišljevanje o veliki skrivnosti učlovečenja.
Svoje življenje, bogato s krepostmi, je Valter sklenil v Villersu, cistercijanski opatiji v Brabantu, leta 1222, najverjetneje 22. januarja. Bog je njegove relikvije počastil s številnimi čudeži. Ni dvoma, da je bilo njegovo češčenje nekoč razširjeno v Brabantu, ni pa znano, ali je bil kdaj tudi uradno kanoniziran.
FR
Valter van Bierbeek se je rodil okoli leta 1160 kot sin Valterja I., gospodarja Bierbeeka. Ta plemiška družina ni imela v posesti le Bierbeeka, temveč tudi več drugih fevdov, in je bila povezana z brabantskimi vojvodami. Iwein van Bierbeek je leta 1189 vaško cerkev podaril opatiji Sint-Nicaise v Reimsu.
V svoji mladosti je bil Valter verjetno oproda brabantskega vojvode in se je udeležil tretje križarske vojne (1189–1192), ki je spodletela. Razočaran se je vrnil v Bierbeek in kasneje vstopil kot brat laik v cistercijanski samostan v Himmerodu (Porenje – Pfalška), kjer je leta 1224 umrl.
V desnem stranskem cerkvenem ladijskem prostoru cerkve sv. Hilarija stoji vitraž z dvema medaljonoma, ki prikazujeta pomembna epizodi iz življenja blaženega Valterja: Valterja, ki vidi zlati križ na oltarju kot spodbudo za odhod na križarsko vojno, ter Valterja, ki kot redovnik časti Devico Marijo. Leta 1953 so v zvonik obesili Valterjev zvon, ki je nadomestil zvon, ki ga je uničil nemški okupator. Leta 1998, ob 125-letnici obstoja dekanije Bierbeek, so poleg cerkve postavili spominski kamen, delo Marie De Backer-Evers.
1. maja 1106 je nemški kralj podelil naziv vojvode Spodnje Lotaringije Godfreju Bradatemu, grofu Leuvenskemu. Začel je z oblikovanjem vojvodovine Brabant, ki se je razprostirala čez Flamski in Valonski Brabant, pa tudi čez večji del današnje province Antwerpen in nizozemske province Severni Brabant. V fevd je bila predana tudi grofija Bruningerode, ki je bila jabolko spora med leuvenskim grofom in knezo-škofom iz Lièga. Ena od vej vojvodske družine so bili gospodarji Bierbeeka.
Rodoslovni oče je bil Hendrik van Bierbeek, ki se je poročil s hčerko plemiške družine Gosselies. Iz te rodbine ni izšel le blaženi Valter, temveč tudi kakšnih deset opatov in opatic, med drugim v opatijah Park, Nivelles (Nijvel), Forest (Vorst) in Pont-à-Celles. Poleg širše okolice Bierbeeka (vse do Hamme-Milla in Sint-Joris-Weerta) se je družinska posest razprostirala čez Vzhodni Brabant (Budingen, Kortenaken, Hoeleden in Melkwezer) ter Valonski Brabant (Linsmeau, Wastines, Opprebais, Hévillers – kjer med drugim še vedno stoji “brv/stolp (donžon) Bierbais”).
Od leta 1284 naprej si Ivan I. Brabantski deli svoje ozemlje z bratom Godfrejem, ki poleg Aarschota dobi v roke tudi deželo Bierbeek. Leta 1303 se Aleidis Brabantska poroči z Jeanom de Harcourtom in Bierbeek pride v roke družine de Croÿ.
V Bierbeeku nekatera imena ulic (Bruningerodeplein, Adelahof) pričajo o tej slavni rodbini.
Več informacij o blaženem Valterju najdete v knjigi »Twaalf parochies in de kijker: 125 jaar dekenaat Bierbeek« (»Dvanajst župnij pod drobnogledom: 125 let dekanije Bierbeek«). Izdaja: delovna skupina Valter Bierbeek (možnost izposoje v knjižnici).
BE
Letos bo minilo 125 let, odkar je kardinal Deschamps ustanovil dekanijo Bierbeek. Za 11. oktober je predvidena jubilejna slovesnost, med katero bodo počastili tudi spomin na blaženega Valterja iz Bierbeeka.
Spomin na Valterja, potomca stare plemiške rodbine, ki je Bierbeeku podarila mogočno romansko kapiteljsko cerkev, se v občini še vedno živo ohranja. Vitraž v južni steni desnega transepta cerkve sv. Hilarija prikazuje dva medaljona, od katerih je spodnji posvečen Valterju iz Bierbeeka. Bradati menih, oblečen v cistercijanski habit, kleči pred kipom Božje Matere. Od leta 1953 ima ista cerkev tudi zvon, ki nosi ime Valterja iz Bierbeeka.
Najpomembnejši Valterjev življenjepisec je Caesarius iz Heisterbacha. Bil je Valterjev sodobnik in sobrat, menih cistercijanske opatije Heisterbach ob Renu, nedaleč od Himmeroda. Živel je med letoma 1170 in 1240, zato je Valterja skoraj gotovo osebno poznal.
Iz tega, kar je Caesarius iz Heisterbacha zapisal o Valterju iz Bierbeeka, lahko njegovo življenje povzamemo takole.
Rodil se je v Bierbeeku med letoma 1154 in 1160. Kot mladenič je postal oproda na dvoru brabantskega vojvode, kjer je prestal strogo urjenje in si kmalu pridobil veliko spretnost v rokovanju z orožjem. Valter je slovel kot neustrašen vitez, znamenit borec in zmagovalec v bojih ter viteških turnirjih. Opisujejo ga kot vedrega in veselega človeka, pa tudi kot pobožnega moža s posebno predanostjo Devici Mariji.
Pozneje je stopil v vojaško službo brabantskega vojvode in v tej vlogi spremljal vojvodo Henrika I. Brabantskega na tretji križarski vojni (1189–1192). Tako je leta 1192 sodeloval tudi pri krvavih bojih za Akko. Zaradi vsega, kar je doživel, in globoko razočaran nad ravnanjem samih križarjev se je vrnil domov precej zagrenjen.
Po kratkem obdobju premišljevanja je zapustil rojstni kraj in prijatelje ter vstopil v cistercijanski samostan Himmerod med Eisenschmittom in Großlittgnom pri Trierju v Nemčiji.
Poleg več kakovostnih življenjepisov svetnikov je Caesarius iz Heisterbacha napisal tudi delo Dialogus miraculorum (Pogovor o čudežih), obsežno zbirko v dvanajstih knjigah o čudežih in videnjih. Delo je bilo zasnovano kot vrsta poučnih zgodb za duhovno izobraževanje vernikov. Prav v tem delu je pripovedovano tudi življenje Valterja iz Bierbeeka.
Nekoč je Valter skupaj z drugimi vitezi jezdil na turnir. Ko so na poti prišli mimo cerkve, je sestopil s konja in povabil spremljevalce, naj se mu pridružijo pri sveti maši. Ker so se bali, da bi zamudili začetek turnirja, so njegovi tovariši povabilo zavrnili in nadaljevali pot.
Valter je sam vstopil v cerkev in bil pri maši v čast Devici Mariji. Po maši je še dolgo ostal zatopljen v molitev.
Medtem se je turnir že začel in Valterjevi prijatelji so uspešno branili barve Brabanta. Z napredovanjem bojev pa je bilo izločenih vedno več brabantskih tekmovalcev. Tedaj so trobente naznanile prihod novega viteza. Navzoči so menili, da so prepoznali Valterjevo čelado in grb.
Kmalu se je sreča obrnila in Brabant je s pomočjo prišlega viteza dosegel zmago. Ko je bil turnir že končan, je Valter dohitel svoje prijatelje. Na poti je slišal ljudi, ki so se vračali s turnirišča in slavili Valterja iz Bierbeeka zaradi njegove hrabrosti. Ko se je pozneje ustavil v gostilni, so mu vsi čestitali za zmago.
Valter je bil nad tem močno presenečen, dokler ni prišel do prepričanja, da je Marija kot nagrado za to, da je zaradi nje opustil udeležbo na turnirju, poskrbela za njegovega namestnika.
Valter je imel navado, da se je na vigilije Marijinih praznikov postil ob kruhu in vodi. Nekoč je na tak postni dan na domačem posestvu gostil prijatelje in jim ponudil čašo vina. Svojemu služabniku pa je naročil, naj njegov kelih napolni z vodo. Ko je Valter vstal, da bi nazdravil, je na svoje veliko presenečenje okusil najboljše vino.
Ko je pozneje zaradi tega okaral služabnika, mu je ta zagotovil, da je zajel vodo iz vedra. Tedaj je kelih vzel nazaj, ga izpral, ga ponovno napolnil z vodo, jo poskusil, da bi se prepričal, nato pa ga spet prinesel svojemu gospodarju. Toda Valter je v kelihu znova našel vino. Tedaj mu je postalo jasno, da je Marija iz usmiljenja zanj storila ta čudež.
Nekega dne se je Valter na poti na trg udeležil svete maše v cerkvi, kjer je med množico vernikov stal pri bogoslužju. Ko je duhovnik med posvetitvijo privzdignil kelih, je pod njegovim podstavkom zagledal zlat križ. Na križ je bil privezan listek z napisom:
»Prinesi ta križ, ki ga pošiljam jaz, Božja Mati, svojemu prijatelju, vitezu Valterju iz Bierbeeka.«
Duhovnik je prebral napis in po končani maši stopil na prižnico ter vprašal:
»Ali je med vami vitez Valter iz Bierbeeka?«
Ko se je Valter javil, ga je duhovnik vzel na stran, mu izročil križ in povedal, kje ga je našel in od koga prihaja. Valter je dragoceni dar sprejel z veseljem in hvaležnostjo. Kasneje je križ izročil opatu v Himmerodu, ta pa ga je podaril grofici Holandije.
V Himmerodu je bil Valter imenovan za gostinskega brata. Zaradi svoje prijazne narave je bil za to nalogo posebej primeren. V tej službi je skrbel tudi za reveže in bolnike, ki so prihajali pred samostanska vrata.
Nekega dne so v samostan pripeljali premožnega kmeta iz okolice, ki naj bi bil obseden od hudega duha. Valter ga je sprejel v gostinskih prostorih. Menihi so na vse mogoče načine skušali izgnati hudega duha, vendar so bili vsi njihovi poskusi neuspešni.
Tedaj je Valter poklical na pomoč Devico Marijo in bolnika spodbudil, naj stori enako. Ker tudi to ni pomagalo, je vzel psalterij in ga položil na bolnikovo glavo. Odziv hudega duha je bil silovit. Knjiga je z veliko silo poletela na tla, bolnikovo telo pa se je začelo sunkovito tresti. Nazadnje je obležal kakor mrtev.
Po približno eni uri se je mož zbudil, vstal in izjavil, da je ozdravljen. Vrnil se je domov, čez nekaj časa pa je prišel nazaj, da bi se zahvalil Mariji in njenemu služabniku, po katerem je bilo doseženo njegovo ozdravljenje.
V srednjem veku so zemljo obdelovali predvsem z voli, medtem ko so konje uporabljali za ježo. Kakor v mnogih samostanih so tudi v Himmerodu vzrejali konje. Nekoč so imeli v hlevu posebno lepega konja, ki sta ga želela kupiti tako trierski nadškof kot lotarinški vojvoda.
Ker so se bali, da bi z izbiro enega užalili drugega, so sklenili, da bodo konja podarili holandskemu grofu. Valterju iz Bierbeeka in še dvema laiškima bratoma so zaupali nalogo, da ga odpeljejo.
Na poti so prečkali travnato ravnico. Ko je himmerodski konj v daljavi zagledal čredo konj na paši, se je iztrgal vodnikom in oddivjal proti njej. Konji so skupaj pobegnili in menihi jih niso mogli več dohiteti.
Ko so obupani premišljevali, kaj naj storijo, je Valter dejal:
»Najbolje bo, da se vrnemo v samostan. Če nam ga sveta Devica ne vrne, smo ga tako ali tako izgubili.«
In glej: komaj so prevozili nekaj kilometrov, že je konj pridirjal za njimi. Čeprav je bil le napol udomačen, je krotko sklonil vrat pod njihove roke.
Ker je bil veliko na poti, so Valterja pogosto pošiljali po opravkih za samostan. Tako je nekoč z ladjo prevažal tovor vina v Zelandijo.
Na vigilijo praznika svetega Nikolaja je ladjo ob obali Holandije zajela nevihta in grozilo je, da bo potonila. Poleg tega so se ji približevali morski roparji z namenom, da bi jo oplenili.
Valter je ostal miren in dejal:
»V Marijinih rokah smo; ona bo varovala našo lastnino.«
Komaj je to izrekel, že je sunek vetra odtrgal več sodov, ki so se odkotalili z ladje in prevrnili čoln roparjev, ki je plul ob njej.
Ko se je neurje še okrepilo, je Valter svojim bratom priznal grehe in se umaknil v kabino, da bi molil k Devici Mariji. Med molitvijo je zadremal in sanjal, da v samostanu sliši sobrata igrati na citre.
Ko se je zbudil, je odšel k drugim in jim dejal:
»Ne bojte se, kajti neki sobrat v Himmerodu moli za nas.«
Ko so pozneje o dogodku poročali opatu, je ta poklical brata, o katerem je Valter sanjal, in ga vprašal za pojasnilo.
Brat je odgovoril:
»Zelo preprosto je. Kadar ne občutim pobožnosti, premikam prste pod škapulirjem, kakor bi igral na citre. V duhu se dotikam strun. Tako premagam mlačnost svoje duše in znova prebudim pobožnost.«
Nekega dne je samostanski prior vprašal Valterja, ki ni znal latinsko, o čem razmišlja med branjem, ki spremlja obroke.
Valter je odgovoril:
»Tudi jaz opravljam svoje branje. Ko začnemo jesti, premišljujem, kako je angel oznanil Božjega Sina in kako je bil po Svetem Duhu spočet v deviškem telesu. S tem preberem prvo stran.
Nato razmišljam, kako se je rodil ob petju angelov, bil povit v skromne plenice in položen v jasli. Tako obrnem drugo stran.
Potem premišljujem o obrezovanju, prihodu modrih, begu v Egipt, njegovem krstu in postu, njegovem trpljenju in vstajenju, vnebohodu, prihodu Svetega Duha in nazadnje o poslednji sodbi.
To je moje vsakodnevno branje, ki se konča, ko se konča obed.«
Valter je v samostanu živel kot svetniški mož, zvest svojim zaobljubam, in tam umrl okoli leta 1220. V cistercijanskem martirologiju se ga spominjajo 22. januarja.
BE
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 1