Imena: Vincencij, Vincenc, Vinc, Vincent, Vinko, Vinček, Vinci, Cenc, Cencek, Vincencija, Vinka, …
Tega diakona, najslavnejšega španskega mučenca, je dal v strahovitem Dioklecijanovem preganjanju zgrabiti cesarski namestnik Dacijan skupaj z njegovim škofom Valerijanom in ju vreči v ječo. Vincencij je tudi v imenu škofa, ki mu beseda ni tekla tako gladko, izpričal vero: »Midva sva krščanske vere, služabnika in pričevalca enega in pravega, Boga, ki biva na veke. Tvojih groženj in kazni se ne bojiva.«
Tedaj se je namestnik silno razjezil. Škofa je obsodil na pregnanstvo, zoper Vincencija pa je kar škripal: »Tega upornika, ki si nas je drznil javno sramotiti, mučite na najhujše načine. Na natezalnico z vročekrvnim hujskačem! Raztegnite mu ude, razmaknite celo telo. To naj bo za začetek, za uvod k pravim kaznim!« In rablji so privezali junaškega pričevalca in ga nategnili, da so mu udje stopili iz sklepov, potem pa ga trgali z železnimi grebeni, da so se videla gola rebra in deloma že drobovje. Sv. Avguštin pravi, da je toliko trpel, da noben človek ne bi mogel prenesti takega trpljenja, če ga ne bi podpirala božja moč.
Po novih neverjetnih mučenjih so ga vrgli v temnico globoko pod zemljo. Staro poročilo pravi, da je temo tiste ječe obsijala večna luč, močna klada se je sama razklenila, tla, pokrita s črepinjami, so se pokrila kakor z dišečimi cvetlicami in nepremagljivi božji junak je ves pokrepčan prepeval Bogu psalme in hvalnice. Kristus ni dopustil, da bi ga znova mučili. Poklical ga je k sebi 22. januarja 304. Na ta dan goduje.
Cesarski namestnik se je hotel maščevati nad mrtvim junakom tako, da ga je ukazal potopiti v morje, kar je veljalo za sramotno kazen. Toda valovi so naplavili mučeniško truplo na breg, kjer ga je pokril morski pesek. Ko je Cerkev dosegla svobodo, so ga pokopali v cerkvi, ki so jo v njegovo čast sezidali ob mestnem obzidju. Drugo veličastno cerkev mu je postavilo mesto Zaragoza.
Vir
Sveti Vincencij je diakon kot sedmerica, o kateri poročajo Apostolska dela, da so jih apostoli izbrali kot pomoč za strežbo pri mizi. Bil je desna roka škofa Valerija v Cezaravgusti, sedanji Zaragozi. Oba so ob preganjanju leta 304 zajeli in odvlekli v Valencio. Valerija so izgnali v Galijo in tam je v miru umrl leta 315, Vincencij pa je prestal kruto mučeniško smrt. Oba godujeta na isti dan.
Ime: Izhaja iz latinske besede vincens, vincentis, ki pomeni »zmagujoč«; po pomenu pa mu je zelo blizu ime Viktor, victor pa v latinščini pomeni »zmagovalec«.
Izpeljave: Vincencij, Vincenc, Vincent, Vinko, Cenc, Cenko, Cene, Vincencija, Vinka …
Rodil se je v 3. stoletju v Huesci v Španiji, umrl pa 22. januarja 304 v Valencii, prav tako v Španiji.
Družina: Bil je potomec veljaške rodbine, njegov ded je bil konzul, njegov oče pa je bil že kristjan. Vzgajal ga je škof Valerij v Zaragozi.
Poslanstvo: Potem ko je škof Valerij poskrbel za njegovo izobrazbo, je Vincencij postal diakon in njegov pomočnik. Namesto njega (imel je govorno napako) je Vincencij oznanjal božjo besedo.
Mučeništvo: Med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov naj bi ga prijeli in vrgli v ječo, kjer je moral prestajati najhujše oblike mučenja: privezali so ga k stebru in prebadali s sulicami, pekli na ražnju in vrgli na črepinje. Angel naj bi ga pri mučenju tolažil, dokler ni podlegel. Cesarski namestnik Dacijan je najprej hotel njegovo truplo prepustiti pticam roparicam, a so ga ubranili krokarji. Tudi ko so ga kasneje zašili v volovsko kožo, mu navezali mlinski kamen in potopili v morje, ga je to kmalu naplavilo na obalo.
Zavetnik: Portugalske, Zaragoze, Lizbone; vinogradnikov, mornarjev, krovcev, drvarjev, opekarjev, lončarjev, gozdnih delavcev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot mladega diakona v dalmatiki (diakonskem oblačilu) s palmo, knjigo, križem ali grozdom. Poleg tega ima lahko ob sebi tudi raženj ali mlinski kamen, ponekod tudi krokarja.
Grob: Vincencija so potem, ko je Cerkev dobila svobodo, pokopali v cerkvi, ki so jo njemu v čast sezidali ob mestnem obzidju. Njegove relikvije danes častijo v Rimu, Parizu, Metzu, Chartresu, Besançonu in Le Mansu.
Življenjepis: Zapis o njegovem mučeništvu, ki je nastal kmalu po njegovi smrti, se je izgubil, ohranjeni pa so štirje Avguštinovi govori in pesnitev Vincencijevega rojaka Prudencija, ki se opirajo na to izgubljeno poročilo.
Goduje: 22. januarja, na Vzhodu pa ga častijo 11. novembra.
Pri nas: Po ljudskem prepričanju naj bi se na vincencijevo »ptički ženili«. Njegov god imajo za t. i. sredino zime.
Pregovori: Če na Vinka sonce sveti, bo dosti rujnega vinca v kleti. Če sv. Vinka sonce peče, obilo vina v sode poteče. Kakor okoli Vincenca bilo, tako čez leto ostalo bo.
Misel: »Ti se klanjaš malikom, narejenim iz lesa in kamna, mi pa se klanjamo Bogu življenja in svetlobe, edino pravemu Bogu in njegovemu Sinu Jezusu Kristusu.« (Vincencij svojemu mučitelju Dacijanu).
Vir
V Zaragozi [saragósi] (v Španiji), sveti Vincéncij, diakon in mučenec, ki je pretrpel ječe, lakoto, mučila in razžarjene plošče med preganjanjem cesarja Dioklecijana. Nepremagan je odletel v nebesa po plačilo mučeništva v Valenciji na Španskem.
Vir
V šestem poglavju Apostolskih del beremo, kako so apostoli vernikom v Jeruzalemu predlagali, naj izberejo sedem uglednih mož, ki bi sprejeli službo strežbe pri mizi. Med to sedmerico strežnikov ali po grško diakonov je izstopal sv. Štefan, prvi mučenec za Kristusa. Drugi slavni diakon je bil sv. Lovrenc, ki je umrl mučeniške smrti v Rimu leta 258. Tretji diakon, ki je svojega Gospoda proslavil z junaškim pričevanjem, je današnji godovnjak, sv. Vincencij iz španskega mesta Zaragoza. Mučeništvo je pretrpel leta 304 pod cesarjem Dioklecijanom.
Vincencij je izšel iz ugledne družine. Njegov oče je imel čast konzula in je bil zaveden kristjan, zato je Vincencija že v rani mladosti izročil v vzgojo škofu Valeriju v Cezaroavgusti, sedanji Zaragozi. Ob tem svetniškem škofu se je deček naučil bogoljubnosti in se izobrazil. Ko je odrastel, ga je škof Valerij posvetil v diakona. Škof je imel govorno napako, zato je Vincencij namesto njega oznanjal božjo besedo, po poročilih z enako močjo kot nekoč diakon Štefan. V njegovem imenu je govoril tudi s cesarskim namestnikom Dacijanom, surovim in krutim človekom, ki je ob izbruhu Dioklecijanovega preganjanja kristjanov leta 204 dal zgrabiti škofa Valerija in njegovega diakona Vincencija. Vlekel ju je s sabo v Valencijo, kjer jima je sodil.
Ko se jima je prilizoval in ju nagovarjal, naj darujeta bogovom, in ko jima je nato grozil z najhujšimi mukami, ker se za njegove vabljive besede nista zmenila, je Vincencij prosil škofa, če sme sodniku odgovoriti. Škof mu je rekel, naj govori. Mladi diakon je s sijajno zgovornostjo izpričal škofovo in svojo neomajno vero v Kristusa. Dacijan je od jeze skoraj ponorel. Za škofa, ki ni nič govoril, je imel le kratko sodbo: »Proč s tem škofom! V pregnanstvo z njim!« Škofa Valerija so tirali v Galijo, kjer Konstancij, oče cesarja Konstantina, kristjanov ni preganjal. Valerij je umrl že v miru leta 315; Cerkev ga časti kot svetnika in obhaja njegov spomin 28. januarja.
Razjarjeni cesarski namestnik je zoper Vincencija kar škripal: »Tega upornika, ki se je drznil nas javno sramotiti, mučite na najhujše načine. Na natezalnice s tem vročekrvnim hujskačem!« Rablji so njegov ukaz ubogali in ga kruto mučili. Po strašnih mučenjih so Vincencija vsega razmesarjenega vrgli v temnico globoko pod zemljo. Tu je Kristus že pripravil plačilo svojem zvestemu služabniku in ga poklical k sebi 22. januarja leta 304. Dacijan se je hotel znašati še nad mrtvim truplom. Najprej ga je ukazal vreči na polje, da bi ga požrle zveri in roparske ptice, ki pa se ga niso dotaknile, zato ga je ukazal potopiti v morsko globino. Pa tudi morje ga ni sprejelo, temveč ga je vrglo na obalo. Ko je krščanstvo dobilo svobodo, so Vincencijevo telo z vsemi častmi pokopali v cerkvi.
Sv. Vincencij je deželni patron Portugalske. Zelo češčen je v Franciji. Za zavetnika so si ga izbrale bolnišnice, opekarne in lončarske delavnice (zaradi razbeljenih črepinj, na katere so ga vsega razmesarjenega položili). Na Slovenskem je v visokih časteh predvsem v vinorodnih krajih – morda zaradi svojega imena, ki ga je ljudstvo docela napačno izvajalo iz »vina«.
Danes godujejo mnogi od tistih (svetih Vincencijev je namreč več), ki jim je ime Vincenc, Vincencij, Vincencija, Vinko, Vinka, Cene, Cencek. Ime izhaja iz latinske besede »vincens« in pomeni »zmagujoč«.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Takšnega diakona bi si danes, ko je diakonat v Cerkvi znova »v modi«, želel vsak škof. Znano je namreč, da niso vsi škofje rojeni govorniki, škof Zaragoze, Valerij, pa je bil povrh vsega še jecljav. Zato je bilo zanj pravo bogastvo, da je v Vincenciju našel diakona z odlično izobrazbo, nadarjenega govornika, velikodušnega in pogumnega človeka.
Danes je sveti Vincencij najbolj priljubljen mučenec v Španiji, vendar je moral biti zelo čaščen že pred sedemnajstimi stoletji, saj si kar tri mesta, Valencia, Zaragoza in Huesca, prizadevajo za čast, da bi ga imeli za svojega rojaka. V to razpravo se ne bomo spuščali, temveč se bomo omejili na bistvene podatke, ki nam jih posredujejo Akta njegovega mučeništva, do katerega je prišlo med Dioklecijanovim preganjanjem.
V ozračju strahu, ki je zajelo cesarstvo, ko so uničevali cerkvena poslopja in svete predmete, odstavljali kristjane z javnih položajev in vse silili k daritvam poganskim bogovom, sta škof Valerij in diakon Vincencij neomajno nadaljevala oznanjevanje evangelija. Predstavljala sta neločljivo dvojico: prvi je s svojo navzočnostjo in avtoriteto škofovske službe jamčil za resnico tega, kar je drugi oznanjal z močjo, prepričanjem in izredno zgovornostjo.
Zaradi tega ju je valencijski namestnik Dacijan dal oba aretirati. Ko pa ju je zagledal pred seboj, je hitro spoznal, da je njegov pravi nasprotnik diakon Vincencij. Škofa je zato poslal v izgnanstvo, vso svojo preganjalsko vnemo pa je usmeril proti Vincenciju, ki ni bil samo izvrsten govornik, temveč tudi človek, ki se ni zlahka uklonil.
To je povedal naravnost v obraz samemu upravitelju: »Vi se boste prej utrudili z našim mučenjem, kakor se bomo mi utrudili s trpljenjem.« Te besede so preganjalca spravile v bes, saj ni bil prizadet le njegov ukaz, temveč tudi njegov ugled in oblast.
Vincencij je bil eden tistih ljudi, ki se lahko upognejo, nikoli pa ne zlomijo. Najprej ga je dal bičati in mučiti. Nato ga je obsodil na natezalnico, s katere so ga sneli z izpahnjenimi kostmi. Nazadnje ga je dal trgati z železnimi kavlji.
Tako otečenega in iznakaženega so ga vrgli v temnico, katere tla so bila prekrita z ostrimi črepinjami. Toda Vincencijevo pričevanje je ostalo jasno in neomajno:
»Pravzaprav mi delaš prijateljsko uslugo, kajti vedno sem si želel svojo vero v Kristusa zapečatiti s krvjo. V meni je Nekdo Drug, ki trpi, toda njega ne boš nikoli mogel zlomiti. To, kar skušaš s svojimi mukami uničiti, je le krhka glinena posoda, ki se mora tako ali tako nekoč razbiti. Nikoli pa ne boš mogel raniti tega, kar ostaja v notranjosti in kar bo jutri tvoj sodnik.«
Pripovedujejo celo, da so ga iz ječe slišali peti. Dacijan je spoznal, da je treba ta glas čim prej utišati, saj so se nekateri že spreobrnili, ko so videli njegovo neomajno vero.
Umrl je 22. januarja leta 304. A tudi potem je imel Dacijan težave z njegovim truplom. Ko ga je vrgel zverem, ga je pred njimi vztrajno branil krokar. Ko ga je dal vreči v reko, zavezanega v vrečo skupaj z velikim kamnom, je telo kljub temu priplavalo na površje in se vrnilo na obalo. Tam so ga kristjani končno pobrali in mu izkazali čast z dostojnim pokopom.
V eni izmed pridig, ki jih je sveti Avguštin vsako leto 22. januarja posvečal mučencu Vincenciju, najdemo naslednjo misel:
»Diakon Vincencij je bil pogumen v govoru in močan v trpljenju. Nihče naj se ne zanaša nase, kadar govori. Nihče naj ne zaupa svojim močem, kadar prenaša skušnjavo. Za dobro govorjenje prihaja modrost od Boga, za prenašanje zla pa od njega prihaja moč.«
IT
Sveti Vincencij, slavni mučenec Jezusa Kristusa, se je rodil v Zaragozi v Španiji. Pod vodstvom Valerija, škofa tega mesta, se je izobraževal v znanostih in pobožnosti. V kratkem času je tako napredoval, da je bil vreden posvečenja v diakona in mu je bilo kljub mladosti zaupano oznanjevanje Božje besede.
Tedaj je divjalo preganjanje kristjanov, ki sta ga sprožila cesarja Dioklecijan in Maksimijan leta 303. Med preganjalci se je posebej izkazal Dacijan, upravitelj Hispanije, ki je ukazal, naj vse kristjane aretirajo in zapro v strašne ječe.
Med aretiranimi sta bila tudi Vincencij in škof Valerij. Ko sta bila privedena pred sodnika, je Vincencij, kateremu je Valerij prepustil besedo, pogumno izjavil:
»Kristjana sva in pripravljena trpeti vsako kazen zaradi češčenja resničnega Boga.«
Dacijan se je zadovoljil s tem, da je Valerija poslal v izgnanstvo, ves svoj bes pa je izlil na mladega Vincencija. Najprej ga je obsodil na raztegovanje udov in bičanje. Trpel je tako strašne muke, da so se na koncu pokazale njegove kosti.
Sodnik se je ob pogledu na tolikšno trpljenje za trenutek zdel ganjen. Ko pa je videl, da si Vincencij želi še naprej trpeti za Kristusa, ga je obsodil na mučenje z ognjem, eno najokrutnejših kazni. Neustrašen sredi muk je kakor novi sveti Lovrenc govoril rabljem:
»Režite in jejte; s te strani sem že pečen.«
Ker ni mogel zlomiti tega prvaka vere, ga je Dacijan obupan vrnil v ječo in ukazal, naj ga položijo na ostre črepinje razbitih posod ter mu noge stisnejo v klade. Toda Bog svojega služabnika ni zapustil. Nebeški angeli so prišli, da bi ga tolažili in skupaj z njim prepevali Gospodove hvalnice.
Ječar je bil nad tem, kar je videl, tako pretresen, da se je spreobrnil in kmalu zatem prejel sveti krst. Novica o tem spreobrnjenju je Dacijana prizadela do živega in od besa je zajokal. Kljub temu je dovolil, da so svetnika obiskovali verniki.
Ti so v solzah poljubljali brazgotine njegovih ran in v platnene prtiče zbirali njegovo kri ter jih hranili kot dragocene relikvije. Kmalu zatem je bil sveti Vincencij položen na mehko posteljo iz perja in je mirno izdihnil.
Dacijan je nato ukazal, naj njegovo truplo vržejo na polje za hrano zverem. Toda Bog je poslal krokarja, ki ga je branil pred roparskimi pticami. Ker se ni vdal niti po tem čudežu, je ukazal truplo vreči v morje, zašito v vrečo in privezano na mlinski kamen.
Po Božji moči pa je telo mučenca plavalo po vodi, dokler ga valovi niso naplavili na obalo. Tam so ga kristjani z vsem spoštovanjem pobrali in položili v grob, nad katerim je bila pozneje zgrajena veličastna cerkev njemu na čast.
Sveti Vincencij iz Zaragoze, diakon in mučenec iz 4. stoletja, je običajno upodobljen kot mlad diakon, ki ga prepoznamo po liturgičnih oblačilih in predmetih, povezanih z njegovim mučeništvom:
dalmatika – simbol diakonske službe;
palma – znamenje mučeništva;
rešetka ali plameni – spomin na prestane muke;
mlinski kamen – namig na poskus odstranitve njegovega telesa;
krokar – simbol čudežne zaščite njegovega trupla;
knjiga – znamenje njegovega oznanjevanja evangelija in pričevanja vere.
IT
Vincencij, sin Evtihija iz senatorske oziroma konzulske družine in Enole, je bil diakon ostarelega škofa Valerija iz Valencie v Zaragozi. Valerij ga je posvetil v diakona in mu zaupal oznanjevanje, saj sam ni bil posebej spreten govornik.
Med preganjanji pod cesarjem Dioklecijanom je Dacian, upravitelj Valencie, oba dal aretirati. Škofa so poslali v izgnanstvo, Vincencija pa podvrgli najokrutnejšim mučenjem.
Po izročilu so mučitelji Vincencija nagega vrgli v temen stolp. Raztegnili so mu ude, ga trgali z železnimi kavlji in ga položili na razbeljen železni žar. Nazadnje je umrl na ležišču iz ostrih črepinj. Med trpljenjem so ga tolažili angeli, ki so mu razbeljeni žar in mučilno ležišče spreminjali v nežno cvetlično posteljo.
V besu mu je upravitelj odrekel pokop in ukazal, naj njegovo telo požrejo psi in ptice. Toda truplo, izpostavljeno živalim na prostem, so varovali angeli in ga branila dva krokarja. Nato so ga zašili v volovsko kožo, obtežili z mlinskim kamnom in potopili v morje. Vendar so valovi telo naplavili na obalo, kjer ga je našla pobožna vdova in ga pokopala.
Že v 4. stoletju njegovo češčenje posebej omenjata Pavlin iz Nole in Avguštin, Vincencij pa je postal eden najbolj čaščenih mučencev v Španiji. O njem pišejo tudi Venancij Fortunat, papež Leon I., Gregor iz Toursa, Hieronimov martirologij in drugi.
Leta 531 je škof iz Zaragoze podaril svetnikovo tuniko frankovskemu kralju Hildebertu I., kjer je vzbudila veliko pobožnost. Danes jo hranijo v Vincenciju posvečeni stolnici v Chalon-sur-Saône.
Papež Honorij I. je leta 632 dal prenesti relikvije v Rim, kjer jih hranijo v cerkvi Santi Vincenzo e Anastasio pri samostanu Tre Fontane. Leta 804 so relikvije iz Valencie prenesli v Zaragozo, leta 858 pa naprej v tedanji samostan Saint-Benoît pri Castresu v Franciji.
Del svetnikovih kosti so v 8. stoletju iz Valencie prenesli v Algarve, od tam pa leta 1173 z ladjo v Lizbono. Legenda pripoveduje, da sta ladjo ponovno spremljala dva krokarja. Zato sta ladja in krokarja postala njegova atributa, ki ju Lizbona nosi tudi v svojem grbu.
Leta 1104 je škof iz Valencie vzel relikvijo svetnikove roke na romanje v Sveto deželo. Na povratku je umrl v Bariju, zato je roka ostala tam, dokler ni prek Benetk ponovno prišla v Valencio.
Relikvije so hranili tudi v nekdanji cerkvi Svetega križa in svetega Vincencija, današnji cerkvi Saint-Germain-des-Prés v Parizu, vendar so bile med francosko revolucijo leta 1793 uničene. Druge relikvije se nahajajo v samostanu v Chantelleju pri Vichyju, v Orbignyju, Le Mansu, Ax-les-Thermesu pri Foixu in drugih krajih. Po letu 1701 so nove relikvije prejeli tudi v Colliouru pri Perpignanu, kjer so zanje zgradili kapelo Saint-Vincent. Od 6. decembra 1693 relikvije hranijo tudi v Chebu (Egerju) na Češkem, kamor so prispele z Dunaja.
V Alzaciji, južni Nemčiji in Avstriji je Vincencij posebej čaščen kot zavetnik vinogradnikov, na Bavarskem in v Avstriji pa tudi kot zavetnik gozdarjev in drvarjev. Njegov god velja za sredino zime.
Stolnica v Castresu je bila med francosko revolucijo oskrunjena. Leta 1801 je bila tamkajšnja škofija ukinjena in ponovno priključena nadškofiji Albi. Samostan pri cerkvi Saint-Germain-des-Prés v Parizu je bil med revolucijo razpuščen, stavbe prodane, cerkev pa nekaj časa uporabljena kot orožarna, dokler ni bila leta 1803 ponovno odprta kot župnijska cerkev.
Atributi :
železni žar, mlinski kamen, ladja, dva krokarja, kadilnica, grozdje.
Zavetnik:
Lizbone in Cheba, opekarjev, lončarjev, krovcev, vinogradnikov, čuvajev vinogradov, tkalcev, mornarjev, drvarjev, učencev, perutnine, kavarn.
Priprošnjik:
proti telesni oslabelosti, za ponovno pridobitev ukradenih stvari.
DE
Sveti Valerij, škof v Zaragozi, katerega god obhajamo prav danes, je tega slavnega mučenca poučeval v svetih vedah in krščanski pobožnosti. Prav on ga je posvetil v diakona, da bi bil del njegovega spremstva, ter mu zaupal poučevanje in pridiganje ljudstvu, čeprav je bil še zelo mlad.
Takrat je bil kruti preganjalec Dacijan upravitelj Hispanije. Leta 303 sta cesarja Dioklecijan in Maksimijan izdala svoj drugi in tretji odlok proti duhovščini, naslednje leto pa sta preganjanje razširila tudi na laike. Zdi se, da je malo pred razglasitvijo teh odlokov Dacijan dal usmrtiti osemnajst mučencev iz Zaragoze, ki jih omenjata Prudencij in Rimski martirologij, ter aretiral Valerija in Vincencija.
Oba mučenca so kmalu zatem odpeljali v Valencio, kjer ju je upravitelj dolgo časa zadrževal v ječi ter ju izpostavljal lakoti in drugim mukam. Prokonzul je upal, da bo tako oslabil stanovitnost Kristusovih prič. Ko pa sta stopila pred njega, ni mogel skriti presenečenja nad njuno neustrašnostjo in telesno močjo. Celo vojake je kaznoval, ker ju niso obravnavali s takšno strogostjo, kot jo je ukazal.
Prokonzul je uporabljal grožnje in obljube, da bi dosegel, da bi zapornika darovala poganskim bogovom. Ker Valerij zaradi govorne napake ni mogel odgovoriti, mu je Vincencij dejal:
»Oče, če mi ukažeš, bom govoril jaz.«
Valerij mu je odgovoril:
»Sin moj, tebi sem zaupal oznanjevanje Božje besede in zdaj te prosim, da v bran veri, zaradi katere trpiva, odgovoriš namesto mene.«
Tedaj je diakon sodniku povedal, da sta pripravljena vse pretrpeti za Boga ter da ju ne bodo omajale ne grožnje ne obljube.
Dacijan se je zadovoljil s tem, da je Valerija poslal v izgnanstvo, medtem ko je sklenil Vincencija zlomiti z vsemi mukami, ki si jih je njegova kruta narava lahko zamislila. Sveti Avguštin zagotavlja, da je Vincencij prestal takšne muke, ki jih brez pomoči Božje milosti ne bi mogel prenesti noben človek, in da je sredi njih ohranil tak mir in spokojnost, da so bili osupli celo njegovi rablji. Bes prokonzula se je kazal v stisnjenih ustih, ognju njegovih oči in negotovosti njegovega glasu.
Vincencija so najprej zvezali za roke in noge na natezalnico ter ga trgali z železnimi kavlji. Mučenec se je ob tem celo smehljal in svoje rablje obtoževal šibkosti. Dacijan je zato sklepal, da ga ne mučijo dovolj, in ukazal, naj ga pretepajo s palicami. To je svetniku pravzaprav prineslo kratek oddih, toda rablji so se kmalu spet lotili svojega dela, odločeni zadovoljiti krutost prokonzula.
Čim bolj so ga mučili, tem bolj ga je tolažilo nebo. Ko je sodnik videl, kako kri teče v potokih in v kakšnem stanju je njegovo telo, je moral priznati, da je pogum mladega klerika premagal njegovo krutost. Zato je ukazal, naj mučenje preneha, in Vincenciju dejal, da, če ga že ni mogel pripraviti do daritve malikom, vsaj upa, da bo po cesarskem ukazu izročil Sveto pismo ognju.
Mučenec mu je odgovoril, da se manj boji muk kakor lažnega usmiljenja.
Dacijan ga je v še večjem besu obsodil na to, kar listine imenujejo quaestio legitima oziroma »zakonito mučenje«, pri katerem je bil človek živ pečen na nekakšni železni rešetki. Vincencij se je z veseljem ulegel na železno rešetko, katere prečke so bile prekrite z razžarjenimi konicami. Rablji so ga raztegnili in po njegovih ranah posuli sol, ki je zaradi vročine prodirala v njihovo globino.
Sveti Avguštin pravi, da plameni svetnika niso mučili, ampak so mu navidezno vlivali novo moč in pogum, saj je bil toliko bolj vesel in potolažen, kolikor bolj je trpel. Bes in zmeda tirana sta bila nepopisna. Povsem je izgubil oblast nad seboj in nenehno spraševal, kaj Vincencij dela in govori. Odgovor je bil vedno isti: svetnik ostaja neomajen v svoji odločitvi.
Nazadnje je prokonzul ukazal, naj svetnika vržejo v ječo, posuto z ostrimi steklenimi črepinjami, z nogami razkrečenimi in privezanimi na kole. Tam naj bi ostal brez hrane in brez obiskov. Toda Bog mu je poslal angele, da bi ga okrepili.
Ječar je skozi rešetke zagledal celico, napolnjeno s svetlobo, in Vincencija, ki se je po njej sprehajal ter slavil Boga. Ob tem prizoru se je takoj spreobrnil v krščanstvo. Ko je Dacijan izvedel za to, je od besa zajokal. Kljub temu je ukazal, naj zaporniku omogočijo nekaj počitka.
Verniki so prišli k Vincenciju, mu obvezali rane in zbirali njegovo kri kot relikvijo. Ko so ga položili na posteljo, ki so mu jo pripravili, je Vincencij izročil svojo dušo Bogu.
Dacijan je nato ukazal, naj njegovo telo vržejo v močvirje, toda krokar ga je branil pred zvermi in ujedami. »Akta« in pridiga, ki jo pripisujejo svetemu Leonu, dodajajo, da so njegovo truplo nato vrgli v morje, vendar so ga valovi vrnili na obalo, kjer sta ga po nebeškem razodetju našla dva kristjana.
Pripovedi o prenosih in širjenju relikvij svetega Vincencija so zelo nejasne in malo zanesljive. O njegovih relikvijah govorijo ne le v Valencii in Zaragozi, ampak tudi v Castresu v Akvitaniji, Le Mansu, Parizu, Lizboni, Bariju in drugih mestih.
Povsem gotovo pa je, da se je njegovo češčenje zelo hitro razširilo po vsem krščanskem svetu in doseglo celo nekatere vzhodne pokrajine. Milanski obred ga omenja celo v kanonu maše.
Najznačilnejši atribut svetnika v najstarejših umetniških upodobitvah je krokar, ki je pogosto naslikan na skali. Če pa vidimo diakona v dalmatiki s palmo v roki, je pogosto nemogoče ugotoviti, ali gre za svetega Vincencija, svetega Lovrenca ali svetega Štefana.
V Burgundiji častijo svetega Vincencija kot zavetnika vinogradnikov. Verjetno zato, ker njegovo ime ljudsko povezujejo z vinom.
Alban Butler svoje poročilo večinoma opira na pripoved pesnika Prudencija (Peristephanon, V). Čeprav je Ruinart vključil »Akta svetega Vincencija« med svoje Acta Sincera, je očitno, da je njihov sestavljavec, ki je živel verjetno več stoletij po dogodkih, dal precejšnjo svobodo svoji domišljiji.
Po drugi strani pa sveti Avguštin v eni svojih pridig o svetniku pravi, da je uporabljal njegova akta. To daje slutiti, da mnogo krajši povzetek, objavljen v Analecta Bollandiana (zv. I, 1882, str. 259–262), v bistvu predstavlja isti dokument, na katerega se sklicuje Avguštin.
Kar pa vemo z vso gotovostjo, je naslednje: ime svetega Vincencija, kraj in čas njegovega mučeništva ter kraj njegovega pokopa.
ES
Vincencij, eden najslavnejših krvnih prič Jezusa Kristusa, se je rodil v Zaragozi v Španiji. Že zelo mlad ga je škof Valerij zaradi njegovega odličnega poznavanja Svetega pisma in zaradi njegove pobožnosti posvetil v diakona, s čimer je bila povezana tudi služba pridiganja. Med krutim preganjanjem kristjanov, ki je izbruhnilo leta 303 pod cesarjem Dioklecijanom, sta bila Valerij in Vincencij privedena pred španskega namestnika Dacijana, ki ju je vrgel v ječo in ju izpostavil strašni lakoti, da bi ju omajal v njuni stanovitnosti.
Po dolgem trpljenju v ječi in ob lakoti ju je dal privleči pred svoj sodni stol. Kako zelo se je začudil, ko je oba sveta izpovedovalca vere zagledal polna moči in življenjske svežine ter opazil, da njun pogum sploh ni bil zlomljen. Zdaj ju je skušal pripraviti do odpovedi veri. »Odpovejte se, Nazarečani,« jima je zaklical, »navadam Križanega in darujte bogovom, ki jih častijo sami cesarji.«
Ker škof Valerij ni bil posebej spreten v govoru, je odgovoril zanj sveti Vincencij: »Ti, duhovnik smrti, lahko častiš malike iz lesa in kamna; mi pa častimo samo Boga življenja in luči, njega, edinega pravega Boga, in njegovega Sina Jezusa Kristusa. Vaši maliki so negibni, nemi, gluhi in slepi, izklesani iz kamna ali skovani iz brona; vaši bogovi so nečisti in pokvarjeni duhovi, gospodarji zločinov in razuzdanosti. Častijo jih le brezumni ljudje.«
Razjarjen je namestnik obsodil škofa Valerija na izgnanstvo, Vincencija pa na najstrašnejša mučenja. Dal ga je raztegniti na natezalnici za roke in noge s tako silo, da so mu sklepi izskočili iz ležišč, obenem pa so mu rablji z železnimi kremplji trgali boke.
Sredi teh muk se je svetnik smehljal in rabljem celo očital, da kremplje uporabljajo preveč nežno. Rablji so se utrudili in izčrpani spustili roke. Dacijan jih je dal prebičati in jih s tem spodbudil k novemu besu. Kakor lačne zveri so se pognali nad svetnika in mu kos za kosom trgali meso s telesa.
Toda poln nebeške tolažbe je okrutnemu sodniku zaklical: »Motiš se, če misliš, da me mučiš, ker pohabljaš moje ude, ki bodo nekoč tako ali tako strohneli. Telo, katerega ude pohabljaš, je kakor glinena posoda, ki se prej ali slej razbije. V meni pa živi drug, nevidni človek, kateremu telesne bolečine ne morejo škodovati in ki se ti posmehuje, kajti ne moreš ga doseči.«
Ko je sodnik videl, da pričevalca na ta način ne bo pripravil do zatajitve Gospoda, ga je skušal prisiliti, da izroči svete knjige, da bi jih sežgali. Vincencij je v sveti gorečnosti odgovoril: »Ogenj, s katerim hočeš sežgati svete knjige, je Bog pripravil zate. O, naj te zemeljski plameni spomnijo na ogenj, ki je uničil Sodomo in Gomoro.«
Pobledel od jeze in besa je tiran ukazal prinesti železno rešetko, posejano z ostrimi konicami, jo razžariti, svetnika položiti nanjo ter ga mazati s stopljeno maščobo, da bi ga ogenj še bolj požiral. Svetnik se je mirno ulegel na rešetko. Razbeljene konice so se zabadale v njegovo telo, v odprte rane pa so mu sipali sol, da bi povečali bolečine.
On pa je povzdignil oči proti nebu in se vedro nasmehnil. Tedaj je tiran ukazal, naj ga vzamejo z rešetke in vržejo v temno, vlažno in tesno ječo, katere tla so bila posuta s črepinjami in koščki stekla. Tam naj bi golo in ranjeno telo počivalo, bedelo in počasi hiralo v bolečinah.
Toda dobri Bog je pokvaril načrt tirana. Svetemu mučencu se je v nebeškem sijaju prikazal božji Odrešenik; angeli so po njegovem ležišču trosili cvetoče vrtnice in ga tolažili. Medtem ko je hvalil Boga skupaj z angeli, je svetnik hodil gor in dol po ječi. To je skozi razpoko v vratih opazil ječar; na mestu se je spreobrnil in pozneje prejel sveti krst.
Glas o tem čudežu je kmalu dosegel prokonzula. Škripal je z zobmi in jokal od besa. Vendar ga ni takoj izročil novim mukam. Ukazal je, naj mu oskrbijo in pozdravijo rane, da bi ga šele po ozdravitvi ponovno podvrgel mučenju.
Ko so to slišali pobožni kristjani, so prihiteli z vseh strani. Nekateri so brisali kri svetnika, drugi poljubljali kamenje in verige, tretji pa so celo omočili svoja oblačila z njegovo krvjo, da bi jo ohranili kot dragoceno relikvijo. Nato so svetnika na nosilih odnesli iz ječe in ga položili na mehko posteljo. Komaj pa je legel nanjo, je mirno zaspal v Gospodu.
Ko je Dacijan izvedel za smrt svetega mučenca, je v divjem besu, ker mu je ušla žrtev njegove krutosti, ukazal truplo vreči na odprto polje, da bi ga raztrgale divje zveri in požrle ujede. Toda divje živali so se plašno umikale, celo krokar pa je sveto telo branil pred požrešnim volkom. Nato so truplo skupaj s težkim kamnom potopili v morje v košari. Vendar je košara z mrtvim telesom in kamnom priplavala nazaj na obalo. Dva pobožna kristjana sta prihitela, dvignila sveto telo in ga pokopala zunaj obzidja Valencije v majhni kapeli, kjer je Bog svojega služabnika poveličal s številnimi čudeži.
Sveti Vincencij je navadno upodobljen v diakonskih oblačilih, z rešetko za peko ob sebi in s krokarjem, ki varuje njegovo sveto telo.
»Grmada, na kateri nameravaš sežgati svete knjige, je nesrečno znamenje, ki ti napoveduje posteljo iz ognja in žvepla, kjer boš nekoč trpel v globinah pekla,« je sveti Vincencij dejal krutemu Dacijanu.
Te besede so se izpolnile. Dacijan je umrl kot pogan in bogokletnik, zakrknjen proti resnici, ki mu je tako jasno sijala pred očmi. Njegov spomin je obremenjen s prekletstvom, njegovo ime pokrito s sramoto, medtem ko se slavno ime svetega mučenca Vincencija skupaj z imeni svetega diakona Štefana in Lovrenca poveličuje po vsem svetu.
Zločinu in pregrehi vedno sledi kazen. Nekaj časa se zdi, da zmagujeta, potem pa prideta neskončno trpljenje in muka, sramota in ponižanje. Krepost, pobožnost, resnico in pravico Bog za nekaj časa prepusti zasramovanju in preganjanju, da preizkusi svoje zveste; kmalu za tem pa jim podari večno in neminljivo slavo ter neskončno blaženost. Na svetem Vincenciju in na tiranu Dacijanu lahko, o krščanska duša, vidiš potrditev te resnice.
Ali torej ne bi moral ceniti kreposti, pobožnosti in večne resnice svete Kristusove vere bolj kot vsega drugega? Za vsako trpljenje, ki ga zaradi nje preneseš, ti je obljubljena krona nesmrtnosti in večne slave. Po tej kroni naj hrepeni tvoje srce; zanjo moraš biti pripravljen žrtvovati vse, celo svoje življenje!
Besede svetega Vincencija:
»Božji služabnik je pripravljen pretrpeti vse zaradi Odrešenikovega imena. Niti najokrutnejša mučenja ga ne morejo prisiliti, da bi se odpovedal nauku svojega božanskega Učitelja. Moč za trpljenje mi daje tisti, ki v evangeliju pravi: ›Ne bojte se tistih, ki ubijajo telo, duši pa ne morejo škodovati!‹ Kristus vedno zmaguje v svojih služabnikih.«
DE
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 660