Imena: Marija, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Že prvi kristjani so imeli Marijo, Gospodovo mater, za vso čisto in brez slehernega madeža; da je nikdar ni omadeževal noben greh, tudi izvirni ne, ki smo mu sicer vsi zapadli. Kako bi mogla biti tista, ki je kači glavo strla in je milosti polna, le en trenutek pod oblastjo te peklenske kače!
Cerkveni očetje in učitelji pridevajo Mariji najlepša imena, ki vsa kažejo na njeno brezmadežnost. Imenujejo jo svetejšo od vseh svetnikov, lepšo in svetejšo od angelov, čistejšo od kerubov in serafov.
Tudi praznik Marijinega brezmadežnega spočetja je star. Že v desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah; v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju. V vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Ta praznik nas spominja veselega trenutka, ko je mati Ana spočela mater Gospoda našega Jezusa Kristusa brezmadežno: to je, da je bila Marija obvarovana izvirnega greha takoj ob prvem trenutku svojega spočetja, tako da niti trenutek ni bila v grehu. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, zapovedan za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta.
Božji služabnik škof Anton Martin Slomšek je z velikim navdušenjem sporočil vernikom razglasitev resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju: Preljubi! Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela, – slovela v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo – slovito novico, ki naj si jo živo v srce zapišete. Povodenj izvirnega greha Marije prečiste Device ni dosegla, ko je bila spočeta v materinem telesu…
»Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«
(besedilo o razglasitvi verske resnice iz 1854)
»Ti, Gospod, in tvoja Mati sta edina, ki sta popolnoma lepa; zakaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji Materi.«
(sv. Efrem Sirski)
»Verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju nikakor ne pomeni, da bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni dveh ljudi imel sam po sebi kaj omadežujočega in da bi Marija, če naj bi se takšni omadeževanosti izognila, morala v tem pogledu imeti kakšno posebno prednost. Ne! Tam, kjer kak človek prejme svoje bivanje v družini, je ta nastanek od Boga hoteno, sveto dogajanje.«
(Karel Rahner)
»O moja brezmadežna kraljica Marija! S teboj se veselim, da te je Bog obdaril s tolikšno čistostjo. Neprestano se zahvaljujem svojemu Stvarniku, ker te je obvaroval slehernega madeža greha. Trdno sem prepričan o tej resnici in sem pripravljen zanjo preliti svojo kri. Želim si, da bi te ves svet spoznal in te hvalil kot čudovito jutranjo roso, okrašeno z božjo lučjo; kot popolnoma neomadeževano golobico; kot belo lilijo, ki raste med trnjem … O moja presladka, moja preljubezniva, moja brezmadežna Devica Marija! Kako lepa se zdiš samemu Bogu; ozri se s svojimi usmiljenimi očmi na strašne rane moje uboge duše! O Marija, ki si se od prvega trenutka svojega življenja vsa čista in lepa prikazala pred božjimi očmi, usmili se mene, ki sem ne le v grehu rojen, pač pa sem celo po svetem krstu svojo dušo z grehi omadeževal.«
(sveti Alfonz Ligvorij)
»Primerno in pravično je, o vsemogočni Bog, da se ti zahvaljujemo in s tvojo pomočjo obhajamo praznik preblažene Device Marije. Iz njene žrtve je namreč zraslo steblo, ki nas je potem nasitilo z angelskim kruhom. Eva je použila sad greha, Marija pa nam je vrnila sladki sad Zveličarja. Kako različno je to, kar je storila kača, in to, kar je storila Devica! Iz kače je privrel strup, ki nas je ločil od Boga, iz Marije pa so se razcvetele skrivnosti našega odrešenja. Po Evi je dobila premoč hudobija skušnjavca, v Mariji pa je veličastvo Zveličarja našlo sodelavko. Eva je z grehom umorila svoje lastno potomstvo, v Mariji pa je to potomstvo na novo vstalo k življenju po zaslugi Stvarnika, ki je človeško naravo rešil sužnosti in ji vrnil prejšnjo svobodo …«
(Ambrozijanski hvalospev)
Vir
Verska resnica
Od Boga razodeta resnica je, da je bila Marija po prav posebni milosti božji z ozirom na zasluženje našega Odrešenika obvarovana madeža izvirnega greha. To dejstvo je papež Pij IX., 8. decembra 1854. razglasil za versko resnico. Zadevni odločilni odstavek papeževega dokumenta se glasi: »Nauk, da je bila Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja, po izredni milosti vsemogočnega Boga, z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu, obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, ta nauk je od Boga razodet in naj ga zato vsi trdno verujejo. Če bi se pa kdo predrznil drugače misliti, kakor smo tu določili, naj ve, da je po lastni sodbi obsojen, da je odpadel od vere ter se ločil od cerkvene edinosti«. (1)
Ta dogmatični odlok se v izvirniku pričenja z besedami »Ineffabilis Deus«, kar pomeni »Neizrekljivi Bog«. Ta uvod je posnet po nekem božičnem govoru Leona I. (440-461) in pove, da je ta »neizrekljivi Bog« že v večnosti določil učlovečenje svojega Sina iz žene (Gal 4, 4), katero je hotel zaradi njenega božjega materinstva imeti že iz prvega početka vso čisto in sveto.
Dogmatični odlok so skrbno pripravljali. Dne 1. junija 1. 1848. je papež sestavil posvetovalno komisijo najboljših tedanjih teologov, da stvar zopet vsestransko preštudirajo. Naslednje leto je z okrožnico z dne 2. februarja povabil vse škofe katoliškega sveta, naj se izjavijo, če se jim zdi primerno, da bi se Marijino brezmadežno spočetje razglasilo za versko resnico. Vprašanje so dobili 603 škofje, ugodno jih je odgovorilo 546, to se pravi okrog 90 od sto. Po tem ugodnem glasovanju je papež naročil teologom, naj formulirajo dogmatični odlok. Predložili so po vrsti osem osnutkov. Šele osmi je obveljal in še tistega je papež po božjem razsvetljenju lastnoročno nekoliko popravil.
Smisel in obseg tega verskega odloka
Verski odlok o brezmadežnem spočetju božje matere je treba umevati v smislu splošnega nauka o izvirnem grehu in o odrešenju. Ta nauk je bil že nekoliko razložen v poglavju o razlogih za deviško spočetje. Kakor sem tam pojasnil, ni izvirni greh nič drugega kot pomanjkanje posvečujoče milosti v duši novoustvarjenega človeka. Vsak nov človek je spočetka samo naraven človek, je samo stvar božja; nima pa v duši tistega daru, ki bi ga posvetil in naredil božjega otroka s pravico do večne blaženosti pri Bogu. Učlovečeni Sin božji je s svojo smrtjo na križu prislužil možnost, da se to pomanjkanje prvotne milosti popravi s krstom ali pa tako, da Bog odraslega človeka milostno razsvetli in dvigne k svoji ljubezni. V tej možnosti prehoda iz stanja naravnega človeka v nadnaravno stanje božjih otrok je bistvo odrešenja. Brez odrešenja bi človek vedno ostal samo naraven človek; nikdar ne bi postal božji otrok, namenjen v nebesa. Odrešenje je popravilo glavni nedostatek, pomanjkanje milosti, ni pa popravilo vse škode. Ostale so še hude posledice izvirnega greha: nagnjenje k moralno slabemu, vsakršno trpljenje in navsezadnje smrt. Tako tlači izvirni greh po svojih posledicah vse Adamove otroke.
Kakšen pa je Marijin položaj v zadevi izvirnega greha in odrešenja? Naša sveta vera nas uči, da je bila Marija brez madeža izvirnega greha, to se pravi: ko je Bog njeno dušo ustvaril v telesu njene matere, jo je takoj v tistem trenutku ustvarjenja naredil vso sveto, in sicer, kakor pravi papežev odlok, tako sveto, da ne more tiste svetosti nihče doumeti. Sploh nam je bistvo posvečujoče milosti neprodirna skrivnost, ker ne moremo prodreti v bistvo duha in ne moremo umeti tiste lastnosti, ki mu jo da posvečujoča milost.
Verska resnica je dalje, da je storil Bog Marijino dušo koj v prvem trenutku njene eksistence vso sveto z ozirom na zasluženje Kristusa, odrešenika človeškega rodu. Seveda je prišlo to zasluženje dejansko šele čez kakih 48 let. Takrat, ko je bila Marija v telesu svoje matere spočeta, tega zasluženja dejansko še ni bilo. Toda v Bogu ni preteklosti ne prihodnosti, njemu je vse pričujoča sedanjost.
Bog je storil Marijino dušo že spočetka vso sveto zaradi zasluženja Odrešenika sveta, ki ga je on od večnosti predvideval. Saj so že tisočletja pred Kristusom vse milosti potekale iz istega vira, iz predvidene smrti božjega Sina na križu. Tako je krvavo darovani Sin božji odrešenik vseh ljudi, vseh prejšnjih in vseh bodočih tisočletij do konca dni, odrešenik tudi svoje matere.
Da, tudi svoje matere, a na poseben način. Beseda »odrešiti« pomeni navadno rešiti človeka od kakega zla, ki ga tlači, rešiti od greha, ki ga omadežuje. V Mariji pa imamo izjemo. Ona ni odrešena, kakor drugi ljudje, katerim Bog z odrešenjem izvirni greh odvzame, ampak tako, da jo je tega madeža obvaroval, da ga sploh ni imela. Za druge ljudi je odrešenje milostno odpuščenje greha, za Marijo pa milostno obvarovanje pred grehom. Ona je torej na poseben način odrešena, je že vnaprej rešena, je poseben umotvor božje ljubezni, ki v človeškem rodu nima para.
Če je bila božja mati obvarovana madeža izvirnega greha, bi sklepali, da je morala biti obvarovana tudi njegovih posledic. Pa slišimo, da je bila podvržena trpljenju in smrti kakor vsi Adamovi potomci. Tu je treba razločevati med različnimi posledicami. Ene so poniževalne in sramotne; to je napačna poželjivost, volja, nagnjena k moralno slabemu. Ta izvira iz tistega prvotnega greha in vodi v dejanski greh. Je pač najhujša med posledicami izvirnega greha. Tega Marija ni imela. Nikdar ni bila nagnjena v greh, nikdar ni čutila, da bi se v njej oglašalo ali gibalo kaj moralno napačnega. To je trdno naziranje katoliških teologov. Sloni na stalnem in trajnem krščanskem izročilu, da je bila Marija popolnoma brez vsakega moralnega madeža. To izročilo se da spremljati po spisih cerkvenih očetov in učenikov od petega stoletja dalje tja do srednjeveške teologije, ki je zadevno dosegla svoj vrhunec v besedah sv. Anzelma: »Božja mati je morala imeti tako moralno čistost, da si pod Bogom večje ne moremo misliti« (2)
Seveda ni poželjivost noben greh v pravem pomenu besede, vendar je neka moralna nedovršenost, neka motnja, nezdružljiva s tisto izredno in kar nadčloveško čistostjo, ki jo je krščanski čut zahteval v božji materi. Niti ni točno, če si kdo misli, da je napačna poželjivost sicer bila v Mariji, vendar po milosti tako ukročena ali vezana, da se ni mogla ganiti in priti do svojega udejstvovanja. Ne tako, temveč je sploh ni bilo, ne svobodne poželjivosti ne vezane, ker ni bilo podlage zanjo, ni bilo izvirnega greha.
Druge posledice izvirnega greha, kakor je vsakršno trpljenje in končno še telesna smrt, te posledice niso za človeka nič poniževalnega, nič sramotnega, ker ne pomenijo nobenega moralnega nedostatka. Saj jih je tudi najsvetejši Odrešenik sprejel nase; zakaj jih ne bi imela tudi njegova brezmadežna mati? Nasprotno je vse trpljenje sedanjega časa, če je združeno s popolno vdanostjo v božje načrte, za človeka visoka moralna odlika in mu je smrt le dobiček (Fil 1, 21), ker je prehod iz časnega in revnega v večno in blaženo življenje.
Da se verska resnica o brezmadežnem spočetju božje matere še bolje umeva, je umestno razlikovati med aktivnim in pasivnim spočetjem. Aktivno spočetje je spolno udejstvovanje moža in žene, bodočega očeta in bodoče matere, ki s svojim občevanjem ustvarita podlago, ki jo bo vsemogočni Bog morda z neumrljivo dušo oživil. Pasivno spočetje je pa sad ali izdelek tistega spolnega občevanja, je človeško bitje, ki je dobilo dušo in tako pričelo živeti. Čemu to razlikovanje? Zato da se nekateri srednjeveški ugovori proti Marijini odliki bolje umejo. Nekateri so namreč Marijino brezmadežno spočetje tolmačili tako, da sta bila njen oče in njena mati, Joahim in Ana, sveta in sta zakonsko združitev opravila brez sleherne mesene poželjivosti. Verska resnica se pa prav nič ne ozira na moralno stanje Marijinih staršev, temveč ugotavlja samo, da je bila Marijina duša v trenutku, ko jo je Bog ustvaril, vsa čista in neizmerno sveta.
V zvezi z versko resnico Marijinega brezmadežnega spočetja se je teološka znanost ukvarjala tudi z vprašanjem, če bi bila božja mati po svoji naravi ali po svojem rodu podvržena postavi izvirnega greha. V srednjem veku so bili nekateri teologi mnenja, da je bila bodoča božja mati v večnih božjih načrtih tako izvzeta iz vrste Adamovih potomcev, kakor da bi ne bila Adamova hči. Vendar je tako naziranje pretirano in nedokazljivo. Z verskim naukom o brezmadežnem spočetju se še popolnoma strinjamo, če rečemo, da bi bila Marija po svojem rodu pravzaprav morala imeti izvirni greh in da je bila samo po izredni božji milosti tega madeža obvarovana. Ona je docela v vrsti človeškega rodu, ki je potreben odrešenja. Če bi ne bila odrešena, bi bila prav tako grešna, kakor so grešni splošno vsi Adamovi otroci. Seveda je bila odrešena na izreden način, ker je bila ne greha očiščena, ampak greha obvarovana. To izredno Marijino odrešenje imenujejo teologi anticipirano odrešenje ali tudi predodrešenje. Kaj več o tem sledi v poglavju o teoloških bojih.
Je pa to predodrešenje izključno Marijin privilegij in sloni na njenem božjem materinstvu. Marija je bila brez madeža izvirnega greha, ker je bila v božjih načrtih določena za božjo mater in je hotel Bog Sin, ki se je imel učlovečiti, imeti tako mater, ki je bila že od vsega začetka vsa sveta. Zato bi bilo povsem napačno, če bi kdo hotel ta enkratni privilegij razširiti še na Janeza Krstnika ali na Jožefa, Marijinega moža. Noben še tako svetniški odnos do Boga se ne da od daleč primerjati z dostojanstvom božjega materinstva.
Dokazi za brezmadežno spočetje na splošno
Praznik Marije brez madeža spočete
Teološki boji
Teološki razlogi za Marijino brezmadežno spočetje
Stališče Tomaža Akvinca v zadevi brezmadežnega spočetja
Brezmadežno spočetje in ločeni kristjani ( glej *)
Sklep razprave o Brezmadežni
Dobra tri leta potem, ko je najvišji poglavar Kristusove Cerkve z nezmotljivo besedo oznanil svetu, da je bila božja mati obvarovana madeža izvirnega greha, se je Marija sama večkrat prikazala Bernardki v lurški duplini in je na njeno vprašanje povedala, da je ona brezmadežno spočetje. Tega ni storila Marija sama od sebe. Četudi živi v nebeški blaženosti in je v poveličanem stanju, je vendarle kot božja stvar odvisna od svojega stvarnika. Marija se je v Lurdu prikazala, ker je Bog tako hotel; prikazala se je, kadar in kakor je on hotel. Mi katoličani sicer ne potrebujemo, da Marijina prikazen potrdi papeževo besedo, vendar smo Bogu hvaležni, da je v Lurdu po svoji materi odprl studence duhovnega in telesnega zdravljenja za mnoge ljudi, verne in neverne. Kaj bi dali naši ločeni bratje, če bi imeli svoj Lurd, pa ga nimajo in ga ne bodo imeli, ker je Bog take svoje čudežne posege, vsaj redno, rezerviral v prid svoji pravi Cerkvi.
Leta 1904. je praznoval katoliški svet petdesetletnico, kar je bilo Marijino brezmadežno spočetje razglašeno za versko resnico. Ob tej priliki je izdal sveti Pij X. posebno okrožnico, v kateri se spominja tistega velikega dogodka in proslavlja brezmadežno Devico kot posredovalko milosti. Takole je pisal: Niti od daleč ne mislimo, da bi mogla božja porodnica podeliti kako milost, ker to more samo Bog. Vendar, ker prekaša Marija po svetosti vse božje izvoljence in ker je bila s Kristusom v njegovem odrešilnem delu tesno združena, je ona glavna posredovalka milosti, ki jih je njen Sin prislužil. (Denzinger-Sch. n. 3370).
Ob stoletnici dogmatične razglasitve je papež Pij XII. z okrožnico z dne 8. sept. 1953. povabil ves katoliški svet, naj praznuje prihodnje leto kot Marijino leto. In prav v tistem Marijinem letu je izdal sv. oče še drugo okrožnico dne 11. oktobra 1. 1954., v kateri je znova potrdil naslov »Marije kraljice«. Kraljica je — tako stoji v okrožnici —, ker je rodila Sina, ki je že od prvega trenutka spočetja v njenem telesu tudi v svoji človeški naravi vsemogočni vladar in gospodar vsega stvarstva. (Denzinger – Sch. n. 3913)
Mnogi se še spominjamo, kako se je Marijino leto 1954 res vneto praznovalo. Dosti pridigovanja o Mariji po cerkvah, dosti predavanj po Marijinih družbah in po naših kulturnih organizacijah, dosti romanj k Marijinim svetiščem. Kar pa je še najbolj pomembno, so bila tisto leta znanstvena zasedanja učenih teologov v Rimu in drugih visokošolskih središčih. Mariologija je dobila tedaj nov zagon in se je v naslednjih letih močno razvila.
Vse to proslavljanje stoletnice dogmatične definicije Marijinega brezmadežnega spočetja je bilo več kot upravičeno. Ta verska resnica izraža namreč tole veliko dejstvo: bilo je človeško bitje, ki ni bilo nikdar pod grehom, četudi ni bilo na sredi med Bogom in ljudmi, ampak samo od Boga odrešena človeška stvar. Na protestantski strani so menili nekateri, da je bilo vse srednjeveško prerekanje med tomisti in skotisti samo puhel prepir o nekaj trenutkih, kakor da bi bilo vseeno, če je bila Marija že ustvarjena čista ali če je bila pozneje očiščena. Toda ni šlo za krajši ali daljši čas, temveč za to, če je bila sploh kdaj pod grehom. In prav to, da ni bila Marija nikdar pod grehom, prav to dela med njo in nami neizmerno razliko. Zato je naše življenje drugačno kot Marijino. Mi nosimo v sebi najhujšo posledico izvirnega greha, grešno poželjivost, ki nas ovira, da se ne moremo povzpeti do tiste dovršene ljubezni, ki bi jo morala imeti umna stvar do svojega stvarnika. Samo Marija je tisto človeško bitje, ki ni bilo nikoli razdvojeno med ljubeznijo do Boga in neredno ljubeznijo do sveta.
Veselimo se, da ima naša omadeževana revščina svojo protiutež v brezmadežni Devici. V strahu in trepetu delajmo za svoje zveličanje (Fil 2, 12), da se kljub posledicam izvirnega greha rešimo v srečno večnost. (3)
O Bog, ki si z brezmadežnim spočetjem Device pripravil vredno prebivališče svojemu Sinu in ki si jo zavoljo predvidene smrti istega svojega Sina obvaroval vsakega madeža, daj tudi nam, da po njeni priprošnji čisti k tebi pridemo.
(1) Denzinger-Schönm. n. 2803 in 2804.
(2) V spisu »De conceptu virginali et peccato originali«, pogl. 18
(3) Prim. Rahner, Saggi di cristologia e mariologia, str. 444
(*) Omenjene točke tega poglavja najdete v knjigi MARIOLOGIJA stran 126 do 139.
MARIOLOGIJA ( Ukmar, dr. Jakob, Nauk o božji Materi ali Mariologija, 1969, goriška Mohorjeva družba, Trst-Gorica)
Vir
Slovesni praznik Brezmadežnega Spočetja blažene Device Marije, ki je bila polna milosti in blagoslovljena med ženami. Iz predvidenega rojstva in odrešenjske smrti Sina, je bila v prvem trenutku svojega spočetja, po posebnem Božjem privilegiju, obvarovana od slehernega madeža izvirnega greha, kar je bilo slovesno definirano kot dogma od papeža Pija IX. za ta dan, a v izročilu prisotno že od najstarejših časov.
Vir