“Vodilo štirih evangelijev” 43–45
Fortunacijan Oglejski (lat. Fortunatianus Aquileiensis), afriškega rodu, je bil škof v Ogleju od okrog leta 340 pa do svoje smrti okoli leta 370. Po vsej verjetnosti je bil Fortunacijan izvoljen za škofa leta 342, po krutih dogodkih, povezanih z bojem za oglejski sedež med katoličani in arijanci, v katerega je bil vpleten tudi Valens iz Murse. Fortunacijanov nastop spada v obdobje, ko je Cerkev pretresalo dogajanje, povezano z arijansko herezijo, pri čemer je bil Oglej ena izmed ključnih vpletenih škofij na meji med Vzhodom in Zahodom.
Vir
O krščanski skupnosti v Akvileji pod nasledniki škofa Teodorja, Agapita in Benedikta do izvolitve Fortunacijana, ki je bil afriškega rodu, je malo znanega; to je treba umestiti nedolgo pred leto 343, v burni čas arijanskega spora, ko je bila Akvileja neposredno vključena v politično-verske dogodke, ki so prizadeli druge zahodne Cerkve. Dejansko se je o nemirih v Akvileji v zvezi z arijanskim sporom govorilo že na koncilu v Serdici leta 343, kjer sta bili potrjeni nedolžnost svetega Atanazija in nicejska opredelitev proti arijancem. O Fortunacijanu iz Akvileje vemo, da je bil navzoč na koncilu, vendar nam ni znano, da bi tam izvajal kakšno osebno dejavnost, razen tega, da se je kot vsi zahodnjaki postavil na stran Atanazija, zagovornika nicejske vere. Poleg tega smo iz sinodalnega pisma, poslanega papežu Juliju, obveščeni o zelo žalostnem napadu arijancev, ki se je nedavno zgodil v Akvileji. Med drugim so papeža prosili, naj tudi ratificira sodbo, izrečeno zoper dva brezbožna in nepremišljena mladeniča („adolescentibus impiis et imperitis“), Ursacija, škofa v „Singidunumu“ (Beograd), in Valensa iz „Murse“ (Esek), ki sta zagrizeno širila slab arijanski nauk; poleg tega je Valens zapustil svojo škofovsko stolico in zasedel škofovsko stolico v Akvileji; sledili so nemiri, v katerih je sodeloval tudi brat po imenu Viktor ali Viator (neznanega sedeža), ki mu ni uspelo pobegniti in je bil tako poteptan, da je tri dni pozneje umrl v Akvileji. Jasno je, da se je ta tragedija morala zgoditi ne veliko prej, saj sta bila arijanca Ursacij in Valens še vedno obravnavana kot „mladostnika“ in ker ne bi trajalo dolgo, da bi se za tako hud in na Zahodu brez primere zgodil pravičen dogodek. Zato je verjetno, da se je Fortunacijanova izvolitev zgodila okoli leta 342, med neuspešnimi arijanskimi napadi. Po Biasuttijevem mnenju naj bi do tega datuma v krščanski skupnosti v Akvileji prevladoval ustanoviteljski element grško-aleksandrijskega izvora, kar naj bi potrjevala tudi grška imena prvih škofov v katalogu. Upor, ki je izbruhnil v tem času in povzročil strmoglavljenje in smrt škofa Viktorja v baziliki, naj bi bil znak rivalstva med katoličani in arijanci, še bolj pa preloma med grško prevlado in uvedbo latinskega elementa v hierarhiji. Po zaključku koncila v Serdici se je Fortunacijan vrnil v Akvilejo, kamor je Atanazij prispel nekaj mesecev pozneje. Tu je aleksandrijski patriarh praznoval veliko noč leta 345 skupaj s Fortunacijanom in v navzočnosti Konstancija, cesarja Zahoda in njegovega zaščitnika. Atanazij sam nam je v svoji Apologiji Konstancij (356) zapustil dve pričevanji o tem bivanju v Akvileji, in sicer na mestu, kjer se brani pred obtožbo, da je proti njemu hujskal Konstancija (poglavje III), in pred očitkom, da je v Aleksandriji praznoval v cerkvi, ki še ni bila posvečena (XV. poglavje): tej drugi obtožbi je ugovarjal, da je videl, da se je isto početje prosto izvajalo v Trierju in Akvileji zaradi množice vernikov, ki so se zgrinjali na liturgično zborovanje, ki ga je v Akvileji počastil tudi Konstancij. Medtem so Konstancija, ki je ostal nesporen gospodar tudi na Zahodu, spretno pridobili nazaj za arijanstvo, arijanski škofje pa so proti Atanaziju vložili nove obtožbe. Zato je papež Liberij ocenil, da je treba sklicati nov splošni koncil, da bi uredil razburjeno Cerkev, in leta 353 poslal legate h Konstanciju, da bi pozvali k sklicu koncila v Akvileji, gotovo tudi zaradi zaupanja, ki ga je moral škof Fortunacijan vlivati Liberiju. V nasprotju s tem je koncil potekal v Arlesu pod vplivom Ursacija in Valensa, zastopnikov arijanstva za zahod, kar je izzvalo odločno obsodbo papeža Liberija. Vendar je bilo papeževo zaupanje v akvilejskega škofa zgrešeno, kar je bilo razvidno iz kapitulacije, ki jo je pokazal po milanskem koncilu leta 355: tu je Konstancij absolutno hotel, da se Atanazija obsodi, in tiste, ki se niso uklonili, kot je bil na primer Dionizij Milanski, ki ga je takrat zamenjal kapucin Avsencij, so izgnali; Fortunacijan pa je pod pritiskom groženj in z večino škofov podpisal Atanazijevo obsodbo ne brez odpora. Kakšno je bilo njegovo ravnanje v poznejših dogodkih, je zelo zapleteno vprašanje, ki je tesno povezano z razpravo o problemu domnevnega padca papeža Liberija. Toda ne glede na to, kako razrešimo vprašanje papeža Liberija in pristnost Liberijevih pisem iz izgnanstva, ki so nam jih posredovali Hilarijevi fragmenti, je jasno, da se zdi, da je Fortunacijan vneto sekundiral Konstancijovim nameram, pripravljen na teološki kompromis, da bi dosegel versko pomiritev, obtožbe, ki so mu bile v zvezi s tem očitane, pa verjetno niso povsem napačne, še zlasti ker za razliko od drugih bratov v škofiji, ki so bili obsojeni na izgnanstvo, ni doživel nobenega nadlegovanja. Nedavno naj bi bil tudi podpisnik arijanske veroizpovedi Sirmija, vendar brez navedbe, za katero od štirih sirmijskih formul gre, ki pa – kot je znano – niso bile vse enako heterodoksne. Zagotovo je Fortunacijan popustil Konstancijovemu grozečemu pritisku za obsodbo Atanazija in za občestvo z arijanskimi škofi na milanskem koncilu (355), vendar nimamo dogmatičnega dokumenta, ki so ga škofje na cesarjev ukaz predložili v ratifikacijo. Sam Fortunacijan naj bi bil pozneje avtor domnevnega padca papeža Liberija; po Hieronimovem pričevanju (De viris illustribus, 97) naj bi Liberiju na poti v izgnanstvo svetoval („sollicitavit“), naj se ne upira, na poti nazaj pa naj bi ga v Sirmiju spodbudil („fregit“), naj popusti. Toda tudi na formuli vere, ki jo je podpisal Liberij, premagan zaradi trpljenja v izgnanstvu in vztrajanja prijateljev, ne manjka dvomov in zadreg. Na koncu se iz celotne zgodbe, kot jo je mogoče rekonstruirati iz razpoložljivih virov, zdi gotovo, da se je Fortunacijan pridružil antiatanazijski stranki, se verjetno bojeval v vrstah semiarijancev in razočaral veliko zaupanje, ki mu ga je po pričevanju pisma Evzebija iz Vercellija (Corpus Christianorum, IX, 123) izkazal Liberij. Ne vemo, ali se je udeležil katastrofalnega koncila v Riminiju leta 359, saj so se njegovi akti izgubili, vendar lahko zagotovo trdimo, da se je udeležil: to so bila najhujša leta krize, ko je sveti Hieronim zapisal „ingemuit totus orbis et arianum se esse miratus est“ („Ves svet je stokal in se čudil, da je Arijec“) (Dial. adv. Lucif., 19, PL, 23, 181). Poleg implikacij v protiargumentih o arijanizmu je Fortunacijan, ki je prepoznal potrebe podeželskega predmestnega sveta, v urejeni obliki in v kratkem, kmečkem jeziku napisal Komentarje, ki jih omenja Hieronim in od katerih so do nas žal prišli le trije odlomki. Hieronim jih je moral poznati neposredno, če v uvodu k Matejevemu evangeliju (PL, 26, 20) potrjuje, da je prebral pamflete Hilarija iz Poitiersa, Viktorina Ptujskega in Fortunacijana, ter dodaja: „in čeprav sem iz njih malo povzel, bi se o njih dalo napisati nekaj vrednega spomina“. V pismu Pavlu iz Konkordije (ep. 10) okoli leta 377, ko še ni poznal Origena, so se mu Fortunacijanovi komentarji zdeli „biseri evangelija“.
Toda pozneje, ko je okoli leta 390 prevajal Origenove homilije o Luku, je že našel boljše in ni varčeval s sodbami o Fortunacijanu, ki je veljal za „et sensibus hebes et verbis“ („dolgočasen v čutilih in besedah«).
Vir