sveti Aharij iz Noyona – menih in škof

V Noyonu [nojónu] (v Galiji), sveti Ahárij, škof, ki je bil, iz meniha v Luxeuilu [likséju], izvoljen za škofa v Noyonu in Tournai-u [turnéju], in se je predal oznanjevanju Evangelija ljudstvom severnih pokrajin.
Vir

Views: 19

Brezmadežna Devica Marija s čudodelno svetinjo – spomin

Na današnji dan leta 1830 je sv. Katarina Labouré (gl. 28. november) v kapeli materine hiše usmiljenk v Parizu videla božjo Mater Marijo, ki ji je naročila, naj da napraviti svetinjo z napisom »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo« (o Brezmadežni gl. 8. december). Sinovi (lazaristi) in hčere sv. Vincencija Pavelskega (gl. 27. september) se tega dogodka spominjajo vsako leto v svojem bogoslužnem koledarju.
Slovenci v kanadskem Torontu imajo župnijo in cerkev, ki nosi prav ta naslov.
Vir

Marija nam je najpopolnejši zgled tistih, ki hodijo za Kristusom in najvarnejša pot k njemu. Ker je bila tako vsa odprta za Boga in pozorna na njegovo voljo, je lahko v njej storil velike in čudovite reči, kot je sama rekla: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen… Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi« (Lk 1,48). V tej ponižni ženi, polni zaupanja v Božjo pomoč in varstvo, si je Bog lahko pripravil čisto bivališče. Ni se spraševala ali bo zmogla to novo nalogo. Vedela je, če jo Bog v to kliče, da ji bo dal tudi moč. Kaj bi bilo z nami danes, če bi Marija takrat, ob oznanjenju, rekla ne?! Dvomi in skrbi nas večkrat zaustavijo, da ne moremo odgovoriti na Božji klic, ker se preveč zanašamo na svoje sposobnosti in zmožnosti. Za to čudovito poslanstvo je Bog Marijo pripravil tako, da jo je že vnaprej obvaroval vsakega madeža greha. Bila je brez madeža spočeta. To pomeni, da ni imela izvirnega greha, s katerim se vsi rodimo in nam je pri krstu izbrisan. Marija je bila zato tako vsa usmerjena na Boga, da ni v sebi čutila nobenega nagnjenja do greha. Te skrivnosti se spominjamo na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. 8. decembra 1854, 24 let po prikazovanjih v kapeli usmiljenih sester v Parizu, kjer je Marija razodela svetu odliko svojega brezmadežnega spočetja, je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. Štiri leta kasneje, leta 1858, je Marija to potrdila s prikazovanji v Lurdu.
Marija nam s svojim zgledom in priprošnjo želi pomagati na naši poti k Bogu. Sama nam je prišla naproti in nam ponudila svojo pomoč. Leta 1830 se je Marija prikazala mladi sestri Katarini Laboure in ji razodela, kakšno svetinjo naj dajo kovati, da bo po njej delila milosti vsem, ki jo bodo zaupno prosili. »Prihajajte pred ta oltar,« je rekla, »tu se bodo milosti razlivale na vse, ki bodo zanje prosili.« Ko so čez dve leti res naredili prve svetinjice, so jo ljudje kmalu poimenovali čudodelna svetinja, kajti po njej so se začeli dogajati očitni čudeži ozdravljenj in spreobrnjenj.
Leta 1894 je papež Leon XIII. postavil praznik Prikazanje Brezmadežne s čudodelno svetinjo, ki ga praznujemo 27. novembra.
Vir

Sporočilo Brezmadežne temelji na prikazanju Device Marije sestri usmiljenki sv. Katarini Labouré. V videnju 27. 11. 1830 ji je Marija naročila posredovati svetinjo po vzorcu, ki ga je sama pokazala. Svetinja se je hitro širila in verniki so ji kmalu rekli – čudodelna. Svetinja je živ in stalen spomin na Brezmadežno. Papež Pij X. je 8. 7. 1909 potrdil prva pravila združenja Otrok Brezmadežne, Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja pa je 11. 2. 1998 odobrila sedanje statute.

Dolžnosti člana so, da:
– nosi pri sebi podobo Marije s čudodelno svetinjo,
– vsak dan moli: O MARIJA, BREZ MADEŽA SPOČETA, PROSI ZA NAS, KI SE K TEBI ZATEKAMO!
– ne preklinja Boga, Marije in svetnikov,
– je ob nedeljah pri sv. maši in se trudi za prejem sv. obhajila,
– moli in si prizadeva za mir v družini in okolici,
– se udeleži srečanj združenja, kjer je deležen oblikovanja v duhu združenja,
– se trudi za izpolnjevanje ciljev združenja,
– si po zgledu sv. Vincencija Pavelskega prizadeva pomagati potrebnim.

Duhovne dobrine člana so:
– sadovi »večne devetdnevnice«, ki jo člani molijo enkrat v tednu,
– svete maše, ki jih daruje narodni voditelj po namenu vseh članov,
– posebni odpustek, podeljen v skladu z reskriptom Sv. Penitenciarije (Statuti AMM, čl.1,6).

Kaj svetinja pomeni?
SPOROČILO VERE:
V svetinji je povzeto bistvo krščanstva:
Božji Sin je postal človek, da bi nas s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil.
– V svet, ki je božje delo, se je prikradel greh, ki je človekovo delo.
– Kristus nas je odrešil s svojim križem.
Cerkev je božje ljudstvo.
– Vanjo so poklicani vsi ljudje brez razlike (zemeljska obla).
– Nekdanje starozavezno »božje ljudstvo« z dvanajsterimi rodovi je nadomestila Cerkev, ki ji je Kristus postavil temelje na Petru in drugih apostolih (12 zvezd).
– To novo ljudstvo je danes na poti proti resnični obljubljeni deželi, nebesom.
Marija ima izredno mesto v božjem načrtu.
– Bila je brez madeža spočeta.
– Ni je mogoče ločiti od Jezusa, ki nam ga je dala in h kateremu nas vodi (črka M).
– Z njim je trpela za nas (prebodeno Srce).
– Pred nami stoji v svoji slavi kot vsa odrešena (»Videla sem jo lepo, v njenem Najlepšem«) in kot naša srednica (žarki).

SPOROČILO UPANJA:
Svetinja nas utrjuje v upanju:
Z upanjem prihajamo vedno bliže h Kristusu, po tej kreposti raste Kristus v nas.
– Marija je povedala: »Tisti, ki bodo nosili to svetinjo, bodo prejeli velike milosti.« Zato smo v pričakovanju teh milosti veseli in svoje veselje izžarevamo.
Naše upanje je zasidrano v Kristusovi dobroti, ko molimo: »… prosi za nas, ki se k tebi zatekamo«, vemo, da nas bo Marija, ki jo prosimo, izročila v Kristusove dobrotne roke. Z vsako molitvijo izražamo svoje zaupanje, zlasti s prosilno molitvijo:
– Marija nam kot »mati lepe ljubezni in svetega upanja« priporoča, za kaj naj prosimo: predvsem za božje kraljestvo v nas (osvoboditev od greha), drugo nam bo navrženo. Rekla je: »Žarki, ki ne dajejo svetlobe, pomenijo milosti, za katere so ljudje pozabili prositi.«
– Marija, ki je vsa božja, nas spodbuja tudi, da naj bo »gonilna sila« naše molitve Kristusov Duh.

SPOROČILO LJUBEZNI:
»Čudodelna svetinja« nam govori:
O ljubezni Boga, našega Očeta, do nas:
– deli nam neštete milosti: »Prihajajte pred ta oltar, tu boste vsi prejemali milosti.«
– »Kraj« te ljubezni je Kristusovo srce, ranjeno s sulico in obdano s trnjem.
O ljubezni, ki jo Gospod pričakuje od nas v povračilo:
– Svetinja nam je bila dana v začetku dobe, ki je bil zaverovana v znanost in razkristjanjena.
– Spodbuja nas, naj v tem stehniziranem svetu ne smemo izgubiti izpred oči nadnaravnega namena človeštva: »Prikril si to modrim in razodel malim.«
O ljubezni, ki naj jo imamo drug do drugega:
– V Jezusu Kristusu smo vsi otroci istega Očeta in imamo Marijo za mater.
– Marija, ki ji je pri srcu le naše dobro in naše zveličanje, nas uči »nositi bremena drug drugega«.
O veliki nalogi, da moramo biti apostoli:
– Ali ni že sama svetinja izredno sredstvo apostolata?
Vir

Dne, 27. novembra 1830 se je v kapeli osrednje hiše usmiljenih sester v Parizu prikazala Marija tihi in skromni novinki Katarini Laboure. V rokah je držala kroglo, ki naj bi predstavljala zemeljsko oblo, v ozadju pa je stal napis: “O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.” Marija je tedaj naročila sestri Katarini: “Daj kovati svetinjo po tem vzorcu. Tisti, ki jo bodo nosili z zaupanjem, bodo prejeli obilne milosti.”
Dve leti kasneje se je svetinja začela širiti med pariškim ljudstvom, ki jo je zaradi številnih uslišanj kmalu začelo imenovati čudodelna. Tako se je s pomočjo svetinje širilo češčenje božje Matere, hkrati pa se je utrjevala vera v njeno brezmadežno spočetje. Čudodelna svetinja se je naglo razširila po Evropi in Ameriki.
Leta 1915 so misijonarji svetega Vincencija Pavelskega v Philadelphii na priprošnjo Brezmadežne s čudodelno svetinjo dosegli izredne milosti. Skupaj z verniki so se zanje zahvalili z devetdnevnico. Na prošnjo vernikov so jo potem opravljali vsak teden. Tako je nastala večna devetdnevnica. Deset let kasneje so jo vsak teden obhajali že po 4500 ameriških župnijah. Z leti so jo vpeljali tudi na Irskem, v Italiji, Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.
V Sloveniji smo večno devetdnevnico začeli obhajati v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, 27. novembra 1962.
Ker je bilo prvotno besedilo večne devetdnevnice nekoliko zastarelo, smo pripravili novo, bolj v skladu z naukom drugega vatikanskega cerkvenega zbora ter z apostolsko spodbudo Pavla VI. o Marijinem češčenju.
Prepričani smo, da bo tako obnovljena ljudska pobožnost našla pot do mnogih slovenskih župnij in redovnih hiš, ki žele poživiti ljubezen in zaupanje do Jezusove Matere in oblikovati svoje življenje po njenem zgledu. (F. Rode)
Vir

Molitev: Večna devetdnevnica v čast Brezmadežne s čudodelno svetinjo

Views: 435

sveti Valerijan Oglejski – škof

sveti Valerijan Oglejski - škofV Ogleju (na Beneškem), sveti Valerijan, škof, ki je branil pravo vero proti arijancem v Iliriku in je združil klerike in laike za skupno življenje.
Vir

Views: 25

sveti Virgil iz Salzburga – škof in apostol Karantanije

sveti Virgil iz Salzburga - škof in apostol KarantanijeZavetnik: Nadškofije Salzburg; otrok, žena v porodnih stiskah
Imena: Virgil, Virgilo, Virgo, Vigil, Virgila, …
Apostola Karantanije, kakor tudi imenujemo svetega Virgila, so zaradi njegovega izrednega znanja matematike njegovi rojaki imenovali kar geometer. To znanje mu je kasneje nakopalo nemalo preglavic, saj so ga zaradi trditev, da je zemlja okrogla in sklepanja, da na nasprotni poluti zemeljske oble prav tako živijo ljudje (antipodi), celo tožili pri papežu; pa se je vse srečno izteklo brez izobčenja. Pot ga je iz Irske vodila na dvor Pipina Mlajšega, od tu pa je z vojvodom Odilom, ki ga je rešil ujetništva, odšel na Bavarsko. Tu je bil najprej opat, nato pa škof v Salzburgu, čeprav je škofovsko čast sprejel precej pozno. Kot misijonar je sprva sam misijonaril po Koroški (Karantaniji), kasneje pa tja poslal svetega Modesta in več drugih duhovnikov. Njegova blaga »irska« metoda misijonarjenja je našim deželam prinesla krščanstvo brez meča in nasilja, s poukom in naukom. Spoštoval je stare poganske navade in jih skušal prilagoditi krščanstvu; upošteval je ljudski jezik in se naslanjal na domače poglavarje. Bil je tudi neutruden graditelj cerkva in samostanov, ki so bili stoletja dolgo pomembni pomniki vere in kulture: prva stolnica v Salzburgu, samostana Kremsmünster in Innichen; med drugim je poživil rudarstvo in odprl zdravilne vrelce v Gasteinski dolini (Bad Gastein). »Pomagal je v vsaki stiski, učil ljudstvo, birmoval, posvečeval duhovnike in jim zagotovil vzdrževanje,« ga hvali njegov življenjepisec.

Ime: Latinsko ime Vigilius povezujejo z nekdanjim pomenom »izhajajoč iz stare rimske rodbine Vergilijcev.« Nekateri pa ime povezujejo z besedo virens, »zeleneč, cvetoč«.
Rodil se je okoli leta 700 na Irskem, umrl pa 27. novembra 784 v Salzburgu v Avstriji.
Družina: Bil naj bi plemenitega rodu. V mladosti je bil deležen najboljše izobrazbe in se je družil s tovariši iz »boljših« družin.
Upodobitve: Največkrat ga upodabljajo skupaj s svetim Rupertom; Rupert ima ob sebi sod soli, Virgil pa dvostolpno romansko stolnico. Oblečen je v škofovska oblačila, na nekaterih upodobitvah pa ima pri sebi posodo za denar ali zemeljsko kroglo.
Čudež: Leta 767 se je Virgil lotil zidanja salzburške stolnice in jo v dvanajstih letih tudi dokončal. Dan za dnem je škof nadziral delo več sto delavcev, jih spodbujal, jim določal delo, na koncu tedna pa jih izplačeval. Ko je to postalo zanj prenaporno, pripoveduje legenda, je vsako soboto postavil posodo z denarjem kar sredi med delavce, da si je vsak sam vzel plačilo. A nihče ni mogel iz nje vzeti več, kot je zaslužil!
Goduje: V nemškem bogoslužnem koledarju ima god 24. novembra, skupaj s sv. Modestom; na Koroškem in pri nas pa 27. novembra.
Vir

V Salzburgu (na Bavarskem, v današnji Avstriji), sveti Virgil, škof, zelo učen mož, po narodnosti Irec, ki je bil s pomočjo kralja Filipina postavljen na čelo salzburški Cerkvi. Tam je zgradil stolnico v čast svetega Ruperta in srečno delal za širjenje vere med Karantanci.
Vir

Salzburg je tesno povezan z začetki slovenske vernosti, saj je bil za naše prednike, ki so živeli severno od Drave, glavno žarišče misijonskega delovanja, kakor je bil za tiste južno od Drave Oglej. Ustanovitelj mesta Salzburg in njegov prvi škof je bil sv. Rupert (+ 717), ki je bil zelo češčen tudi med Slovenci in ima na naših tleh več cerkva. Njemu je bila posvečena prvotna stolnica v Salzburgu, sedanja pa ima poleg sv. Ruperta za zavetnika tudi sv. Virgila. Ta je v slovenski cerkveni zgodovini zapisan kot ‘apostol Karantanije’, čeprav sam ni misijonaril med Karantanci. Bil je škof v Salzburgu, ko je tja prišlo odposlanstvo karantanskega kneza Hotimira s prošnjo, da bi v Karantanijo prišli krščanski misijonarji. Virgil sam zaradi svoje službe ni mogel iti, zato je to nalogo zaupal blagemu duhovniku Modestu, ki je našim prednikom oznanjal evangelij v duhu irskih menihov.
Tudi Virgil je bil po rodu Irec. Rodil se je okoli leta 700 in je bil deležen dobre bogoslovne in znanstvene vzgoje. Postal je opat nekega samostana na jugozahodu irskega otoka. Odlično je bil podkovan v matematiki, zato se ga je prijelo ime ‘geometer’. Toda Virgilu ni bilo do časti in visokih cerkvenih služb. Želel si je drugačnega delovanja in leta 745 ga najdemo kot misijonarja na Bavarskem. Nastanil se je v samostanu sv. Petra nad Salzburgom. Vodil je samostansko družino in tudi škofijo Salzburg, dasi je bil v škofa posvečen šele čez 22 let. Od tukaj je vodil misijonsko delo po Bavarskem in sosednjih pokrajinah.
Svojega misijonskega dela ni hotel vpreči v frankovski politični voz; ni hotel, da bi se krščanstvo širilo ‘z ognjem in mečem’ – vodilo ga je izročilo njegove irske domovine: oznanjati evangelij z ljubeznivim poukom. Zaradi blage irske metode je bilo med Slovenci razmeroma malo odpora proti krščanstvu. Odpori, o katerih poroča zgodovina (Krst pri Savici!), niso bili naperjeni toliko proti novi veri, ampak bolj proti domači knežji rodbini, ki je v deželo poklicala Bavarce.
Okoli leta 760 je prišel v Karantanijo Virgilov namestnik ‘pokrajinski škof’ Modest s skupino duhovnikov in si izbral sedež pri Gospe Sveti. Od tam so misijonarji hodili po sedanji Koroški. Leta 772 je Virgil po uporu poganske stranke mirno posredoval in poslal v Karantanijo nove misijonarje, ki so lepo utrdili krščanstvo med Slovenci ter s tem naše prednike vpeljali v krog tedaj bolj razvite zahodne kulture.
Virgil je kot škof v Salzburgu pokazal tudi veliko praktičnega čuta: odprl je zdravilne vrelce v dolini Gastein (Badgastein), poživil je rudarstvo, da je deželi omogočil dohodke in ljudem zaslužek. Vpliv salzburške škofije je razširil ne le po Bavarskem, ampak tudi po vsej Dravski dolini. Ustanovil je samostana Innichen in Kremsmünster z namenom, “da bi neverni rod Slovencev pripeljal na stezo resnice”. Oba samostana sta odigrala pomembno vlogo pri pokristjanjevanju Slovencev. Na stara leta je prehodil vso svojo škofijo, da bi videl, “če povsod vlada prava vera in se kaže krščanska ljubezen v dobrih delih”. Umrl je v Salzburgu 27. novembra 784. Precej časa je bil njegov spomin pozabljen, leta 1233 pa je bil prištet med svetnike. Skupaj s sv. Rupertom je zavetnik mesta Salzburg.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 265