Pri Bourgesu [búržu] (v Akvitániji, v današnji Franciji), sveti Avgust, duhovnik in opat, ki je bil na rokah in nogah tako paraliziran, da ni mogel drugače stati, kot na kolenih in na komolcih, a je po posredovanju svetega Martina ozdravel. Nato je združil menihe in se stalno posvečal molitvi.
Vir
Views: 11
V Saintesu [sentéju] (v Akvitániji), sveti Paládij, škof, ki je zgradil nad grobom svetega Evtropija baziliko in povečal češčenje svetnikov v svojem mestu.
Vir
Views: 13
Danes obhajamo praznik rožnovenske Matere Božje. Praznik je bil vpeljan v svetniški koledar Katoliške cerkve sredi 16. stoletja. Takrat je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali močno ladjevje v Sredozemlju. Tedanji papež Pij V. si je zelo prizadeval, da bi krščanski vladarji tedanje Evrope združili svoje sile in se Turkom postavili po robu. Vse verne ljudi pa je pozval naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje. Prošnja je bila uslišana! Ko je 7. oktobra 1571 prišlo do pomorske bitke pri Lepantu, je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago so od samega začetka pripisovali molitvi rožnega venca.
Molitev rožnega venca je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. In kot je zapisal papež Janez Pavel II: »Moliti rožni venec ni nič drugega, kakor premišljevati Kristusovo obličje skupaj z Marijo.« K molitvi nas je tudi sama Marija spodbujala v svojih prikazovanjih. V teh prikazovanjih ima Marija večkrat roke sklenjene k molitvi. Zlasti je poudarjen rožni venec, ki je po sredništvu Device Marije povezan s Kristusom. Marija je k molitvi rožnega venca med drugim spodbujala v Lichenu na Poljskem, v Lurdu na Francoskem, v Valle di Pompei v Italiji, v Fatimi na Portugalskem. Sama se je imenovala Kraljica rožnega venca.
”Molitev lepa za vsak dan, le moli rad jo, o kristjan,” tako nas spodbuja znana Marijina pesem Kraljica venca rožnega. Za molitev rožnega venca velja, da je molitev za vse čase, pa tudi za vse starosti in stanove. Leta 1962 je papež Janez XXIII. v apostolskem pismu za mesec oktober o rožnem vencu takole zapisal: „Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti zavzema pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem sv. zakramentov. To je oblika pobožnega zedinjevanja z Bogom in oblika vedno visokega duhovnega dviganja.”
Če redno in s premislekom molimo rožni venec, rastemo v veri, upanju in ljubezni. Na praznik Rožnovenske Matere Božje smo še na prav poseben način povabljeni, da vrednost in lepoto te molitve odkrijemo tudi sami.
Vir
Pij V. je 17 . marca 1572 odredil, da je 7. oktober posvečen praznovanju spomina sv. Marije Zmagovalke, kasneje pa so ga preimenovali v praznik naše ljube Gospe rožnega venca. Leta 1896 je papež Leon XIII. ukazal vsak dan molitev rožnega venca v mesecu oktobru.
Ime: Beseda rožni venec izhaja iz latinskega rosarium »venec rož«. Z molitvijo naj bi tako spletali venec rož, po zgledu vencev iz rož, ki so jih nekdaj ženini polagali na glavo nevestam.
Izvor: Obliko molitve, podobne današnjemu rožnemu vencu, so od začetka imenovali Marijin psalter. Po izročilu naj bi bil njen začetnik sv. Dominik v 13. stoletju in res so si ravno dominikanci najbolj prizadevali širiti to pobožnost.
Razvoj: Že od 12. stoletja dalje se je širila pobožnost, v kateri so radi ponavljali zdravamarijo. Navada ponavljati zdravamarijo trikrat po petdeset, vsega skupaj torej 150, kar ustreza številu psalmov stare zaveze, se je razširila zlasti med cistercijani na Nizozemskem.
Zgradba: Od leta 1242 je običaj , da molimo po »trikrat petdeset« zdravamarij, kmalu pa so jim začeli dodajati premišljevanje Kristusovih in Marijinih skrivnostih. Vero na začetku so začeli moliti v nemških deželah v 16. stoletju, tri zdravamarije pa so dodali v 17. stoletju.
Oblika: Uporaba vrvice in na njej nanizane jagode izvira iz praktične potrebe in je prišla z Vzhoda, kjer so menihi na gori Atos že prej uporabljali podobno vrvico z jagodami. Star slovenski izraz zanjo je molek.
Turki: Veliko zmago kristjanov nad Turki v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 pripisujejo molitvi rožnega venca, s katero je papež Pij V. ukazal spremljati boj. Turki so bili poraženi ravno 7. oktobra, ko je imel papež videnje, v katerem je spoznal, da bodo kristjani zmagali. Vsi so se strinjali, da je imela odločilno vlogo molitev, beneški senat je dal pod sliko, ki predstavlja bitko, napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija«.
Skrivnosti: Molitev rožnega venca je razdeljena na tri »sklope«, tri dele: veseli, žalostni in častitljivi. V njih premišljujemo o odločilnih dogodkih Jezusovega in Marijinega življenja.
Svetli del: Sveti papež Janez Pavel II. je tem uveljavljenim oblikam dodal še četrti, svetli del, v katerem premišljujemo o petih najodločilnejših trenutkih Jezusovega javnega oznanjevanja.
Bratovščine: Že sveti Dominik je ustanovil bratovščino psalterija naše ljube Gospe, kasneje pa so se podobne bratovščine ustanavljale po številnih krajih.
Zavetnica: Rožnovenska Mati božja je zavetnica številnih škofij in dežel, pri nas so ji posvečene tri župnijske cerkvene in pet podružničnih.
Upodobitve: Rožnovensko Mater božjo običajno upodabljajo, kako sedeča na oblakih in z detetom Jezusom v naročju izroča rožni venec sv. Dominiku; pogosto je ob njem upodobljena tudi Katarina Sienska ali drugi svetniki (npr. sv. Frančišek Asiški). Marijo upodabljajo tudi samo z rožnim vencem, okrog nje pa so v medaljonih upodobljene vse skrivnosti rožnega venca.
Vir
Spomin blažene Device Marije od Rožnega Venca. Na dan, ko se po molitvi rožnega venca, ali Marijinega venca, kliče za varstvo Sveto Božjo Porodnico za uresničevanje Kristusovih skrivnosti pod njenim vodstvom, ker je na poseben način pridružena učlovečenju, trpljenju in vstajenju Božjega Sina.
Vir
Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz ‘najlepših jesenskih rož’ – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.
Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere božje.
7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik ‘Marije Zmagovalke’. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v ‘praznik naše ljube Gospe rožnega venca’, papež Klemen XII. pa je praznik raztegnil na vso Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII. (1878–1903), ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere božje je uvrstil vzklik: »Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!« Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še zdaj. Tudi papeži tega stoletja so o rožnem vencu veliko govorili in pisali.
Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajno in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot ‘Kraljica rožnega venca’. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo pred vsako desetko rožnega venca: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«
Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, ob vstopu v 25. leto svoje papeške službe, napovedal ‘leto rožnega venca’ – od oktobra 2002 do oktobra 2003. Ob začetku leta rožnega venca je tudi napisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije. V tem pismu je papež v molitev rožnega venca uvedel pet novih skrivnosti – skrivnosti svetlobe, ob katerih premišljujemo o Jezusovem delovanju.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 673
V Benetkah, spomin svetega Magnusa, škofa, ki se je iz mesta Opitérgio [opitérdžijo], zavzet od Langobardov, izselil z velikim delom svoje črede in ustanovil novo mesto Heraklíjo in poskrbel za izgradnjo osmih cerkva v Benetkah.
Vir
Views: 16
Imena: Marija Frančiška, Marija, Frančiška, …
Rodila se je v Neaplju leta 1715. Pri krstu je dobila ime Ana Marija Nikoleta, Marija Frančiška pa je njeno redovno ime. Šestnajstletna je postala tretjerednica alkantarincev, zelo stroge veje frančiškanske redovne družine, ki jo je ustanovil sv. Peter Alkantarski. Že kot štiriletna deklica je tako rada molila, da se je ponoči prebujala za več ur in bila s srcem pri Bogu.
Oče jo je hudo pretepel, ko se mu je uprla in se ni hotela poročiti s premožnim fantom. Njen spovednik je končno očeta prepričal, da je hčerki dovolil vstopiti v tretji red alkantarink, vendar je ostala doma in delala v njegovem podjetju. Čeprav je bilo v Neaplju znano njeno svetniško življenje, je morala veliko trpeti ne le zaradi razmer v družini, temveč tudi zaradi ljubosumnih »pobožnih duš«, ki so jo zaradi njenih zamaknjenj in znamenj petih Kristusovih ran dolžile čarovništva. Celo njena birmanska botra jo je pri duhovnem sodišču tožila, češ da je čarovnica, vendar je Marija Frančiška preizkušnjo dobro prestala. Neki duhovnik je s prisego potrdil znamenja Kristusovih ran na njej.
Leta 1749 ji je umrla mati. Ko zaradi surovosti najbližjih sorodnikov ni mogla več vzdržati doma, se je zatekla k nekemu trgovcu, kjer si je služila kruh z delom v gospodinjstvu in vzgojo otrok. Tudi tu je doživljala krivice in gorje. Gospodinja je poneverila možev denar, potem pa njo tožila na sodišču. Bila je oproščena. Zadnjih osemintrideset let je prebila kot gospodinja pri nekem duhovniku. Ko ji je umiral oče, je prosila Boga, da bi smela zanj trpeti smrtni strah. Bog jo je uslišal. O takih mističnih nadomeščanjih v njenem življenju je ohranjeno več poročil. Tako je tudi prosila Boga, da bi smela namesto očeta prenašati trpljenje vic. Zelo veliko je molila za rajne. Večkrat je bilo videti, kot da ima zveze z onstranstvom in da živi, kakor da je doma v tem nadčutnem območju. Imela je tudi dar prerokovanja. V gradivu za razglasitev za svetnico je veliko dokazanih čudežev zlasti v službi ljubezni do bližnjega. Umrla je 6. oktobra 1791 v Neaplju, za svetnico jo je leta 1867 razglasil papež Pij IX.
Goduje 6. oktobra.
Vir
Kot redovnica, tretjerednica, ni živela v samotni samostanski celici, ampak v svetu. To je ponovni dokaz tem, ki pravijo, da se pobožno življenje lahko živi le za samostanskimi zidovi. Živela je v okoliščinah, v katerih živi večina ljudi. Pismo, s katerim je bila proglašena za blaženo lepo govori, kako je Marija Frančiška (1715–1791) premagala sovražnika človeškega zveličanja na odprtem polju, med nevarnostmi sveta, sredi hrupa mestnega življenja.
Že kot otrok je tako rada molila, da se je ponoči prebujala za več ur in je bila s svojim srcem pri Bogu. Čeprav je bila v Neaplju že takrat znana po svojem svetniškem življenju, je morala veliko trpeti ne le zaradi razmer v družini, kjer je gospodoval surovi oče, marveč tudi zaradi ljubosumnih »pobožnih duš«, ki so jo zaradi njenih zamaknjenj in znamenj petih Kristusovih ran dolžile čarovništva.
Ker je svetnica živela v naših časih, so izjavljali njeni sodobniki, tako so se nam ohranili posamezni dogodki njenega življenja. Kar je mučenec sv. Lovrenc rekel o sebi, velja tudi o tej svetnici: »Noč njenega zemeljskega življenja nima teme, marveč je vse jasno pred našimi očmi«.
Vir
V Neaplju (v Kampániji), sveta Marija Frančiška od ran našega Gospoda Jezusa Kristusa (Ana Marija) Gallo, devica iz sekularnega Tretjega reda svetega Frančiška, čudovita ob neštevilnih in pogostih mučenjih in bojih s potrpežljivostjo, spokornostjo in ljubeznijo do Boga in duš.
Vir
Zavetnik: gospodinj in izkoriščanih otrok
Atributi: križ, lilija, trnjeva krona na glavi
Marija Frančiška od peterih ran se je rodila v družini manjšega obrtnika, ki pa s svojim družbenim in gmotnim položajem nikoli ni bil zadovoljen, zato je k delu in garanju priganjal vso družino in se mu tudi otroci niso prav nič smilili. Oče je bil pravi grobijan, človek hitre jeze, mati pa potrpežljiva in pobožna žena, ki je vso grobost svojega moža jemala nase in, kolikor je mogla, branila otroke pred izkoriščanjem, ki so ga bili deležni. Zlasti še Marijo Frančiško, ki je, kljub temu da je bila bolehna in je večkrat bruhala kri, morala trdno delati. Bila pa je otrok velike pobožnosti, saj njeni življenjepisci pravijo, da je že pri štirih letih tako rada molila, da je ponoči več ur prebila v molitvi in »bila s svojim srcem pri Bogu«. Prvo obhajilo je sprejela že s sedmimi leti in bila odtlej skoraj vsak dan pri sveti maši, obhajilo pa je bilo njeno največje zadoščenje.
Oče jo je želel na silo poročiti z nekim bogatim mladeničem, a se mu je takrat prvič odločno uprla in morala zato živeti v hišnem priporu. Šele na prigovarjanje njenega spovednika jo je izpustil in ji dovolil, da postane svetna tretjerednica reda alkantarencev, pod pogojem, da ostane doma in dela v njegovem podjetju. Oče jo je hudo izkoriščal, tako da je ob svoji bolehni naravi morala veliko pretrpeti. Trpela pa je tudi zaradi svojega svetniškega življenja, saj so jo zaradi številnih zamaknjenj in peterih Kristusovih ran, ki jih prejela, mnogi dolžili čarovništva. Na sodišču je uspešno prestala preizkušnjo; obstaja pa tudi zapriseženo pričevanje nekega duhovnika, ki je potrdil pristnost ran. Rane je pozneje prerasla tanka koža, tako, da so bile vidne le, če jih je pridržala proti svetlobi. Po smrti matere ni mogla več dolgo prenašati surovosti in izkoriščanja domačih, zato se je zatekla v službo k nekemu trgovcu, kjer je pomagala pri gospodinjstvu in vzgajala otroke. Pa je prišla z dežja pod kap, saj je tudi tu morala prenašati krivice in gorje, dokler se ni kot gospodinja preselila k nekemu duhovniku in mu je služila celih 38 let.
Bila je žena številnih mističnih doživetij; njena »posebnost« so bila mistična nadomeščanja, o katerih obstajajo tudi poročila in pričevanja. Tako je bila npr. uslišana, da je namesto umirajočega očeta trpela smrtni strah in prenašala trpljenje vic. Sploh se je zdelo, da ima posebne zveze z onstranskim svetom, veliko je molila zlasti za rajne, imela pa je tudi dar prerokovanja. Izpričanih in dokazanih je zlasti veliko čudežev v njeni službi ljubezni do bližnjega.
Ime: Njeno krstno ime je Ana Marija Nikoleta, Marija Frančiška pa redovno. Vsa imena so splošno znana; ime Nikoleta pa izhaja iz grškega imena Nikolaos, ki je zloženo iz besed nike »zmaga v boju« in laos »narod, ljudstvo«.
Rodila se je 25. marca 1715 v Neaplju, umrla pa 6. oktobra 1791, prav tako v Neaplju v Italiji.
Družina: Njen oče je bil Frančišek Gallo, trgovec, imel je majhno obrt za izdelovanje svilenih trakov, mati pa Barbara Basinsin.
Zavetnica: Nima posebnega patronata, a jo lahko štejemo tudi za zavetnico gospodinj ali izkoriščanih otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo v obleki frančiškanske tretjerednice (alkantarencev – ustanovil jih je Peter Alkantarski) s križem in z lilijo v roki ter s trnjevo krono na glavi.
Beatifikacija: 12. novembra 1843 jo je papež Gregor XVI. imenoval za blaženo, 29. junija 1867 pa papež Pij IX. za svetnico.
Goduje: 6. oktobra.
Vir
Views: 25
V Kortrycku [kortriku] (v Belgiji), blaženi Izidor od svetega Jožefa de Loor [lór], redovnik iz Kongregacije pasionistov, ki je sveto izvrševal njemu izročene dolžnosti. Ko je zbolel, je prenašal strašne bolečine za zgled sobratom. († 6. oktober 1916)
Vir
Views: 1
