sveti Ceolfrith (Geoffrey) – opat

Imena: Ceofroy, Ceofroya, …
Ta svetnik je živel na severnem Angleškem. Rodil se je okoli leta 648 v Northumbriji in bil bratranec sv. Benedikta Biscopa (goduje 12. januarja), ustanovitelja slovečih samostanov Wearmoutha in Jarrowa v tej deželi. Že v zgodnjih letih je imel izredne izkušnje v meniškem življenju, ki si jih je pridobil v raznih samostanih. Sv. Beda Častitljivi, ki je pozneje opisal njegovo življenje, poroča o njem, da je bil Ceolfrith tako razgledan in poučen, da v njegovem času ni bilo nikogar, ki bi bolje poznal cerkveno in meniško življenje in navade kakor on.

Benedikt Biscop je Ceolfritha imenoval za priorja v novem samostanu in ko se je Benedikt odpravil v Rim, ga je pooblastil, da ga v vsem zastopa. Toda bil je pretirano strog in med menihi je nastal razkol. Po Benediktovi vrnitvi se je spor ugladil.

Leta 685 je Benedikt ustanovil svoj drugi samostan v Jarrowu ob Tynei. Pred svojo smrtjo je določil Ceolfritha kot edinega opata obeh samostanskih družin in mu še posebej izročil skrb za veliko knjižnico, ki jo je znosil s svojih potovanj. V letih, odkar je kot opat vodil oba samostana, je število knjig v samostanskih knjižnicah več ko podvojil in pod njegovim vodstvom je mladi Beda, ki je med tem postal voditelj samostanske šole, začel v skriptoriju ustvarjati dela, ki so jih občudovali sodobniki. Ceolfrith se je uveljavil tudi kot zelo sposoben upravitelj. Spopolnil je samostansko opremo, sezidal več kapel, opremil oltarje. Dosegel je, da sta bila oba samostana pod posebnim papeževim varstvom in da je te pravice potrdil tudi kraj in škofje na sinodi.

Leta 716 se je odločil, da bo odložil opatovsko dostojanstvo in po zgledu mnogih sodobnikov želel skleniti svoje življenje z romanjem na grobove apostolov v Rim. V začetku junija je zapustil oba samostana, ki ju je vodil več ko dvaindvajset let. Vsakega meniha je prej prosil odpuščanja, če ga je morebiti s svojo strogostjo užalil ali mu sicer storil kaj hudega. Kot darilo je nesel papežu Gregorju II. lep rokopis Svetega pisma, ki so ga napravili v njegovih samostanih (irski in angleški menihi so bili mojstri v tem delu). To je sloviti Codex Amiatinus, najstarejši danes ohranjeni popolni primerek latinske vulgate. Hranijo ga v Firencah.

Vendar Ceolfrith pred smrtjo ni več videl Rima. Po štirih mesecih napornega potovanja je prišel le do mesta Langres v francoski Šampanji in tam od starosti in izčrpanosti umrl 25. septembra leta 716. V langreški škofiji ga časte pod imenom St. Geoffrey.

Vir

Views: 14

blaženi Jožef (Jose) Anton Gomez – duhovnik, redovnik in mučenec

Danes je v Madridu potekala beatifikacija Joséja Antona Gómeza in njegovih treh tovarišev. Gre za štiri benediktince, ki so umrli mučeniške smrti v času španskega preganjanja leta 1936. Več o novih blaženih je za Radio Vatikan povedal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Mučenci umrli v enem izmed mnogih pobojev duhovnikov
»Gre za enega izmed mnogih pobojev, ki so bili izvršeni proti katoliškemu kleru v času tistih žalostnih let preganjanja Cerkve. Tudi blaženi benediktinci so pokazali, da se ne bojijo mučeništva, saj so ga prenašali s krščansko močjo ter v duhu ponižnosti in odpuščanja. Dobro so se zavedali priporočila benediktinskega pravila, ki pravi: “Ne vračati hudega s hudim. Ne žaliti, ampak potrpežljivo prenašati prejete žalitve. Ljubiti sovražnike. Ne preklinjati, ampak blagoslavljati tiste, ki nas preklinjajo. Trpeti preganjanja za pravičnost.” Tako ravnajo naši mučenci. Bili so ustreljeni v svoji domovini, hladnokrvno so bili umorjeni – ne zato, ker bi bili zločinci, ampak zato, ker so bili duhovniki.

Začasna nadvlada kraljestva zla
»Gre za veliko uganko zla, zaradi katerega človekovo srce podivja. Družbeno-politično ozračje 30-ih let prejšnjega stoletja v Španiji je bilo zaznamovano z do tedaj nevidenim nasiljem proti katoliški Cerkvi. Mislim, da lahko z očmi vere vidimo v tej grozi začasno nadvlado kraljestva zla, ki ga sestavljajo sovraštvo in konflikti, nad Božjim kraljestvom, ki je kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni.«

Španska zemlja – blagoslovljena dežela mučencev, svetnikov, misijonarjev
»V Evangeliju beremo, da je pred Jezusovo smrtjo “sonce otemnelo in se je stemnilo po vsej zemlji.” (Lk 23,44) Sovražnik Boga je za kratek čas uspel razprostreti svoje hladno krilo smrti ter bratomorne sovražnosti in sicer tako, da je z nedolžno krvjo namočil špansko zemljo, blagoslovljeno deželo mučencev, svetnikov, misijonarjev.«

Ohraniti spomin na pravične in njihovo pričevanje
V nadaljevanju pogovora je kardinal Amato odgovoril na vprašanje, zakaj Cerkev ponovno odpira to tragično stran zgodovine: »Odgovor je preprost. Cerkev tista krvava leta ponovno bere zaradi dveh razlogov. Predvsem zato, ker želi ohraniti spomin na pravične, na njihovo pričevanje za dobro.«

Kdo je novi blaženi?
»Štirje menihi so bili dobre in krotke osebe. Biograf  p. Joséja Antona Gómeza pravi, da  je bil nasmejana, duhovita in omikana oseba, ki se je darovala za druge. Eden od zapisov pravi: “V spovednici je bil za duše učitelj, oče, svetnik.”

Štirje benediktinci se danes pridružujejo 1.600 španskim mučencem, ki jih je Cerkev razglasila za blažene od leta 1987. Gre za neizmerno množico vernikov, ki so žrtvovali svoje življenje, da bi preprečili razkristjanjenje v Španiji.«

Opomin, da se ta dogodek groze in smrti ne bi več ponovil
»S spominom na mučence pa Cerkev želi tudi opomniti tako verne kot tudi neverne, da se ta dogodek groze in smrti ne bi več ponovil, ampak da bi vsak dan ustvarjali dejanja življenja, priložnosti za srečanje, drže sprejemanja in razumevanja. Po zgledu mučencev Cerkev danes vse vabi, da bi živeli po evangeljskih blagrih; da bi se mogel človek odžejati z dobrodejno vodo odpuščanja, blagosti, bratstva, veselja.

Nazadnje nas pričevanje mučencev spominja na Jezusove besede, ki nas vabijo, naj se ne bojimo: “Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti” (Mt 10,28).«
Vir

Views: 40