sveta Kozma in Damijan iz Sirije – zdravnika in mučenca

sveta Kozma in Damijan - zdravnika in mučencaImena: Kozma, Kozmi, Damijen, Damian, Damijana, …
Pravega zgodovinskega dokaza za njuno bivanje nimamo, bogato ljudsko izročilo pa ju uvršča med najbolj priljubljene svetnike, saj so ju močno častili že v 5. stoletju. Bila naj bi dvojčka in najmlajša med petimi brati. Njuna domovina je bila Arabija, kjer sta izučila zdravniške vede in uspešno pomagala mnogim bolnikom. Z zaupanjem v božjo pomoč sta pomagala celo takim, ki so jih imeli drugi zdravniki za neozdravljive. Številni pogani so se ob njunem zgledu in očitnih čudežih, ki so se ob njiju dogajali, spreobrnili in sprejeli krščanstvo. Mučeništvo sta skupaj z brati pretrpela v Ciliciji v času Dioklecijanovega preganjanja. Zasliševal in mučil jih je cesarski namestnik Lizij. Poročilo o mučeništvu, v katerem je gotovo veliko resnice, govori takole:
Lizij ju je ukazal prijeti in pripeljati pred sodni stol v poganski tempelj. Vprašal ju je po imenih, domovini in stanu. Kozma je odgovoril: »Sva iz Arabije. Moje ime je Kozma, bratu pa je ime Damijan. Sva visokega rodu, najin poklic in najino opravilo je zdravništvo. Ozdravljala pa sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemeljske dobrine, zakaj Kristusova sva. Tudi ti tukaj so najini bratje in če ukažeš, ti povem tudi njihova imena.« Oblastnik pravi: »Povej jih.« Kozma jih imenuje: »Antim, Leoncij in Evprepij.« Oblastnik jih še enkrat vpraša: »Katere vere ste?« Kozma reče: »Mi smo kristjani.« Oblastnik srdito zavpije: »Zatajite svojega Boga! Pridite sem in darujte našim velikim bogovom, ki so ustvarili zemeljski krog.« Vsi v en glas mu odgovorijo: »Tvoje ničeve bogove in malike tajimo; saj še ljudje niso, pač pa hudobe.« Tako govorjenje Lizija zelo razdraži. Takoj jim ukaže zvezati roke in noge in mučiti. Med trpinčenjem mu reko: »Za tako trpljenje nam ni mar, ker trpimo v Jezusovem imenu. Lahko nas še huje mučiš.« Lizija pravi: »To kratko trpljenje sem vam dal okusiti zato, da bi se dali prepričati in bi darovali bogovom. Ker pa jih zaničujete, s tem sramotite cesarja in mene.« Ukaže jih zvezati in vreči v morje. Komaj pa jih pomečejo, pride z nebes angel, jih odveže, mirni valovi pa jih pripeljejo na obalo. Naslednji dan jih ukaže oblastnik zopet pripeljati predse in jim reče: »Naučite še mene svojih čarovnij, pa bom tudi jaz potegnil z vami.« Kozma odgovori: »Mi nismo čarovniki, ampak kristjani in v imenu svojega Boga lahko osramotimo tvoje onemogle malike. Če postaneš kristjan, boš lahko tudi ti okusil Kristusovo moč.« Razjarjen, da si mu drznejo kaj takega predlagati, reče Lizija: »Samo v imenu boga Hadrijana vas bom poslušal.« (…) Zopet jih ukaže mučiti in vreči na grmado. V tistem trenutku pa se zemlja razpoči in jih sprejme vase, ogenj pa se obrne proti okoli stoječim in jih mnogo požge. Ko je grmada pogašena, se zemlja zopet odpre in peteri bratje se prikažejo nepoškodovani. Oblastnik se zadere nad njimi: »Kako dolgo se boste še upirali in preklinjali? Pridite, počastite naše bogove in potem svobodno odidite!« Odgovorijo mu: »Nespametne in brezumne cesarje zaničujemo, pa naj bi potem kamenje molili?!« Lizij jih znova ukaže mučiti, na koncu pa, ko nikakor nočejo umreti, obglaviti.
Sveta Kozma in Damijan, mučenca, godujeta 26. septembra
Vir

26.september je tudi dan slovenskih lekarn…
Vir

Sveti Kozma in Damiján, mučenca, ki nista zahtevala plačila, ko sta, po pripovedovanju, vršila zdravniško službo. Mnoge sta ozdravila zastonj, po svoji osebni oskrbi.
Vir

V prvi evharistični molitvi ali kanonu, ki je sedanjo obliko dobila v 5. stoletju, se v spominu svetnikov poleg dvanajsterih apostolov in desetih rimskih mučencev omenjata tudi Kozma in Damijan kot edina svetnika vzhodne Cerkve. To pričuje o njunem prastarem češčenju, ki se je z Vzhoda razširilo tudi na Zahod. Papež Feliks III. jima je že v začetku 6. stoletja dal na rimskem Forumu, na ostankih dveh poganskih templjev, postaviti lepo cerkev. Rimski martirologij za 27. september poroča: »V Egeji, pristaniškem mestu v Kilikiji v Mali Aziji, sta umrla brata in mučenca Kozma in Damijan; med Dioklecijanovim preganjanjem sta morala pretrpeti mnogo mučenj: nadeli so jima verige, ju zaprli v ječo, potem so ju vrgli v morje, ju postavili na grmado, pribili na križ, kamnali in ju streljali s puščicami. Ko sta vse to z božjo pomočjo nepoškodovana prestala, so ju obglavili. Z njima vred so bili obglavljeni tudi trije njihovi telesni bratje Antim, Leontij in Evrepij.«
Pobožna legenda je usodo sv. Kozma in Damijana okrasila s posebno ljubeznijo. Njuna domovina, ve povedati, je bila Arabija, kjer sta se naučila zdravniške vede in z očitno božjo pomočjo ozdravila tudi mnogo takih bolnikov, ki so jih drugi zdravniki imeli za neozdravljive. Ljudi sta zdravila brezplačno, kajti kar sta dobila od Boga, naj pripada Bogu. Ko sta ozdravila neko bogato plemkinjo, je ta položila Damijanu k nogam plačilo in ga je tudi vzel. Kozma je bil žalosten, ko je to videl, in je bratu rekel, da bo šel svojo pot in da niti v grobu noče biti skupaj z njim, če denarja ne vrne. Ponoči se je Kozmi prikazal Jezus in mu dejal, naj brata ne obsoja, kajti podarjenega denarja ni sprejel iz lakomnosti, ampak zato, da bo pomagal revnim. Njuno zasliševanje pred Lizijem, cesarskim namestnikom v Ciliciji, in obsodba k čedalje hujšim kaznim se v ničemer ne loči od podobnih, zgodovinsko izpričanih zasliševanj krščanskih mučencev. Že v prvih odgovorih na sodnikova vprašanja slišimo prepričljive besede, ki so neminljive, pa čeprav bi vse drugo, kar se poroča o Kozmi in Damijanu, ne imelo zgodovinske podlage. Te besede so: »Ozdravljala sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemske dobrine, zakaj Kristusova sva.«
Iz teh besed veje živi duh prvega krščanstva, junaški duh mučencev. Zaradi teh besed je vredno, da god bratov Kozme in Damijana še vedno obhajamo. Že davno so ju za svoja posebna zavetnika izbrali zdravniki in lekarnarji. Poleg svetega Roka in svetega Boštjana sta bila češčena kot pomočnika proti kugi. Na Slovenskem jima je posvečena župnijska in romarska cerkev na Krki na Dolenjskem, imata pa še devet podružnic in mnogo oltarnih slik. Na Krki so njuni imeni združili v eno samo: imenujejo ju ‘Kozmijana’. Svoje dni so Krčani na god Kozmijanov slovesno obhajali svoj sejem s slovesno dopoldansko mašo. Domačinom so se pridružili romarji od blizu in daleč.
Svetnika upodabljajo kot mlada zdravnika v dolgi vzhodnjaški obleki, obšiti s kožuhovino, in z visokim pokrivalom. V roki držita zdravniško stekleničko in zdravniško orodje ali Merkurjevo palico z dvema kačama, ki je bila od nekdaj znamenje zdravnikov. Poleg zdravnikov in lekarnarjev, zobozdravnikov, kirurgov in zdravniških šol so ju izbrali za svoja zavetnika še drogeristi, brivci, fiziki in slaščičarji.
Ime Damijan (‘krotilec’) je pri nas pogostejše kot pa Kozma (‘urejeni’).
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Sveti Kozma in Damjan sta bila dvojčka, rojena v 3. stoletju na območju današnje Sirije (takratne rimske province). V Siriji in Kilikiji (današnja južna Turčija) sta študirala medicino in postala izjemno cenjena zdravnika.
Njuna posebnost je bila, da za svoje zdravstvene storitve od bolnikov nista nikoli vzela plačila ali darov. Zaradi tega sta v krščanskem izročilu dobila vzdevek Anargyroi (grško: Ανάργυροι), kar v prevodu pomeni »Brezplačnika« ali »Brezsrebrnika«. Bolnikov nista zdravila le z zdravili in kirurškimi posegi, ampak sta jih s svojim zgledom in molitvijo usmerjala k veri v Jezusa Kristusa.
Med grozljivim preganjanjem krščanskih vernikov pod rimskim cesarjem Dioklecijanom (okoli leta 303) sta bila ujeta. Rimski namestnik Lizij ju je poskušal z mučenjem prisiliti, da bi se odpovedala veri in darovala poganskim bogovom. Zgodovinski viri in izročilo navajajo, da sta preživela več poskusov usmrtitve (s potapljanjem, ognjem in križanjem), na koncu pa so njima in njunim trem bratom (Evtropiju, Leonciju in Antimu) z mečem odsekali glave.
Zgodba o tem čudežu je podrobno zapisana v znameniti Zlati legendi (Legenda Aurea), zbirki življenjepisov svetnikov, ki jo je v 13. stoletju sestavil nadškof Jakob de Voragine.
V Rimu je živel mož po imenu Justin, ki je bil predani cerkveni oskrbnik (dekan) v cerkvi, posvečeni svetima Kozmi in Damjanu. Justin je zbolel za hudim rakom ali gangreno na eni od svojih nog. Tkivo je že strohnelo in gnilo, bolečine pa so bile tako neznosne, da so zdravniki videli edino rešitev v amputaciji, a so se bali, da operacije ne bo preživel.
Justin je v hudem trpljenju noč prebedel v cerkvi ter goreče molil k svetima dvojčkoma za pomoč. Ko je naposled od izčrpanosti zaspal, je imel videnje: ob njegovi postelji sta se prikazala sveti Kozma in Damjan. V rokah sta nosila lekarniške posodice z mazili ter kirurške instrumente.
Eden od svetnikov je vprašal drugega: »S čim bova nadomestila to bolno in stronelo meso, ko ga odsekava?« Drugi pa je odgovoril: »Danes so na pokopališču svetega Petra v grob položili Etiopijca (Mavra). Idi in odsekaj njegovo zdravo nogo, da z njo nadomestiva to bolno.« Svetnika sta v videnju Justinu odsekala bolno, gnilo nogo. Nato sta odhitela na pokopališče, odsekala nogo pred kratkim umrlemu Etiopijcu, jo prinesla nazaj ter jo s posebnim nebeškim mazilom brezhibno pritrdila na Justinov štrcelj.
Ko se je Justin zjutraj zbudil, ni več čutil nobene bolečine. Ko je dvignil odejo, je presenečen ugotovil, da ima popolnoma zdravo nogo, ki pa je bila opazno temnejše (črne) polti. Novica o čudežu se je bliskovito razširila po Rimu. Množica ljudi je skupaj z zdravniki odhitela na pokopališče, da bi preverila grob umrlega Etiopijca. Ko so odprli krsto, so bili osupli: umrli mož je v krsti ležal z Justinovo amputirano, od raka uničeno nogo, medtem ko je Justin hodil z njegovo zdravo, temno nogo.
V krščanski ikonografiji ter na slikah in kipih ju prepoznamo po naslednjih predmetih: lekarniške in kirurške posode (posodice za mazila, možnarji), zdravniški instrumenti (skalpel, pincete, škarje), stekleničke za zdravila, palmove veje (simbol mučeništva), zvitki ali knjige (simbol medicinskega znanja), mavrska ali črna noga (spomin na njun najbolj znan čudež transplantacije).
Sveti Kozma in Damjan sta nebeška zavetnika številnih poklicev in ustanov: zdravnikov, kirurgov in zobozdravnikov, lekarnarjev, farmacevta in kemikov, bolnišnic, bolnikov in operirancev, mest: Rim, Firence, Essen ter številnih župnij po svetu in v Sloveniji (npr. Župnija Krka). Godujeta 26. septembra.
Vir

Views: 946

blaženi Bonaventura (Julij) Esteve Flors iz Puzole – redovnik, duhovnik in mučenec

Blaženi Bonaventura je eden od mučencev španske revolucije iz Valencie, ki jih je za blažene razglasil Janez Pavel II. leta 2001.
Goduje 26. septembra.
Vir

V vasi Gilet [hilét] (v pokrajini Valenciji), blaženi Bonaventura (Julij) Esteve Flors, duhovnik in mučenec iz kapucinskega reda, ki se je v preganjanju proti veri preselil k Gospodu s pomočjo sovražnikov vere.
Vir

Views: 9

sveta Ciprijan in Justina iz Nikomedije – škof in devica, mučenca

V Nikomedíji, rojstvo za nebesa svetih mučencev: škofa Ciprijana, in device Justine. Ta je mnogo pretrpela zaradi Kristusovega imena in je zgoraj imenovanega Ciprijana, ki je bil prej čarovnik in je skušal s svojimi čarovnijami tudi njo preslepiti, spreobrnila k veri v Kristusa. Ta je potem postal škof in slaven učitelj in je pod vladarjem Dioklecijanom in oblastnikom Evtolmijem skupaj z Justino prejel mučeniški venec. Njune telesne ostanke so pozneje kristjani prenesli v Rim. († ok. 304)
Vir
Sveti Ciprijan Antiohijski, znan tudi kot Ciprijan Čarovnik iz 3. stoletja goduje 26. septembra. Mučenec, nekdanji čarovnik, škof in zgled dramatične spreobrnitve. Legenda, kot jo poznamo danes, izhaja iz treh različnih grških besedil iz 4. stoletja, ki so jih napisali različni avtorji. Zaradi pomanjkanja dokazov je legendo Rimska cerkev leta 1969 odstranila iz splošnega rimskega koledarja, kjer je bila prisotna od 13. stoletja naprej. Kljub temu je ostala priljubljena v vzhodni pravoslavni tradiciji in v folklori, kjer je Ciprijan postal zavetnik proti magiji. Nekateri viri jo označujejo kot “krščansko propagando” iz časa, ko je cerkev želela diskreditirati poganske prakse.
V stari Antiohiji, enem najživahnejših in najbolj razvitih mest vzhodnega rimskega sveta, se je v 3. stoletju rodil deček, ki mu je usoda namenila nenavadno pot – od globin teme do svetlobe vere. Ime mu je bilo Ciprijan. Njegovi starši so bili globoko vpeti v poganske običaje; že kot otroka so ga posvetili služenju poganskim bogovom, predvsem Apolonu. Od sedmega leta starosti so ga predali v roke slavnim magom in čarovnikom, da bi ga uvedli v skrivnosti temnih umetnosti.
Ciprijan je bil izjemno nadarjen učenec. Starši so ga poslali na potovanja po vsem znanem svetu, da bi nabral največje znanje o magiji in okultizmu. Obiskal je svete gore Olimpa, kjer so po verovanju prebivali bogovi; Argos in Tauropolis v Grčiji; Memphis v Egiptu, središče starodavne magije; Babilon z njegovimi zvezdami in astrološkimi skrivnostmi; celo Indijo in druge daljne dežele. Tam se je učil priklicevanja demonov, priprave ljubezenskih napojev, povzročanja bolezni, vedeževanja po zvezdah, priklicevanja mrtvih in obvladovanja naravnih sil. Ko se je vrnil v Antiohijo, je bil star okoli trideset let in je postal eden najslavnejših in najstrašnejših čarovnikov svojega časa. Ljudje so ga častili kot velikega svečenika poganskih misterijev; njegove moči so se zdele neomejene. Z demoni je sklenil pogodbo – v zameno za služenje so mu dali oblast nad človeškimi usodami.
A prav v tem času je v istem mestu živela mlada devica po imenu Justina. Rodila se je v poganski družini – njen oče Aedesij je bil svečenik idolov, mati Kledonija pa je sledila starim običajem. Justina pa je v srcu začutila klic k nečemu višjemu. Poslušala je krščanske pridige, prebirala evangelij in se postopoma spreobrnila v vero v enega Boga. Spreobrnila je tudi starše; oba sta opustila češčenje malikov in sprejela krst. Justina je naredila zasebno zaobljubo devištva – želela je živeti samo za Kristusa, nebeškega Ženina. Preživljala je dneve v molitvi, postu in delu za uboge.
Nekega dne jo je opazil mlad poganski plemič po imenu Aglaid (ali Aglaides). Zaljubil se je vanjo z divjo, obsedenostjo podobno strastjo. Justina pa je njegove ponudbe mirno zavrnila – njeno srce je pripadalo samo Kristusu. Aglaid ni mogel sprejeti zavrnitve. V obupu se je obrnil na Ciprijana, najmočnejšega čarovnika v mestu. Obljubil mu je veliko zlata, če bo s svojimi urokami Justino prisilil, da se mu podredi.
Ciprijan je sprejel izziv. Zaupal je v svojo moč in v moč demonov, s katerimi je bil povezan. Najprej je poslal enega od nižjih duhov, naj v Justini vzbudi poželenje. A ko je duh prišel do nje, je Justina naredila znamenje križa in začela moliti. Demon je v strahu pobegnil – križ in ime Jezusovo sta bila zanj nepremagljiva.
Ciprijan je poslal močnejšega demona. Spet enak izid – Justina je z molitvijo in znamenjem križa premagala silo teme.
Nazadnje je Ciprijan poklical samega Satana. Hudič je osebno prišel in obljubil, da bo Justino premagal. A ko je vstopil v njeno sobo, je Justina vstala, naredila križ in glasno zaklicala: »V imenu Jezusa Kristusa, križanega in vstalega, pojdi proč!« Satan je zakričal v bolečini in priznal: »Moč križa me uničuje! Ne morem vzdržati pred tem znamenjem!«
V tistem trenutku se je Ciprijanu odprlo srce. Videti je bilo, kako je največji gospodar teme nemočen pred preprosto krščansko deklico. V njem se je prebudilo kesanje. Spoznal je, da je vsa njegova moč lažna, da služi uničenju, ne resnici. Padel je na kolena in zaklical: »Če je križ močnejši od vsega, kar poznam, potem je Kristus pravi Bog!«
Naslednji dan je Ciprijan odšel k škofu Antiohije. Prinesel je vse svoje čarobne knjige – ogromne zvitke, polne urokov, formul in imen demonov – in jih javno sežgal na trgu. Vse svoje premoženje je razdelil revnim. Prosil je za krst. Škof in verniki so bili sprva skeptični – kako naj verjamejo nekdanjemu velikemu čarovniku? A Ciprijan je vztrajal v kesanju in delih pokore. Krstili so ga in kmalu zatem je prejel tudi nižje redove: postal je diakon, nato duhovnik.
Ko je umrl antiohijski škof Antim, so verniki Ciprijana izvolili za novega škofa. Postal je goreč pastir – mnoge pogane je pripeljal k veri, templji so se praznili, ker ni bilo več nikogar, ki bi daroval idolom. Justino je postavil za opatinjo samostana device; skupaj sta živela v globoki pobožnosti in služenju. A mir ni trajal dolgo.
V začetku 4. stoletja je cesar Dioklecijan začel najhujše preganjanje kristjanov. Ciprijana in Justino so aretirali v Antiohiji in ju odpeljali v Nikomedijo (danes İzmit v Turčiji). Tam so ju mučili z najhujšimi mukami – bičanjem, raztegovanjem na kolesu, žganjem na rešetkah. Nobena muka ni zlomila njune vere.
Med mučenjem je k njima pristopil kristjan po imenu Teoktist (ali Agladius v nekaterih različicah – morda isti Aglaid, ki se je tudi spreobrnil). Objela sta se v objemu vere in skupaj pričevala za Kristusa. Cesarjev namestnik je ukazal, naj jih obglavijo na bregu reke Gallus 26. septembra 304.
Krščanski mornarji so njihova trupla skrivaj odnesli v Rim. Tam so jih pokopali na posesti plemenite gospe Rufine, kasneje pa so jih prenesli v baziliko, ki jo je dal zgraditi cesar Konstantin.
Legenda o Ciprijanu in Justini je postala ena najbolj priljubljenih v krščanskem svetu. Prikazuje zmago vere nad temo, moč preprostega znamenja križa nad vsemi demonskimi silami in neskončno Božje usmiljenje – saj je sprejelo celo tistega, ki je bil globoko v služenju zlu.
Ciprijan Antiohijski je postal simbol upanja za grešnike, zavetnik tistih, ki se borijo proti skušnjavam in čarovniji, ter zgled radikalne spreobrnitve. Justina pa ostaja vzor čiste, nezlomljive vere in moči molitve.
Njuna godova se praznuje 26. septembra v vzhodni in zahodni Cerkvi.
V ikonah ju upodabljajo skupaj: Ciprijan z brado, v škofovskem ornatu, drži knjigo (simbol njegovega preteklega in novega življenja), Justina pa z lilijo ali palmovo vejo (simbol devištva in mučeništva), oba pa z aureolo in križem.
Njuna zgodba nas uči: ni greha tako globokega, da ga Božja milost ne bi mogla doseči. In ni moči teme, ki bi vzdržala pred imenom Jezusa in znamenjem njegovega križa.
Naj sveti Ciprijan Antiohijski in sveta Justina prosita za nas, da bi tudi mi v naših bojih našli pot do prave svobode v Kristusu.
Vir

Views: 5

sveti Sebastijan Nam I-gwan in tovariši iz Seula – laiki in mučenci

sveti Korejski mučenciV Seulu (v Koreji), trpljenje svetih mučencev: Sebastijana Nam I-gwan in devetih tovarišev, ki so bili po krutem mučenju obglavljeni zaradi krščanske vere.
Ostali mučenci so še: Agata Chon Kyong-Hyob, Karola Cho Shin-Ch’ol, Kolumba Kim Hyo-Im, Ignacij Kim Che-Jun, Julita Kim, Magdalena Ho Kye-Im, Magdalena Pak Pong-Son in Perpetua Hong Kum-Ju
Prav tako se spominjamo svetih mučenk: Lucije Kim, Katarine Yi, vdove, in njene hčere Magdalene Cho, device, ki so bile v ječi zadržane zaradi Kristusa. Umrle so zaradi mučenja ne neznan dan tega meseca.
Vir

Views: 11