vtisnjenje ran sv. Frančišku – spomin

Na današnji dan frančiškanski redovi praznujejo praznik vtisnjenja ran sv. Frančišku.
Sv. Frančišek je stigmate ali Kristusove rane prejel 17. septembra 1224 leta, ob svojem zadnjem obisku gore La Verna.
Frančišek se je rad umaknil v samoto, kjer je molil in premišljeval. Na gori La Verna v Toskani, ki jo je njegovemu redu zapisal gospod Orlando iz gradu Chiusi, je imel Frančišek kamnito kapelico. Ni znano točno kolikokrat je Frančišek molil na njej, a njegov zadnji obisk je sigurno najbolj pomemben. Ko je noč počasi pojenjala in je dan že skoraj vstal, je Frančišek na nebu videl serafa s šestimi perutmi, ki se mu je bližal in ki je v sebi nosil podobo križanega človeka. Frančišek se je serafa prestrašil, a obenem čutil radost nad milostnim Kristusovim pogledom in bolest sočutja, ko ga je videl pribitega na križ. Hkrati se je zavedal, da se tako prikazovanje in tako trpljenje ne ujema z neumrljivostjo serafinskega duha. V radosti in bolesti, ki sta se pomešali z občudovanjem mu je seraf razodel, da mu Bog preko njega kaže pot do razumevanja kako se mora ne po telesnem mučeništvu, temveč po duhovnem ognju ves spremeniti v očitno podobo križanega Kristusa.
Tako je Frančišek postal Alter Christus ali drugi Kristus.
»Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. V naprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.« (Gal 2,20; 6,17)
Mesto, kjer je Frančišek prejel Kristusove rane, danes zaznamuje kapela svetih ran ali stigmat. Kraj je obdan z rdečim marmorjem in zaščiten s steklom.
Vir

Frančiškani so edini, ki jim je Cerkev dovolila bogoslužno obhajati praznik vtisnjenja ran svetemu Frančišku Asiškemu, to je 17. septembra. Na ta dan je Frančišek Asiški prejel Kristusove rane, ko je molil na gori La Verna.
Sicer ne gre za področje božje, temveč le človeške vere, saj praznika ne zaznamuje vesoljna Cerkev – le Frančiškovi redovi.
Frančišek se je rad umikal v samoto, tako je bilo tudi avgusta leta 1224. Na gori Verni, kjer je imel kamnito kapelico, je molil in premišljeval. Ko je na praznik povišanja svetega križa, 14. septembra, v globoki molitvi razmišljal o Kristusovem trpljenju, se mu je križani Jezus prikazal. Frančiška je to še okrepilo v ljubezni do njega. Ko je podoba izginila, so se na Frančiškovih rokah in nogah pojavile rane, katerih medicina ni znala pojasniti. Iz njih je tekla kri.
Čeprav se je Frančišek rodil v Asisiju bogatemu trgovcu, se je sam odpovedal materialnim dobrinam in jih zamenjal za duhovne. Bil je diakon, vendar duhovnik nikoli, saj je menil, da ni vreden te časti. Ustanovil pa je frančiškanski red.
Pri nas so frančiškani najštevilčnejša redovna skupnost – v Sloveniji jih je okrog 80. Frančiškovo vodilo izpolnjujejo na Brezjah, v Ljubljani, na Kostanjevici v Novi Gorici, na Sveti gori, v Novem mestu, Kamniku, Kopru, Mariboru, Nazarjah, Novi Štifti in v Sveti Trojici v Slovenskih goricah, do pred kratkim pa so bili tudi v Strunjanu.
Sveti Frančišek Asiški sicer goduje 4. oktobra.
Vir

Views: 33

sveti Ciprijan – škof in mučenec

sveti Ciprijan - škof in mučenecNjegovi spisi:

Sv. Ciprijan, škof in mučenec, je bil izredna osebnost v severni Afriki sredi 3. stoletja. Ko je cesar Decij leta 249 začel preganjati kristjane, so poganske množice v Kartagini kričale: »Ciprijana levom!«Ob tem prvem preganjanju se je Ciprijan skril, ker je presodil, da še ni prišel čas za mučeništvo. Iz skrivališča je vodil Cerkev. V enajstem pismu piše: »Spoznati in priznati moramo, da je ta strašna stiska preganjanja, ki je večji del naše črede pokončala in jo še uničuje, prišla zaradi naših grehov, ker ne hodimo po Gospodovi poti in se ne držimo Božjih zapovedi. Naš Gospod je spolnjeval Očetovo voljo, mi pa ne spolnjujemo Božje volje, marveč se pehamo za bogastvom in dobičkom, se vdajamo ošabnosti, se venomer prepiramo; svetu se odpovedujemo le z besedami, ne pa z dejanji.«Potem pa pravi, da to pismo piše zato, ker se mu je Gospod razodel v prikazni in mu rekel: »Prosite in boste prejeli!« Nato je (verjetno Ciprijan) naročil navzočemu ljudstvu (vse se godi v prikazni), naj prosi za neke posameznike.
V prošnji ljudstva pa ni bilo edinosti, »ker se besede in želje niso skladale«. Ciprijan nato pravi: »S tako prošnjo Gospod ni bil zadovoljen, ker je bilo ljudstvo razdvojeno in med brati ni bilo soglasja, čeprav beremo: ‘Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša’ in je Gospod sam naročil: ‘To vam naročam, da se ljubite med seboj,’ in zopet: ‘Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.’« Nato zatrdi: »Če bi bili bratje složni kakor ena duša, bi mir po Božjem usmiljenju že davno dosegli.«Ciprijan nato pove, da je sprejel še eno sporočilo v prikazni, da bo preganjanje kmalu pojenjalo: »Naposled je (Gospod) svojemu najnižjemu služabniku, četudi obloženemu s premnogimi grehi, dal v svoji dobroti do nas tole sporočilo: ‘Reci mu (Gospod naroča Božjemu možu, da pove Ciprijanu, op. J. K.), naj bo brez skrbi; ker mir bo prišel, a malo se bo zakasnil, ker jih je še nekaj, ki jih je treba preizkusiti.’« Nato nadaljuje: »Sleherni naj spozna svoje pregrehe in naj vsaj zdaj ‘odloži starega človeka’. Ne glejmo nazaj, kamor nas hudič kliče, marveč naprej, kamor nas Kristus kliče! Svoje oči obračajmo proti nebesom, da nas zemlja ne prevara s svojimi nasladami in vabami! Vsak naj prosi Boga ne le zase, ampak za vse brate, kakor nas je Gospod učil, ko je naročil s skupno molitvijo za vse moliti.«
Sveti Ciprijan – škof in mučenec iz Kartagine goduje 16. septembra.
Vir

Sv. Ciprijan se je rodil okoli leta 200 v Kartagini. Kot sin bogate poganske družine si je pridobil temeljito izobrazbo. Pod vplivom Cecilija, ki je bil duhovnik in njegov prijatelj, je sprejel krščansko vero. Tudi on je postal duhovnik in kmalu je bil izvoljen za škofa v Kartagini.
Po 40-ih letih miru je pod cesarjem Decijem leta 251 izbruhnilo kruto preganjanje kristjanov. Mnogi so odpadli, drugi so kupili potrdilo, da so darovali bogovom, čeprav tega niso storili. Kaj narediti? V tistem času je bilo v navadi samo pri nedeljski maši prejemati obhajilo. Da bi jih bolj okrepil, jih je začel priporočati vsakdanje obhajilo. V razlagi Očenaša, je napisal: “Kristus je kruh življenja, jaz sem živi kruh , ki je prišel iz nebes. Torej mi prosimo, da vsak dan prejmemo kruh, ki je Kristus”. V enem od 65 pisem, pravi: “Od kod naj dobimo moč, da prelijemo svojo kri za Kristusa, če se branimo piti Kristusovo kri? Vojaki Kristusovi pijejo vsak dan kri iz Kristusovega keliha, da morejo tudi sami preliti kri za Kristusa.”
Ciprijan je potrdil svoj nauk z zgledom. Ko je bil sojen, ga je vprašal sodnik: “Si ti Ciprian?” “Da, sem.” “Si bil tem bogoskrunskim ljudem za škofa?” “Da.” “Prevzvišena cesarja sta zapovedala, da daruješ.” “Tega ne storim.” Sodnik: “Premisli!” Ciprijan: “Stori, kar ti je ukazano, v tako pravični reči ni premišljevanja.” Sodba: “Sklene se Ciprijana usmrtiti z mečem” Ciprijan je odgovoril: “Hvala Bogu”. Umrl je leta 258. Moč za tako junaško pričevanje je dobil iz evharistije.
Vir

V sredini tretjega stoletja je pod rimskim cesarjem Decijem potekalo hudo preganjanje kristjanov. Namreč Decij je izdal odlok, da morajo vsi prebivalci cesarstva darovati malikom.
Spis, ki ga je napisal sv. Ciprijan, ki govori O padlih, nam kaže, kako mnogi kristjani niso bili kos tej preizkušnji.
V začetku spisa slavi tiste, ki so ob težki preizkušnji mučenja, ker niso hoteli izdati Jezusa Kristusa, umrli, pa tudi tiste, ki so mučenja prestali in so v občestvu kot živi pričevalci vere. O njih pravi, da so bili zvesti obljubi, ki so jo ob krstu dali Kristusu, zato jih mati Cerkev radostno sprejema v svoje naročje, ko se vračajo kot heroji z boja. Za preganjanje Ciprijan pravi, da je bila to le Božja preizkušnja, da bi zbudila vero, ki je zaspala. Posvetno mišljenje in življenje kristjanov pa tudi mnogih škofov bi si zaslužilo še hujšo kazen. Spomni nas, da je Sveto pismo že zdavnaj napovedovalo kaj pride nad tiste, ki se izneverijo Božjim zapovedim. Vpraša se ali ni mar Gospod napovedal večne kazni tistim, ki ga bodo zatajili in večno plačilo tistim, ki ga bodo priznali.
Dalje opisuje, da so že ob prvih sovražnikovih grožnjah nekateri sami hiteli na forum darovat malikom, s čimer so sami hiteli v duhovno smrt. S tem, pravi Ciprijan, so izdali svojo vero. Spričo tovrstnega dogajanja se Ciprijan sprašuje, s kakšnim izgovorom se bo lahko tak človek, ki je celo sam silil, da bi poginil, opravičil za svoj zločin. Za Ciprijana je nepojmljivo, da je kristjan, ki je pri svojem krstu Kristusu obljubil zvestobo, tako Kristusa zavrgel. Ciprijan tudi opisuje, da so mnogi tudi druge brate in sestre nagovarjali, naj storijo enako in celo, da so mnogi starši k brezbožnemu malikovanju prinašali celo svoje otroke.
Ko je šlo za vprašanje o vrnitvi v občestvo Cerkve teh, ki so Kristusa zatajili in ga zavrgli, je bila sinoda škofov s Ciprijanom na čelu prepričana, da morajo ti, če želijo zopet preiti v občestvo s Cerkvijo, opraviti dolgo pokoro in so šele na smrtni postelji lahko zopet polno sprejeti nazaj. Taka praksa se je mnogim zdela prestroga. Nekaj duhovnikov, ki so nasprotovali Ciprijanu, je to izkoristilo in so padle sprejemali v občestvo brez pokore. Iz njih je leta 251 nastala tudi ločina. Ciprijan je tem takole napisal: Kdor grešnika s priliznjenim laskanjem boža, ga spodbuja h grehu in greha ne zatira, ampak ga goji. Slab je tisti zdravnik, ki gnojno rano prizanesljivo otipava, skriti strup v njej pa pusti. Rano je treba odpreti, prerezati in očistiti gnoj, nato jo ozdraviti s krepkim zdravilom. Naj nepotrpežljiv bolnik še tako javka in kriči, da ga boli; hvaležen bo potem, ko bo čutil, da je ozdravel. Menil je, da bi napačna popustljivost njihov greh še povečala in bi bila prav tako pogubna kakor preganjanje. A vendar, ko je grozilo novo preganjanje, so škofje spokorno prakso omilili. Padlim so podelili spravo in jih sprejeli v občestvo Cerkve. To pa so storili zato, da bi jih pred sovražnikom zavarovali in jih oborožili s Kristusovim telesom in krvjo kakor s ščitom. Ciprijan o tem pravi: Če bi odrekli spravo nam izročenim ovcam in se s človeško trdosrčnostjo uprli Božji očetovski ljubezni, bi jih Gospod terjal iz naših rok.

Mislim, da ni težko videti, kaj nam ima Ciprijan za povedati v današnjem času, ko nismo podvrženi nobenemu preganjanju, hkrati pa je toliko bratov in sester, duhovnikov in škofov takih, ki so padli in izdali Kristusa in ga zavrgli, kljub temu, da so mu pri krstu obljubili zvestobo. Po besedah sv. Justina naj se taki sploh ne imenujejo kristjani, ker kristjani so dobri ljudje, tisti, ki pa ne izpolnjujejo Božjih zapovedi, delajo zlo, zato niso dobri in se ne morejo imenovati kristjani.
Vir

V Kartágini (v današnji Tuniziji), trpljenje svetega Ciprijána, škofa, zelo slavnega po svetosti in nauku, ki je v težkih časih zelo dobro vodil Cerkev. Krepil je pričevalce vere v težavah in za časa cesarjev Valerijána in Galijéna je bil, po hudem izgnanstvu, pred veliko množico ljudi kaznovan od prokonzula z mečem in tako dovršil mučeništvo. Poročajo, da so z njim trpeli še: Krescéncija, Viktor, Rósula in Generális.
Vir

Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika proti kugi, ker je v letih kuge (252–254) organiziral strežbo in nego kužnih bolnikov. Obenem velja za zavetnika Severne Afrike.
Sveti Ciprijan goduje 16. septembra skupaj s papežem in mučencem Kornelijem, saj sta njuni življenjski zgodbi tesno povezani. Ne samo da glavi obeh kot relikvijio častijo v Kornelimünstru pri Achnu ter da sta oba umrla 14. septembra, ves čas ju je vezala tudi odkrita naklonjenost in dobro sporazumevanje.
Ime: Njegovo polno ime je Cecilij Ciprijan. Cecilij je moška oblika imena Cecilija, ki izhaja iz pridevnika caecus »slep«. Ciprijan pa je rimsko rodovno ime, ki pomeni »izhajajoč s Cipra«.
Rodil se je okoli leta 200/210, najverjetneje v Kartagini v Tuniziji v Severni Afriki, umrl pa 14. septembra 258 prav tako v Kartagini.
Družina: Ciprijanov priimek (vzdevek) je bil Tascij. Rodil se je v ugledni in premožni poganski družini. Tu je prejel temeljito izobrazbo, v zreli moški dobi pa je postal kristjan.
Službe: Po končanem šolanju je postal priznan učitelj retorike (govorništva) in odvetnik v Kartagini. Po spreobrnjenju je naredil zaobljubo devištva, bil posvečen v duhovnika in izbran za škofa v domačem mestu.
Krst: Pod vplivom prijatelja, svetniškega duhovnika Cecilija, se je spreobrnil in se dal krstiti, najverjetneje o veliki noči 18. aprila 246.
Škofija: Kartagina je bila v Ciprijanovem času prestolnica latinske Afrike, škof v mestu pa je veljal za voditelja severnoafriške Cerkve. Po nekaterih izročilih naj bi bil prvi kartaginski škof Kreskens, učenec apostola Pavla, po drugih pa Epajnet. Ciprijana je krščanska občina za škofa izvolila leta 248. Pod njim je delovalo okoli 150 afriških škofov. Škofe v Kartagini viri omenjajo do začetka drugega tisočletja.
Predhodnik: Donat I.
Naslednik: Carpophorus ali Lucianus.
Dela: Ohranjenih je več kot deset Ciprijanovih spisov in več kot šestdeset pisem, ki so v slovenskem prevodu izšli tik pred drugo vojno. Znan je njegov prvi spis Donatu.
Mučeništvo: V času cesarja Decija se je Ciprijan pred preganjanjem umaknil iz Kartagine, da bi lahko na skrivaj vodil svojo Cerkev; sledilo je izgnanstvo v mestece Kurubis, nato pa dokončna obsodba za časa cesarja Valerijana na smrt z mečem. Ciprijan si je sam zavezal oči in krvniku podaril 25 zlatnikov.
Duhovnost: Bil je ljubezniv, radodaren (velik del premoženja je ob spreobrnitvi razdal), razsoden, obziren in prizanesljiv. Tudi v preganjanjih je znal ostati dostojanstven, miren in odločen, poln ljubezni do Kristusa in Cerkve.
Življenjepis: Njegovo »Življenje in trpljenje« je popisal diakon Poncij.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu z mečem (ker je bil obglavljen). Njegova atributa sta še knjiga in palma. Pogosto je skupaj s papežem Kornelijem.
Vir

Dragi bratje in sestre, v zaporedju naših katehez o velikih osebnostih starodavne Cerkve prihajamo danes do izjemnega afriškega škofa iz 3. stoletja, sv. Ciprijana, ki »je bil prvi škof, ki je v Afriki dosegel krono mučeništva.« V enaki meri je njegov ugled – kakor pričuje diakon Poncij, ki je prvi opisal njegovo življenje – povezan z njegovo književno ustvarjalnostjo in pastoralno dejavnostjo v trinajstih letih med njegovim spreobrnjenjem in mučeništvom (prim. Vita 19,1; 1,1). Ciprijan se je rodil v Kartagini v bogati poganski družini in se po razpuščeni mladosti pri 35 letih spreobrnil v krščanstvo. Sam pripoveduje o svoji duhovni poti: »Ko sem še bival v temi gluhe noči,” piše nekaj mesecev po krstu, “se mi je zdelo izredno težko in naporno izpolniti tisto, kar mi je ponujala božja dobrotljivost … Vezalo me je mnogo zmot mojega preteklega življenja in nisem verjel, da bi se jih mogel osvoboditi, tako sem podpiral grehote in bil naklonjen svojim slabim željam … Potem pa je prerajajoča voda izmila madeže prejšnjega časa in se je v moje srce od zgoraj vlila luč, ko me je drugo rojstvo prenovilo v povsem novega človeka. Na čudovit način se je tedaj začel razkrajati vsak dvom … Jasno sem razumel, da je bilo posvetno tisto, kar je prej živelo v meni, usužnjenem od grehov mesa, in da je bilo božansko in nebeško, kar je Sveti Duh zdaj porodil v meni« (Donatu 3-4).
Takoj po spreobrnjenju je bil Ciprijan – ne brez zavisti in odpora – izvoljen v duhovniško službo in za škofovsko dostojanstvo. V kratkem obdobju svojega škofovstva se je soočil s prvima preganjanjema, zapovedanima s cesarskim odlokom, Decijevim (250) in Valerijanovim (257-258). Po posebej krutem Decijevem preganjanju se je moral škof odločno zavzeti, da je v krščanski skupnosti obnovil red in disciplino. Mnogo vernikov se je namreč odreklo veri ali pa se vsaj niso ustrezno zadržali pred preizkušnjo. To so bili tako imenovani lapsi – to je padli -, ki so se goreče želeli vrniti v skupnost. Razprava o njihovem ponovnem sprejemu je razdelila kartažanske kristjane na laksiste in rigoriste. Tem težavam je treba dodati še hudo kugo, ki je prizadela Afriko in zastavila stisk polna teološka vprašanja tako znotraj skupnosti kot tudi v soočenju s pogani. Za sklep naj omenimo še nasprotovanja med Ciprijanom in rimskim škofom Štefanom glede veljavnosti krsta, ki ga poganom podelijo krivoverski kristjani.
V teh res težavnih okoliščinah je Ciprijan pokazal izvrstne voditeljske sposobnosti: bil je strog, a ne neprizanesljiv s padlimi, naklanjal jim je možnost odpuščanja po zgledni pokori; pred Rimom je bil trden v obrambi zdravih izročil afriške Cerkve; bil je nadvse človekoljuben in poln pristnega evangeljskega duha, ko je spodbujal kristjane k bratski pomoči poganom v času kuge; znal je ohranjati pravo mero v opominjanju vernikov – preveč zaskrbljenih za življenje in posvetne dobrine -, da njihovo resnično življenje in resnične dobrine niso od tega sveta; bil je nepremakljiv v boju zoper pokvarjene navade in grehe, ki so ogrožali moralno življenje, zlasti skopost. »Tako je preživljal svoje dneve,« pripoveduje diakon Poncij, »ko je iznenada na ukaz prokonzula prišel na njegovo pristavo policijski poveljnik« (Vita 15,1). Tistega dne je bil sveti škof aretiran in se je po kratkem zaslišanju pogumno soočil z mučeništvom sredi svojega ljudstva.
Ciprijan je napisal številke razprave in pisma, vselej povezane s svojo pastirsko službo Ni bil nagnjen k teološki spekulaciji, pisal je predvsem, da bi gradil skupnost in da bi se verniki znali dobro vesti. Dejansko je Cerkev tema, ki mu je daleč najbolj pri srcu. Razlikuje med vidno, hierarhično Cerkvijo in nevidno, mistično Cerkvijo, silovito pa trdi, da je Cerkev ena sama, utemeljena na Petru. Ne utrudi se ponavljati, da se tisti, »ki zapusti Petrov sedež, na katerem je utemeljena Cerkev, vara, če misli, da je ostal v Cerkvi« (Edinost katoliške Cerkve 4). Ciprijan dobro ve in je to izrazil z močnimi besedami, da »zunaj Cerkve ni rešitve« (Pismo 4,4 in 73,21) in da »ne more imeti Boga za Očeta, kdor nima Cerkve za mater« (Edinost katoliške Cerkve 4). Značilnost Cerkve, ki se ji ne moremo odpovedati, je edinost, ki jo ponazarja Kristusova suknja, scela stkana (prav tam 7). O njeni edinosti pravi, da ima svoj temelj v Petru (prav tam 4) in svojo popolno uresničitev v evharistiji (Pismo 63,13). »Samo en Bog je, samo en Kristus,« opominja Ciprijan, »in ena sama je njegova Cerkev, ena sama vera, eno samo krščansko ljudstvo, povezano v trdni edinosti s cementom sloge. In ni mogoče ločiti tega, kar je eno po naravi« (Edinost katoliške Cerkve 23).
Spregovorili smo, kaj misli o Cerkvi, ne smemo pa prezreti niti Ciprijanovega poučevanja o molitvi. Posebej mi je všeč njegova knjiga o očenašu, ki mi je zelo pomagala bolje razumeti in bolje moliti »Gospodovo molitev«. Ciprijan uči, kako se ravno v očenašu kristjan nauči prav moliti; in poudarja, da je ta molitev v množini, »da tisti, ki moli, ne bi molil samo zase. Naša molitev,« tako piše, »je javna in skupnostna. Ko molimo, ne molimo samo za enega, ampak za vse ljudstvo, ker smo z vsem ljudstvom ena sama stvar« (Gospodova molitev 8). Tako prikaže, kako sta osebna in bogoslužna molitev krepko povezani med seboj. Njuna edinost izhaja iz dejstva, da odgovarjata na sámo Božjo besedo. Kristjan ne pravi »Moj oče«, ampak »Oče naš«, in to tudi v skriti kamrici, ker ve, da je na vsakem kraju, v vsaki okoliščini ud enega in istega Telesa.
»Molimo torej, ljubljeni bratje,« piše kartažanski škof, »kakor nas je naučil Bog, Učitelj. Kadar molimo Boga s tem, kar je njegovo, je to zaupna in ponotranjena molitev, ko dvigamo k njegovim ušesom Kristusovo molitev. Naj Oče prepozna besede svojega Sina, ko izrekamo molitev. On, ki biva v notranjosti duha, naj bo navzoč tudi v glasu … Kadar molimo, govorimo in molímo tako, da bomo z redom ohranili mir in zadržanost. Pomislimo, da Bog gleda na nas. Treba je ugajati božjim očem tako z držo telesa kot tudi z barvo glasu … In ko se zberemo z brati in obhajamo božanske daritve z božjim duhovnikom, se moramo spomniti strahospoštovanja in reda, da ne bomo molili sem ter tja v veter z neurejenim glasom niti z bučno gostobesednostjo umazali prošnje, ki jo je treba Bogu priporočiti z zmernostjo, ker Bog ne posluša glasu, ampak srce (non vocis sed cordis auditor est)« (3-4). Gre za besede, ki veljajo še danes in nam pomagajo dobro obhajati sveto bogoslužje.
Gotovo najdemo Ciprijana pri izvirih tistega plodnega teološko-duhovnega izročila, ki v »srcu« vidi privilegirano mesto molitve. Upoštevajoč Sveto pismo in očete je dejansko srce človekova notranjost, kraj, kjer prebiva Bog. V njem se zgodi tisto srečanje, ko Bog spregovori človeku in človek prisluhne Bogu; ko človek govori Bogu in Bog prisluhne človeku; vse to pa znotraj edine Božje Besede. Prav v tem smislu – kot Ciprijanov odmev – Smaragd, opat samostana sv. Mihiela pri Verdunu ob Meusi (Francija) v prvih letih 9. stoletja pričuje, da je molitev »opravilo srca, ne pa ustnic, ker Bog ne gleda na molivčeve besede, ampak na njegovo srce« (Diadem menihov 1).
Predragi, naj bo tudi naše srce »srce poslušalca«, o katerem nam govorijo Sveto pismo (prim. 1 Kr 3,9) in očetje. Tako ga potrebujemo! Samo tako bomo lahko v polnosti izkusili, da je Bog naš Oče in da je Cerkev, sveta Kristusova nevesta, resnično naša mati.
Vir

Views: 127

sveta Evfemija – mučenka

EvfemijaImena: Evfemija, Eufemia, Fuma
Zgodovinsko ne povsem zanesljiva poročila pripovedujejo, da so za časa svetih Mohorja in Fortunata živele v Ogleju Evfemija in Doroteja, hčeri pogana Valencija, ter Tekla in Erazma, hčeri njegovega brata Valentinijana, ki pa je bil že kristjan. Ta je poskrbel, da so bile vse štiri poučene v krščanski veri. Legenda pripoveduje, kako so nekega dne živo prosile Boga, da bi bile krščene v valovih reke Nadiže. In res se je tok reke nenadoma ustavil, mimo sta prišla Valentinijan in škof Mohor, ki je vse štiri krstil.
Valencij je hotel, da se njegovi hčeri Evfemija in Doroteja poročita. Obe sta poroko odklanjali, češ da sta kristjanki in zaročeni z nebeškim ženinom. Oče je v besnosti pograbil meč in se zagnal proti njima. Zatekli sta se k stricu Valentinijanu. Tu ju je po izdajstvu sužnja odkril oče in ju izročil poganskemu oblastniku. Ta je vse štiri skušal najprej z lepimi besedami pregovoriti, da bi zatajile krščansko vero. Ko pa te niso zalegle, jih je dal bičati. Nato so jih zaprli v ječo, jih spet strašno mučili in gole vodili po mestu. Legenda pripoveduje, da jih je na prošnjo Evfemije angel oblekel in da ni bilo videti na njih nobenih sledov mučenja, njihovi obrazi so pa žareli. Tudi ta čudež ni ganil krutega oblastnika Servasta in očeta Valencija. Ta je naposled sam obsodil hčeri in nečakinji, jih obglavil in trupla vrgel v Nadižo.
Ponoči sta Valentinijan in sv. Mohor trupla mučenk pokopala v Valentinijanovi hiši, ki so jo spremenili v cerkev. Ker se je iz Ogleja širila vera tudi po naših krajih, je razumljivo, da so bile mučenke Evfemija in njene tovarišice znane tudi našim prednikom.
Goduje  16. septembra, ponekod 3. septembra.
Vir

V Chalcédonu (v Bitíniji, v današnji Turčiji), sveta Evfémija, devica in mučenka, ki je pod cesarjem Dioklecijanom in prokonzulom Priskom pretrpela za Kristusa mnogo muk in bila po boju pripeljana k slavnemu vencu.
Vir

 

Views: 339

sveta Ljudmila – kneginja

 Imena: Milka, Ljudmila, Mila, Milica, …
Poganski starši so jo vzgojili pogansko. Zgodaj je slišala tudi o krščanstvu, vendar ga ni marala, ker ga je imela za vero Nemcev, ki so prežali po češki zemlji. Dvanajstletna je prvič videla Nemce, ko so prodrli do njenega gradu Pšova, od koder jih je pregnal moravski knez Svetopolk. V tej vojski je poveljeval tudi češki knez Borživoj. Seznanil se je s kneginjo Ljudmilo, jo vzljubil in se z njo poročil. Tudi on je bil še pogan. Kmalu po poroki je verjetno v političnih zadevah odšel k svaku Svetopolku. Ta pot je bila zanj milost, prav tako za Ljudmilo in vse češko ljudstvo. Na Moravskem je spoznal krščanstvo v pravi luči.
Sveta brata Ciril in Metod sta nekaj prej vpeljala slovansko bogoslužje in prevedla svete knjige v slovanski jezik. Borživoj se je dal poučiti in nemara ga je krstil sam sv. Metod. Domoljubna Ljudmila je bila žalostna. Ob slovanskem bogoslužju pa je spoznala, da krščanstvo ni nemška, temveč vesoljna, katoliška vera in se je dala tudi sama krstiti. Zdaj se je začela širiti vera tudi med ljudstvom.
Že v 28. letu je Ljudmila postala vdova. Sin Vratislav se je poročil z Drahomiro, častihlepno, oblastno in ljubosumno žensko. Svetnica se je umaknila na grad Tetin, snaha jo je sovražila čedalje bolj. Slednjič je najela dva plemiča, ki sta bila prejela od Ljudmile veliko dobrot, in jima obljubila velik del njenega imetja, če jo spravita s poti. Ponoči 15. septembra 921 sta vdrla z vojaki v grad in Ljudmilo zadavila. Napis na njenem grobu v cerkvi sv. Jurija v Pragi pravi, da spi tu »mati češkega naroda«. Bila je mati sirot, tolažnica vdov, neutrudna obiskovalka jetnikov, popolna v vseh dobrih delih.
Goduje 16. septembra.
Vir

V Pragi (na Češkem), sveta Ludmila, mučenka, ki je bila postavljena kot češka kneginja za vzgojo svojega vnuka svetega Venčesláva, v katerega duha je poskusila vtisniti ljubezen do Kristusa. Bila je po zaroti snahe Dragomíre in plemiških poganov zadavljena.
Vir

Zavetnica: Je zavetnica Češke, spreobrnjencev, kneginj in vdov, priporočajo pa se ji tudi pri pravniških težavah.
Atributi: vrv ali ruta okrog vratu
Žena, ki je ogromno naredila za češki narod in krščanstvo ter tako odločilno posegla v krajevno zgodovino, je bila vzgojena v veri svojih poganskih staršev. Krščanstvo je sicer poznala, a ga je podobno kot mnogi njeni rojaki odklanjala, saj ga je povezovala s tujim zavojevalskim nemškim narodom. Komaj štirinajstletna se je poročila s češkim knezom Borivojem in se preselila k njemu na grad Prago. Borivoj je kmalu po poroki odšel k svojemu svaku Svetopolku na Moravsko ter se tu srečal s svetima bratoma Cirilom in Metodom. Tu je, tudi on, zaradi nepravilnega pristopa misijonarjev nezaupljiv, spoznal krščanstvo v popolnoma drugačni luči. Sveta brata sta namreč prevedla bogoslužne knjige in širila verske skrivnosti v domačem, slovanskem jeziku. To je Borivoja močno nagovorilo, krščanstvo je začel sprejemati in se po pripravi dal krstiti sv. Metodu. Ljudmila je vest o moževem spreobrnjenju sprejela žalostna, a je polagoma ob njem in misijonarjih, zlasti duhovniku Kajhu, kasneje tudi sama sprejela krst in krščanstvo. Z možem sta tako postala prva »misijonarja«, saj je ljudstvo, ki ju je spoštovalo in cenilo, sledilo njunemu zgledu. Obenem se je s tem začelo tudi njuno tesno sodelovanje s svetim Metodom. Širom dežele sta začela postavljati cerkvice, širila molitve in bogoslužje v domačem jeziku, Metod pa jima je pošiljal duhovnike. Potem ko je Ljudmila z možem preživela nekaj let družinske sreče in podarila življenje šestim otrokom, je še mlada ovdovela. Poleg tega, da je poslej vsa vzgoja ležala na njenih ramah, je morala namesto mladoletnega sina Spitihneva prevzeti še vladarske posle. S široko razgledanostjo in krščansko modrostjo je vodila svoj narod in skrbela za družino, izobrazbo in srčno kulturo otrok in vnukov. S tem je dala svojemu narodu modre, odločne in spretne vladarje. Žal le, da so tako mladi umirali. Najprej, po desetih letih vladanja, Spitihnev. Nasledil ga je brat Vratislav, ki je bil tisti čas že poročen z Drahomiro, pa tudi ta ni dočakal starosti. Ker je bil njegov sin prestolonaslednik Venceslav še mladoleten, je morala upravljanje kneževine prevzeti njegova mati Drahomira. Ker ni imela časa za temeljito vzgojo svojih otrok, so naprosili Ljudmilo, ki je nalogo resno opravljala. Življenjepisi jo slavijo kot ženo »radodarno z miloščino, neutrudno v bedenju, gorečo v molitvah, popolno v ljubezni in ponižno v spokornosti«. Njeno sveto življenje in priljubljenost pri ljudstvu pa sta povzročala vedno hujšo ljubosumnost in sovraštvo pri snahi Drahomiri. Ta je bila iz popolnoma drugačnega testa: častihlepna, oblastna in zelo rezka. Sklenila je, da jo bo dala umoriti in je svoj načrt tudi izpeljala. Ljudmila je zvedela, kaj jo čaka. Poskrbela je še za prejem zakramentov, razdala premoženje in se v molitvi predala rokam najetih morilcev.
Ime: Ime je slovanskega izvora in je zloženka iz besed ljud in mila.
Rodila se je okoli leta 860 v kraju Melnik na gradu Pšov, danes na Poljskem, umrla pa 15. septembra 921 v Tetinu pri Pragi na Češkem.
Družina: Oče je bil knez Slaviboru, ime njene matere pa ni znano. Poročila se je s češkim knezom Borivojem in rodila šest otrok, tri sinove in tri hčere.
Upodobitve: Upodabljajo jo v knežjih oblačilih in s krono; najpogosteje pa z vrvjo ali z ruto okrog vratu.
Goduje: 16. septembra.
Vir

Za življenje svetnikov, ki ga je v snopičih izdajala Mohorjeva družba v Celju od leta 1917 do druge svetovne vojne, a je ostalo nedokončano, je dr. Franc Jaklič napisal dolg življenjepis češke kneginje sv. Ljudmile. Zaključil ga je z besedami: »Sveta Ljudmila je miljenka češkega ljudstva … Prav je, da jo natančneje pozna tudi naše ženstvo. Naj si jo izbira za vzornico in zavetnico. Starši naj svojim hčeram radi dajejo njeno lepo slovansko ime.«
Ljudmila je živela v dobi svetih bratov Cirila in Metoda. Vzgojena je bila strogo v veri svojih poganskih prednikov. Krščanstvo je ni privlačilo, dokler so ga v njeni domovini širili nemški misijonarji in so mnogi od njih skušali širiti tudi nemški vpliv nad Čehi. Zelo mlada se je poročila s češkim knezom Borivojem. Ta je stopil osebno v stik s svetima bratoma Cirilom in Metodom, ki sta takrat oznanjala evangelij na Moravskem v domačem jeziku. Ko je Borivoj spoznal krščanstvo v pravi luči in videl, da nima nič skupnega z nemško nasilnostjo, se ga je oklenil. Najverjetneje ga je krstil sam sv. Metod leta 874. Ljudmila sprva ni odobravala tega koraka svojega moža. Ko pa ji je Metodov duhovnik vse razložil v domačem jeziku in ko je videla, kako blagodejno vpliva krščanstvo na njenega moža, se je tudi sama dala krstiti. Odtlej je kneginja Ljudmila z vsem srcem podpirala delo svetih slovanskih apostolov. Tudi po njeni zaslugi so med ljudmi izginjali predsodki zoper krščanstvo in poganstvo je kopnelo.
Možu je rodila šest otrok, med njimi Vratislava, očeta svetega Venceslava (ali češko Vaclava). Leta 889 ji je umrl mož, star komaj 36 let. Mlada vdova je morala za nekaj časa prevzeti še vladarske posle, kajti najstarejši sin je imel tedaj šele 14 let. Češki narod je vodila s široko razgledanostjo in krščansko modrostjo. V družini je skrbela za temeljito izobrazbo svojih otrok in pozneje svojih vnukov. Svojemu narodu je s tem vzgojila modre, odločne in spretne vladarje; najlepši cvet te vzgoje je bil njen vnuk, knez sv. Venceslav. Vzgajala je predvsem s svojim živim zgledom. Bila je mati sirot, tolažnica vdov, zvesta obiskovalka jetnikov, popolna v vseh dobrih delih, kakor jo slavi star življenjepis.
Ljubosumna snaha Drahomira ni mogla prenašati, da je Ljudmila tako priljubljena med ljudstvom, zato je proti njej skovala zaroto. V njen dom je poslala dva najeta morilca, ki sta jo ponoči v spalnici zadavila. To se je zgodilo 15. septembra najbrž leta 921. Pokopali so jo ob grajskem obzidju. Ko je leta 924 zavladal njen vnuk Venceslav, je dal nestrohnjeno telo svoje svetniške babice prenesti v cerkev sv. Jurija v Pragi, kjer ‘mati češkega naroda’ počiva še danes. Češki narod jo časti kot svojo zavetnico in se rad zateka k njej, posebno v časih hudih preskušenj.
Ljudmila spada med tista ženska imena, ki so pri nas zelo pogosta. (Po Kebrovem Leksikonu imen je bilo leta 1994 v Sloveniji skoraj 8.000 Ljudmil, nekaj nad 1.800 Milk, Milic je bilo 1510, precej redkejši pa sta bili obliki Mila in Milojka. Vse, ki nosijo ta imena, naj se danes priporočijo svoji nebeški zavetnici.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 498