sveti Jožef Kalasanc – redovni ustanovitelj

Jožef KalasancJožefu so domače razmere omogočale, da je prejel temeljito humanistično in pozneje tudi teološko izobrazbo na različnih učiteljiščih v Španiji. Obenem pa je bil doma deležen tudi skrbne in pobožne vzgoje. Tako se je že kot otrok odlikoval ne samo po svoji razumnosti in učenosti, ampak tudi po krepostnem življenju in pobožnosti, zaradi česar so ga vrstniki včasih zasmehovali in ga imenovali »mali svetnik«. Po študiju filozofije in prava je oče želel, da se poroči in prevzame domače posestvo, čeprav je Jožef čutil v sebi duhovni poklic. Po hudi bolezni, ko je že ležal na smrtni postelji, se je oče vdal in Jožef je skoraj čudežno ozdravel. Po posvečenju je opravljal različne cerkvene službe, kmalu pa je, zaradi svojih sposobnosti, postal generalni vikar obsežne urgelske škofije. Vestno je opravljal svoje delo, a obenem čutil, da »kariera« v Cerkvi ni zanj. Tako se je čez čas odpovedal svoji službi in beneficijem, razdal podedovano premoženje in se odpravil v Rim. Tu je sprva živel v hiši in pod pokroviteljstvom svojega študijskega prijatelja Ascania Colonna, ki je medtem postal kardinal. Kmalu po prihodu v Rim je opazil, da je mesto, poleg bolnikov in umirajočih za kugo, ki je takrat razsajala in katerim je nesebično pomagal, polno zanemarjenih otrok. Mnogi so brez staršev in primernega doma živeli na ulici in tako propadali. Jožef jih je ob nedeljah in praznikih skupaj s člani bratovščine krščanskega nauka zbiral in jim razlagal osnovne verske resnice. Kmalu pa je spoznal, da je to premalo, da je vse preveč otrok, ki ne obiskujejo nobene šole in nimajo osnovne izobrazbe. Potem, ko mu nekateri redovi, na katere se je obrnil, niso hoteli pomagati, je sam ustanovil prvo javno brezplačno šolo v Evropi. Pridružilo se mu je nekaj enako mislečih duhovnikov in učiteljev, otrok pa toliko, da se je šola neprestano večala. Sčasoma je Jožef ustanovil skupnost »regularnih klerikov pobožnih šol«, v latinščini »scholarum piarum«. Iz tega izraza se je kasneje razvilo ime skupnosti, piaristi. Papež Pavel V. je bil skupnosti naklonjen in jo je potrdil kot kongregacijo, njegov naslednik Gregor XV. pa jo je povzdignil v red. Red je ves čas doživljal lepe uspehe, sčasoma pa je skupaj z ustanoviteljem postal žrtev številnih spletk, za katere sta bila največ kriva Jožefova naslednika (potem, ko so ga odstavili), Sozzi in Cherubini. Jožef je kakor svetopisemski Job vse krivice in obsodbe, celo razpad, ki je grozil redu in nekajletno prepoved, molče prenašal, vdan v božjo voljo. Proti koncu njegovega življenja pa so se stvari le izboljšale in po njegovi smrti se je red spet začel lepo razvijati.
Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«. Priimek Kalasanc nosi po očetovem gradu, na katerem se je rodil.
Rodil se je 11. marca 1556 v Peralti de la Sal v Aragoniji v Španiji,
umrl pa 25. avgusta 1648 v Rimu v Italiji.
Družina: Bil je najmlajši izmed petih otrok v premožni družini.
Zavetnik: piaristov, krščanskih osnovnih šol, šol za uboge, šolarjev; tudi univerz in študentov.
Upodobitve: Upodabljajo ga v redovni obleki piaristov, obkroženega z otroki, včasih pa kleče pred Marijinim oltarjem.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XIV. 18. avgusta 1748, za svetnika pa Klemen XIII. 16. julija 1767.
Goduje: 25. avgusta, pred spremembo koledarja pa 27. avgusta.
Vir

Pobožnost in znanje: geslo šol, ki jih vodijo sinovi sv. Jožefa Kalasanca
Cerkev 25. avgusta obhaja bogoslužni spomin sv. Jožefa Kalasanca, ki se je rodil leta 1556. Protestantski zgodovinar Ludwig von Pastor, znan po svojih 31. zveskih Zgodovina papežev, o njem piše, da je prvi ustanovitelj javne zastonj šole v Evropi.
Sv. Jožef Kalasanc je bil po rodu Španec, ki je leta 1593 prišel v Rim, da bi končal svoje študi in se nato vrnil v Španijo. Toda ostal je v Rimu. Ko je leta 1597 obiskal župnijo sv. Doroteje, je videl da otroci hodijo v šolo, toda starši so to šolo plačevali. V tistem času je bilo v Rimu 16 takih župnijskih šol. Svetnik je takoj opazil, da veliko otrok ne hodi v šolo, ker starši nimajo denarja, da bi jo plačali. Župniku pri sv. Doroteji je predlagal, naj tudi te otroke sprejme v šolo. Ta mu je preprosto odgovoril, da jih ne more vzdržavati, ker nima denarja. Eno leto je razmišljal, kaj naj stori. Naslednje leto je blizu trga Navona odprl zastonj šolo. Prvo leto je imela malo učencev. Nato je število naraslo na 800 , 900 in leta 1612 je kupil hišo, kjer je hodilo v šolo 900 učencev. Da bi lahko svojo zamisel izpeljal v velikem obsegu je ustanovil redovno družino skolopov, ki danes vodi vrsto šol po vsem svetu in nadaljuje veliko delo, ki ga je začel sv. Jožef Kalasanc.
Geslo njegovih šol je: Pietas et literae – pobožnot in znanje. Na prvo mesto je svetnik postavil pobožnost, to je krščanske vrednote in krščanski način delovanja, ki učenca, nato pa odraslega človeka vodi, kako naj uporablja pridobljeno znanje. Sv. Jožef Kalasanc se je jasno zavedal, da znanje ni dovolj, razen tega ga dajo vse šole. Redovniki skolopi pravijo, da vse od začetka največ naporov vlagajo v pietas – pobožnost, v prebujanje krščanskih vrednot v učencih. Danes je to toliko težje, ker živimo v družbi brez vrednot, v svetu, ki ne ceni duhovne razsežnosti človeka, kjer je edina vrednota denar, bogastvo, sredstva gospodovalnosti, vsiljevanja in podrejanja ljudi. V tem pogledu je sedanja družba najbolj zahtevna in zapletena, kar jih je človeštvo do sedaj poznalo. Svetnikovi duhovni sinovi si danes prizadevajo za kulturo, ki temelji na duhovnosti, učencem govorijo o božjem načrtu za vsakega človeka, ker Bog želi, da bi vsi postali njegovi otroci. Mi vsi smo božji otroci, toda svet na to pozablja. V svojih šolah vzgajajo vest učencev, ki jih bo vodila v svetništvo. Katoliške šole morajo predvsem oblikovati človekovo vest, da bo lahko postal svetnik.
Vir

Sveti Jožef Kalasanz-ski, duhovnik, ki je v ljubezni in modrosti Evangelija ustanavljal ljudske šole za vzgojo dečkov in doraščajočih. Ustanovil je v Rimu Red revnih redovnih klerikov za pobožne šole Matere Božje.
Vir

Views: 50

blaženi Zaharija de Llorenç del Penedés – duhovnik, redovnik in mučenec

Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi duhovnik Zacaries de Llorenç del Penedés (Sebastiá Sonet Romeu).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

Vir

Views: 10

sveti Ludvik IX.Francoski – kralj

Ludvik IXZavetnik revežev in ubogih.
Polnih 44 let je vodil Francijo ta v pravem pomenu besede plemeniti in svetniški vladar. Rodil se je leta 1215 v dinastiji, ki je dala Franciji poleg njega še dva svetnika: svetnici sta namreč tudi njegova mati in sestra Elizabeta. Mlad se je poročil z Margareto Provangalsko in imel z njo enajst otrok. Čeprav v zakonu ni bilo vedno vse prav, ni prelomil zakonske obljube. Bil je zgled dobrega krščanskega vladarja. Edino merilo mu je bila resnica in pravičnost, zato je prenovil sodstvo, izboljšal pravo in namesto dvoboja uvedel razpravo s pričami za in proti. Bil je blag vladar, živel pobožno in spokorno kakor menih, vendar pri tem ni nikoli pretiraval. Obiskoval je številne bolnišnice in zavetišča ter pomagal bolnikom, pa tudi sam ustanovil veliko bolnišnico in zavetišče s tristo posteljami. Vodil je dve križarski vojni, vendar je sredi druge zbolel in umrl.
»Z namenom, da bi se izognil konfliktu, nikoli nikomur ne nasprotuj, razen v primeru, da bi moral grešiti ali da bi bil tvoj bližnji v nevarnosti; in če je že potrebno nekomu nasprotovati, naredi to obzirno, ne pa z jezo.«
»V blaginji se ponižno zahvaljuj Bogu ter se varuj, da ne bi v napuhu zlorabil božjih darov in ga s tem užalil.«
»Predragi sin! Najprej ti naročam, da ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso močjo; brez tega ni zveličanja. Sin, moraš se varovati vsega, kar veš, da ne ugaja Bogu, namreč vsakega smrtnega greha, tako da moraš rajši dopustiti, da te na vse načine mučijo, kakor pa da bi storil kakšen smrtni greh. Če Gospod dopusti, da te zadene kakšna težava, jo moraš prenašati dobrodušno in hvaležno; misli si, da je v tvojo korist in da si to morda zaslužil … Rad in pobožno se udeležuj božje službe, in dokler si v cerkvi, glej, da se ne boš oziral naokrog in brez potrebe govoril, temveč Gospoda pobožno moli glasno ali premišljujoč v svojem srcu. Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svojih močeh pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do podložnikov bodi pravičen … in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici … Bodi vdan in pokoren naši materi rimski Cerkvi … delaj za to, da bo izginil iz tvoje dežele vsak greh, posebno pa preklinjevanje in krivoverstvo. Preljubi sin, končno ti podeljujem ves blagoslov, kakor ga more ljubeči oče dati sinu … Naj ti Gospod podeli milost, da bi tako izpolnjeval njegovo voljo, da bi mu s tem služil in ga častil, tako da bi midva po tem življenju skupaj prišla k njemu, kjer ga bova gledala, ljubila in hvalila brez konca.«
(iz duhovne oporoke sv. Ludvika sinu)
Sveti Ludvik IX., francoski kralj, goduje 25. avgusta
Vir

Sveti Ludvik IX., katerega so proslavili: dejavna vera, pravičnost pri vladanju, ljubezen do ubogih, dejanja, storjena v obrambo kristjanov in vztrajnost pri nasprotovanjih, doma in v vojni. Ko se je poročil, je imel enajst otrok, katere je odlično vzgojil. V čast križu in grobu Gospoda pa je podaril krono, premoženje in moči in samo življenje, dokler ni prizadet od kuge v vojnem taborišču pri Tunisu na obali severne Afrike umrl.
Vir

Francoski kralj Ludvik IX. se je rodil leta 1214 v kraju Poissy blizu Pariza kot najstarejši sin Ludvika XIII., zaradi česar je bil prestolonaslednik. V času njegovega rojstva je vladal še njegov ded, kralj Filip Avgust. Po očetovi smrti je pri dvanajstih letih postal kralj. Poročil se je z očarljivo grofico Margareto Provansalsko, s katero je imel enajst otrok. Čeprav njun zakon ni bil najbolj skladen, se kralj nikoli ni izneveril besedam vrezanim na poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« Bil je odločen vzgojitelj svojih otrok, kar kaže tudi ohranjeno pismo njegovemu prvorojencu. V oporoki lahko beremo njegovo naročilo svojemu sinu:
»Srce imej polno sočutja do revežev, ubogih in nesrečnih. Po svojih močeh jim pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden prejeti še več. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot pa bogatina, dokler se ne prepričaš o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir …«
Kralj Ludvik je bil globoko veren. Njegovo privatno življenje je bilo podobno meniškemu. Pogosto je sodeloval pri sv. maši, molil brevir in se vsak petek spovedal. Bil je pravi duhovni velikan. Ludvik IX. je Francijo vodil štiriinštirideset let, in to preudarno, a odločno. Kot vladar je bil zelo uspešen. Izpeljal je številne reforme in Francijo popeljal v zlato dobo političnega in gospodarskega uspeha. Cerkev je podpiral pri uveljavljanju pomembnih odločitev, cerkvene zlorabe pa obsojal. Spodbujal je križarske vojne za osvoboditev svetega mesta Jeruzalema. Sam se je udeležil dveh proti muslimanskim Saracenom, a se iz zadnje, zaradi okužbe, ni vrnil. Umrl je 25. avgusta 1270 v Tunisu v severni Afriki.
Upodobitve: Umetniki Ludvika IX. upodabljajo kot kralja, kot križarja na konju, s trnovo krono, sulico, mečem, lovsko ptico ali s prstanom.
Zavetnik: Je zavetnik Münchna, Berlina, Pariza, frančiškanov, romarjev in popotnikov, pekov, frizerjev, gradbenih delavcev in številnih drugih poklicev; je pomočnik proti kugi, slepoti in poškodbam sluha.
Vir

Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svoji moči pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir …« Ta naročila je zaupal v svoji oporoki sinu francoski kralj Ludvik IX., ki je šel v zgodovino s pridevkom Sveti. Stavki, ki smo jih prebrali, potrjujejo, da je mogoče biti svetnik tudi na kraljevskem prestolu.
Kralj Ludvik je vladal Francijo kot deveti tega imena celih 44 let (od 1226 do 1270). Vodil je dve križarski vojski proti muslimanskim Saracenom: leta 1248 v Sveto deželo, leta 1270 pa v Tunis in tam ga je čakala smrt. Potem ko je toliko storil za svojo domovino, je moral umreti v tujini.
V osebnosti in v vladanju kralja Ludvika IX. Svetega so se otipljivo uresničile besede Svetega pisma: “Miloba žubori iz moči.” Bil je blag in ljudomil vladar, vendar je znal biti kar se da odločen, ko je bilo treba braniti pravico in resnico. Bil je pobožen in spokoren kot menih, vendar pa tudi v tem ni nikoli pretiraval, da bi trpel njegov ugled vladarja. Kot najvišji razsodnik v svoji državi je sodstvo prenovil tako, da je bilo edino merilo pravičnost. S svojimi dejanji je tudi kot vladar izpolnjeval Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega. Dajal je streho, hrano in obleko potrebnim, obiskoval je bolnike in jim stregel. Ustanovil je številne bolnišnice, sirotišča in zavetišča ter vrsto benediktinskih samostanov. Načelo krščanske pravičnosti ga je vodilo tudi v njegovih odnosih do drugih držav in mu pridobilo ugled razsodnika v meddržavnih sporih. Odločal je popolnoma nepristransko, četudi so bile prizadete njegove koristi.
Kot vojak je bil ‘vitez brez graje’: pošten, plemenit, bojevnik za resnico in pravico. Bil je čist v svojih željah, zatiral je v sebi tista nagnjenja, ki človeka silijo v nizkotnost in blato. Kot zakonski mož in oče je najzvesteje izpolnjeval božje zapovedi.
V mladih letih se je poročil z očarljivo komaj štirinajstletno princeso Margareto Provansalsko. Njun zakon ni bil skladen, vendar se kralj nikoli ni izneveril geslu, vrezanem v njegovem poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« O tem, kako se je trudil, da bi svoje otroke lepo vzgojil, pričuje oporoka sinu, ki smo jo brali na začetku.
Čeprav že v letih in bolehen, je leta 1270 šel na križarsko vojno. Najprej so odpluli proti Tunisu, kjer je njegova vojska dosegla nekaj zmag, potem pa je v taboru zaradi vročine in pomanjkanja vode izbruhnila kolera. Med prvimi je obolel kralj sam. Potem ko je prejel sveto popotnico, je 25. avgusta 1270 s komaj slišnim glasom prosil, naj ga polože na pepel in kmalu zatem je izdihnil. Kraljeva smrt je globoko pretresla Francoze. Ubogi so ga častili za svetnika že dolgo prej, ko ga je papež Bonifacij VIII. leta 1297 uradno razglasil za svetnika.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 330

sveti Aredij iz Attana – opat

sveti Aredij iz Attana - opatV Attanu (na ozemlju Limogesa [limóža] v Akvitániji), sveti Arédij, opat, ki je za samostan, ki ga je ustanovil, sestavil modro Pravilo iz zapovedi različnih ustanoviteljev meniškega življenja.
Vir

Views: 10