blaženi Pij (Albert) iz Corone – škof in ustanovitelj

blaženi Pij (Albert) iz Corone - škof»Blaženi se je rodil v Livornu 5. julija 1837, v družini trgovcev. Bil je živahen, bister in pobožen otrok.« Rad je študiral. V šoli se je odlikoval s svojo bistroumno preprostostjo. Bil je med prvimi, ki se je včlanil v konference sv. Vincencija, katerih namen je bil pomagati revnim družinam in skrbeti za verski pouk. Leta 1855 je vstopil v dominikanski red, kjer je privzel ime Pij. Teološko-filozofsko formacijo je tako nadaljeval v slovitem firenškem samostanu sv. Marka. Že v tistem času je zaslovel po svojih izjemnih intelektualnih in moralnih vrlinah. Leta 1860 je prejel duhovniško posvečenje in se takoj zatem posvetil pridiganju, spovedovanju, duhovnemu vodenju in poučevanju dogmatične teologije.

Ustanovitelj nove kongregacije
Po srečanju z izkušnjo sv. Pavle, učenke sv. Hieronima, in njenih tovarišic, ki so se v rimskem samostanu na Aventinu posvečale študiju Božje besede, se je novi blaženi odločil osnovati ženski red po njihovem zgledu. Tako je s pomočjo Elene Bonaguidi ustanovil zavetišče, namenjeno študiju Svetega pisma in moralni ter verski vzgoji deklic. To so bili začetki kasnejše nove kongregacije.

Škofove homilije so se zdele kot nebeške besede
Leta 1874 je bil imenovan za pomožnega škofa v San Miniatu. Njegovo škofovsko delovanje je bilo osredotočeno na formacijo semeniščnikov, obiskovanje župnij, spovedovanje, ki je med pastoralnimi obiski pogosto trajalo od štirih zjutraj do polnoči, in pridiganje. Njegove homilije so se zdele kot »nebeške besede«. Znan je njegov boj proti razvadi preklinjanja. V svojih pastoralnih pismih je poudarjal pomen molitve kot odločilnega sredstva za okrepitev vere. Boril se je proti ateističnim in antikrščanskim ideologijam ter iz tega razloga vabil k verskemu pouku kot zaščiti pred lažnimi učitelji. Navsezadnje pa je ustanovil še več družb, ki so spodbujale konkretno navzočnost katoličanov na socialnem področju, na primer med delavci ali v družinskem življenju.

Leta 1907 se je novi blaženi zaradi bolezni umaknil. Pet let kasneje, leta 1912, je umrl v Firencah.

Pot nasproti svetosti
Po besedah kardinala Amata priče enoglasno potrjujejo, da so bile krščanske kreposti novega blaženega občudovanja vredne: »Iz svojega življenja je naredil pot naproti svetosti, razodel se je kot pravi pastir duš, vreden prvih stoletij krščanstva.« Zato ga je papež Frančišek v apostolskem pismu ob beatifikaciji poimenoval »pastir duš v skladu s Kristusovim srcem, marljiv in ponižen pričevalec evangelija«. Z Bogom je bil v dialogu, ne da bi pozabil na ljudi, z ljudmi pa je bil v dialogu, ne da bi pozabil na Boga.
Vir

Views: 11

blaženi Karmel Sastre y Sastre – duhovnik in mučenec

V vasi Palma de Gandía (v kraju Valenciji, v Španiji), blaženi Karmel Sastre y Sastre, duhovnik in mučenec, ki je v krutem preganjanju proti Cerkvi, zvest zgledu Kristusa, po Njegovi milosti prišel v večno kraljestvo. († 1936)
Vir

Views: 0

blaženi Luis (Alojzij) Belda y Soriano de Montoya in tovariši – laik, odvetnik, oče in mučenec

blaženi Luis (Alojzij) Belda y Soriano de Montoya in tovariši - laik, odvetnik, oče in mučenecIzmed laikov v skupini novih blaženih kardinal Amato posebej omenja 34-letnega Luisa Belda y Soriana de Montoya. Bil je odvetnik, član Katoliške akcije, pobožen človek, vedno pripravljen pomagati ubogim. Vsak dan je šel k maši in prejel obhajilo. Imel je tudi velikega apostolskega duha: obiskoval je bolnike, pripravljal predavanja o družini, vzgoji otrok, zaščiti še nerojenih. Vse je vzgajal k spoštovanju bližnjega. Predan je bil tudi Devici Mariji in dnevno je molil rožni venec. Ljubil je Cerkev, zvest je bil papežu in pokoren škofu. Da ne bi ogrozil svoje družine, se je preganjalcem izročil prostovoljno. Edini razlog njegovega jetništva je bilo dejstvo, da je bil katoličan. Zadnje besede, ki jih je z ladje, preden je bil ustreljen, zaklical ženi, so bile: »Iz srca odpuščam vsem, ki so me ranili in ki mi lahko storijo hudo.« Njegovo truplo je bilo kasneje najdeno med valovi blizu obale.
Vir

Views: 16

sveti Hijacint Odrowąż – redovnik in pridigar

sveti Hijacint Odrovaz - redovnik in pridigarAtributi: dominikanska oblačila, monštranca, kelih
Imena: Hijacint, Hiacint, Hijacinta, Hiacinta, Cintija, Jacinta, …
V 13. stoletju je veljal za pomembnega dominikanskega redovnika in pridigarja. Študiral je v Krakovu, Bologni in Pragi in tudi doktoriral. Ko je na poti v Rim srečal svetega Dominika, je vstopil v redovno skupnost dominikancev. Ustanovil je tudi benediktinski samostan v Brezah na Koroškem in položil temelje za poljsko dominikansko provinco, h kateri so spadale Poljska, Rusija, Šlezija, Prusija, Česka, Moravska, Pomorjansko in Brandenburg. Pokopan je v dominikanski cerkvi v Krakovu. Hijacint je na slikah prikazan v dominikanskem oblačilu, v rokah pa ima monštranco ali ciborij, kelih ali pa Marijin kip. Te predmete naj bi rešil iz porušenega Kijeva.
Rodil se je leta 1183 v kraju Kamień Śląski na Poljskem, umrl pa 15. avgusta 1257, na ta dan tudi goduje.
Leta 1594 ga je papež Klemen VIII. razglasil za svetnika.
Vir

Je zavetnik ominikancev, benediktincev, Poljske, Litve, Prusije, Pomorjanske, Rusije, Krakova, Kijeva, Vroclava; priprošnjik ob nevarnosti utopitve; za srečen porod, proti nerodovitnosti v zakonu.
Hijacint je bil mož velikega znanja, šolal se je najprej v Krakovu in Pragi, nato pa še v Bologni in Parizu in dosegel doktorski naziv. Po vrnitvi na Poljsko ga je krakovski škof posvetil v duhovnika in nastavil za kanonika. Že kot študent in mlad duhovnik je »slovel« po svoji ponižnosti, skromnosti in spokornem življenju. Usodno je naj vplivalo potovanje v Rim, kamor ga je, skupaj s Česlavom in Hermanom, vzel njegov stric Ivo Konsky. Konskega je papež Honorij v Rimu posvetil za novega krakovskega škofa. Hijacint in tovariša so se v Rimu srečali s sv. Dominikom, ki je čakal, da papež potrdi vodilo njegovega na novo ustanovljenega reda. Vsi trije so zaprosili za vstop v dominikanski red. Dominik sam jih je uvajal v redovno življenje in jih v cerkvi sv. Sabine sprejel v svoj red. Ob vrnitvi v domovino (šli so čez Koroško), so leta 1221 v Brežah ustanovili dominikanski samostan in tam za predstojnika pustili Hermana; Česlav je nato deloval v Bratislavi in Pragi, Hijacint pa se je s stricem vrnil v Krakov. Tu je pri cerkvi Sv. Trojice zgradil samostan s cerkvijo, ki je štirideset let veljal za izhodišče njegovega misijonskega dela. Hijacint je v mestu ostal stolni pridigar in s svojimi pridigami ter delom močno vplival na versko življenje meščanov. Bil je iskan tudi kot spovednik, veliko se je ukvarjal z bolniki. Obenem pa je odločilno pripomogel, da se je dominikanski red razširil po deželah vzhodne Evrope. Tako je ustanovil samostane v Rigi, Lvovu, Kijevu, Sandomiru, Přemislu in Gdansku, pot pa ga je zanesla vse do Črnega morja, Tibeta in kitajske meje. Njegovi samostani so postali središče krščanske vere in zahodne kulture ter odigrali odločilno vlogo tudi ob vdoru Tatarov v Kijev in na Poljsko. Hijacint je, izčrpan od dolgih in težkih potovanj ter napornega dela, umrl na Marijin praznik, 15. avgusta 1257. Že za časa življenja je storil toliko čudežev, da so ga imenovali kar Čudodelnik; znan je npr. čudež, kako je obudil utopljenca, ki je že dva dni ležal v vodi. Papež Klemen VIII. je o njem izjavil: »Nobenega čudeža niso storili svetniki ne v stari ne v novi zavezi, ki bi ga tudi Hijacint ne bil storil.«
Ime: V poljščini se njegovo ime glasi Jacek. Ime Hijacint izhaja iz grške besede hyakinthos, ki pomeni »cvetlica, drag kamen«.Hijacinta, cvetlica opojnega vonja, je dobila ime po Hiakinthosu iz grške mitologije.
Rodil se je okoli leta 1183 na gradu Veliki Kamen v kraju Opole v Šleziji na Poljskem, umrl pa 15. avgusta 1257 v Krakovu na Poljskem.
Družina: Njegov oče je bil Evstahij, najverjetneje iz stare plemiške rodbine Odrowąż (odrovaž). Po izročilu naj bi bil njegov brat bl. Česlav
Zavetnik: dominikancev, benediktincev, Poljske, Litve, Prusije, Pomorjanske, Rusije, Krakova, Kijeva, Vroclava; priprošnjik ob nevarnosti utopitve; za srečen porod, proti nerodovitnosti v zakonu.
Upodobitve: Upodabljajo ga v dominikanski obleki, v roki ima monštranco ali ciborij, kelih in Marijin kip; te predmete naj bi namreč rešil ob tatarskem razdejanju Kijeva. Slikajo ga tudi, kako hodi po vodi.
Beatifikacija: 17. aprila 1594 ga je papež Klemen VIII. razglasil za svetnika.
Goduje: 15. avgusta , v koledarju dominikanskega reda pa 17. avgusta.
Vir

V Krakovu (na Poljskem), sveti Hijacínt ali Jacek, duhovnik iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je bil določen od svetega Dominika, da širi red v tistem narodu in je skupaj tovarišema, z blaženim Česlávom in germanskim Henrikom, širil evangelij na Moravskem in v Šleziji. († 15. avgust 1257)
Vir

V božjem vrtu ne poganjajo samo rdeče rože mučencev,« je v nekem svojem govoru dejal sveti Avguštin, “temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov.” V zboru svetnikov, ki jim je Cerkev to čast uradno prisodila, je tudi Poljak, ki je dobil ime po hijacinti, roži z zelo dišečimi raznobarvnimi cvetovi v grozdastem socvetju. v Rodil se je okoli leta 1183 v Šleziji. Njegov oče je bil najbrž iz stare poljske plemiške družine Odrovaž. Šolal se je v Krakovu, v Pragi in Bologni ter v Parizu. Po vrnitvi na Poljsko je bil posvečen v duhovnika in nastavili so ga za kanonika pri stolnici v Krakovu. Leta 1218 je novoizvoljeni krakovski škof Ivo Konsky, Hijacintov stric, potoval v Rim, da bi po papeževih rokah prejel škofovsko posvečenje. S seboj je vzel Hijacinta in še dva druga duhovnika: Česlava, ki je bil najbrž Hijacintov brat, in Nemca Hermana. V Rimu so se srečali z Dominikom, ustanoviteljem dominikanskega reda. Vsi trije škofovi spremljevalci so bili sprejeti v dominikansko družbo. Ko so se s škofom Ivom Konskym vračali na Poljsko, so v Brežah na Koroškem ustanovili dominikanski samostan, v katerem je za predstojnika ostal Herman, Česlav je ostal v Pragi na Češkem, Hijacint pa se je vrnil v Krakov.
Stric škof mu je pomagal zgraditi samostan s cerkvijo, obenem pa ga je postavil za stolnega pridigarja. Kot pridigar je močno vplival na življenje krakovskih meščanov, ki so ga radi hodili poslušat. Tudi njegova spovednica je bila vedno oblegana. Iz Krakova je hodil na misijonska potovanja po vsej Poljski, Ukrajini in po deželah ob Baltiku. Povsod je ustanavljal samostane, ki so bili duhovne trdnjave krščanske vere in žarišča kulture.
Hijacint je deloval v času velikih preseljevanj azijskih narodov. Val teh preseljevanj je pljusknil tudi na evropska tla. Od napornega dela in od pomanjkanja na misijonskih potovanjih ves izčrpan, se je na večer pred praznikom Marijinega vnebovzetja leta 1257 poslovil od svojih duhovnih sinov ter jim dajal še zadnja navodila. Toplo jim je priporočal svete vede, katere je sam do zadnjega marljivo gojil. Na Marijin praznik so ga odnesli v cerkev, kjer je prejel sveto popotnico. Izdihnil je pri besedah psalma: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Pokopali so ga v dominikanski cerkvi sv. Trojice v Krakovu, kjer še sedaj počiva v krasni kapeli. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen VIII. leta 1594. Od leta 1913 do 1969 se je njegov god obhajal 17. avgusta.
Svetega Hijacinta upodabljajo v dominikanski obleki, kako drži v eni roki obhajilni kelih, v drugi pa kip Matere božje. Oboje je ob nekem tatarskem napadu skril pred neverniki. Obudil je od mrtvih utopljenca, ki je že dva dni ležal v vodi. Zaradi tega čudeža ga časte tudi kot zavetnika utopljencev. Seveda ga na poseben način častijo Poljaki. Preden je šel slavni poljski kralj Jan Sobieski leta 1683 šel reševat Dunaj pred Turki; je menda naročil mašo na grobu sv. Hijacinta in je stregel pri njej. Ko je Turke premagal, jih pregnal izpred Dunaja in iz Srednje Evrope, je zmago pripisoval sv. Hijacintu.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 127