Michael Joseph McGivney se je rodil 12. avgusta 1852 v Waterburyju v zvezni državi Connecticut kot prvi otrok Patricka in Mary (rojene Lynch) McGivney. Njegova starša sta prišla v Združene države Amerike v velikem valu irskega priseljevanja v 19. stoletju ter se poročila v Waterburyju. Patrick je delal kot livar v vročini in škodljivih hlapih livarne medenine. Mary je rodila 13 otrok, od katerih jih je šest umrlo v zgodnji mladosti, tako da je Michael odraščal s štirimi sestrami in dvema bratoma. Življenje ni bilo lahko, zlasti za katoliške priseljenske družine, ki so se pogosto soočale s predsodki, družbenim izključevanjem ter finančnimi in socialnimi zapostavljenostmi. Mladi Michael je tako že od malih nog izkušal žalost, protikatoliško nestrpnost in revščino. Vendar ga je pri življenju ohranjala njegova vera. Doma in v cerkvi se je naučil ter sprejel ljubezen, vero, pogum, molitev in dajanje ljubezni do Boga pred kakršnekoli zemeljske nagrade.

Michael je obiskoval javne šole v delavskih soseskah Waterburyja. Kot dober učenec je bil znan po »odličnem vedenju in uspešnosti pri študiju«. Pri 13 letih, kmalu po ameriški državljanski vojni, je šolanje zaključil tri leta prezgodaj in začel delati na oddelku za izdelavo žlic v tovarni medenine, da bi družini zagotovil nekaj dodatnih dolarjev.

Leta 1868 je šestnajstletni Michael zapustil dom, da bi sledil Božjemu klicu v duhovništvo. Njegova semeniška vzgoja je bila bogata in raznolika ter je potekala v dveh državah in štirih semeniščih, pri čemer so ga izobraževali pripadniki treh redovnih skupnosti: v dobrodelnost usmerjeni lazaristi, akademsko zahtevni jezuiti in sulpicijanci, izkušeni vzgojitelji škofijskih duhovnikov.

V času svojega oblikovanja so posebej izstopali njegove osebne vrline, skrb za druge in sposobnost, da je dobro uporabljal od Boga dane intelektualne darove. Na kolidžu sv. Hijacinta v kanadskem Quebecu je prejel nagrado za svojo marljivost pri študiju. Akademsko se je odlikoval tudi v semenišču Naše Gospe Angelov v Niagarskih slapovih v zvezni državi New York ter v semenišču sv. Marije v Montrealu.

Junija 1873 je družino prizadela tragedija, ko je umrl njegov oče, kar je skoraj omajalo poklicno pot dvajsetletnega Michaela. Vrnil se je v Waterbury na pogreb in ni vedel, ali bo moral zapustiti semenišče ter se vrniti na delo v tovarno, da bi preživljal družino. Po Božji previdnosti je posredoval škof iz Hartforda. Ker je v Michaelu prepoznal izjemen duhovniški potencial, mu je zagotovil finančno pomoč za vstop v semenišče sv. Marije v Baltimoru. Tam je bil imenovan za zakristana, kar je potrjevalo njegov sloves pobožnega in urejenega bogoslovca. Svetost pa ga ni delala odmaknjenega od ljudi. Spominjali so se ga po njegovem smislu za humor in tudi po navdušenju nad takrat še razmeroma novo igro baseballa.

Po štirih letih študija ga je 22. decembra 1877 v zgodovinski baltimorski stolnici Marijinega vnebovzetja, prvi stolnici v Združenih državah Amerike, posvetil nadškof James Gibbons, poznejši kardinal. Nekaj dni pozneje je oče Michael J. McGivney v navzočnosti svoje ovdovele matere daroval svojo prvo javno sveto mašo v cerkvi Brezmadežnega spočetja v Waterburyju. Tako je začel svoje življenje duhovnika, poklic, ki je bil hkrati zahteven in poln dela, v času, ko je bila pričakovana življenjska doba duhovnikov komaj okoli štirideset let.

Desetletja pred svojim časom je imel oče McGivney izjemen občutek za edinstveno poklicanost, potrebe in potencialne prispevke laikov, zato je svoje vernike pritegnil v življenje in dejavnosti župnije. To spoštovanje do laikov je očeta McGivneyja leta 1882 pripeljalo do ustanovitve Kolumbovih vitezov (*Knights of Columbus*), bratovske organizacije za katoliške moške.

Mladi duhovnik je oblikoval način za utrjevanje katoliške vere moških in njihovih družin, medtem ko jim je hkrati zagotovil finančno zaščito v primeru smrti hranitelja družine. Dobro je vedel, da ohranjanje družin skupaj pomaga tako pri časnih (gmotnih) kot pri duhovnih potrebah. V tistem času so se družine brez finančne podpore pogosto razpadle, kar je ogrožalo tako celovitost družine kot tudi – glede na to, kam so bili poslani posamezni družinski člani – njihovo vero. Njegova nova bratovščina je bila zasnovana z namenom, da katoliškim moškim ponudi alternativo protikatoliškim tajnim družbam, ki so sícer ponujale družbeno in poklicno napredovanje, a so jih hkrati oddaljevale od vere.

Oče McGivney je predlagal, da se nova skupina poimenuje po Krištofu Kolumbu. Kolumb, ki je bil v tistem času splošno cenjen kot junaški odkritelj Novega sveta, naj bi poudaril globoke korenine katoličanov v Ameriki in dolgo zgodovino katoliške evangelizacije na tej polobli.

29. marca – na dan, ki ga vsako leto praznujejo kot Dan ustanovitelja – je zakonodajno telo države Connecticut podelilo ustanovno listino, s katero so bili Kolumbovi vitezi ustanovljeni kot pravna oseba.

Ime »Vitezi« je pritegnilo veterane ameriške državljanske vojne v skupini, ki so v zaščiti vere, družinskih financ ter državljanskih in verskih pravic katoličanov videli žlahtna načela viteštva. Eden od ustanovnih članov je zapisal, da je bil oče McGivney »s strani 24 moških, katerih srca so bila polna veselja in hvaležnosti, razglašen za ustanovitelja; pri tem so se zavedali, da bi jim brez njegovega optimizma, njegove volje do uspeha ter njegovih nasvetov spodletelo.«

V pismu duhovnikom svoje škofije je oče McGivney zapisal, da je bil njegov prvi cilj pri ustanovitvi Kolumbovih vitezov »preprečiti ljudem vstopanje v tajne družbe tako, da našim članom ponudimo enake, če ne celo boljše ugodnosti.« Njegov drugi namen pa je bil »združiti moške naše vere po celotni škofiji Hartford, da bi s tem pridobili moč za medsebojno pomoč v času bolezni; za zagotovitev dostojnega pokopa in za nudenje denarne pomoči družinam pokojnih članov.«

Prvotni načeli reda sta bili edinost in dobrodelnost. »Edinost z namenom pridobivanja moči za medsebojno dobrodelnost med življenjem ter za izkazovanje finančne pomoči tistim, ki jih moramo žalujoči zapustiti,« je zapisal oče McGivney. Načeli bratstva in domoljubja sta bili dodani pozneje. Ustanovitelj je viteze vodil k temu, da so se soočili s številnimi izzivi, ki so pestili katoliško družinsko življenje – revščino, prezgodnjo smrtjo, tajnimi družbami in protikatolištvom – ter imeli prilagodljivost za prevzemanje drugih dolžnosti v prihodnosti. Vizionarsko naravnan k rasti je župnike v Connecticutu prijazno prosil za pomoč »pri ustanovitvi sveta v vaši župniji.«

V znak spoštovanja, ki so ga prvi vitezi gojili do vodstvenih sposobnosti očeta McGivneyja, so ga želeli izvoliti za vodjo novega reda. Vendar je skromni duhovnik vztrajal, da mora laično organizacijo voditi laik. James T. Mullen, veteran državljanske vojne, je bil izvoljen za prvega vrhovnega viteza, oče McGivney pa je prevzel mesto vrhovnega tajnika. Dve leti pozneje, ko je delovanje reda že stalo na trdnih temeljih, je oče McGivney odstopil s svojega izvršnega položaja in postal vrhovni kaplan ter pojasnil, da je njegova prva dolžnost do reda ta, da služi kot duhovnik.

Oče McGivney je bil imenovan za kaplana (pomočnika župnika) pri cerkvi sv. Marije, prvi katoliški župniji v živahnem pristaniškem mestu New Haven. Tam se je soočil s številnimi izzivi: pomanjkanjem duhovnikov, župnijskimi dolgovi, boleznimi in sovražnostjo do katoličanov. Cerkev je postala tarča protikatoliških posmehov, kar lepo ponazarja naslov v časopisu New York Times: »Kako je aristokratsko avenijo skazila stavba rimske cerkve.« V takšnem okolju je oče McGivney z veliko obzirnostjo in modrostjo vzdrževal dobre odnose z nekatoličani, hkrati pa si prizadeval, da sovražno družbeno ozračje ne bi omajalo vere njegovih vernikov.

Ker je bil znan po svojem preudarnem svetovanju in je imel pomembno vlogo pri številnih spreobrnjenjih v katoliško vero, je imel oče McGivney poseben dar dotakniti se človeških src in voditi duše k Bogu.

V odmevnem primeru, ki je bil deležen velike medijske pozornosti, je duhovno spremljal Jamesa »Chipa« Smitha, enaindvajsetletnega katoličana, obsojenega na smrt zaradi uboja policista v vinjenem stanju. Oče McGivney ga je več mesecev vsak dan obiskoval v mestnem zaporu ter mu nudil duhovno vodstvo, molitev in daroval sveto mašo. To pastoralno delo je globoko zaznamovalo mladega obsojenca. Njegova notranja sprememba je bila tako očitna, da so jo pohvalili celo krajevni časopisi.

Na dan usmrtitve je po maši duhovnika preplavila velika žalost. Smith ga je tolažil z besedami: »Oče, vaša sveta duhovniška služba mi je omogočila, da se smrti približam brez najmanjšega strahu. Ne bojte se zame; zdaj se ne smem zlomiti.« Oče McGivney ga je spremljal do zadnjega trenutka, skupaj z njim molil in ga blagoslovil pod vislicami.

S pravim duhovniškim srcem je spremljal ljudi vseh starosti in življenjskih razmer v njihovem trpljenju in negotovosti ter vedno iskal praktične načine, kako jim pomagati. Čeprav je bila njegova prva skrb vedno vera njegove črede, je pozorno spremljal tudi družinske, socialne, finančne, državljanske in širše družbene probleme. Njegova močna in hkrati pomirjujoča drža je govorila tako o Božji pravičnosti kot o njegovem usmiljenju. Ljudje so se spontano zbirali okoli njega zaradi njegove zadržane, vendar prisrčne osebnosti. Da bi za svojo marljivo in večinoma revno skupnost zgradil živahno župnijsko življenje, je organiziral gledališke predstave, izlete in sejme ter ponovno oživil društvo za pomoč pri premagovanju alkoholizma.

Po pričevanju enega od njegovih sodobnikov je bilo življenje očeta McGivneyja »odprta knjiga, katere strani je lahko bral vsak. Vpliv njegove dejavne, energične in goreče osebnosti je marsikaterega izgubljenega človeka pripeljal v Božjo hišo, nazaj k veri njegove mladosti in k svetemu zakramentu pokore, kjer se je z vero, kesanjem in ponižnostjo spravil s svojim nebeškim Očetom. Oče McGivney je bil predvsem človek dejanj. Njegova energija ni nikoli mirovala, vedno je iskala nove možnosti delovanja, in prav tej njegovi naravnanosti dolgujemo nastanek Kolumbovih vitezov.«

V članku z naslovom »Osebnost očeta McGivneyja« je neki duhovnik njegovo držo opisal skoraj mistično: »To je bil obraz duhovnika in to pove vse. Bil je obraz čudovitega notranjega miru. Na njem ni bilo nič trdega, čeprav je izražal izredno moč.« Podobno je neki laik zapisal, da so očeta McGivneyja zaradi njegovega mirnega in pomirjujočega glasu pri pridigah prihajali poslušat celo nekateri nekatoličani.

Kot človek daljnovidne vizije je tesno sodeloval z vodilnimi katoliškimi možmi v mestu. Zbral jih je v kleti cerkve sv. Marije, kjer so začeli razvijati zamisel o katoliški bratovski podporni družbi. Novi red naj bi pomagal možem ohraniti vero, dokazati, da je mogoče biti hkrati dober katoličan in dober ameriški državljan, ter finančno podpreti družine, ki so izgubile svojega hranitelja. Tako bi varoval ne le njihovo materialno blaginjo, ampak tudi družinsko enotnost, katere razpad bi lahko ogrozil njihovo vero.

Kot je dejal eden izmed njegovih župljanov: »Bil je mož ljudstva. Goreče si je prizadeval za blaginjo ljudi in vsa dobrota njegove duhovniške duše se je najmočneje kazala v njegovih neutrudnih prizadevanjih za izboljšanje njihovih življenjskih razmer.«

Ko je ustvaril uspešno in živahno župnijsko skupnost, je bil iz župnije sv. Marije v New Havnu premeščen za župnika župnije sv. Tomaža v Thomastonu. Žalost med njegovimi župljani je bila zelo velika. Novinar, ki je poročal o njegovi zadnji maši v cerkvi sv. Marije, je zapisal:

»Zdelo se je, da še nikoli nobena zbrana množica ni bila tako ganjena ob slovesu duhovnika, kot je bila velika množica, ki je včeraj napolnila cerkev sv. Marije. Nekateri navzoči so glasno jokali, drugi pa niso mogli zadržati ihtenja.«

Novembra 1884 je bil oče McGivney imenovan za župnika cerkve sv. Tomaža v Thomastonu, industrijskem mestu, oddaljenem več kot 30 milj od New Havna, ki je dobilo ime po znanem izdelovalcu ur Sethu Thomasu. Župnija je služila predvsem delavskim družinam, ki so imele le malo drugih opor poleg svoje vere. Oče McGivney je v duhu molitve sprejel novo poslanstvo, pustil za seboj sedem let dela v župniji sv. Marije ter se iz živahnega New Havna preselil v manjši Thomaston.

Pri svoji zadnji maši v cerkvi sv. Marije se je ganljivo poslovil od množice župljanov, ki je napolnila cerkev:

»Sedem let sem bil med vami ter z vami delal in se trudil. Kamor koli bom šel, bodo ljudje iz župnije sv. Marije vedno imeli najlepše mesto v mojem srcu. Kako rad bi vam izrazil svojo hvaležnost za ljubezen in naklonjenost, ki ste mi ju izkazovali. Če sem koga pri opravljanju svoje dolžnosti užalil, ga prosim odpuščanja. Ljudje sv. Marije, ki vas zdaj zapuščam, zbogom. Upam, da se bomo znova srečali v nebesih.«

Velika cerkev je bila polna hvaležnih vernikov. Nekateri so odkrito jokali in bili strtoglavno prizadeti zaradi njegovega odhoda. Po njegovi službi so se čutili bliže Bogu, zato so mu izročili tiskano zahvalo, v kateri so zapisali, da so mu njegova vljudnost, prijaznost in čistost življenja kljub številnim bremenom in preizkušnjam »pridobile ljubezen in zaupanje ljudi iz župnije sv. Marije, ki ga bosta spremljala na vsakem prihodnjem področju njegovega delovanja.«

V šestih letih svojega službovanja pri sv. Tomažu se je oče McGivney izkazal kot zgleden župnik. S svojimi župljani je vzpostavil trdne vezi in skrbel tako za njihovo duhovno kakor tudi za njihovo vsakdanje blagostanje. Poleg tega je oskrboval tudi podružnično cerkev, kamor se je vsako nedeljo vozil s konjem in kočijo, da je lahko obhajal sveto mašo na obeh krajih. Še naprej je opravljal službo vrhovnega kaplana reda, vendar je kot pravi duhovni oče in pastir duš zaupal voditeljem reda v New Havnu, da bodo nadaljevali delo, ki ga je začel med njimi. Medtem so se Kolumbovi vitezi širili in rasli tudi zunaj meja zvezne države Connecticut.

Ker oče McGivney nikoli ni bil posebej trdnega zdravja, je konec leta 1889 med pandemijo, znano kot ruska ali azijska gripa, hudo zbolel. Razvila se mu je tuberkuloza, januarja 1890 pa ga je prizadela še huda pljučnica. Mladi duhovnik je izgubljal telesne moči ravno v času, ko je njegov red doživljal novo rast in poživitev. Po številnih poskusih zdravljenja in okrevanja je bil nazadnje priklenjen na posteljo v župnišču pri cerkvi sv. Tomaža, kjer sta se njegova skrb za vernike in njegova molitev zanje le še poglobili. Potem ko je od sobrata duhovnika prejel zakramente za umirajoče, je 14. avgusta umrl, dva dni po svojem 38. rojstnem dnevu.

Pogreb v Thomastonu je pokazal, kako zelo so ljudje ljubili in spoštovali tega delavnega in svetniškega župnika. Privabil je katoličane z vsega ozemlja zvezne države, med njimi škofa, več kot sedemdeset duhovnikov ter številne civilne dostojanstvenike. Pogrebni sprevod v Waterburyju je bil takrat največji, kar jih je mesto kdaj doživelo. Žalujoči so za procesijo do družinskega groba McGivneyjevih na pokopališču sv. Jožefa najeli vse razpoložljive kočije v širši okolici.

Pogreb je razkril tudi, kako globoko osebno privlačnost je med katoličani užival red Kolumbovih vitezov. Delegacije so prišle iz skoraj vseh 57 svetov Kolumbovih vitezov, ustanovljenih v prvih osmih letih obstoja reda. Svetli zgled očeta McGivneyja je navdihnil tudi njegova mlajša brata Patricka in Johna, ki sta šla po njegovih stopinjah v duhovniški poklic in pozneje služila redu kot vrhovna kaplana.

Danes zemeljski ostanki očeta McGivneyja počivajo v poliranem sarkofagu v cerkvi sv. Marije v New Havnu, kjer je ustanovil Kolumbove viteze. Njegovo vizijo in poslanstvo nadaljuje več kot dva milijona Kolumbovih vitezov po vsem svetu, združenih v bratovščino, ki jo vodijo načela dobrodelnosti, edinosti, bratstva in domoljubja.

Ustanovitelj Kolumbovih vitezov, oče Michael J. McGivney, je bil osrednja osebnost pri razvoju katolištva v Združenih državah Amerike in ostaja vzor še danes. Njegov zgled dobrodelnosti, evangelizacije in vključevanja laikov še naprej obrodi sadove ter usmerja Kolumbove viteze po vsem svetu.

V apostolskem pismu, prebranem pri maši ob njegovi beatifikaciji 31. oktobra 2020, je papež Frančišek zapisal, da sta gorečnost blaženega Michaela McGivneyja pri oznanjevanju evangelija in njegova velikodušna skrb za potrebe bratov in sester iz njega naredili »izjemnega pričevalca krščanske solidarnosti in bratske pomoči«. Sveti oče je določil njegov god na 13. avgust, na dan med rojstnim dnem očeta McGivneyja (leta 1852) in dnem njegove smrti (leta 1890).

Slovesnost beatifikacije v stolnici sv. Jožefa v Hartfordu v zvezni državi Connecticut je pomenila vrhunec dolgega postopka, ki se je začel z odprtjem postopka za kanonizacijo decembra 1997. Kmalu po tem, ko je bil marca 2008 razglašen za častitljivega Božjega služabnika, ga je papež Benedikt XVI. označil za eno ključnih osebnosti pri »osupljivi rasti« Cerkve v Združenih državah. Ob tem je dejal: »Spomnimo se izjemnega dosežka tega zglednega ameriškega duhovnika, častitljivega Michaela McGivneyja, katerega vizija in gorečnost sta vodili k ustanovitvi Kolumbovih vitezov.« Zaradi duhovne genialnosti očeta McGivneyja so Kolumbovi vitezi postali način, po katerem katoliški možje prijatelje spreminjajo v brate, brate, ki skrbijo drug za drugega.

Tako kot so se ljudje v stiski že za njegovega življenja obračali nanj po pomoč, ker so ga imeli za nekakšnega »dobrega Samarijana«, se danes k očetu McGivneyju kot nebeškemu priprošnjiku še vedno zatekajo več kot dva milijona članov Kolumbovih vitezov z družinami in številni drugi ljudje po vsem svetu. Dne 26. maja 2020 je papež Frančišek odobril odlok o čudežu, pripisanem njegovi priprošnji, s čimer je bila odprta pot k njegovi razglasitvi za blaženega. Za njegovo kanonizacijo in razglasitev za svetnika Katoliške cerkve je potreben še en uradno priznan čudež.

Tisti, ki so ga najbolje poznali, so v njem videli hkrati človeka prijetne in vedre narave ter moža z »neuklonljivo voljo« za doseganje dobrega. Skratka, ustanovitev Kolumbovih vitezov »pričuje o ljubezni, ki jo je gojil do svojih bližnjih.«

Na teh straneh boste lahko bolje spoznali očeta McGivneyja in se nam pridružili v molitvi za njegovo priprošnjo ter za njegovo kanonizacijo. Preberete lahko tudi pričevanja njegovih sodobnikov o njegovem življenju, delu in krepostih.
EN

Views: 0