V mladih letih je Benedikta, Inocenca, mikal vojaški stan, a si je vendar najprej izbral pravni študij, v Neaplju doktoriral, potem pa se je odločil za duhovniški poklic. Še zelo mlad je postal kardinal, a je kljub sijajni in strmo vzpenjajoči se »karieri« živel zelo asketsko, zgledno, bil je preprost, mil in radodaren do revnih, do sebe in klera pa zelo strog. Kot legat v Ferrari v zadnjih letih tridesetletne vojne, ko so čete plenile med ubobožanim ljudstvom, si je pridobil ime »oče revnih«. Zaradi svoje strogosti pa je bil pri marsikom tudi osovražen. Še preden je postal papež, se je tako zameril francoskemu kralju Ludviku XIV., ker je zavzel ostro stališče do njegove nesramnosti do papeža in Cerkve ter obsojal njegov način življenja. Zato se ne smemo čuditi, da je Francija nasprotovala njegovi izvolitvi za papeža. Kot 240. naslednik apostola Petra je zasedel njegov sedež leta 1676. Premočrtnost, odprtost in neomadeževano življenje so glavne značilnosti njegovega papeževanja. Razumljivo, da je bil v tistem čudnem in razuzdanem času marsikomu temeljito izpraševanje vesti: boril se je proti nepotizmu, reformiral je več uradov v kuriji, uredil finance v cerkveni državi in bil neizprosen zagovornik papeške avtoritete. Spor s francoskim kraljem se je nadaljeval, saj je ta skušal oblikovati državno cerkev v Franciji. Papež ni hotel potrditi škofov, ki jih je imenoval kralj, kralja pa je za nekaj časa celo izobčil. Ves čas svojega papeževanja si je Inocenc tudi prizadeval, da bi Evropo ubranil pred Turki, ki so bili takrat neprestano na pohodu. Uspelo mu je, da je povezal med seboj nekatere evropske vladarje, s pomočjo katerih je bila 12. decembra 1683 dosežena pomembna zmaga nad Turki pred Dunajem, zaradi katere je prišlo tudi do propada turške vladavine na Ogrskem. Inocenca je ljudstvo še za življenja častilo kot svetnika, predvsem zaradi njegovega zglednega življenja, saj velja za enega najbolj vzornih papežev, o katerem so tudi nekatoličani govorili z največjim spoštovanjem. Razlog, da je do njegove beatifikacije prišlo tako pozno, pa je bilo predvsem nasprotovanje Francije, ki nikakor ne more pozabiti njegovega spora z Ludvikom XIV.
Ime: Njegovo krstno ime je Benedetto Odescalchi. Ime Benedikt izhaja iz latinske besede benedictus, ki pomeni »blagoslovljen«, Inocenc pa v latinščini pomeni »nedolžen, brez greha«.
Rodil se je 19. maja 1611 v Comu v Italiji, umrl pa 12. avgusta 1689 v Rimu.
Družina: Izhajal je iz bogate in pobožne trgovske družine. Njegov oče je bil Livio Odescalchi, mati pa Paola Castelli. Njegov brat je postal škof v Novari v Italiji.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Papeža Inocenca XI. so še za življenja večkrat portretirali, zato imamo več njegovih pristnih upodobitev. Zanj najbolj značilen je bil podolgovat obraz, ki ga krasijo brki in bradica. Po postavi je bil velik in vitek, vedno je nosil papeški ornat in tiaro. Upodabljajo ga tudi, kako kleči pred Brezmadežno.
Beatifikacija: Papež Pij XII. ga je 7. oktobra 1956 razglasil za blaženega.
Goduje: 12. avgusta. Vir
V Rimu, blaženi Inocenc XI., papež, ki je modro vodil Cerkev, čeprav je trpel od hudih bolečin in težav. Vir
Če bi hotel vsem ugajati, ne bi bil Kristusov apostol,« je zapisal sveti Pavel. Po tem načelu je ravnal papež Inocenc XI., ki je bil branilec svobode Cerkve proti nasilju razbrzdanega francoskega kralja Ludvika XIV., ki so mu pravili ‘sončni kralj’. Bil je kos vsem diplomatskim spletkam, mož, ki je klečal samo pred božjim Veličastvom, nikoli pa pred mogočniki tega sveta.
Inocenc XI. je bil v vsakem pogledu najpomembnejši papež 17. stoletja. Preden je postal papež, se je imenoval Benedetto Odescalchi in luč sveta je zagledal 19. maja 1611 v severnoitalijanskem mestu Como. Mikal ga je vojaški stan, a si je izbral študij prava, ki ga je končal v Neaplju z doktoratom, potem pa se je nenadno odločil za duhovniški poklic. Živel je zgledno, bil je pošten in preprost, odlikoval se je v dobrodelnosti. Ko mu je bilo komaj štiriintrideset let, je že postal kardinal. Ko je francoski kralj Ludvik XIV. hotel papeža vpreči v voz svoje absolutistične politike, je bil kardinal Odescalchi njegov odločen nasprotnik. Kralj mu je to zameril. Ko naj bi Odescalchi leta 1670 postal papež, ga je Francija odklonila.
V novem konklavu leta 1676 je bilo treba čakati dva meseca, da je Ludvik XIV. njegovi izvolitvi nehal nasprotovati.
Kot papež se je zapisal v zgodovino po tem, da je obsodil zmotne nazore kvietizma, naziranja, da je prava krščanska popolnost v popolnem miru in pasivnosti duše, ter laksizma, moralnega nauka, po katerem je pravilno to, kar je lažje. Najhujše spore je imel s francoskim kraljem Ludvikom XIV. Ta je leta 1681 vsilil štiri ‘galikanske člene’, ki poudarjajo, da je kralj v vseh časnih zadevah od cerkvene oblasti neodvisen, papeževa oblast pa je – celo v odločitvah učiteljske službe – na njegovem ozemlju omejena. »Sinovi moje matere so se bojevali proti meni,« je zapisal papež Inocenc XI. na začetku svojega pisma, v katerem je ‘galikanske člene’ odločno zavrnil.
Papež Inocenc XI. je Cerkev vodil trinajst let in ves čas si je prizadeval, kako bi Evropo ubranil pred turškimi vdori. V več let trajajočih pogajanjih mu je uspelo, da je prišlo do zveze med Poljsko in avstrijskim cesarjem, kateri so se nato pridružile še Benetke in Rusija. Vso krščansko Evropo je pozival k molitvi. Turško vojsko, ki je štela 160.000 mož, je združena vojska Poljakov, cesarja in državnih stanov 12. septembra 1683 pred Dunajem do nog potolkla. Evropski zahod je bil rešen. »Tvoja desnica, Gospod, je premagala sovražnika,« je dal Inocenc XI. vtisniti na spominske kovance in za vso Cerkev zapovedal poseben praznik v čast Marijinemu imenu.
Po svetniškem življenju je Inocenc umrl 12. avgusta 1689. Svojega velikega prednika je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1956.
Osebno ime Inocenc je pri nas neznano in imenoslovec Janez Keber ga v svojem Leksikonu imen niti ne omenja. Vir
V mestu Falari (v Italiji), trpljenje svetega Gracílijana in Felicíssime (26.maj), device, ki so ju zaradi Kristusa najprej s kamni, bili po ustih, nato pa oba, željna mučeniške krone, prebodli z mečem. († ok. 270) Vir
Pri Augsburgu so bili pod namestnikom Pertinákom mučeni: Kviriákus (Quiriacus), Lárgio, Krescéncijan, Júlijana, Evtihijan, Karito, Filadelfus, Petrus, Nimonia (Nimmia), Diomeda, Leonid in Agape z drugimi dvajsetimi. Vir
V Barbastru (blizu Huesce [uéske] v Aragóniji, na Španskem), blaženi Sebastijan Calvo Martínez [kalvó martínes], duhovnik, in pet tovarišev, mučencev, ki so bili redovniki iz Kongregacije misijonarjev Brezmadežnega Srca Marije in so v krutem preganjanju proti Cerkvi dobojevali slaven boj. († 12. avgust 1936)
Imena ostalih so: Gregor Chirivas Lacamba, Jožef Pavón Bueno, Nikazij Sierra Ucar, Peter Cunill Padrós in Venčeslav Clarís Vilaregut Vir
V mestu Nam Đinh (v Vietnamu), sveti mučenci: Jakob Đo Mai Nam, duhovnik, Anton Nguyen Đich, poljedelec, in Mihael Nguyen Huy My, zdravnik, ki so bili po strašnem mučenju obglavljeni pod cesarjem Minh Mang zaradi Kristusa. Vir
Zavetnica salezijank; za srečen porod
Atributi: redovno oblačilo salezijank
Imena: Ivana Frančiška, Ivana, Frančiška, Amalija, Malka..
Rodila se je leta 1572 v globoko verni plemiški družini v Dijonu. Dvajsetletna se je poročila z možem, ki jo je ljubil in spoštoval. Njun zakon je bil srečen, Ivana pa je vseskozi imela čut tudi za reveže, onemogle in bolnike; njen grad je imel poseben vhod in sprejemnico samo zanje. Prva hujša preizkušnja jo je doletela, ko ji je po osmih letih zakona mož nesrečno umrl in jo pustil samo s štirimi otroki. Začele so se vrstiti preizkušnje, Ivane pa niso strle, saj je še bolj skrbela za zapuščene reveže. Vsa se je posvetila molitvi in pokori; imela pa je vseskozi hude notranje preizkušnje. Njen duhovni vodja je postal sveti Frančišek Saleški. Po njegovih navodilih je ustanovila »red obiskanja« ali salezijank, kakor jih je imenovalo ljudstvo. »Zvestoba Bogu je v popolni vdanosti njegovi sveti volji, v prenašanju vsega, kar njegova dobrota dopušča v našem življenju, ter v izpolnjevanju vseh naših dolžnosti, še posebej molitve; z ljubeznijo in zaradi ljubezni. V molitvi se moramo z našim Gospodom Bogom pogovarjati zelo preprosto, po domače, mu povedati, kakšne so naše potrebe, pri tem pa ostati ubogljiv za vse, kar želi morda iz nas narediti. Moliti moramo z veliko ponižnostjo in zavestjo nepomembnosti pred Bogom. Na pomoč moramo poklicati Svetega Duha in našega dobrega angela ter potem ostati v božji navzočnosti, polni vere, da je v nas, bolj kot mi sami v sebi. Prav nič ni narobe, če molimo brez besed ali refleksije, kajti uspeh molitve ni odvisen ne od besed ne od proučevanja. Odvisen je zgolj od preprostega dvigovanja misli k Bogu; bolj ko so preproste in prečiščene, zanesljivejši je ta uspeh. Med molitvijo se nikoli ne smemo ustavljati pri svojih grehih. Misel na to, kako bi se pred Bogom opravičevali zanje, nas namreč samo raztresa.«
»Bila je polna vere in vse življenje so jo mučile skušnjave proti njej. Imela je toliko raznih skušnjav, da jo je pogled v lastno dušo osupnil kakor podoba pekla. Kljub vsemu trpljenju njen obraz nikoli ni izgubil vedrine in je neomajno ostala zvesta Bogu. Zato jo imam za najsvetejšo dušo, kar sem jih kdaj srečal.« (sv. Vincencij Pavelski) »Mislim, da je še eno mučeništvo, mučeništvo ljubezni. Bog ohranja pri življenju svoje služabnike in služabnice, da se žrtvujejo za njegovo čast. Tako so mučenci in spoznavalci obenem. Mislim, da so hčere obiskanja poklicane za tako mučeništvo … Recite Bogu vedno ‘da’, pa ga boste doživljale. Božja ljubezen namreč zabode svoj meč v najbolj skrite globine duše in nas loči od nas samih … To mučeništvo traja od trenutka, ko se podarimo Bogu brez pridržka, pa do konca življenja. To velja samo za velikodušne osebe, ki v zvestobi božji ljubezni ničesar ne obdržijo zase.« Sveta Ivana Frančiška de Chantal (Šantalska), redovnica, goduje 12. avgusta. Vir
Martirologij hvali svetost Ivane Šantalske, ki ji gre kot »devici, ženi, vdovi in redovni ustanoviteljici«. Potem ko ji je še mladi umrl mož, je zaobljubila večno devištvo in se posvetila krščanski vzgoji svojih otrok. O njeni svetosti in globokem kontemplativnem molitvenem življenju priča tudi dejstvo, da si je z razbeljenim železom vtisnila nad srce ime Jezus. Zlasti v zadnjih letih življenja je morala izkusiti veliko trpljenja in preizkušenj.
Ime: Ivana izhaja iz hebrejskega Jehohanan, Johanan, kar pomeni: »Jahve, Bog je milostljiv«; Frančišek pa izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«.
Rodila se je 28. januarja 1572 v Dijonu v Franciji, umrla pa 13. decembra 1641 v Moulinsu v Franciji.
Družina: Rodila se je v globoko verni plemiški družini, njen oče Bénigne Frémyot je bil predsednik burgundskega parlamenta, mati je bila Marguerite de Berbisey. Imela je še starejšo sestro Marguérite in mlajšega brata Andreja. Poročila se je z baronom Christopherjem de Chantalom in rodila šest otrok. Po desetih letih srečnega zakona se ji je mož smrtno ponesrečil.
Duhovni voditelj: ženevski škof sv. Frančišek Saleški.
Skupnost: Skupaj s sv. Frančiškom Saleškim je 6. junija 1610 v Annecyju ustanovila družbo obiskovalk – vizitadink, ki si je kasneje nadela ime red »Marijinega obiskanja«. Njihov prvotni namen je bila skrb za bolnike in reveže, pozneje pa tudi vzgoja ženske mladine. Red ima danes okoli 130 samostanov po vsem svetu, največ v Evropi.
Kreposti: Ivana je imela vse življenje močan čut za reveže in bolnike, ki jih je sprejemala na svojem domu, jim stregla in zanje skrbela. Po smrti moža pa se jim je vsa posvetila; veliko je molila in delala pokoro. Morala je prestati veliko poniževanj in tudi notranje preizkušnje, bila pa je deležna tudi videnj in mističnih doživetij.
Dela: Njena pisma so polna globoke duhovne vsebine.
Upodobitve: Ohranjen je njen portret, ki je bil narejen še za njenega življenja in jo kaže v redovnem oblačilu salezijank. Kot atribut ima skoraj vedno v roki srce oz. Jezusovo ime nad svojim srcem, včasih drži v desnici tudi knjigo.
Smrt: Umrla je na enem od svojih številnih potovanj, kjer je staknila pljučnico, po dolgem in zelo bolečem smrtnem boju.
Grob: Njeno truplo se prenesli v Annecy, kjer je pokopana skupaj s sv. Frančiškom Saleškim.
Beatifikacija: 21. novembra 1751 jo je papež Benedikt XIV. imenoval za blaženo, 16. julija 1767 pa Klemen XIII. za svetnico.
Goduje: 12. avgusta, prej 21. avgusta oz. 12. decembra.
Misel: »Imej svoje oči uprte v Gospoda in pusti, da on deluje. To je edina stvar, za katero bi moral skrbeti.«
Splet: www.visitationsisters.org Vir
Sveta Ivana Frančiška Frémiot de Chantal [fremijó de šantal], redovnica, ki je imela v krščanskem zakonu šest sinov, katere je pobožno vzgojila. Po smrti soproga je pod vodstvom svetega Frančiška Saleškega živahno pretekla pot popolnosti in vršila dela ljubezni do ubogih, predvsem do bolnih. Dala je začetke Redu od obiskanja Svete Marije, katerega je modro vodila. Njena smrt se je zgodila trinajstega decembra v Moulinsu na obrežju Alliera, blizu Niversa v Franciji. Vir
Svetopisemska hvalnica vrle žene, ki ji zaupa srce njenega moža in ki se boji Gospoda, v najpolnejši meri velja za današnjo svetnico Ivano Frančiško Fremiot de Chantal ali Šantalsko. Njeno življenje, polno preizkušenj, je rodilo veliko bogatih sadov, ker je svoje srce odprla delovanju božje milosti.
Rodila se je 28. januarja 1572 v Dijonu. Komaj osemnajst mesecev je bila stara, ko ji je umrla mati. Zdaj je oče sam prevzel vzgojo otrok. Vcepil jim je gorečo ljubezen do Boga in jih utrdil v odločnem premagovanju samega sebe. Ta očetova vzgoja je položila temelje za stavbo Ivanine svetosti.
Po očetovi volji se je dvajsetletna poročila in osem let živela v najsrečnejšem zakonu. Z možem, ki mu je bila v vsem močna opora, sta jo vezala popolno medsebojno razumevanje in neskaljena ljubezen, katere sad je bilo šest otrok. Mož je moral večkrat za dalj časa oditi zdoma, zato je na njenih ramah poleg vzgoje otrok slonela še skrb za gospodarstvo. Z močno roko in možato odločnostjo, obenem pa z materinsko nežnostjo je vodila veliko družino otrok in poslov. Zjutraj je zgodaj vstajala in bila najprej z vsemi pri maši, nato se je začelo dnevno delo. Posli so jo imeli tako radi, da ves čas, ko je ona vodila dom, nobeden ni zapustil hiše.
V njeno srečno življenje je kot strela z jasnega prišla vest o smrti ljubljenega moža, ki ga je prijatelj po nesreči ubil na lovu. Osemindvajsetletni vdovi je krvavelo srce, toda prav v teh težkih trenutkih se je z močno voljo vedno znova dvigala k Bogu. Mirno in vdano je ponavljala: »Bog dela vse iz usmiljenja.« Verovala je v božjo ljubezen, ki se skriva za tem udarcem. Prav v tem času je srečala na svoji življenjski poti svetnika, ki ji je kot duhovni voditelj pokazal pot, po kateri jo hoče Bog voditi. To je bil Frančišek Šaleški. Po njegovih nasvetih je sredi družinskega življenja naglo napredovala v svetosti. Uredila si je delo in molitev tako, da ji pobožnost ni bila v oviro, temveč v pomoč pri izvrševanju stanovskih dolžnosti. Premagovala je svojo osorno in gospodovalno naravo in vse svoje napake. Skušala je biti do vseh dobra.
Bog ji je poslal tudi hude notranje preizkušnje: mučili so jo verski dvomi in duševna zapuščenost. Vse to jo je pripravljalo na nove velike naloge, ki jih ji je Bog namenil. Vedno jasneje je spoznavala božjo voljo, da se mu popolnoma posveti kot redovnica. Ko je poskrbela za svoje otroke, se je temu božjemu klicu odzvala. Po dogovoru s sv. Frančiškom Šaleškim je sklenila, da bo ustanovila novo redovno družbo, v kateri ne bo strogih zunanjih pokor, pač pa bodo morale sestre gojiti toliko večjo notranjo pokoro in služiti Bogu v premagovanju samih sebe. Njena redovna družba, ki si je privzela ime red Marijinega obiskanja (vizitatinke), je bila ustanovljena leta 1610, Cerkev pa jo je potrdila leta 1618.
Za ustanovitev in duhovno usmeritev reda ima veliko zaslug sv. Frančišek Šaleški, Ivanin duhovni voditelj, toda Ivana je redu dala neizbrisen pečat s svojo osebnostjo. Ko je postala redovnica, ji je bilo 38 let, v samostanu je živela še 31 let. Kot močna žena je uspešno vodila mlado redovno družbo vse do smrti 13. decembra 1641. Rimski martirologij (svetniški koledar) jo slavi zaradi njene svetosti, v kateri se je odlikovala v štirih stanovih: kot devica, žena, vdova in redovnica. Vir
Sveta Ivana Frančiška Šantalska se je rodila 28. januarja 1572 v Dijonu v Franciji. Komaj osemnajst mesecev je bila stara, ko ji je umrla mati. Oče sam prevzel vzgojo otrok in jim vcepil gorečo ljubezen do Boga.
Po očetovi volji se je dvajsetletna poročila in osem let živela v najsrečnejšem zakonu. Z možem, ki mu je bila v vsem močna opora, sta jo vezala popolno medsebojno razumevanje in neskaljena ljubezen. Rodilo se jima je šest otrok. Mož je bil mož večkrat dalj časa zdoma, zato je poleg vzgoje otrok skrbela še za gospodarstvo. Z močno roko in možato odločnostjo, obenem pa z materinsko nežnostjo je vodila veliko družino otrok in poslov. Zjutraj je zgodaj vstajala in bila najprej z vsemi pri maši, nato se je začelo dnevno delo.
Ko je bila stara 28 let je njen mož tragično umrl v lovski nesreči. Krvavelo ji je srce, toda prav v teh težkih trenutkih se je z močno voljo vedno znova dvigala k Bogu. Mirno in vdano je verovala v Božjo ljubezen in ponavljala: »Bog dela vse iz usmiljenja.«
Prav v tem času je Sveta Ivana Frančiška Šantalska srečala na svoji življenjski poti svetnika, ki ji je kot duhovni voditelj pokazal pot, po kateri jo hoče Bog voditi. To je bil Frančišek Šaleški. Po njegovih nasvetih je sredi družinskega življenja naglo napredovala v svetosti. Uredila si je delo in molitev tako, da ji pobožnost ni bila v oviro, temveč v pomoč pri izvrševanju stanovskih dolžnosti. Premagovala je svojo osorno in gospodovalno naravo in vse svoje napake. Skušala je biti do vseh dobra.
Bog ji je poslal tudi hude notranje preskušnje: mučili so jo verski dvomi in duševna zapuščenost. Vse to jo je pripravljalo na nove velike naloge, ki jih ji je Bog namenil. Vedno jasneje je spoznavala božjo voljo, da se mu popolnoma posveti kot redovnica. Ko je poskrbela za svoje otroke, se je temu božjemu klicu odzvala. Po dogovoru s sv. Frančiškom Šaleškim je sklenila, da bo ustanovila novo redovno družbo, v kateri ne bo strogih zunanjih pokor, pač pa bodo morale sestre gojiti toliko večjo notranjo pokoro in služiti Bogu v premagovanju samih sebe. Njena redovna družba, ki si je privzela ime red Marijinega obiskanja (vizitatinke – salezijanke), je bila ustanovljena leta 1610, Cerkev pa jo je potrdila leta 1618.
Za ustanovitev in duhovno usmeritev reda salezijank ima veliko zaslug sv. Frančišek Šaleški, Ivanin duhovni voditelj, toda Sveta Ivana Frančiška Šantalska je redu dala neizbrisen pečat s svojo osebnostjo. Ko je postala redovnica, ji je bilo 38 let, v samostanu je živela še 31 let. Kot močna žena je uspešno vodila mlado redovno družbo vse do smrti 13. decembra 1641.
Po smrti svete Ivane Frančiške Šantalske so ji pripisovali več čudežev, ki so prispevali k njeni beatifikaciji in kasnejši kanonizaciji. Najbolj znani čudeži vključujejo naslednje primere:
Čudeži ozdravitve: Ena izmed najbolj znanih ozdravitev je bila ozdravitev ženske, ki je trpela za hudo obliko gangrene. Po molitvi k sveti Ivani Frančiški je bila čudežno ozdravljena.
Ohranjeno telo: Ko so njeno telo nekaj let po smrti izkopali, naj bi bilo nerazpadlo, kar je bilo v tistem času pogosto razumljeno kot znak svetosti.
Prikazovanja: Po poročilih se je svetnica prikazovala nekaterim redovnicam v svojem redu in jih bodrila v njihovi veri ter poslanstvu.
Ti čudeži na priprošnjo Svete Ivane Frančiške Šantalske so igrali pomembno vlogo v postopku njene kanonizacije. Njena svetost je bila prepoznana tudi zaradi njenega vpliva na red salezijank, ki je hitro rasel in se širil po Evropi, ter zaradi njenega duhovnega mentorstva, ki ga je izvajala s sv. Frančiškom Saleškim.
Sveta Ivana Frančiška de Chantal je bila kanonizirana 16. julija 1767. Kanonizacijo je izvedel papež Klemen XIII. Goduje 12. avgusta.
Danes jo častijo kot zavetnico vdov in tistih, ki se soočajo s težkimi preizkušnjami v življenju, za srečen porod. Za zavetnico jo imajo tudi vsi pozabljeni, otroci ločenih staršev.
Atributi: v roki ima srce oz. Jezusovo ime nad svojim srcem. Upodobljena je v redovni obleki salezijank.
Ime: Ivana izhaja iz hebrejskega Jehohanan, Johanan, kar pomeni: »Jahve, Bog je milostljiv«; Frančišek pa izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«.
Grob: Njeno truplo se prenesli v Annecy, kjer je pokopana skupaj s sv. Frančiškom Saleškim.
Misel: »Imej svoje oči uprte v Gospoda in pusti, da on deluje. To je edina stvar, za katero bi moral skrbeti.« Vir
Ivana (Johanna) Frančiška je bila hčerka predsednika burgundskega parlamenta Frémyota in se je pri 20 letih poročila s še mladim, premožnim in veselim baronom Christophejem de Rabutinom, baronom de Chantal, ki mu je v srečnem zakonu rodila šest otrok, od katerih so preživeli štirje. Leta 1601 je njen mož umrl v nesreči na lovu. Ta udarec usode je pobožno žensko še bolj usmeril vase; njeno življenje sta zaznamovali molitev in pokora, pojavila pa so se tudi prva mistična doživetja in videnja. Med drugim se ji je razodel njen bodoči duhovni vodnik.
Leta 1604 je Johanna-Franziska prvič srečala Franca Saleškega in v njem prepoznala človeka, ki se ji je razkril v videnju; med njima se je razvilo iskreno prijateljstvo in dopisovanje, ki se je ohranilo vse do danes. Odločila se je, da bo v prihodnje živela neporočena. Nekaj časa se je družila s karmeličankami v njihovem samostanu v Dijonu in si razjasnila svoj poklic. Svoje otroke je dala v dobre roke; njena najstarejša hči se je poročila z bratom Frančiška Saleškega in Ivana Frančiška je zdaj lahko izpolnila svojo usodo.
Ivana Frančiška je leta 1610 skupaj s Frančiškom Saleškim ustanovila red Marijinega obiskanja, salezijanske sestre – znane tudi kot vizitatorke -, katerih članice naj bi živele sveto življenje brez formalizirane strogosti drugih redov. Za sestre je pomembna individualna odločitev, da sledijo Jezusu Kristusu, in notranja askeza, ne pa izpolnjevanje zunanjih vaj; to pobožnost, ki izhaja iz Frančiška Saleškega, je podpirala tudi Ivana Frančiška. Leta 1615 je bil v Lyonu ustanovljen prvi samostan, ki so ga kmalu preselili, naslednje leto pa je sledila ustanovitev samostana v Moulinsu.
Red je hitro rasel in Ivana Frančiška je zadnja leta svojega življenja posvetila njegovi širitvi; ob njeni smrti je bilo v njem že 87 redovnih hiš, med njimi tudi samostan pri cerkvi Visitazione v Torinu, ki je bil ustanovljen leta 1638 s podporo vojvodinje. Ivana Frančiška je umrla izčrpana zaradi izčrpanosti, ki sta jo povzročila pljučnica in plevritis med vizitacijo v njenem samostanu v Moulinsu.
Krsta Ivane Frančiške od leta 1911 stoji poleg krste Frančiška Saleškega v Basiliki de la Visitation v Annecyju. Na zahtevo Francoske škofovske konference je bil spominski dan Ivana Frančiška leta 2001 prestavljen na 12. avgust. Do takrat je bil njen spominski dan 12. december, pred letom 1970 pa 21. avgust.
Kanonizacija: Ivana Frančiška je papež Benedikt XIV. beatificiral 21. avgusta 1751, papež Klement XIII. pa jo je kanoniziral 16. julija 1767.
Atributi: Duh: srce, knjiga
Zavetnica za srečen porod DE
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistični
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
V mladih letih je Benedikta, Inocenca, mikal vojaški stan, a si je vendar najprej izbral pravni študij, v Neaplju doktoriral, potem pa se je odločil za duhovniški poklic. Še zelo mlad je postal kardinal, a je kljub sijajni in strmo vzpenjajoči se »karieri« živel zelo asketsko, zgledno, bil je preprost, mil in radodaren do revnih, do sebe in klera pa zelo strog. Kot legat v Ferrari v zadnjih letih tridesetletne vojne, ko so čete plenile med ubobožanim ljudstvom, si je pridobil ime »oče revnih«. Zaradi svoje strogosti pa je bil pri marsikom tudi osovražen. Še preden je postal papež, se je tako zameril francoskemu kralju Ludviku XIV., ker je zavzel ostro stališče do njegove nesramnosti do papeža in Cerkve ter obsojal njegov način življenja. Zato se ne smemo čuditi, da je Francija nasprotovala njegovi izvolitvi za papeža. Kot 240. naslednik apostola Petra je zasedel njegov sedež leta 1676. Premočrtnost, odprtost in neomadeževano življenje so glavne značilnosti njegovega papeževanja. Razumljivo, da je bil v tistem čudnem in razuzdanem času marsikomu temeljito izpraševanje vesti: boril se je proti nepotizmu, reformiral je več uradov v kuriji, uredil finance v cerkveni državi in bil neizprosen zagovornik papeške avtoritete. Spor s francoskim kraljem se je nadaljeval, saj je ta skušal oblikovati državno cerkev v Franciji. Papež ni hotel potrditi škofov, ki jih je imenoval kralj, kralja pa je za nekaj časa celo izobčil. Ves čas svojega papeževanja si je Inocenc tudi prizadeval, da bi Evropo ubranil pred Turki, ki so bili takrat neprestano na pohodu. 
Uspelo mu je, da je povezal med seboj nekatere evropske vladarje, s pomočjo katerih je bila 12. decembra 1683 dosežena pomembna zmaga nad Turki pred Dunajem, zaradi katere je prišlo tudi do propada turške vladavine na Ogrskem. Inocenca je ljudstvo še za življenja častilo kot svetnika, predvsem zaradi njegovega zglednega življenja, saj velja za enega najbolj vzornih papežev, o katerem so tudi nekatoličani govorili z največjim spoštovanjem. Razlog, da je do njegove beatifikacije prišlo tako pozno, pa je bilo predvsem nasprotovanje Francije, ki nikakor ne more pozabiti njegovega spora z Ludvikom XIV.
Zavetnica salezijank; za srečen porod