blaženi Modest de Mieres – duhovnik, redovnik in mučenec

Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi duhovnik Modest de Mieres (Joan Bover Teixidó).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

 

Vir

Views: 6

sveti Viktor I. – papež in mučenec

sveti Viktor I. - papež in mučenecImena: Viktor, Victor, Vik, Viki, Viko, Viktorijan, Viktorin, Zmago, Zmagoslav, Viktorija
Papež Viktor I. je vodil Cerkev od 189 do 199. Najbolj znan je po svojem nastopu glede praznovanja velike noči v Mali Aziji.
V Mali Aziji, v Siriji in Mezopotamiji so obhajali veliko noč podobno kot Judje 14. nizana, ne glede na to, na kateri dan v tednu je prišel. Po ostalem krščanskem svetu so obhajali velikonočni praznik zmerom na nedeljo po 14. nizanu, da se je ohranila zvestoba evangeljskemu poročilu, da je Jezus vstal prvi dan v tednu.
Maloazijski škofje so vztrajali pri izročilu, da se obhaja spomin Gospodove smrti 16. nizana. Sklicevali so se na apostola Janeza.
Dokončno je rešil to vprašanje papež Viktor I., ki je po mnogih posvetih s škofi določil, naj se velika noč praznuje po vsem krščanskem svetu na nedeljo po 14. nizanu. Škofje v Mali Aziji pa so kljub temu vztrajali pri svojem, zato je Viktor pod kaznijo izobčenja ukazal praznovati na nedeljo. Lyonski škof sv. Irenej je glede na ostrost tega sklepa pisal papežu, da to utegne odtrgati cele pokrajine od Cerkve, zato naj ukaz umakne, saj zadeva ni verska, ampak zadeva le liturgično življenje, v katerem enotnost ni tako nujno potrebna. Papež Viktor je sklep res preklical. Kakor je znano, je pozneje obveljalo stališče, da se velika noč obhaja na nedeljo po prvi pomladanski polni luni.
Vir

– V Rimu, sveti Viktor I., papež, Afričan, ki je določil, da vse Cerkve praznujejo Veliko noč na nedeljo, ki sledi judovski pashi.
– V Rimu, rojstni dan za nebesa svetega Viktorja, papeža in mučenca, ki je kot trinajsti naslednik svetega Petra deset let vladal sveti Cerkvi in bil pod cesarjem Sevérom ovenčan z mučeništvom.
Vir

Največji praznik krščanskega bogoslužnega leta je velika noč vsakoletno spominjanje in doživljanje skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Že v apostolskem času so velikonočni praznik obhajali na različne dneve. V Mali Aziji, Siriji in Mezopotamiji so ga povezovali z judovsko pasho spominom na izhod izvoljenega ljudstva iz Egipta. Ta spomin so Judje obhajali 16. nizana (nekako sredi našega aprila), pa naj je ta datum padel na katerikoli dan tedna. Sklicevali so se na apostola Janeza, ki da je veliko noč vselej obhajal na ta dan, kakor s pravovernimi Judi vred tudi Jezus, ko je po Mojzesovi postavi obhajal velikonočno večerjo s svojimi učenci na veliki četrtek. Drugod pa so veliko noč vselej obhajali na nedeljo, ker je Jezus vstal od mrtvih v nedeljskem jutru. Držali so se nedelje, ki je prišla po 14. nizanu, dnevu, ko je Jezus umrl. Mnogi so menili, da ta različni datum praznovanja glavnega praznika škoduje krščanski edinosti.
To zadevo je sklenil urediti papež Viktor I., štirinajsti rimski škof na sedežu apostola Petra. Cerkev je vodil deset let, od leta 189 do 199. Sklical je škofe na več zborovanj, da bi mu pomagali skupno določiti datum velikonočnega praznika. Večina se jih je izreklo za praznovanje na nedeljo, v Mali Aziji pa so veliko noč še vedno hoteli obhajati 16. nizana. Papež Viktor je ukazal, naj jo praznujejo na nedeljo. Neposlušnim je zapretil s kaznijo izobčenja.
Sveti Irenej, škof v Lyonu v sedanji Franciji, doma pa iz Male Azije, je začutil, da bi ta odlok utegnil odtegniti od Cerkve cele pokrajine, enotnosti pa ne bi rodil. Zato je papežu spoštljivo pisal, naj ta odlok umakne, saj zadeva ni verska, ampak se tiče le cerkvenega življenja, v katerem edinost ni tako nujno potrebna. Tako papež Viktor s svojim odlokom, kot škof Irenej s svojim posredovalnim pismom kažeta, da je papež poglavar tudi krščanskega Vzhoda.
Papež je sklep res preklical. Prvi nicejski koncil leta 325 je ukazal: velika noč naj se v vsej Cerkvi praznuje v nedeljo po prvi pomladni polni luni. To pravilo velja še danes in po datumu velike noči, ki se iz leta v leto spreminja, se ravnajo vsi premakljivi prazniki cerkvenega ali bogoslužnega leta.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 202

blaženi Angel de Ferreries – redovnik in mučenec

Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi redovnik Ángel de Ferreries (Josep Coll Martí).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

 

Vir

Views: 5

sveti Samson iz Dola – opat in škof

sveti Samson iz Dola - opat in škofV Dolu (v Bretánji), sveti Samsón, opat in škof, ki je v Domnóniji pospeševal Evangelij in meniško disciplino, katere se je naučil v Walesu [vejlzu] od svetega Iltúda, opata.
Vir

Sveti Samson je bil škof v francoski pokrajini Bretanji, po rodu pa je bil iz Walesa na Britanskem otoku. Kot menih je prišel misijonarit na evropsko celino in ustanovil je škofijo Dol v Bretanji. Tam je umrl okoli leta 565.

Ime Samo, manj uveljavljeno ime, je po sodbi Janeza Kebra značilno slovensko ime, ki ga pri drugih narodih skoraj ne najdemo. »Njegov izvor še ni zadovoljivo razložen, njegovo pojasnjevanje pa se nujno in vedno ustavi pri prvi znani osebnosti s tem imenom. Samo se je namreč imenoval frankovski trgovec, ki je leta 623 ustanovil močno slovansko državo, v okviru katere naj bi bila poleg Čehov in polabskih Slovanov tudi slovenska Karantanija (od leta 626 dalje).« Ta zveza je razpadla leta 658.
Vir

Views: 6