sveti Lazar in Marija iz Betanije – Jezusova prijatelja

Lazar in Marija iz BetanijeZavetnik mesarjev, grobarjev, gobavih, domov za gobave, beračev
Atributi: čoln
Imena: Lazar, Laza, Lazo, Laze, Lazarija, Lazarka, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je ena cerkev sv. Lazarja (na pokopališču), podružnica župnije sv. Štefana v Postojni.
Jezus se je pogosto mudil v hiši Lazarja in njegovih sester Marije in Marte v Betaniji. Evangelist Janez nam je edini ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obuditvi od mrtvih. To se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo o Kristusovem božjem poslanstvu. Zato so Jezusovi nasprotniki, predvsem veliki zbor in farizeji sklenili, da ga spravijo s poti. Pa tudi Lazar jim je bil napoti, saj je bil premočna priča Jezusovega mesijanstva. Ljudje so prihajali v njegovo hišo, in ko so ga videli živega in zdravega, so začeli verovati v Jezusa.
Žal nimamo poročil, kaj se je po Jezusovi smrti zgodilo z Lazarjem in njegovima sestrama. Prav verjetno je bila po zmagi farizejev njihova hiša v Betaniji na seznamu osumljenih in so se farizeji gotovo znesli tudi nad njenimi prebivalci ter jih preganjali, da so se morali umakniti. Od tod dalje nam pomaga samo legenda. Ta pripoveduje, da so brat in sestri zapustili deželo ter se vkrcali na ladjo, ki jih je pripeljala v francosko pokrajino Provanso. Lazar je postal škof v Marseillu. Ker tudi ta legenda sloni na virih visokega srednjega veka, je Lazarja iz Betanije verjetno zamenjala z istoimenskim škofom iz Aixa.
Za kristjane je obuditev Lazarja eno najbolj tolažilnih poroštev, da se tudi za nas temna vrata smrti samo navidezno za zmerom zapro. V evangeliju je ob tem dogodku čudovito prikazana Jezusova človeška stran: Lazarja ni obudil v življenje samo zato, da bi se po njegovi smrti poveličal božji Sin, kakor pravi evangelist, marveč mu je bilo resnično hudo, »in se je v duhu raztožil«. Jezus je bil nad Lazarjevo smrtjo in nad žalostjo obeh sester notranje tako ganjen, da se je na zunaj opazilo.
V Betaniji še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga imenujejo Lazarjev. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevi obuditvi. Če je Lazar umrl zaradi gobavosti, je upravičeno ime redovnih družb in bolnišnic za gobavce, ki so si ga izbrale za svojega zaščitnika. Lazar je tudi patron grobarjev.
Goduje  29. julija, ponekod še po starem koledarju 17. decembra. Z njim goduje tudi njegova sestra Marija; tudi Martinega godu pa se spominjamo 29. julija.
Vir

– Spomin svetih: Lázarja, brata svete Marte, katerega je Gospod mrtvega objokoval in obudil, in Marije, njegove sestre, ki je, sede pri nogah Gospoda, poslušala njegovo besedo, medtem, ko se je Marta trudila s postrežbo.
– V Marseille-u [marséju] (na Francoskem)(?), blaženi Lazar, o katerem se bere v evangeliju, da ga je Gospod Jezus obudil od mrtvih.
Vir

Na vzhodnem pobočju Oljske gore je vas Betanija, ki je od Jeruzalema oddaljena nekaj manj kot tri kilometre. V tem kraju so bili doma Jezusovi prijatelji: Lazar in njegovi sestri Marta in Marija. Ko je hodil tod mimo, se je Jezus rad ustavil v njihovi hiši in užival njihovo gostoljubje in prijateljstvo. Na mestu, kjer je po izročilu stala ta hiša, so v 6. stoletju zgradili svetišče, od katerega je ohranjenih le še nekaj ostankov, med njimi Lazarjev grob, do katerega vodi 24 stopnic. Sedanja cerkev je bila zgrajena v letih 1952–1953. Na mozaikih v prezbiteriju in v stranskih kapelah so upodobljeni prizori Jezusovih obiskov v tej družini, predvsem pa Lazarjeve obuditve od mrtvih.
Cerkev se spominja vseh treh Jezusovih prijateljev iz Betanije: Marije in njene sestre Marte po preurejenem koledarju skupaj 29. 7., na današnji dan pa njunega brata Lazarja. Evangelist Janez nam je ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Obujenje tega prijatelja, ki je ležal v grobu že četrti dan, se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo o tem, da je Jezus napovedani Mesija, hkrati pa je bilo eno najmočnejših nagibov Jezusovih nasprotnikov, predvsem velikega zbora in farizejev, da ga spravijo s poti. »Kaj naj storimo,« so rekli, »ker dela ta človek veliko znamenj. Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj.«
Nimamo nobenih poročil, kaj se je z Lazarjem in njegovima sestrama Marijo in Marto zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. Prav verjetno je, da je bila po zmagi farizejev njihova hiša v Betaniji na seznamu osumljenih in so se farizeji po vsej verjetnosti znesli tudi nad njenimi prebivalci in jih preganjali, da so se morali umakniti. Legenda pripoveduje, da so Lazar, Marija in Marta zapustili Sveto deželo, se vkrcali na ladjo, ki jih je pripeljala v francosko pokrajino Provanso, kjer je Lazar postal škof v Marseillu. Legenda, ki je nastala v srednjem veku, je Lazarja zamenjala s škofom iz Aixa.
Obuditev Lazarja je za kristjana eno najbolj tolažilnih poroštev za to, da se tudi zanj vrata smrti zapro samo začasno. Ob tem dogodku se pokaže ne samo Jezusova Božja moč, temveč tudi njegova človeška stran, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka, tako da so navzoči rekli: »Poglejte, kako ga je ljubil!«
V Betaniji, kot že omenjeno, še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga označujejo kot Lazarjev grob. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevem obujenju; tudi vzhodna umetnost na ikonah rada upodablja ta prizor. Po nekem izročilu naj bi Lazar umrl zaradi gobavosti, zato so nekdaj bolnišnice za kužne bolezni imenovali po njem – lazareti. Cerkev sv. Lazarja na naših tleh je pokopališka cerkev v Postojni in Vodicah nad Ljubljano.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 286

sveti Olaf II. – kralj

sveti Olaf - kraljImena: Olaf, Olafij, Olafa
Rodil se je okoli leta 995 na Norveškem. Očeta ni poznal, ker ga je kmalu po njegovem rojstvu dala umoriti švedska kraljica Sigrid. Hotel ga je maščevati. Komaj dvanajstleten je že zbral skupino sorodnikov in tovarišev in se odpravil na Švedsko, toda le z zvijačo je ušel švedskim preganjalcem.
Na Finskem in Angleškem je pomagal krščanskemu kralju Aedelredu, da je spet zasedel prestol.
Preden se je vrnil v domovino, je prebil zimo med Normani v Rouenu in Poitouju. Tu je spoznal že stoletja cvetoče krščanstvo. Pred vrnitvijo na Norveško se je dal krstiti. Doma se je odločil pregnati Dance in Švede. Da je to dosegel, je moral najprej napraviti red med svojimi: ukrotil je plemenske poglavarje, odpravil razdvojenost, zaradi katere so bili Norvežani brez moči proti tujim osvajalcem. S Švedi je sklenil premirje, ko se je poročil s kraljevo hčerjo Astrido. Z Danci je imel težje delo; toda ko je bil star petindvajset let, je bil edini vladar v deželi. Potem je posvetil vso skrb pokristjanjevanju svoje domovine. Mesto Trontheim je postalo središče načrtne in velikopotezne misijonske dejavnosti. Sam je dajal živ zgled dobrega kristjana. Vsak dan je bil že navsezgodaj pri maši in se pridružil duhovnikom v molitvi v cerkvi sv. Klemena v Nidarosu. Pred veljaki je moral bežati v Rusijo. Tu je zbral vojsko, ki pa ni bila kos trikrat močnejši vojski poganskih kmetov in Dancev. Olaf je bil v bitki umorjen.
Goduje 29. julija.
Vir

Pri Olafu z Norveške sprva sicer nič ni kazalo na to, da bo kasneje kot vladar pokristjanil svojo deželo in umrl mučeniške smrti. Vzgojen je bil še v poganstvu in se je, komaj dvanajstleten, s somišljeniki odpravil na vikinške roparske pohode na Švedsko in kasneje na Finsko ter v Anglijo. Osem let je ropal in se bojeval, a je s svojimi junaštvi storil tudi marsikaj dobrega. Preden se je vrnil v domovino, da bi prevzel prestol svojega očeta, je prebil zimo med Normani v Rouenu in Poitouju. Tu se je seznanil s cvetočim krščanstvom in občudoval bojevite Normane, kako so na svojih ščitih in čeladah nosili križ, ter njihove mogočne kneze, kako so z vsem spremstvom poklekali k obhajilni mizi. To je naredilo nanj tako velik vtis, da se je dal v Rouenu krstiti nadškofu Robertu. Po vrnitvi v domovino je najprej ukrotil plemenske vladarje in dosegel enotnost, osvobodil zasedena ozemlja in sklenil premirje s Švedi. Kasneje, ko sta v deželi zavladala mir in blaginja, pa je vso svojo skrb posvetil pokristjanjevanju domovine, s čimer je začel že njegov prednik Olaf I. Pri tem so mu pomagali škofje in misijonarji iz Anglije, s katerimi je obhodil vso deželo. Mnoge je prepričal njegov zgled, saj je veliko molil in se vsak dan udeleževal svete maše. V svoji gorečnosti pa je bil velikokrat tudi nasilen: z mečem je uničeval kipe poganskih bogov in s silo preganjal poganske navade. S tem si je med trmastimi in upornimi kmeti nehote nakopal precej sovraštva, pa tudi plemstvo se mu je zaradi izgube privilegijev in strogih zakonov upiralo. Po petnajstih letih vladanja se je zato moral umakniti v Rusijo. Od tu se je poskušal z vojsko vrniti, a je bila ta v bitki pri Stiklestadu premagana, Olaf pa umorjen. Šele kruta, za mnoge mučeniška smrt, je streznila njegove rojake, ki so se hitro zavedli, da so z njim zgubili versko in narodno svobodo. Zato so ga pokopali z veliki častmi in že ob smrti se je raznesel glas o njegovem svetništvu in čudežih, ki so se godili na njegovem grobu.

Ime: Ime Olaf ali Ulf pomeni “mladika prednikov” ali tudi “božanskega rodu”.
Rodil se je okoli leta 995 na Norveškem, umrl pa 29. julija 1030 v bitki pri Stiklestadu.
Družina: Bil je sin Harolda Grenskeja, norveškega veleposestnika in kralja. Poročen je bil z Astrid, hčerko švedskega kralja.
Zavetnik: Norvežanov, rezbarjev, kraljev in priprošnjik pri težavah v zakonu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot kralja z vladarskim žezlom, jabolkom in pogosto z bojno sekiro.
Beatifikacija: za svetnika ga je leta 1164 razglasil papež Aleksander III.
Goduje: 29. julija.
Vir

V Trondheimu [trondhajmu] (na Norveškem), sveti Oláf, mučenec, kralj svojega naroda, ki je spoznal krščansko vero v Angliji in jo širil s tem, da je marljivo preganjal malikovanje. Toda nazadnje je umrl od sovražnikov, napaden z mečem.
Vir

Views: 174

sveti Kalinik – mučenec

sveti Kalinik - mučenecV Gangri (v Paflagóniji, v današnji Turčiji), sveti Kaliník, mučenec, ki je bil sežgan na grmadi.
Vir

Views: 17

sveta Marta – Lazarjeva sestra

MartaZavetnica gospodinj, služkinj, peric, kuharic…
Atributi: kuhalnica, šop ključev, posodica z mazilom, na oknu strasbourske katedrale iz leta 1350 pa ima krono, ki naj bi označevala njen izvor.
Imena: Marta, Marte, Martha, Marti, Martica, Martika …
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je ena cerkev sv. Marte, kapucinska cerkev, podružnica župnije Marijinega vnebovzetja v Kopru.
V Provansalskem mestu Tarascon je bila v 12. stoletju postavljena cerkev sv. Marte, da bi v njej častili njene domnevne relikvije. V cerkvi stoji sarkofag s številnimi reliefi, njenih kosti pa ni več.Marta je živela z bratom Lazarjem in sestro Marijo Magdaleno v Betaniji blizu Jeruzalema. Jezus je bil z njimi tesno povezan, pogosto pa je tudi bival v njihovi hiši. Marta je vedno skrbela za dobro počutje svojega gosta, nekega dne pa je potožila Jezusu, da Marija ne pomaga v gospodinjstvu, ampak samo posluša njegove besede.
Ko je umrl Lazar je Marta Jezusu priznala zvestobo, ta pa je obudil Lazarja, zaradi česar se je spreobrnilo veliko Judov. Po legendi naj bi jo Judje potem pregnali skupaj z Marijo in Lazarjem. Z ladjo so pispeli v Marseille. Marta naj bi v bližini ustanovila samostan, kjer je živela do smrti z enakomislečimi ženskami v devištvu in asketskem življenju.
Goduje 29. julija.
Gospod Bog, v sveti Marti občudujemo tvojo dobroto. Ugajala ti je njena postrežljivost, sprejmi tudi našo dobro voljo v tvoji službi. (prošnja nad darovi)
Vir

Marto bi lahko imenovali tudi Jezusovo »gospodinjo«, saj se je za vedno »vpisala« med zavetnike žena, ki pozabljajo nase, da lahko požrtvovalno skrbijo za druge. Kljub navidezni graji (»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari« in »Marija si je izvolila boljši del«) se je Jezus v njeni hiši gotovo dobro počutil in sprejemal njeno gostoljubje. Prav Marta je je kasneje, ob smrti brata Lazarja, izpovedala svojo vero in k Jezusu privedla tudi svojo sestro Marijo.
Ime: Marta izhaja iz aramejskega imena, ki pomeni »gospa, gospodinja«.
Rodila se je v času okrog Jezusovega rojstva v Betaniji pri Jeruzalemu, umrla pa v prvem stoletju, okoli l. 80 v Tarasconu v Provansi, blizu Marseilla v Franciji.
Družina: Bila naj bi najstarejša hči premožnih staršev, družina je bila spoštovana in ugledna. Imela je še sestro Marijo in brata Lazarja.
Izgon: Legendarno izročilo pravi, da so veliki duhovniki hkrati z Jezusom sklenili umoriti tudi Lazarja. Tako so njega in obe sestri nagnali v razmajan čoln brez vesel in jader ter jih pognali na valovito in vetrovno morje. Božja roka pa je čoln vodila skozi vse nevarnosti ter jih pripeljala do pristaniškega mesta Marseille na francoski obali. V bližini tega mesta naj bi Marta pozneje ustanovila samostan, kjer naj bi skupaj z enako mislečimi ženami v devištvu in asketskem življenju živela še trideset let.
Skupnost: Po Marti se imenujejo »sestre sv. Marte«, kongregacija, ki je bila ustanovljena leta1894 v Kanadi.
Zavetnica: gostoljubnosti, gospodinj, kuharic, služkinj, delavk, peric, hišnih poslov, gostilničarjev, hotelirjev, kiparjev, slikarjev; priporočajo se ji proti krvavitvam in v smrtni uri.
Izpoved vere: »Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27).
Upodobitve: Upodabljajo jo kot preprosto ženo, največkrat s plaščem in ruto na glavi. Pri sebi ima različne atribute: kuhalnico, posodico z mazilom oz. blagoslovljeno vodo, šop ključev. Včasih je ob njej zmaj (ki ga je pregnala in rešila mesto Tarascon), redke pa so upodobitve, ko drži v rokah rožni venec in knjigo.
Legenda: Malo pred smrtjo zasliši nebeško godbo in vidi, kako angeli spremljajo dušo njene sestre Marije v nebesa. Ko tudi sama zahrepeni po tem, je kmalu uslišana. Prikaže se ji Kristus in ji reče: »Pridi, preljubezniva moja! Ti si me na zemlji sprejemala v svojo hišo, jaz pa bom tebe sedaj sprejel v svoje, večno bivališče.«
Zadnje besede: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo!«
Grob: V mestu Tarascon so v 12. stoletju postavili cerkev svete Marte in v njej častili njene relikvije. Tam je v veličastni kripti še danes njen sarkofag, kosti pa ni več.
Goduje: 29. julija.
Molitev: »Gospod Bog, v sveti Marti občudujemo tvojo dobroto. Ugajala ti je njena postrežljivost, sprejmi tudi našo dobro voljo v tvoji službi.« (prošnja nad darovi)
Vir

Med redkimi iskrenimi in požrtvovalnimi prijatelji, ki so bili Jezusu zvesti ves čas njegovega zemeljskega življenja, je bila tudi družina Marte iz Betanije. Jezus je bil pri njej in njeni sestri Mariji ter bratu Lazarju vedno dobrodošel. Njihova hiša je bila kotiček, kamor se je vedno lahko zatekel, da si odpočije in naužije pristne, nenarejene domačnosti in gostoljubja. Marta, glava družine, gospodinja, mu je vselej z veseljem in največjo pozornostjo postregla in mu tako po svoje izkazala svojo vdanost in ljubezen. Jezus to ceni, zato njegovega stavka »Marija si je izvolila najboljši del« ne gre razumeti kot kritiko Martine gospodinjske vneme in skrbi. Jezus dobro ve, da se tudi za Martino »zunanjostjo« skriva iskren namen služiti Gospodu. Želi jo le opozoriti, da je treba gostu (Bogu) ne samo postreči, pač pa mu tudi prisluhniti. Marta si je te besede dobro zapomnila, saj nas ob Lazarjevi smrti preseneti s svojo globoko vero v Jezusa, Božjega Sina, in vstajenje od mrtvih. Nič ne vemo o tem, kako se je Martino življenje, življenje njenega brata in sestre končalo. Vse, kar povedo evangelisti, je, da so veliki duhovniki hkrati z Jezusom sklenili umoriti tudi Lazarja. Legendarno izročilo pravi, da so vse tri nagnali v razmajan čoln brez vesel in jader ter jih pognali na valovito in vetrovno odprto morje. Božja roka pa je čoln vodila skozi vse nevarnosti ter jih pripeljala do pristaniškega mesta Marseille na francoski obali. Tu je Lazar oznanjal Kristusa in postal škof. Marta pa je s svojo deklo Marcelo zbirala ob sebi neomožena dekleta in živela z njimi v samoti v pobožnosti in deviški čistosti.
Ime: Marta izhaja iz aramejskega imena, ki pomeni »gospa, gospodinja«.
Rodila se je v času okrog Jezusovega rojstva, umrla pa okoli leta 80.
Družina: Bila naj bi najstarejša hči premožnih staršev; imela je še sestro Marijo in brata Lazarja.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot preprosto ženo, največkrat s plaščem in ruto na glavi. Pri sebi ima različne atribute: kuhalnico, posodico z mazilom oz. blagoslovljeno vodo, šop ključev. Včasih je ob njej zmaj (ki ga je pregnala in rešila mesto Tarascon), redke pa so upodobitve, ko drži v rokah rožni venec in knjigo.
Legenda: Malo pred smrtjo zasliši nebeško godbo in vidi, kako angeli spremljajo dušo njene sestre Marije v nebesa. Ko tudi sama zahrepeni po tem, je kmalu uslišana. Prikaže se ji Kristus in ji reče: »Pridi, preljubezniva moja! Ti si me na zemlji sprejemala v svojo hišo, jaz pa bom tebe sedaj sprejel v svoje, večno bivališče.«
Marto bi lahko imenovali tudi Jezusovo »gospodinjo«, saj se je za vedno »vpisala« med zavetnike žena, ki pozabljajo nase, da lahko požrtvovalno skrbijo za druge. Kljub navidezni graji (»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari« in »Marija si je izvolila boljši del«) se je Jezus v njeni hiši gotovo dobro počutil in sprejemal njeno gostoljubje. Prav Marta je je kasneje, ob smrti brata Lazarja, izpovedala svojo vero in k Jezusu privedla tudi svojo sestro Marijo.
Izgon: Legendarno izročilo pravi, da so veliki duhovniki hkrati z Jezusom sklenili umoriti tudi Lazarja. Tako so njega in obe sestri nagnali v razmajan čoln brez vesel in jader ter jih pognali na valovito in vetrovno morje. Božja roka pa je čoln vodila skozi vse nevarnosti ter jih pripeljala do pristaniškega mesta Marseille na francoski obali. V bližini tega mesta naj bi Marta pozneje ustanovila samostan, kjer naj bi skupaj z enako mislečimi ženami v devištvu in asketskem življenju živela še trideset let.
Skupnost: Po Marti se imenujejo »sestre sv. Marte«, kongregacija, ki je bila ustanovljena leta1894 v Kanadi.
Izpoved vere: »Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27).
Zadnje besede: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo!«
Grob: V mestu Tarascon so v 12. stoletju postavili cerkev svete Marte in v njej častili njene relikvije. Tam je v veličastni kripti še danes njen sarkofag, kosti pa ni več.
Goduje: 29. julija.
Atributi: kuhalnica, šop ključev, posodica z mazilom
Zavetnica: gostoljubnosti, gospodinj, kuharic, služkinj, delavk, peric, hišnih poslov, gostilničarjev, hotelirjev, kiparjev, slikarjev; priporočajo se ji proti krvavitvam in v smrtni uri.
Cerkve: v Sloveniji je ena cerkev sv. Marte, kapucinska cerkev, podružnica župnije Marijinega vnebovzetja v Kopru.
Molitev: »Gospod Bog, v sveti Marti občudujemo tvojo dobroto. Ugajala ti je njena postrežljivost, sprejmi tudi našo dobro voljo v tvoji službi.« (prošnja nad darovi)
Splet: www.themarthas.com
Vir

Spomin svete Marte, ki je v Betaniji blizu Jeruzalema sprejela v svojo hišo Gospoda Jezusa in ob smrti brata izpovedala: »Ti si Kristus, Sin Boga, ki si prišel na svet«.
Vir

Slovenski pregovor pravi: »Gost v hišo, Bog v hišo.« Ob današnji godovnjakinji ga je treba razumeti dobesedno. Njen dom v Betaniji nad Jeruzalemom, kjer je živela skupaj s sestro Marijo in z bratom Lazarjem, je bil namreč vedno odprt za Jezusa in njegove spremljevalce. Evangelist Luka nam slika prizor, ki zaživi pred našimi očmi vselej, ko slišimo ime Marta.
Ko so potovali, piše Luka, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo. Marta pa je imela s postrežbo polne roke dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me sestra pušča samo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ga ji nihče ne bo vzel.«
Navidez zvenijo te besede kot graja Martine gostoljubnosti; če pa njeno prizadevnost presojamo v luči Jezusove napovedi vesoljne sodbe, kjer slišimo njegove pohvalne besede: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli …«, spoznamo, da je Marta ravnala pravilno. Razlagalci Svetega pisma poudarjajo, da Jezus s svojimi pohvalnimi besedami na račun Marije ni hotel podcenjevati Martine skrbnosti, želel je le poudariti, da ima skrb za zveličanje prednost pred vsem drugim.
Prisluhnimo še razlagi svetega Avguština: »Marta, bodi mirna: za svojo zvesto službo si blagoslovljena, za svoj trud si želiš plačila, počitek. Zdaj imaš veliko dela, rada bi nasičevala umrljiva telesa, četudi svetnikov. Toda ko prideš v nebeško domovino, ali boš našla popotnika, da ga sprejmeš pod streho? Ali boš našla lačnega, da mu odlomiš kos kruha? Žejnega, da ga napojiš? Bolnika, da ga obiščeš? Prepirljivca, da ga spraviš? Mrliča, da ga pokoplješ? Vsega tega tam ne bo. A kaj bo torejtam? To, kar si je Marija izvolila: tam ne bomo nasičevali, ampak se bomo nasičevali. Zato bo tam v zvrhani meri vsega, kar si je tukaj Marija izvolila: z obložene mize je pobirala drobtine Gospodove besede.«
Evangelist Janez v svojem poročilu o obujenju mrtvega Lazarja lepo pokaže, kako je Marta, čeprav razočarana, ker ni prišel na prvi klic in brata rešil, ob srečanju z Jezusom izpovedala trdno vero vanj in v njegovo čudežno moč. V dneh trpljenja ni šla kakor druge žene, da bi spremljala Učenika na njegovi poti v smrt, temveč je ostala doma, ker je bila v skrbeh za brata Lazarja. Veliki duhovniki so namreč sklenili, da umorijo tudi Lazarja, ker je zaradi njegovega obujenja od mrtvih mnogo Judov verovalo v Jezusa. Drugih poročil o Marti, Mariji in Lazarju nimamo.
Marto upodabljajo kot gospodinjo s šopom ključev za pasom ali s kuhalnico v roki, včasih tudi s kotličkom z blagoslovljeno vodo, s katero kroti zmaja. Sveta Marta je zavetnica delavk, služkinj, gostilničarjev, gospodinj, kuharic, peric. Za nas vse je sveta Marta vzornica prisrčne gostoljubnosti.
Edina cerkev sv. Marte na slovenskih tleh je cerkev nekdanjega kapucinskega samostana v Kopru, kjer je od aprila 1905 do septembra 1906 živel in spovedoval sv. Leopold Mandič.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 687