V Rimu, blažena Marija Terezija Ledóchowska, devica, ki se je vsa posvetila sužnjem iz Afrike in ustanovila Sodalitas svetega Petra Clavera.
Vir

Marija Terezija je bila rojena 29. aprila 1863 v majhnem mestu Loosdorf blizu Dunaja. Bila je hči globokoverne poljske plemske rodovine. Božja previdnost je dete obdarila z bogatimi darovi: sestra svete Uršule Ledochowske nečakinja velikega škofa, poznejšega kardinala Miečislava Ledochowskega, prefekta kongregacije „De propaganda fide”, je po božjem usmiljenju imela postati izvoljena posoda milosti. Kot ustanoviteljica Družbe sv. Petra Klaverja je imela pripomoči, da se razširi blagoslov svete vere daleč tja čez morje v dežele nesrečnih Kamovih sinov. Prvi pouk je mlada grofinja dobivala pri »angleških gospodičnah” v St. Polten; nato se je udeleževala literarnih ur, ki so jih njenima bratoma dajali benediktinci nekega bližnjega samostana. Poleg drugega se je vadila tudi v godbi in slikarstvu. Ko je pozneje postala dvorna dama višje vojvodinje toskanske v Salzburgu, se ji je odprl veliko obetajoč svet. Toda Bog je ni obdaril za ta svet, temveč ji je odločil višji cilj. Njena naloga naj bi bila reševanje duš, ki je med bogoljubnimi deli Bogu najbolj ljubo. Bilo je leta 1889. Tedaj je kardinal Lavigerie (beri: Lavižeri), vnet z ognjem za rešitev črnega plemena, pooblaščen od namestnika Kristusovega, potoval po Evropi, da bi pridobil vse za svojo stvar. On se je obrnil tudi na katoliško ženstvo s pozivom, naj vse, ki imajo zmožnost za to, posvete svoje pero tej križarski vojski. Njegov poziv je zbudil odmev v srcu mlade grofice. Poslovila se je od dvora in tudi od sveta, da bi sledila klicu milosti. Dne 29. aprila 1894, ko je ravno izpolnila 31. leto, je klečala pred namestnikom Kristusovim in papež Leon XIII. je potrdil ustanovitev Družbe sv. Petra Klaverja in ji podelil k temu svoj blagoslov. To je bil ustanovni dan njenega dela in prihodnje leto, na dan sv. Petra Klaverja, se je temu delu s svetimi obljubami za vedno posvetila. Odslej sta dve poglavitni čednosti značilni v nje življenskem načrtu. Za svojo osebo in za svoj zavod izbere za nevesto sveto revščino, ki je vzor in temelj verskega življenja. Afriki in njenim misijonarjem posveti vse moči. Po vzgledu apostola zamorskih misijonov, sužnja zamorskih suženj se tudi ona použiva v službi teh ubogih poganskih narodov. Brez prenehanja dela z besedo in s peresom. Ko je zase izbrala revščino, naj bi zato zamorcem pritekali bogati vrelci nabranih podpor. Koliko je imela predavanj, koliko spisov in gledaliških iger je poteklo izpod njenega peresa, koliko prošenj in pozivov je razposlala po svetu! Neprestano zasleduje svoj cilj in udejstvuje kljub raznim oviram svoj načrt. Tiskarne vstvarja, napravlja ustanove za domače semeniščnike, skrbi, da se katehisti adoptirajo. Koliko sužnjev se ima nji zahvaliti za prostost, koliko tisočev zamorskih krščencev je od nje prejelo krstna darila! Njen nikdar počivajoči duh je vedno izsledil pota in sredstva, da je preskrbel novih virov za Afriko. Kako spretno je krmarila družbe čolniček skozi zmede svetovne vojske, tako da so mogli misijoni tudi tedaj vršiti svoje delo in so se denarna sredstva tudi med vojsko pošiljala v Afriko. Proti koncu svojega življenja je imela v načrtu posebno dve podjetji, katerim je posvečala svojo posebno skrb. 1. pomnožiti število »Pomožnih misijonark”, 2. razširiti delo za afriški tisk. Pomožne misijonarke naj bi pomagale, da se tiskajo knjige v afriških jezikih in te tiskovine naj bi pripomogle k zmagi Jezusovega križa v Afriki. Naša draga ustanoviteljica je morala te svoje želje in načrte vzeti seboj v grob in prepustiti svojim hčeram, dobrotnikom in prijateljem, da jih udejstve. Naj bi tamkaj imela veselje in naj bi videla, kako je nam v tolažbo, da moremo to delo nadaljevati. Kdor le more, naj pomaga in nihče naj nam vsaj molitve ne odreče. Naša draga ustanoviteljica je odšla, takorekoč s peresom v roki. Do zadnjega dne je bila zaposlena s korespondenco in jo je vodila. Že več let je bila gospa grofica slabotna in bolehna. Izrabilo jo je neutrudno delo. Nje telo se je izsušilo in bilo kot okostje, duh pa je bil še mlad in živahen. Minulo leto smo se že bali za njeno slabotno življenje, ko jo je napadla malarija. Zdravnik je ukazal, naj preživi poletje zunaj Rima in zimo v Neapelju. Zdravje se je na videz vkrepilo in že je grofica nameravala za to poletje v prospeh svojega podjetja napraviti novo potovanje. Namesto tega je prišla pot v večnost. Konec junija se je vrnila mrzlica in pojavile so se srčne slabosti. 30. junija so ji podelili sv. zakramente za umirajoče, sv. obhajilo pa je prejemala dnevno. In 6. julija je zaspala za vedno. Pogreb je bil v pondeljek, 10. julija. Mnogo ljudi se ga je udeležilo in ganljive dokaze globokega sočutja smo dobili od vseh strani. Nekaj teh bomo v prihodnji številki priobčili. Za danes le še eno prošnjo, dragi prijatelji misijonov, vi vsi, ki ste občudovali to heroično gospo. Molite, da bi apostolska vnema rajne prešla na nas in ostala v nas. Ostanite nam zvesti za Boga in za duše in v hvaležnosti se spominjajte nje, ki nas je v svoji ponižnosti prosila, naj jo priporočamo vaši molitvi.
Vir

»Ledochowska je bila plemenita duša. Sebi in svojim zaslugam ni pripisovala nobenega uspeha, nobene zmage ali velikega podviga. V vsaki stvari je vedno gledala Božjo dobroto in usmiljenje. Njena velika iskrenost, obvladovanje same sebe, brez iskanja lastnega zadovoljstva, mladostno navdušenje za vse, kar je dobro in plemenito, ter čudovita preprostost so bili skrivnost njene veličine in uspeha.« (postulator Peter Naruszewicz)
Ime: Hebrejsko ime Mirjam pomeni: »tista, ki jo ljubi Bog«, »gospa, vzvišena«. Ime Theresia pa povezujejo z grško besedo thera »lov, marljivo prizadevanje«, tudi »obramba, zaščita«.
Rojena: 24. aprila 1863 v mestecu Loosdorf blizu Melka v Avstriji.
Umrla: 6. julija 1922 v Rimu v Italiji.
Družina: Rodila se je v stari grofovski rodbini poljskega rodu s številnimi pomembnimi osebnostmi v zgodovini Cerkve. Očetu Antonu Halku in materi Jožefini Salis-Zizers se je rodilo sedem otrok, Marija je bila najstarejša. Starši so bili izredno pobožni, skoraj vsak dan so bili pri maši, v družini se je redno molilo.
Otroštvo: Osnovno versko in splošno izobrazbo je prejela doma, ko pa se je družina preselila v St. Polten, je tam obiskovala šolo »angleških­ dam« in se udeleževala literarnih ur, ki so jih za njena brata imeli benediktinci iz bližnjega samostana. Imela je številne talente, ukvarjala se je z umetnostjo, slikanjem in igranjem, bila je nadarjena pisateljica.
Dvorna dama: Po očetovi smrti je prevzela službo dvorne dame pri veliki toskanski vojvodinji na njenem dvoru v Salzburgu. Tudi tu je svoje dolžnosti vestno opravljala, tako da jo je vojvodinja zelo cenila. Kljub razkošnemu in brezskrbnemu življenju pa je znala ohraniti svojo preprostost, nravnost in pobožnost. V tem času je postala tudi članica Frančiškovega tretjega reda.
Misijoni: Na dvoru se je seznanila z nekaterimi, ki so občasno prihajali s prošnjami za finančno pomoč misijonarjem in misijonskim deželam, zlasti gobavcem na Madagaskarju. To je v njej počasi prebudilo željo, da bi se posvetila temu delu.
Pisateljica: Leta 1889 se je srečala s kardinalom Lavigerijem, velikim delavcem za misijone in odpravo suženjstva. Z njim je po avstrijskem cesarstvu spodbujala k ustanovitvi odborov za boj proti suženjstvu. Pisala je članke, s katerimi se je zoperstavljala suženjstvu in protestirala proti nečloveškemu ravnanju z ženskami v Afriki.
Časopisa: Začela je izdajati revijo Odmev iz Afrike, ki izhaja še danes, in kasneje še revijo Zamorček. Obe reviji sta pred vojno izhajali tudi v slovenščini.
Skupnost: Leta 1893 je ustanovila Družbo sv. Petra Klaverja in 8. septembra 1897 s prvimi članicami izpovedala večne zaobljube. Sledila so leta intenzivnega dela za misijone, predavanja, konference, govori na evharističnih kongresih in različna srečanja, tiskanje knjig in Svetih pisem za potrebe misijonov. Leta 1900 je na Dunaju sama organizirala konferenco proti suženjstvu.
Danes: Skupnost misijonskih sester sv. Klaverja danes deluje v 23 državah po Evropi, Afriki, Aziji in Ameriki.
Zavetnica: Misijonov in svoje skupnosti.
Upodobitve: Na fotografijah vidimo preprosto ženo v črni redovni obleki s svetinjico okoli vratu.
Beatifikacija: Papež Pavel VI. jo je 19. oktobra 1975 razglasil za blaženo.
Goduje: 6. julija.
Vir

Življenje: Rodila se je 24. aprila 1863 v mestecu Loosdorf blizu Melka v Avstriji, umrla pa 6. julija 1922 v Rimu v Italiji. Rodila se je v stari grofovski rodbini poljskega rodu s številnimi pomembnimi osebnostmi v zgodovini Cerkve. Očetu Antonu Halku in materi Jožefini Salis-Zizers je se rodilo sedem otrok, Marija je bila najstarejša. Starši so bili izredno pobožni, skoraj vsak dan so bili pri maši, v družini se je redno molilo. Osnovno versko in splošno izobrazbo je prejela doma, ko pa se je družina preselila v St. Polten, je tam obiskovala šolo »angleških dam« in se udeleževala literarnih ur, ki so jih za njena brata imeli benediktinci iz bližnjega samostana. Imela je številne talente, ukvarjala se je z umetnostjo, slikanjem in igranjem, bila je nadarjena pisateljica. Po očetovi smrti je prevzela službo dvorne dame pri veliki toskanski vojvodinji na njenem dvoru v Salzburgu. Tudi tu je svoje dolžnosti vestno opravljala, tako da jo je vojvodinja zelo cenila. Kljub razkošnemu in brezskrbnemu življenju pa je znala ohraniti svojo preprostost, nravnost in pobožnost. V tem času je postala tudi članica Frančiškovega tretjega rodu.
Ime: Hebrejsko ime Mirjam pomeni: »Tista, ki jo ljubi Bog«. Ime Theresia pa pocezujejo z grško besedo thera: »lov, marljivo prizadevanje«, tudi »obramba, zaščita«.
Misijoni: Na dvoru se je seznanila z nekaterimi, ki so občasno prihajali s prošnjami za finančno pomoč misijonarjem in misijonskim deželam, zlasti gobavcem na Madagaskarju. To je v njej počasi prebudilo željo, da bi se posvetila temu delu. Leta 1889 se je srečala s kardinalom Lavigerijem, velikim delavcem za misijone in odpravo suženjstva. Z njim je po avstrijskem cesarstvu spodbujala k ustanovitvi odborov za boj proti suženjstvu. Pisala je članke, s katerimi se je zoperstavljala suženjstvu in protestirala proti nečloveškemu ravnanju z ženskami v Afriki. Začela je izdajali revijo Odmev iz Afrike, ki izhaja še danes, in kasneje še revijo Zamorček, Obe reviji sta pred vojno izhajali tudi v slovenščini.
Skupnost: leta 1893 je ustanovila Družbo sv. Petra Klaverja in 8. septembra 1897 s prvimi članicami izpovedala večne zaobljube. Sledila so leta intenzivnega dela za misijone, predavanja, konference, govori na evharističnih kongresih in različna srečanja, tiskanje knjig in Svetih pisem za potrebe misijonov. Leta 1900 je na Dunaju sama organizirala konferenco proti suženjstvu. Skupnost misijonskih sester sv. Klaverja danes deluje v 23 državah po Evropi, Afriki, Aziji in Ameriki.
Zavetnica: misijonov in svoje skupnosti.
Upodobitve: na fotografijah vidimo preprosto ženo v črni redovni obleki s svetinjico okoli vratu.
Beatifikacija: papež Pavel VI. jo je 19. oktobra 1975 razglasil za blaženo.
Goduje: 6. julija.
Vir

Views: 37