Imena: Rajner, Rainer,
Postavljajo ga za zgled tistim, ki so iz napačne sramežljivosti zamolčali pri spovedi smrtni greh. Njegovi starši so bili trgovci, tako zaverovani v posle, da so se prav malo menili za sinovo vzgojo. Tako je – kakor izgubljeni sin v Jezusovi priliki – zašel v pokvarjeno druščino in zablodil v nečisti greh. Imel pa je dobro teto, ki ji je bilo nečaka žal. Molila je zanj, ga svarila in nazadnje le pripravila, da je šel k spovedi. Toda pri spovedi je največje grehe zamolčal. To je bila božjeropna spoved. Po njej je bil še bolj nesrečen. Angel varuh pa mu je neprenehoma dramil vest in ga spet pripeljal v spovednico.
Rajner je zdaj opravil dobro dolgo spoved: pred Bogom in njegovim namestnikom je obračunal z žalostno preteklostjo in se poln lepih načrtov pripravil za prihodnost. Zdi pa se, da je zaradi prevelikega žalovanja po izgubljeni mladosti zapadel živčni bolezni, melanholiji. Venomer je jokal in se tudi jedi odtegoval. Zato so ga dali starši zapreti. V ječi se tri dni ni pritaknil ne jedi ne pijače. Ven je prišel popolnoma slep. Ker je mati zaradi tega obupovala, je prosil Boga, naj mu vrne vid. Bog ga je uslišal. Rajner je čudežno spregledal, pa tudi potrtost ga je zapustila.
Zopet se je oprijel trgovine, ki ga je pripeljala celo v Sveto deželo. Tam je spokorno romal po sledeh Gospodovih stopinj. Od tedaj tudi ni nikoli več pokusil vina. Umrl je v Pisi okrog leta 1160.
Misel za današnji dan: »Tedaj pa sem ti svoj greh priznal in svoje krivde nisem prikrival. Rekel sem: Priznam svojo krivico Gospodu, in ti si odpustil krivdo mojega greha« (Ps 32,5).
Goduje 17. junija.
Vir
V Pisi [pízi] (v Ertrúriji), sveti Rajnér, siromak in romar za Kristusa.
Vir
Views: 23
V Neaplju (v Kampániji), blaženi Pavel Burali, iz Reda redovnih klerikov Teatincev. Najprej je bil škof v Piacenzi [pijačénci], nato v Neaplju, in se je posvečal obnovitvi cerkvene discipline in utrjevanju vere njemu izročene črede. († 17. junij 1578)
18. stoletje (razsvetljenstvo, zaverovanost v napredek in razum nadomesti vero v razodetje in Cerkev) prinese francosko revolucijo, velikopotezne ideje o svobodi in enakosti končajo v zarotništvu, v imenu svobode narodna skupščina sekularizira redovne ustanove (njihova pravila naj bi bila zoper človekove pravice do svobode), v Cerkvi pride do razkola (civilna ustava klera zahteva spremembo pravnega položaja Cerkve brez posvetovanja s Svetim sedežem, kar Rim obsodi in pride do dveh nasprotujočih si Cerkva)
Ni se zadovoljila z milostmi, ki jih je prejela od Jezusa, nekega dne ga je zaprosila, naj ji daruje svoje Srce. Gospod ji je na to odgovoril:” Glede na to, da to želiš, ti podarim svoje Srce, vendar pod pogojem, da ti meni daš svojega.” Lutgarda je na to odgovorila:” Srečna sem zaradi tega dogovora, vendar želim tudi jaz postaviti en pogoj; imel boš moje srce, vendar pod pogojem, da ga ohraniš čistega. A glede na to, da je moja ljubezen omejena, tvoja pa je brezmejna, me naredi primerno za tvojo ljubezen. Naj bo moje srce tako zedinjeno s tvojim, da bova v prijateljski povezanosti skupaj nosila skupno breme ljubezni.” Tu gre za izmenjavo dveh src, ki pa se ni zgodila na materialen ampak na povsem duhoven način.
Bila sta študenta iz Aten. V krščanstvo jih je spreobrnil 