“O Evi in Mariji”
“Učlovečenje Božjega Sina in njegovo delo odrešenja”
“Štirioblični evangelij”
“Zapoved ljubezni povezuje obe zavezi” (4,12,1-3)
“Zoper krivoverstva” 1. (4,13,3 -14,1)
“Zoper krivoverstva” 2. (4,14,2-3; 15,1)
Imena: Hotimir, Friderik, Miroslav, Ljubomir, Ireneja, Nejka
Sodobniki našega svetnika so hvaležno sprejemali modrost njegovih knjig, niso pa nam posredovali natančnih podatkov o rojstvu in smrti. Niti to ni gotovo, da bi bil res mučenec. Prvič je to zapisal sv. Hieronim kakšnih dvesto let po njegovi smrti, v starejših zapisih pa ni omenjeno.
Doma je bil iz Male Azije, učenec sv. Polikarpa, najimenitnejši pisatelj 2. stoletja. Morda ga je sam Polikarp poslal misijonarit v Francijo, v Lyon. Ko je v preganjanju Marka Avrelija umrl devetdesetletni škof Fotin, so mu za naslednika na lyonskem škofovskem sedežu izvolili Ireneja.
Prvo zanesljivo letnico iz Irenejevega življenja izvemo razmeroma pozno. Leta 177 so lyonski kristjani tik pred dnevi njihovega mučeništva sporočili v Rim papežu Elevteriju (175-189), da so njihovo cerkveno občino poskušali begati montanisti (začetnik tega nauka Montan je menil, da je on sam pravi božji glasnik, celo Bog Oče in Sin in Sveti Duh v človeški podobi, in napovedal bližnji konec sveta). To zanesenjaško zmoto je razkrinkal Irenej, zato so ga poslali iz Lyona v Rim, da jo tam razloži. Lyonci so sporočili papežu: »Zaupali smo Ireneju, našemu bratu in sodelavcu, da ti nese to pismo, sprejmi ga kot gorečnika za Kristusovo postavo in duhovnika Cerkve.« Irenej je bil pri papežu tisti čas, ko so lyonski mučenci tako slavno izpričali s prelitjem svoje krvi zvestobo Kristusovemu nauku. Tako Irenej ni bil mučeniška žrtev, imel pa je gotovo poleg njihovega mučeniškega škofa Potina največ zaslug za njihovo trdnost v veri.
Svoje ime (Irenej pomeni v grščini mirni ali miroljubni) si je pridobil, ko so se škofje na Zahodu pod vodstvom papeža Viktorja odločili, da bodo praznovali veliko noč v nedeljo po prvi pomladanski luni. Maloazijski škofje so se temu uprli in grozil je razkol. Za mir v Cerkvi je posredoval Irenej. Papež mu je tem rajši ustregel, ker se je zavedal, da je Bog v lyonskem škofu obudil največjega bogoslovnega učenjaka, čigar spise je željno čakal in sprejemal vesoljni krščanski svet. Njegovo največje in najpomembnejše delo je pet knjig v grščini z naslovom »Proti herezijam« (ohranjene samo v latinskem prevodu).
Vir
»Brez ljubezni pred Bogom ne velja naše znanje, pa tudi ne spoznanje skrivnosti, ne vera, ne preroštvo. Brez ljubezni je vse to prazno in brezuspešno. Izpolnjevanje ljubezni izpopolnjuje človeka, in kdor ljubi Boga, ta je popoln na tem in na prihodnjem svetu. Ko bomo Boga ljubili, ne bomo izginili in čim bolj ga bomo gledali, tem bolj ga bomo ljubili.«
»Človekova slava je v Bogu. Človek pa je sprejemnik božjega delovanja, vse njegove modrosti in moči.«
Ime: Izhaja iz starogrškega imena Eirenaios, ta pa iz besede eirene, »mir«. Pomeni torej »miren, miroljuben«. Po imenu mu ustreza ime Ljubomir, Hotimir.
Vzdevki: Oče katoliške teologije, luč zahodne Cerkve, začetnik dogmatike.
Rojen: v prvi polovici 2. stoletja, okoli leta 130.
Kraj rojstva: Smirna, Azija.
Umrl: leta 202, star 72 let.
Kraj smrti: Lugdunum v Galiji, danes Lyon v Franciji.
Družina: Kljub pretežno poganskemu okolju se je rodil vernim staršem in bil že od mladih nog vzgojen v krščanstvu.
Učitelj: Sv. Polikarp (69–155), učenec apostola Janeza Evangelista.
Škofija: Škofija v Lyonu je bila ustanovljena leta 150, v 3. stoletju povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. Danes šteje slaba 2 milijona prebivalcev, od tega 65 % katoličanov, in ima 149 župnij. Od leta 2002 jo vodi nadškof kardinal Filip Barbarin. Irenej je bil drugi škof, od leta 155 do smrti (202).
Predhodnik: sv. Potin (150–177)
Naslednik: sv. Zaharija Lyonski (202– ?).
Krivoverstva: Kot goreč in neutruden oznanjevalec evangelija se je zavzeto boril proti zmotam, ki so se tedaj pojavljale v Cerkvi, zlasti gnosticizmu (»skrivno znanje«), montanizmu (Montan iz Frigije je učil, da je samo on pravi glasnik božji, celo bog).
Dela: Napisal je večje število del, ki pa so povečini izgubljena. Njegovo največje in najbolj znano delo je Zoper krivoverstva v petih knjigah, poleg tega je znan še spis Razlaga apostolskega oznanjevanja.
Življenjepisec: Škof Evzebij piše o njem v peti knjigi Cerkvene zgodovine, nekaj tudi sv. Hieronim in sv. Gregor iz Toursa (o njegovem mučeništvu). .
Zavetnik: škofije Lyon
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa s pastirsko palico, zvitkom ali knjigo, pa tudi z mučeniško palmo.
Grob: Pokopan je bil v cerkvi, ki so jo poimenovali njemu v čast. Grob z njegovimi posmrtnimi ostanki so leta 1562 uničili Hugenoti, glava pa je shranjena v cerkvi sv. Janeza v Lyonu. Njegovo mučeništvo ni dokazano.
Goduje: 28. junija, v Pravoslavni cerkvi pa 23. avgusta.
Vir
Spomin svetega Ireneja, škofa, ki je bil od otroških let učenec svetega Polikárpa, smirnskega škofa, kot piše sveti Hieronim, in je zvesto varoval tradicijo apostolskih časov. Že kot lijonski duhovnik je nasledil škofa svetega Potína in je bil baje prav tako ovenčan s slavnim mučeništvom. Mnogo je razpravljal o apostolski tradiciji, pa tudi proti herezijam je izdal preslavne knjige v obrambo katoliške vere.
Vir
»Človekova slava je Bog. Toda mojstrovina vse modrosti in vse božje moči je človek. Kajti božja slava je živi človek; toda človeka vzdržuje v bivanju gledanje Boga.« Te lepe in globoke misli je zapisal sveti Irenej, škof v rimskem mestu Lugdunu v Galiji, današnjem Lyonu v Franciji. Imenujejo ga ‘očeta katoliške teologije’. Živel je v drugem krščanskem stoletju in črpal je neposredno iz apostolskega oznanjevanja, kajti bil je učenec sv. Polikarpa, škofa v Smirni v Mali Aziji. Ta pa je sam poslušal apostola in evangelista Janeza. O veri je sveti Irenej zapisal, da je kakor žlahtna pijača, ohranjena v najboljši posodi; pod vplivom Svetega Duha ta pijača trajno obnavlja mladost vsakomur, ki jo uživa.
Irenej je bil po rodu iz Male Azije. Najbrž je bil doma iz mesta Smirne, ker v nekem svojem pismu omenja, da je ‘kot otrok’ poslušal tamkajšnjega škofa sv. Polikarpa. Ta je umrl kot mučenec leta 155 zato sklepamo, da se je Irenej rodil med letoma 130 140. Že v mladosti se je spreobrnil h krščanstvu in se v veri temeljito izobrazil, kar dokazujejo njegovi kasnejši spisi. Tiste čase je cvetela trgovina med Malo Azijo in Galijo, sedanjo Francijo, kar je pospeševalo tudi misijonsko sodelovanje. Misijonarji iz Male Azije so hodili oznanjevat evangelij na Zahod in med njimi je bil tudi mladi Irenej, ki se je nekaj časa mudil v Rimu, od tam pa je odpotoval v južno Galijo. Okoli leta 160 ga že najdemo v Lugdunu ob reki Ron. Najprej je deloval kot duhovnik, kasneje, po mučeniški smrti škofa Potina (leta 177) pa je postal njegov naslednik na škofovskem sedežu. Bogoslužni in oznanjevalni jezik cerkvenega občestva v tem galskem mestu je bila grščina. V tem jeziku je Irenej tudi pisal.
Njegovo največje in najpomembnejše delo nosi naslov Zoper herezije (krive vere) in obsega pet knjig. Spis obravnava učenje vseh dotedanjih krivovercev in nasproti njihovim zmotam postavlja resnice, ki jih uči Cerkev na podlagi božjega razodetja. V središče Cerkve postavlja Kristusa, ki ga verniki uživajo pod podobo kruha in vina. Na Irene jeve misli se opira pokoncilska prenovitev mašnega obreda.
Lugdunski škof Irenej je med kristjani v Galiji užival velik ugled zaradi svoje učenosti in pastirske gorečnosti. Predsedoval je ne le zboru škofov v Galiji, temveč se je zavzemal za kristjane tudi drugod. Pod papežem Viktorjem I. (Cerkev je vodil v letih 189199) so škofje na krščanskem Zahodu določili, naj vsa Cerkev praznuje veliko noč na nedeljo po prvi pomladni polni luni (tako je še danes). Cerkev v Mali Aziji tega ni hotela sprejeti, tam so namreč že od apostola Janeza dalje veliko noč praznovali štirinajstega nizana (po judovskem koledarju), pa naj je padel na kateri koli dan v tednu. Grozil je razkol, a je vmes posegel škof Irenej. Njegova spravljivost je pripomogla, da je tudi Mala Azija postopoma sprejela novi datum velikonočnega praznovanja. Zgodovinar Evzebij, ki to poroča, pripominja, da je tedaj Irenej ravnal tako, kakor kaže njegovo ime. Ime Irenej je namreč grško in po naše pomeni ‘mirni’, ‘mož miru’.
Sodobniki svetega Ireneja so hvaležno sprejemali modrost njegovih knjig, niso pa zapisovali podatkov o tem velikem škofu. Tako ni nikjer zapisano niti leto smrti in niti dejstvo, ali je res umrl kot mučenec, kar naj bi se zgodilo leta 202.
Ta velikan evangeljske modrosti in ljubezni je nebeški zavetnik tistih, ki jim je ime Irenej, Friderik (nemška oblika), Miroslav, Ljubomir ali Hotimir. Ime ni posebno pogosto pri nas, še redkejše so ustrezne ženske inačice Ireneja, Nejka ..
Vir
Papež Frančišek bo sv. Ireneja Lyonskega razglasil za cerkvenega učitelja, kot je minuli teden oznanil med avdienco s Pravoslavno-katoliško mešano delovno skupino sv. Ireneja.
Svetnik iz 2. stoletja velja za »veliki duhovni in teološki most med vzhodnim in zahodnim krščanstvom«, upokojeni papež Benedikt XVI. pa ga je v eni izmed svojih katehez označil kot »zmagovalca v boju proti krivoverstvom«.
Pastir, ki je prišel z zahoda, deloval pa je kot apostol na vzhodu, bo torej dobil naziv doctor unitatis, učitelj edinosti, poroča Radio Vatikan. Papež je poudaril, da je že v svetnikovo ime, Irenej, »vtisnjena beseda mir«: grški koren Eirenaios pomeni »miren«, »miroljuben«, in označuje nekoga, ki si prizadeva prinašati mir in delati zanj. Prav to pa je bil program svetnikovega življenja. Sv. Irenej bo 37. svetnik, ki bo prejel ta častni naziv.
Sveti Irenej je zmagovalec v boju proti krivoverstvom.
Po navedbah avstrijskega Kathpressa je tedanji nadškof v Lyonu, kardinal Philippe Barbarin, papeža Frančiška že leta 2017 prosil, naj svetega Ireneja slovesno razglasi za »cerkvenega učitelja edinosti«. Papež je s pismom z dne 4. januarja 2018 dal svoje načelno soglasje, obenem pa izrazil zahtevo, da francoski škofje in rektorji teoloških univerzitetnih inštitutov predlog kardinala Barbarina temeljito preučijo.
Evangelizator barbarov v boju proti gnosticizmu
Irenej bil verjetno rojen v Smirni in je leta 177 prispel v Galijo. Bil je Polikarpov učenec, torej posredno učenec apostola Janeza, in prvi krščanski teolog, ki je poskušal pripraviti povzetek prvotnega krščanstva. Govoril je grško, za evangelizacijo keltov in germanov pa se je naučil jezike ljudstev, ki so veljala za barbare. Svoje delo je opravljal v času hudega preganjanja in v zgodovinskem obdobju, ki sta ga zaznamovala dva pomembna kulturna dogodka: v prvi vrsti vzpon gnosticizma na področju krščanstva – to je bila prva oblika herezije z dobro doktrinalno strukturo, ki je mogla navdušiti tudi mnoge izobražene kristjane; poleg tega pa se je v poganskem svetu širil neoplatonizem, daljnosežna filozofija, ki je imela veliko podobnosti s krščanstvom.
Branilec nauka
Irenej je poskušal z odločilnim odgovorom opozoriti na napake v gnosticizmu, nauku, ki je trdil, da je vera, ki jo uči Cerkev, le simbol za preproste, ki ne morejo razumeti težkih stvari; razumniki pa naj bi doumeli, kaj stoji za temi simboli, in bi tako oblikovali elitistično, razumsko krščanstvo. Pastir iz Lyona pa je odprl priložnost za dialog z neoplatonizmom in zbral nekaj splošnih načel, ki jih je osebno razvil. Izmed njegovih spisov ostajata dve deli: pet knjig z naslovom Zoper krivoverstva ter delo Prikaz apostolskega nauka, ki velja za najstarejši katekizem krščanskega nauka.
Kateheze papeža Benedikta XVI. leta 2007
Sv. Irenej je s svojimi spisi dosegel dvojni namen: braniti pravi nauk pred napadi krivovercev in jasno izpostaviti resnice vere, kot je v katehezi med splošno avdienco marca 2007 dejal upokojeni papež Benedikt XVI. Po njegovih besedah je bil sv. Irenej predvsem človek vere in Pastir, lastnosti dobrega Pastirja, ki jih je imel Irenej, pa so občutek za mero, bogastvo nauka in misijonska gorečnost. Irenej je, tako Benedikt XVI., prvak v boju proti herezijam, trdno ukoreninjen v svetopisemskem nauku o stvarjenju, in je »zavrnil dualizem in gnostični pesimizem, ki sta razvrednotila telesne stvarnosti« ter »odločno zagovarjal izvorno svetost materije, telesa, mesa, nič manj kot duha«.
Sistematična teologija
Kljub temu Irenejevo delo daleč presega zgolj izpodbijanje krivoverstva: po mnenju Benedikta XVI. je »prvi veliki teolog Cerkve, ki je ustvaril sistematično teologijo; sam govori o sistemu teologije, torej o notranji skladnosti celotne vere«. »V središču njegovega nauka je vprašanje Pravila vere in njenega prenosa. Za Ireneja pravilo vere v praksi sovpada z vero apostolov in nam daje ključ za razlago evangelija. Apostolska vera, ki je nekakšna sinteza evangelija, nam pomaga razumeti, kaj pomeni, ter kako moramo brati evangelij,« je v svoji katahezi pojasnil Benedikt XVI.
Sveti Irenej je tudi prvi veliki teolog Cerkve, ki je ustvaril sistematično teologijo.
Irenej je prinašal evangelij, ki ga je v neprekinjeni verigi prejel od apostolov, ti pa niso učili nič drugega kot preprosto vero. Vedno je polemiziral glede »skrivnostnega« značaja gnostične tradicije in opozarjal na njena protislovja. Prizadeval si je za ponazoritev »pristnega koncepta apostolskega nauka,« ki je »javen«, »edini« in »pnevmatičen«: vodi ga Sveti Duh, »ki ga oživlja in stori, da ga Cerkev pravilno razume.«
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.