Apolinar de Almeida in etiopski mučenci

Etiopija se omenja že v Stari zavezi. Prerok Ezekijel je s svojo navzočnostjo v pregnanstvu leta 591 – 570 pred Kristusom svojim sonarodnjakom dvigal duha in budil upanje. V prerokbi proti Egiptu pravi: “zato, glej, sem proti tebi in proti tvojim nilskim rokavom. Egiptovsko deželo bom spremenil v pravo razvalino in puščavo od Migdóla do Siéne in do etiopske meje.” (Ez 29,10). Siéne se je nahajal nekje pri današnjem Assuanu.
Apostolska dela v 8. poglavju pripovedujejo, kako je diakon Filip po Božjem navdihu krstil nekega Etiopca, dvorjana, visokega dostojanstvenika kandake, etiopske kraljice in nadzornika cele njene zakladnice.
        Sredi IV. stoletja je krščanstvo z misijonskim delom Frumencija iz Tira in Edezija v Etiopiji pustilo globoke korenine. Frumencija je za škofa postavil sam sv. Atanazij in pridružil njegovo škofijo v Assuanu aleksandrijskem patriarhatu. Kasneje pa stoji na čelu etiopske Cerkve ‘abuna’. Krščanstvo je v tej deželi kmalu dobilo status državne vere. V času burnih kristoloških razprav v IV. stoletju se je Etiopija nagibala k monofizitizmu in takšna ostala vse do danes.
Po vdoru monofizitizma v Etiopijo je njena zgodovina utonila v temo vse tam do XIII. stoletja. Takrat je kraljevska dinastija začela širiti  vest, da izvira iz Salomonovega rodu, ker se je njemu s kraljico iz Sabe rodil sin Menelik, ki je postal oče etiopske kraljeve dinastije. S prodiranjem islama v severno Afriko je postajala Etiopija vedno bolj odmaknjena od ostalega krščanskega sveta.
Etiopski kralji so v strahu pred islamsko nevarnostjo vztrajno iskali zveze s krščanstvom, v upanju, da se bodo na ta način zaščitili. Papeži so jim pošiljali pisma in misijonarje, v želji, da bi se monofizitska etiopska Cerkev vrnila v naročje katoliške pravovernosti. Papež Julij III. je v XVI. stoletju poslal v Etiopijo jezuitske misijonarje. Tako se je začelo misijonarjenje jezuitov v tej daljni deželi, ki je dalo Družbi Jezusovi tudi 8 slavnih mučencev, ki jim na čelu stoji oče Apolinar de Almeida, naslovni nicejski škof. Cerkev jih je razglasila za častitljive Božje služabnike in upati je, da bo prišlo tudi do njihove beatifikacije.
Apolinar de Almeida se je rodil 22. julija v Lizboni. Vstopil je k jezuitom in nekaj časa v Evropi predaval Sveto pismo. Leta 1626 je imenovan za naslovnega nicejskega škofa in koadjutorja etiopskega patrijarha Alfonza Mendeza. Po številnih in dolgih prigodah je šele leta 1630 dospel na polje svojega delovanja. Že leta 1633 so bili vsi misijonarji s patrijarhom Mendezom izgnani in odšli v Goo v Indijo. Oče Almeida se je z dvema drugima patroma uspel nekako izgubiti in ostati v etiopski pokrajini Tigre. Tam je živel skrit skoraj tri leta v pomanjkanju, lakoti, strahu pred preganjalci in drugih težavah.
Ko pa so ga vendarle ujeli, ga je odpadniški etiopski cesar Fasiladas predal v roke krivovernih menihov. Ti so ga po okrutni enoletni zaprtosti v temnici na enem od otokov reke Nil skupaj z Jacintom Franceschi i Frančiškom Rodriguez predali v roke razjarjene drhali, ki jih je kamenjala. Mučeništvo se je zgodilo med 10. in 15. junijem 1638. Škof de Almeida je umrl 14. junija. Za njihovo razglasitev za blažene je leta 1902 odprt apostolski proces.

Vir

Views: 10

sveti Elizej – prerok

Elizej        Imena: Elizej, Elizeja
        Svetopisemski preroki so bili možje, ki jih je Bog poklical, da bi v dobi izprijenih judovskih in izraelskih kraljev izvoljeno ljudstvo opominjajo na zavezo z Bogom, sklenjeno na gori Sinaj, mu napovedujejo kazni za nezvestobo tej zavezi, zlasti pa kažejo na prihodnjega Odrešenika. Prerok Elizej, ki je deloval v drugi polovici devetega stoletja pred Kristusom, sam ni nič zapisal, pač pa je njegovo delovanje natančno popisano v Drugi knjigi kraljev.
Prerok Elizej – njegovo ime pomeni “moj Bog je odrešenje” – je bil premožen kmet v kraju Abel Mehole v jordanski dolini. Ko je z dvanajstimi jarmi volov oral njivo, je prišel k njemu prerok Elija in si ga ja po božjem naročilu izbral za učenca in naslednika. Elizej je hodil z Elijem, dokler ni bil ta na ognjenem vozu vzet v nebo. Ob slovesu mu je Elija prepustil svoj plašč in mu izročil tudi dve tretjini svojega duha in preroške moči, ker je videl težave, ki so čakale njegovega zvestega učenca. Preroško službo v severnem – izraelskem kraljestvu – je Elizej opravljal več kot pol stoletja. Živel je samo za svoj preroški poklic. V njegovi deželi so vladali brezbožni kralji: naloga prerokov je bila oznanjati božjo moč in pravico, pa tudi božjo dobroto in usmiljenje do spokorjenih, predvsem pa božjo zvestobo v obljubah. Čudeži, ki jih je z božjo močjo delal prerok Elija, so bili svarilni: dokazovali so božjo moč, njegovo pravičnost in nepopustljivost v zahtevah. Elizejevi čudeži pa so nazorno kazali božjo usmiljenost in ljubezen do sočloveka. Zatorej lahko rečemo, da je prerok Elizej po svojih čudežih predhodnik Jezusa Kristusa, ki je “hodil od kraja do kraja in delili dobrote”, kot poročajo evangelisti.
Druga knjiga kraljev našteva vrsto čudežev, s katerimi je Bog proslavil preroka Elizeja. Najbolj znan čudež je ozdravljenje aramskega vojskovodja Naamana od kužne bolezni – gobavosti. Naaman je pričakoval, da ga bo prerok kar se da slovesno sprejel, ta pa mu je poslal sla z naročilom: “Pojdi in se umij sedemkrat v Jordanu in boš zopet zdrav in čist!” Naaman je jezan odhajal in govoril: “Glej, mislil sem, da bo prišel k meni, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, položil roko na rano in takoj ozdravil gobe.” Hotel je kar oditi, pa so mu njegovi služabniki prigovarjali: “Pojdi se kopat v reko in boš čist!” Ubogal jih je in se je po nasvetu božjega moža sedemkrat potopil v Jordanu. In njegovo telo, beremo v Drugi knjigi kraljev , je spet postalo kakor telo majhnega dečka – bil je čist (2 Kr 5,9-14). Nauk tega dogodka je: treba se je zanesti na božjo besedo in se ne dati preslepiti zunanjemu videzu.
Prerok Elizej je storil čudež še po svoji smrti: ko so pogrebci v naglici vrgli moško truplo v Elizejev grob, je mrtvi ob dotiku s prerokovimi kostmi oživel. To se je zgodilo v Samariji. Ob njegovi smrti je izraelski kralj silno žaloval. Čeprav je bil vladar, ki je “delal, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh” – torej proti božji volji, je preroka vseeno spoštoval, ker je bil njegova vest. To se dogaja tudi ljudem v sedanjih časih.
Prerok Elizej goduje 14. junija.
Vir

V Samariji ali Sebasti (v Palestini), spomin svetega Elizéja, ki je bil kot učenec Elíja prerok v času izraelskega kralja Jorama vse do dni Joasa; čeprav ni zapustil prerokbe, je vendar delal čudeže za prišlece, in oznanil, da bo prišlo odrešenje vsem ljudem.
Vir

Views: 293

blaženi Mario Ciceri – duhovnik

V Milanu razglašen za blaženega duhovnik Mario Ciceri
V soboto, 30. aprila 2022, je bil v milanski stolnici ob navzočnosti okoli 1800 vernikov razglašen za blaženega škofijski duhovnik Mario Ciceri. Sveto mašo z beatifikacijo je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Somaševali so kardinal Francesco Coccopalmerio, 26 škofov in drugi duhovniki Cerkve v Lombardiji.

Kogar je poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero (Jn 3,34). Kdo izreče te besede? Janez Krstnik? Jezus? Evangelist sam? To je »Gospodova beseda« in sprejemamo jo s spoštovanjem, pa tudi s hvaležnostjo, z zaupanjem, z veseljem. Jezus Duha nima na mero: to je oznanilo! On je Očetov ljubljeni Sin. Na preroke – ponavlja neko judovsko izročilo – »je Sveti Duh prihajal po meri« (prim. Midrash Rabbah o 3 Mz 15,2); tudi v krščanskem izročilu – kakor je pojasnjeval sv. Avguštin – se duhovni darovi dajejo ljudem na mero, tako da samo skladnost med njimi iz njih naredi eno telo. Kristus pa, ki daje Duha, ga prejema brez mere (prim. In Joannis evangelium tractatus, XIV, 10: PL 35, 1509). V njem je polnost Duha.
Kogar je poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. Če so to Krstnikove besede, so tudi njegovo zadnje pričevanje. Jezus »raste«; medtem ko se on manjša in to ni le korenina vsakega apostolata, ampak »pravilo svetosti«. Na to nas spominja papež Frančišek, ki tudi ugotavlja, da so med številnimi kanoniziranimi svetniki v Cerkvi tisti, ki končajo ponižno, »veliki svetniki« (Homilija pri Sveti Marti. 9. maja 2014). Isto je poudaril tudi zaslužni papež Benedikt XVI., ki je pojasnil, da »mero svetosti daje rast, ki jo Kristus doseže v nas, koliko z močjo Svetega Duha oblikujemo svoje življenje po njegovem« (Kateheza med avdienco 13. aprila 2011). Ravno v tej rasti je svetost življenja.
V isti luči danes gledamo na novega blaženega. O njem lahko rečemo, da je »zrasel«. Duhovnik Mario Ciceri si je vsak dan prizadeval ublažiti nekatere značajske osornosti, pri čemer mu je uspelo, da je v sebi pokazal učinkovito povezavo med duhovnim in pastoralnim življenjem, tako da so v njem vsi prepoznali duhovnika, ki je goreče in zvesto uresničeval svoj poklic. Primerjali so ga s svetim arškim župnikom.
Kar zadeva blaženega Cicerija, je med postopkom neki teološki svetovalec izjavil, da v njem vidi »svetal zgled za vse duhovnike, zlasti za tiste, ki tako kot on ostajajo »v bazi«, v bolj ponižnem in bolj skritem služenju kot sobratje« (Relatio et vota, voto IV, str. 61). Ta izraz: ostati »v bazi« mi prikliče v spomin, kar je zapisal sv. Ambrož v komentarju k Visoki pesmi, ki pravi: »Kako lepe so tvoje noge v sandalah, knežja hči« (7,2). V tem je prepoznal pot in napredek Cerkve (»Cerkev v izhodu« bi dejal papež Frančišek) in opominjal: »Uporabimo svoje življenje kot sandal: koristno za služenje in ne za ukazovanje, koristno za pomoč in ne za zabavo, koristno za uboganje in ne za nasprotovanje. Takšna je Cerkev: lepa je tudi v sandalih« (Expos. Ps. CXVIII, 17, 16.18: PL 15, 1446). Blaženi Ciceri je bil tudi ta »sandal« Cerkve.
V tej življenjski zgodbi o svetosti: ponižni in skriti kot življenje blaženega Maria Cicerija, se vedno kaže moč Duha, ki ga ima Vstali brez mere. Ima ga kot Sin, pa tudi kot glava Cerkve in zaradi tega ga ima, da bi ga izlil na nas brez mere (prim. Sv. Tomaž Akvinski, Commento a S. Giovanni III, lect. 6, n. 544). In tako je Cerkev kraj, kjer Duh cveti in obrodi sadove (prim. Traditio apostolica, 35: ed. Botte, SC 11, str. 69); kraj, iz katerega izhajajo številne poti svetosti.
Ko sv. Gregor Veliki razlaga prizor iz Visoke pesmi, v katerem nevesta vidi ženina, ki prihaja, tako da »skače čez gore« (2,8), pravi, da je Kristus, ko je prihajal med nas, tako rekoč delal skoke: iz nebes v Marijino naročje in od tam v jaslice, potem na križ in v grob, od koder se je vrnil v nebesa. In to zato, ker smo ga prosili« »povleci nas za seboj s svojimi opojnimi dišavami« (prim. Homiliae in Evangelia, XXIX, 10: PL 76, 1219). Svetost je to: hoditi po sledi Kristusove dišave. Za blaženega Maria Cicerija je bila poklicanost v sveto službo.
Dve leti je, odkar sem, dragi milanski verniki, bral homilijo vašega nadškofa, ki je vse spodbujal, naj ne skrivajo cvetov, ki jih je vsakemu podaril Jezus, ampak naj jih odprejo; povabil je, da bi bili rože, ki širijo dober Kristusov vonj (prim. Homilija 29. marca 2020, na peto postno nedeljo). Podoba je v resnici lepa in sugestivna. Že sv. Ambrož jo je uporabil, da je opisal mnogovrstne oblike svetosti v Cerkvi (prim. De virginitate VI, 34: PL 16, 27). Sv. Frančišek Saleški jo je ojačal s ponavljanjem, da »je Cerkev vrt, obarvan z neskončno raznolikostjo rož; nujno je, da so različnih velikosti, različnih barv in različnega vonja« (Trattato dell’amor di Dio II, 7). Številnim dišavam, ki že dišijo v tej Cerkvi, danes dodajamo dišavo dveh blaženih, katerih svetost je sedaj uradno priznana, da bi se od tukaj širila po vsej Cerkvi in po vsem svetu.
Vir

Views: 1