blaženi Leon (Janez) Mopinot – redovnik in mučenec

blaženi Leon (Janez) Mopinot - redovnik in mučenecNa višini pred Rochefortom [rošfórtu] (pri ustnju Francije), blaženi Janez Mopinot (brat Leon), mučenec Šolskih kristjanov, ki je v času francoske revolucije, zaprt kot redovnik v umazani ladji, umrl okužen od kuge.
Vir

Views: 11

sveti Teobald iz Vienne – škof

V Vienni (v Burgúndiji, v Franciji), sveti Teóbald, škof, ki je skozi štirideset let proslavil tisti sedež, znamenit po ljubezni in pobožnosti.
Vir

Views: 15

blažena Jožefa (Hendrina) Stenmanns – devica in redovnica

Jožefa StenmannsBlažena Jožefa Stenmanns je bila rojena 28. maja 1852 v Issumu. V tistem času je bil to manjši predel nemške škofije Munster, ob nizozemski meji. Umrla je v Steylu na Nizozemskem, 20. maja 1903.
Hendrina Stenmanns je odraščala v času hitre industrializacije, ki je za seboj pustila tudi temne plati in ustvaril veliko revežev. Njena starša sta bila krojača, kar je vplivalo tudi na njeno delo, saj je kot šivilja kar 18 let delala v tekstilnem podjetju. Hendrina se je od svoje mame že zelo zgodaj naučila občutka za “skrito” revščino. Pomagala je revnim, bolnim in starim, ne da bi o tem komurkoli govorila oz. se s tem hvalila. Želela je tudi vstopili v bližnji samostan, ampak žal ni bilo možno saj je bil v zapiranju, zato je prevzela življenje sv. Frančiška, ter živela zmerno in strogo. Kot delavka nikoli ni sodelovala pri organizaciji prazničnih in veselih dogodkov, ampak je raje sprejemala delo, ki so ga drugi zavračali. Vodja podjetja jo je označil kot zelo predano in ponižno delavko in zelo karitativno. Vsak dan je prisostvovala pri sveti maši in po smrti svoje matere je prevzela skrb nad svojimi mlajšimi brati.
Kasneje je po naključju spoznala misijonsko hišo Arnolda Janssena, kasnejšega svetnika, v bližini Steyl na Nizozemskem. Po dolgem premišljevanju in molitvi je 6. januarja 1884 prosila svetega Arnolda za sprejem v misijonsko hišo in 12. februarja istega leta je s skupino drugih deklet že delala kot hišna pomočnica in se posvečala kuhinji in pralnici. 8. decembra leta 1889 je sveti Arnold Janssen, skupaj z Mario Eleno Stollenwerk, ustanovil Kongregacijo v službi Svetega Duha. 17. januarja 1892 so prve redovnice že praznovale svojo preobleko. Sveti Arnold, ki je vedel, da Hendrina na poseben način časti sv. Jožefa, ji je dal redovno ime Jožefa. Leta 1895 pa jo je imenoval za učiteljico novink in pri svojem delu je bila izvrstna; znala je združiti milino z poučevanjem. Sveti Arnold ji je zaupal tudi skrb za hišo in druge vsakodnevne obveznosti, saj je bila redovnica Jožefa zelo dobra organizatorka. Leta 1898 je bila imenovana tudi za mater prednico. Redovnice so imele zelo rade svojo mater prednico, saj je imela zanje vedno dobro srce, besedo vzpodbude in prijazen nasmeh. Imela je čut za bolečino drugih in znala jih je razveseljevati.
Mati Jožefa je mlade misijonarje pošiljala v Argentino, Novo Gvinejo, Združene države in Brazilijo. Svoje redovnice je na mnoge načine vabila in spodbujala, da molijo k Sv. Duhu, saj je želela da bi bile močno povezane s tretjo osebo Sv. Trojice. Redovnice je učila različnih kratke molitvice primerne za delo, vztrajnost, moč. Josepha je živela poglobljeno življenje z Svetim duhom. V svojem življenju je iskala združitev z njim v molitvi, zbranosti, ljubezni in v posnemanju njegovih vrlin, kot so: preprostost, ponižnost, dobrotljivost, odpoved. Vedno je želela izpolniti Božjo voljo.
Jeseni leta 1902. je zbolela na pljučih in počasi so ji vsi organi pričeli odpovedovati. Vse je prenašala z izredno potrpežljivostjo. Po smrti je sv. Arnold Janssen želel, da bi mati Jožefa veljala za ustanoviteljica Kongregacije v službi Svetega Duha. 14. maja leta 1991 je bila razglašena za junakinjo vrlin v Službi Boga, junija 2007 pa je Benedikt XVI razglasil čudež, ki se je zgodil na njeno priprošnjo.
Vir

Views: 5

sveta Lidija iz Tiatire – svetopisemska žena in trgovka

Lidija je bila doma iz Tiatire v Mali Aziji ter je bila trgovka s škrlatom. Apostolska dela poročajo kako se je v Filipih srečala z apostolom Pavlom, ko je bila skupaj z drugimi zbrana ob reki. Lidija se je dala skupaj s svojo družino krstiti Pavlu in ga velikodušno povabila v svojo hišo. Lidija, ki naj bi bila prva kristjanka v Filipih, je pozneje nudila gostoljubje mnogim misijonarjem.
Goduje 20. maja.
Vir

V Makedoniji (danes Grčiji), spomin svete Lídije Tiatírske, trgovke s škrlatom v Filipih, ki je prva med vsemi verovala Evangeliju, ko je poslušala pridigo svetega Pavla.
Vir

Svetnica, katere ime je danes na koledarju, je bila prva kristjanka, ki jo je veliki misijonar apostol Pavel krstil na evropskih ¿eh. To se je zgodilo okoli leta 52, ko je med svojim drugim misijonskim potovanjem prišel v mesto Filipi, rimsko kolonijo v severovzhodnem delu Makedonije, naseljeno v glavnem z upokojenimi vojaki rimske vojske.
Apostola Pavla je na dolgem potovanju od Jeruzalema skozi številne kraje Male Azije spremljal Sila. V Troadi, mestecu na severozahodni obali Male Azije, ju je dohitel Luka, pisec tretjega evangelija in prve zgodovine Kristusove Cerkve, znane pod imenom Apostolska dela. Tam zvemo, kaj je Pavla nagnilo, da je šel misijonarit v Evropo. »Neko noč,« piše Luka,« je Pavel imel videnje. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: ‘Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!’ In ko je imel to videnje, smo takoj začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nam Bog veleva, naj tja ponesemo veselo oznanilo« (Apd 16, 9–10).
V naslednjem odlomku že nastopi žena, ki jo danes slavimo. »Iz Troade,« nadaljuje pisec Apostolskih del, »smo po najkrajši poti odjadrali do Samotrake, naslednjega dne pa v Neapolo. Od tam smo odrinili v Filipe; to je mesto v prvem okrožju Makedonije in rimska kolonija; v tem mestu smo ostali nekaj dni. Na sobotni dan smo šli skozi mestna vrata k reki, ker smo domnevali, da je tam prostor za molitev. Sedli smo in se pogovarjali z ženskami, ki so se tam zbirale. Poslušala nas je tudi ženska po imenu Lidija, trgovka s škrlatnimi oblačili v mestu Tiatiri. Bila je bogaboječa in Gospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam. Ko se je dala krstiti tudi njena hiša (družina), nas je povabila z besedami: ‘Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopite v mojo hišo in ostanite tu!’ Primorala nas je, da smo vstopili« (Apd 16, 11–15). Ko so kmalu zatem v Filipih izbruhnili nemiri ter sta bila Pavel in Sila pretepena in vržena v ječo, sta se po čudežni rešitvi iz nje spet oglasila v Lidijini hiši.
Lidija je bila po rodu iz Tiatire v jugozahodnem delu Male Azije. Trgovala je s škrlatom, ki je imel visoko ceno, po čemer lahko sklepamo, da je bila premožna in ugledna žena. Zemeljsko bogastvo pa ni omrežilo njenega srca, saj je spadala med ‘bogaboječe’, kakor so Judje imenovali tiste pogane, ki so se oklenili njihove vere. V Apostolskih delih stoji zapisano, da se je po njenem zgledu “dala krstiti tudi njena hiša”. O možu ni niti besedice. Razlagalci Svetega pisma sodijo, da bi ga Luka zagotovo omenil, če bi obstajal. Potemtakem je bila Lidija ali neporočena ali vdova, v vsakem primeru pa gospodarsko neodvisna ženska. Na podlagi dejstva, da apostol Pavel gostoljubne vernice Lidije iz Filipov v svojem pismu Filipljanom, odposlanem okoli leta 57, ne omenja, sklepajo, da je takrat že umrla.
Njen spomin že izza prvih krščanskih časov obhajajo pravoslavni kristjani 3. avgusta. Kot svojo zavetnico jo častijo barvarji.
Ime Lidija je na Slovenskem kar precej pogosto ime in naše Lidije danes godujejo.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 428