blažena Marija Katarina Troiani – redovnica misijonarka

blažena Marija Katarina Troiani - redovnica misijonarkaDuhovno rodovitnost Cerkve je s svojim življenjem potrdila tudi utemeljiteljica frančiškank misijonark Egipta Marija Troiani. Po narodnosti je bila Italijanka. Rojena je 19. januarja 1813. v kraju Giuliano di Roma očetu Tomažu in materi Tereziji, rojeni Panici Cantoni. Pri krstu je dobila ime Costanza Domenica Antonia. Zaradi neke nenadne družinske tragedije je zgodaj ostala sirota brez matere z vsemi neprijetnimi posledicami. Škof Ferentina Patrignani jo je leta 1816. namestil v otroški vrtec, ki so ga upravljale redovnice sv. Klare. Tu je deklica ob skrbni negi redovnic našla drugi dom, odrasla,  ter v 16-tem letu na praznik Brezmadežnega spočetja  leta 1829 tudi sama oblekla redovno obleko. Sprejela je ime sestra Marija Katarina od svete Rože iz Viterba. Redovne zaobljube je izrekla 16. decembra 1830 in tako svojemu življenju dala še bolj jasno smer. V samostanu je najprej opravljala službo učiteljice.
Leta 1859 je kot misijonarka odšla v Egipt  in to v Kairo. Takoj ko je premagala prve težave, je Marija s svojimi sosestrami ustanovila dom in šolo za deklice, v katero so lahko prihajale vse ne glede na vero in barvo kože. To je bilo ne samo socijalno in dobrodeln, ampak tudi lepo ekumensko delo. Okoliščine so narekovale, da se v Egiptu ustanovi samostojna redovna družba in Bog je za to uporabil Marijo Troiani. Družba je ustanovljena, 9. avgusta 1876 potrjena, od leta 1950 pa se uradno imenuje “Frančiškanke misijonarke Marijinega Bezmadežnega Srca”. Poslanstvo sester v Egiptu se je, čeprav z mnogimi težavami, vsestransko razširilo. Sestre so kasneje odprle tudi dom za zapuščene otroke. V šoli sv. Frančiška se je Božja služabnica za Božje delo naučila tudi prositi. Zato se ni obotavljala prestopiti praga bogatašev in prositi za svoje sirote. Tako je dobila materialno pomoč tudi od Ismail-paše, kairskega podkralja, od sultana iz Carigrada in od avstrijskega cesarja Franca Jožefa.
Leta 1877 je bila Marija Katarina izbrana za vrhovno predstojnico nove družbe. Njena dejavnost se je razširila tudi preko meja Egipta. Tako je leta 1885 videla uresničene svoje stare želje – hišo svoje družbe v Jeruzalemu, leto dni kasneje pa na Malti. Zaslužna utemeljiteljica nove družbe je umrla v Kairu 6. maja 1887. Njena duhovna dediščina se je razvila v veliko drevo, kar po podatkih iz leta 1966 pomeni: 65 centrov v Evropi, 25 v Afriki, 17 v Aziji, 34 v Braziliji in 1 v ZDA.

Duhovnost Božje služabnice je oblikovana na način polklauzurnega redovništva. V njej je močno naglašena pobožnost Jezusovemu Srcu, Mariji, sv. Jožefu, angeli varuhom in sv. Frančišku. Bila je pobudnica vsakodnevnega obhajila pri redovnicah, kar je bila tedaj še redkost. Strogo duhovnost klaris z mnogimi pokorami in predpisi je ublažila, vendar je to nadomestila z dobrodelno dejavnostjo.

Ob njeni smrti so to “belo mater” vsi objokovali, ne samo kristjani ampak prav tako tudi muslimani. Leta 1937 je sprožen postopek za njeno razglasitev za blaženo. Postopek  hitro napredoval in je že 28. novembra 1967 sklicana predpripravljalna kongregacija o njenih junaških krepostih. Istega leta je njeno telo preneseno v Rim in položeno v cerkev Marijinega Brezmadežnega Srca ob generalni hiši njenega reda.
Goduje 6.maja.
Vir

V Kairu (v Egiptu), blažena Marija Katarina Troiani, devica iz Tretjega reda svetega Frančiška, ki je bila poslana iz Italije v Egipt, kjer je ustanovila novo družino Sester frančiškanskih misijonark.
Vir

Views: 17

sveta Juta (Judita) – vdova

Rodila se je okoli leta 1200 v Turingiji. Že v otroštvu ji je bilo dano spoznanje, da se bo poročila, vendar pa zakon ne bo dolgo trajal. Tako se je res zgodilo. Za roko jo je zaprosil pruski plemič poljske krvi Jan Konopacki. Juta je bila vzorna žena in mati. Svojega moža je ljubila in spoštovala, vse domače je iskreno ljubila, do služinčadi je bila obzirna in spoštljiva. Veliko je tudi molila. Svoje otroke je vzgajala v verskem duhu, tako da so si vsi po vrsti izbrali redovniški poklic. Mož je odšel tudi na romanje v Sveto deželo, kot ogromno ljudi tistega časa in s tega romanja se ni vrnil.

Ko je vdova Juta pospremila v samostan svojega najmlajšega otroka, je po zgledu sv. Elizabete Turinške, katero je v vsem posnemala, prodala vse svoje imetje in izkupiček razdelila med uboge. Zase je obdržala le obleko iz raševine in vrv, s katero je bila prepasana. Hodila je okoli kot beračica, ter skrbela za svoje varovance – za slepe in hrome. Nato si je izbrala samotno pokrajino v Prusiji in tam naprej delovala. V tej samoti se ji je pogosto prikazoval Jezus v spremstvu svojega najljubšega učenca Janeza. Juta se je hotela prepričati, če so ta prikazovanja resnična in potrdilo o pristnosti je bil dar, da je znala razlagati Sveto pismo, čeprav ga ni nikoli znala.

Po štirih letih delovanja je Juta zbolela, Ko jo je napadla mrzlica, je vedela, da se bliža njen zemeljski konec. Ukazala je, naj jo položijo na gola tla. Škof ji je podelil zakramente za umirajoče. Počasi je izgovarjala Jezusovih sedem poslednjih besed na križu, potem je nagnila glavo in zaspala v Gospodu. To je bilo 5. maja 1264. Kmalu so se na njeno priprošnjo začeli dogajati čudeži in petnajst let po smrti je bila razglašena za blaženo. Prusi jo častijo kot svojo deželno zavetnico.
Vir

Views: 72

blaženi Jacinto Vera y Durán – škof

blaženi Jacinto Vera y Durán - škofV soboto, 6. maja 2023, je v Montevideu, glavnem mestu Urugvaja, potekala beatifikacija msgr. Jacinta Vera, prvega urugvajskega škofa, ki je živel v 19. stoletju. Slovesno somaševanje je na tamkajšnjem stadionu vodil papežev odposlanec, kardinal Paulo Cezar Costa, nadškof Brasilije. Na beatifikacijo je po nedeljski opoldanski molitvi spomnil tudi papež Frančišek.
Kardinal Costa je med homilijo razmišljal o sekularizaciji, ki je po njegovih besedah postala »resničnost tudi v življenju latinskoameriških držav«. Opozoril je, da »ljudje izgubljajo čut za Boga, za evangelij. Sekularizacija nas ne sme prestrašiti, ampak mora biti priložnost za pričevanje in oznanjevanje vere, predstavlja možnost za evangelizacijo«.

Msgr. Vera in njegov boj za svobodo Cerkve
»Kdo se ne spominja dejavne ljubezni msgr. Jacinta Vera? Kdo se ne spominja, s kakšno močjo se je spoprijel s težavami in predlagal pot za Cerkev? Kdo se ne spominja njegovega boja za svobodo Cerkve? Kdo se ne spominja njegove gorečnosti, da bi evangelij dosegel vse kotičke te dežele? Kdo se ne spominja njegove vloge pri prizadevanju za mir?« To so nekatera izmed vprašanj, ki jih je kardinal Costa zastavil med beatifikacijo, ob tem pa je poudaril, da je »potrebno vstopiti v logiko tistih, ki so brez Boga, z novimi metodami, novimi načini, predvsem s pomočjo kulture«. Po njegovih besedah je prav tako velik izziv v današnjem svetu »ponuditi blagovest« o Jezusu Kristusu. Ob tem je poudaril, da je Urugvaj »dežela, bogata s spominom vere, ki se ne izraža le v umetnosti, ampak tudi v živih pričevalcih; in sicer tako, da je ta katoliška kulturna matrica dala trdne temelje nacionalni kulturi«.

Prizadevanje za pomiritev Urugvaja z resnico vere
Kardinal Costa je zatem spomnil, da svojo resnično poklicanost najdemo samo v Kristusu. Dejal je, da iz tega »izhaja Cerkev, ki ima svoj pogled usmerjen v Kristusa. Resnica za človeka, ki veruje, ni neka filozofija, ideja, ideologija, ampak Jezus Kristus sam«. Msgr. Jacinto Vera je prav pred tabernakljem odkril, da je edini način za pomiritev dežele, ki jo razdvajajo spori in politični boji, poslanstvo. Pomiritve »ni iskal s pomočjo politike ali drugih sredstev, ampak z resnico vere; vere, ki je miroljubna. Ta vera, ki so jo oznanjala usta in dejanje blaženih, je pomagala pomiriti državo«.

Vera vodi k dejavni ljubezni
Tako kot je vera vodila življenje msgr. Vera, tako bi morala voditi tudi naše življenje danes. »Vera odpira naše življenje za dejavno ljubezen, za oznanjevanje in pričevanje Jezusa Kristusa. Zaradi nje izvršujemo večja dela, saj nas vceplja v presežnost Boga, kjer po nas deluje sam Božji Sin«. Novi blaženi se je zavedal, da smo vsi Cerkev in da moramo biti priče Jezusa Kristusa v vseh situacijah. Poudarjal je, da smo »člani tiste Cerkve, ki je in bo, utemeljena s krvjo svojega Zveličarja, obstajala vedno, vse do konca časov«. To zavedanje mora biti prisotno v vseh članih današnje Cerkve. Smo Cerkev, poklicani, da skupaj hodimo po poti evangelizacije in poslanstva, kakor nas poziva papež Frančišek in kakor je prav tako zapisano v dokumentu iz Aparecide.
Novi blaženi, zgled misijonarske Cerkve

Kot je v homiliji še poudaril papežev odposlanec, je ljubezen do Jezusa Kristusa spodbudila msgr. Jacinta Vera, da je skupaj z duhovnikoma Joséjem Letamendijem in Inocencijem v devetih mesecih prepotoval regije Durazno, Florida, Trinidad San José, Rosario, Colonia, Carmel, Nueva Palmira, San Salvador, Soriano in Mercedes. Novi blaženi je za vse »zgled misijonarskega življenja, ki bi ga moral vsak kot Jezusov učenec udejanjati v okolju, kjer dela, študira in preživlja svoj prosti čas«. Kardinal Costa je ob koncu homilije zaželel, »naj nam zgled msgr. Jacinta Vera danes pomaga pri pričevanju vere in pri poslanstvu«.
Vir

Views: 2