Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Svetnik je bil španskega rodu, rodil pa se je proti koncu 12. stoletja v gradu Rekaudu blizu Toulousa na južnem Francoskem. Oče mu je dal dobro vzgojo in ga sam vadil v viteškem ravnanju. V mladem fantu se je prebudila misel, da bi se izkazal v viteškem bojevanju in si zaslužil slavno ime. Udeležil se je, star komaj petnajst let, boja zoper krivoverske Albižane v rodni deželi. Boji so bili surovi in to mu ni ugajalo. Poskusil je drugod, kjer je upal najti več žlahtnosti. Aragonski kralj Jakob I., sam prizadeven kristjan, ga je sprejel med dvorjane. Petru je bilo to premalo. Hotelo se mu je več podjetnosti in plemenite osebne žrtve.
Za spovednika si je tedaj izbral sv. Rajmunda. V življenjepisu beremo, da se je kralju, Petru in Rajmundu prikazala preblažena Devica Marija in jim naročila, naj ustanove poseben red za reševanje ujetnikov iz mohamedanske sužnosti. Rajmund je sestavil pravila za novi red, Peter je bil njegov prvi predstojnik, kralj pa mogočen zaščitnik. Redu se je pridružila tudi bratovščina, ki so jo ustanovili kakšnih petindvajset let prej nekateri plemiči prav v ta namen. Tako je nastal red mercedarijev ali red blažene Marije de Mercede (usmiljenja).
Ti redovniki so poleg obljub devištva, uboštva in pokorščine napravili pri sprejemu še posebej zaobljubo, da bodo ostali jetniki v oblasti Saracenov, če bi bilo treba, da bi s tem rešil Kristusove vernike. Red je kmalu dobil cerkveno potrditev in je imel sedež v Barceloni. Sv. Peter in njegovi sobratje so s svojim junaškim delom napisali slavne strani v zgodovini španskega krščantva. Zračunali so, da je naš svetnik osebno pridobil svobodo 890 sužnjem, ves red pa 2718.
O svetniku pripovedujejo, da je prvi šel reševat krščanske jetnike v mohamedansko Afriko. Na poti je veliko pretrpel. Ker je nekaj ujetnikov ušlo, so Sareceni uklenili Petra v verige, ga vrgli v čoln brez jader in brez vesel, odpeljali čoln na odprto morje in ga prepustili valovom. Božja previdnost je pripeljala ladjico naravnost v Valencio. Umrl je na sveti večer leta 1256 z vzdihom: »O kako sladko umrje človek pod Marijinim varstvom.«
Goduje 6. maja, ponekod 28. januarja oz. 25. decembra.
Vir
Čeprav je Peter v družini prejel dobro krščansko vzgojo, se je v njem vendarle najprej pretakala viteška kri. Oče ga je sam uril v viteškem ravnanju, zato si je Peter kmalu zaželel, da bi se izkazal v viteškem bojevanju in si zaslužil slavno ime. Tako se je s petnajstimi leti udeležil boja zoper krivoverske albižane v svoji deželi, a kmalu začutil, da mu surovost teh bojev ne ugaja. Nekaj časa je preživel kot dvorjan na dvoru aragonskega kralja Jakoba I., saj si je želel več podjetnosti in plemenite osebne žrtve. Tako je po smrti staršev veliko premoženje, ki ga je podedoval, uporabil za odkup krščanskih sužnjev, ki so jih v južnovzhodnem delu Španije stiskali muslimanski Mavri. To delo se mu je zdelo res plemenito in viteško in v njem je našel svoj življenjski poklic. Kmalu je okoli sebe zbral nekaj enako mislečih prijateljev, se z njimi odpravil v Valencio in prišel do Granade, ki je bila središče islamske oblasti. Povsod je zbiral krščanske sužnje, jih odkupoval in jim dajal svobodo. Ko je za to porabil vse svoje premoženje, je s tovariši začel zbirati prispevke od hiše do hiše. Pozneje je spoznal, da je prav, da se s tem delom ukvarja urejena družba; da bi spoznal pravo pot, se je v molitvi obračal predvsem na Marijo. In res je v spanju od nje dobil naročilo, naj ustanovi novo redovno družbo, ki bo posvečena odkupovanju sužnjev. Enak navdih je dobil tudi sv. Rajmund Penjafortski, kralj pa je to njuno delo podprl. Red je kmalu dobil tudi cerkveno potrditev in si privzel ime: Marijin red za odkup jetnikov, ljudje pa so ga krajše imenovali red mercedarijev (merces pomeni plačilo, odkupnina). Sedež je bil v Barceloni, imel pa je sprva povsem plemiško podobo. Peter Nolasko je kot laik red vodil 31 let, kasneje pa je vodstvo prešlo na duhovnike. Kmalu je red dobil tudi žensko vejo. Ko ni bilo več potrebe po tem, da bi odkupovali sužnje, so se redovniki lotili drugačnih misijonskih nalog. Po izračunih naj bi sam Peter Nolasko pridobil svobodo 890 sužnjem, ves red pa 2718.
Rodil se je leta 1182 v Carcassonu v Franciji, umrl pa 25. decembra 1256 v Barceloni v Španiji, verjetneje pa 13. ali 14. maja 1249.
Je zavetnik jetnikov vseh vrst. Za svetnika ga je razglasil papež Urban VIII. 30. septembra 1628.
Goduje 6. maja, ponekod 28. januarja oz. 25. decembra.
Vir
V Barceloni (v Španiji), sveti Peter Nolasco [nolásko], duhovnik, ki je skupaj s svetim Rajmúndom z Penjafórta in kraljem Aragónije Jakobom I. ustanovil Red blažene Marije od Milosti (mercenarjev), in se je v času oblasti nevernikov živo trudil za odkupovanje ujetnikov.
Vir
Views: 30
Tudi Frančiška De Montmorency Lavala, uglednega sina Francije, je vodila karizma misijonskega poklica, saj bi lahko šel po poti obetavne svetne kariere, a je raje velikodušno odgovoril na Kristusovo povabilo, ki ga je vabil, naj gre oznanjat evangelij v daljne dežele. Izbran za apostolskega vikarja ‘Nove Francije’, opremljen s škofovsko karizmo, se je ustalil v Quebecu. Tam je z neutrudno gorečnostjo za širjenje Božjega kraljestva udejanjil idealno podobo škofa. Svoje služenje je v veliki meri posvetil Indijancem; brez počitka je prepotoval brezmejna področja polovice severno ameriške celine, v Quebecu je ustanovil semenišče, iz katerega se je razvila Univerza Laval, ena prvih katoliških univerz modernega Časa. Še posebej se je posvečal duhovnikom, redovnikom in redovnicam. Od Svetega sedeža je dosegel ustanovitev semenišča v Parizu za ‘zunanje misijone’.
Rosa Marija Benedikta se je rodila leta 1831 v Genovi v Italiji. Odrasla je v bogati družini, ki ji je omogočila zasebno šolanje.
Na Montepulcianu [montepulčijánu] (v Toskani), blaženi Jernej (Bartolomej) Pucci-Franceschi [púči frančeski], duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je zapustil ženo, otroke in bogastvo iz ljubezni do Boga, ter postal revež zaradi Kristusa.