V samostanu Foigny [fuájnji] (v Franciji), smrt blaženega Aleksandra, konverza, ki je na Škotskem zapustil očetovo žezlo in kot neznanec zbežal na Francosko in je v tem samostanu v vsej skritosti krmil živali in pri tem užival družbo z angeli.
Vir
Views: 6
Sveti Irenej Lyonski omenja Aleksandra I. kot petega naslednika apostolov, vendar ne govori ničesar o njegovem mučeništvu. Njegov pontifikat je trajal okrog deset let in ga nahajamo tudi v „Seznamu rimskih škofov” pri Hegesippusu (Evzebij IV. XXII, 3). Po stalnem izročilu, ki sega do konca petega stoletja, in ga omenja Liber Pontificalis, je pretrpel mučeniško smrt z obglavljenjem na Via Nomentana v Rimu, dne 3. maja; isto izročilo tudi pravi, da je bil rojen kot Rimljan in da je vodil Cerkev za časa Trajana (89-117). Pripisuje mu, da je vstavil v rimski kanon besede posvetitve. Obenem mu pripisuje, da je uvedel mešanje blagoslovljene vode s soljo za očiščevanje krščanskih domov pred vplivanjem hudega duha (constituit aquam sparsionis cum sale bededici in habitaculis hominum). Že zgodaj je v Rimu bil običaj, da so blagoslovili ljudstvo z blagoslovljeno vodo na začetku maše pojoč antifono „Asperges me” Njegove relikvije so 834. leta prenesli v Freising na Bavarskem.
V času papeža Aleksandra I. se je po nekaterih pokrajinah rimskega cesarstva krščanstvo že precej razširilo. Leta 112 je Plinij Mlajši, cesarski namestnik v Bitiniji (severozahodni del Male Azije), pisal cesarju Trajanu, da so med kristjani ljudje vseh starosti, vseh stanov, obeh spolov in da se je »kuga tega praznoverja razširila po mestih ter celo po vaseh in na deželi«. Na vprašanje, kako naj ravna s kristjani, mu je cesar dal naslednja navodila: za kristjani naj ne poizveduje in naj nikakor ne sprejema anonimnih obtožb, če pa je kdo pravilno naznanjen, naj proti njemu uvedejo sodno obravnavo; če se obtoženec ne odpove krščanstvu, naj ga kaznujejo s smrtjo. Trajanove določbe, ki so zahtevale, da se pripadnost krščanstvu kaznuje s smrtjo, so postale splošno pravilo za pravno ravnanje javne oblasti s kristjani v drugem stoletju.
Po Irenejevem seznamu je Aleksander I. šesti v vrsti papežev. Liber Pontificialis poroča, da je pretrpel mučeništvo; možno pa je, da so ga zamenjali z Aleksandrom, mučencem, ki tudi goduje 3. maja. Na Via Nomentana v Rimu so postavili baziliko njemu v čast. Ker najstarejša papeška kronika ničesar ne ve o mučeništvu papeža Aleksandra I. in njegovem pogrebu ob Via Nomentana, je tu najbrž mišljen rimski mučenec Aleksander, ki je bil mučen v Rimu hkrati s sv. Evencijem, Teodulom, Kvirinom in Hermom za časa cesarja Hadrijana okoli leta 130. Ti rimski mučenci so bili pokopani ob Via Nomentana v Rimu, njihov praznik pa se od papeža Damaza I. (366-384) dalje omenja v rimskem koledarju. Aleksandra upodabljajo s papeško krono in s papeškim križem ter z mečem. Kvirin je morda bil rimski tribun. Po poznejši legendi ga je krstil papež Aleksander I. hkrati z njegovo hčerjo Balbino.
1885. leta so na kraju, ki ga je izročilo označevalo kot mesto Aleksandrovega mučeništva, odkrili na pol pod zemljo pokopališče svetih mučencev Aleksandra, Evencija in Teodula. Nekateri arheologi menijo, da je bil tam najdeni Aleksander papež, a ta starodavni grob naj bi bil kraj njegova mučeništva. Obstajajo pa tudi zgodovinarji, ki menijo, da ta Aleksander ni istoveten s papežem Aleksandrom in da naj bi do istovetenja prišlo šele v 4. stoletju. To tezo zagovarjata zlasti Louis Duchesne in Adolf von Harnack.
Vir
Views: 172
V mestu Argu (v Grčiji), sveti Peter, škof, ki je imel zelo veliko ljubezen do ubogih in sužnjev in je v prepirih, pri delu za spravo, vedno svetoval v dobro vere.
Vir
Views: 8
Zavetnika: Filip je zavetnik Luksemburga in nekaterih drugih mest, klobučarjev in slaščičarjev; Jakob pa zavetnik Dieppa, kramarjev, mlinarjev, paštetarjev, strojarjev, lekarnarjev. Skupaj sta zavetnika Urugvaja.
Okoli godu sv. Filipa so se razvili različni običaji: na Filipovo noč naj bi se svobodno uganjale različne norčije, oba sta tudi »vremenska« svetnika.
Atributi: Filip – križ ali palica v obliki križa; Jakob – suknarski kol ali kij in knjiga, ki je znamenje apostolov.
Imena: Filip, Lipče, Lipš, Lipe; Fila, File, Filipina, Filipa, Filja, Filka; Jakob, Jaka, Jak, Jakec, Jakov, Jaša, Žak, Žaki; Jakobina
Cerkve v Sloveniji/svetu: Na Slovenskem je apostoloma Filipu in Jakobu posvečenih devet cerkva.
Prej sta apostola godovala 1. maja, ker so na ta dan njune ostanke (leta 560) prenesli v rimsko cerkev dvanajsterih apostolov.
Filip je bil prvi, ki ga je Jezus naravnost poklical med svoje učence: »Hodi za menoj!« In Filip je šel za njim. Brž nato je prav po apostolsko poiskal svojega prijatelja Natanaela (Jerneja) in ga povabil k Jezusu: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes in preroki, Jezusa iz Nazareta. Pridi in poglej!«
Kot ga srečamo v evangeliju, je moral biti Filip odkrit in živahen, družaben in priljuden. Nanj so se obrnili pogani, ki bi bili zadnjo veliko noč radi videli Jezusa. Po izročilu naj bi po Jezusovem vnebohodu oznanjal blagovest po Scitiji ob Črnem morju in po Mali Aziji. Poganski duhovniki so ga dali pribiti na križ in so na križu visečega pobili s kamenjem.
Jakob, s pridevkom mlajši (da ga ločimo od Janezovega brata Jakoba, ki mu pravimo starejši), je bil sin Marije, sorodnice božje Matere, in Alfeja, brata sv. Jožefa, zato ga apostol Pavel po judovskem običaju imenuje »brata Gospodovega«. Jezusu naj bi bil po postavi, obličju, govorici in vedenju tako podoben, da ga mnogi prvi trenutek niso mogli ločiti. Po Gospodovem vnebohodu so ga postavili za jeruzalemskega škofa. Tudi Judje so ga imenovali »Pravični«.
Zgodovinar Hegezip piše o njem, da je živel sveto, da je bilo samo njemu izmed kristjanov dovoljeno stopiti v tempeljsko svetišče, kamor so sicer hodili judovski duhovniki, ki so opravljali službo.
Po izročilu je umrl mučeniške smrti leta 63. Postavili so ga vrh templja, vrh Salomonovega stebrišča, da bi se pred zbrano množico odpovedal Kristusu. Jakob pa je slovesno izpričal, da je Jezus pravi Odrešenik, božji Sin in prihodnji Sodnik. Nato so apostola pahnili dol in s kamni pobili. Jakob je pri tem ponavljal Jezusove besede: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Napisal je tudi list, kjer beremo: »Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? … Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (2, 14; 17).
Filip in Jakob godujeta 3. maja.
Vir
Praznik svetih apostolov Filipa in Jakoba. Od teh je Filipa, Janezovega učenca, rojenega kakor Peter in Andrej v Betsajdi, poklical Gospod, da bi mu sledil. Jakob pa, Alfejev sin, ki je veljal pri Latincih kot brat Gospodov, s priimkom Pravični; je prvi vodil jeruzalemsko Cerkev. Ko je prišlo do razprave glede obreze, se je pridružil Petrovemu mnenju, da se ne naloži učencem iz poganstva vnovič stari jarem. Kmalu je ovenčal apostolsko službo z mučeništvom.
Vir
Apostola Filip in Jakob sta na vseh koledarjih ‘pod isto streho’. Do leta 1955 sta godovala 1. maja, tedaj pa sta se morala umakniti sv. Jožefu Delavcu. Najprej sta se preselila na 11. maj, po novem koledarju, veljavnem od leta 1970, je njun god 3. maja. Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na seznamih apostolov, ki jih navajajo prvi trije evangelisti, sta precej narazen: Filip je peti, Jakob pa deveti.
FILIP je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru kot Peter in Andrej. Jezus ga je prvič videl med učenci Janeza Krstnika. Ob drugem srečanju mu je rekel: »Hodi za menoj!« Filip je ne le šel za njim, temveč je k Jezusu privedel še Natanaela (Jerneja). V Janezovem evangeliju Filip nastopi še trikrat. Ob prvem čudežnem nasičenju pet tisoč mož Jezus skuša Filipa z vprašanjem: »Kje naj kupimo kruha, da bi jim dali jesti?« Filip odgovori po svoji zdravi pameti: »Za dvesto denarjev kruha ne bi bilo zadosti zanje, da bi vsak dobil le majhen kos.« Drugič je Filip prišel skupaj z Andrejem k Jezusu in mu sporočil, da bi ga radi videli tujci, ki so prišli za velikonočni praznik v Jeruzalem. Tretjič pa se je Filip oglasil pri zadnji večerji. Ko je Jezus učencem dejal: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta«, mu je Filip vpadel v besedo: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?«
Izročilo ve povedati, da je Filip po Jezusovem vnebohodu in po prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij najprej v Skitiji (današnji južni Rusiji), nato pa v Frigiji (zahodnem delu Male Azije). Tam je v mestu Hierapolis umrl mučeniške smrti: bil je križan in kamnan. Najpogosteje ga upodabljajo s križem ali s palico v obliki križa. Filipu pripisujejo apokrifni spis ‘Filipova dela’, apostolske zgodbe, ki so nastale najverjetneje v 3. in 4. stol. Kot svojega zavetnika ga (skupaj z Jakobom mlajšim) častijo klobučarji in suknarji.
JAKOB MLAJŠI (v apostolsko službo je bil poklican kasneje kot prvi – starejši Jakob) je bil doma iz Nazareta. Njegovemu očetu je bilo ime Alfej, materi pa Marija in je bila ena tistih pobožnih žena, ki so hodile z Jezusom in so vztrajale ob njem tudi pod križem. V vseh apostolskih seznamih je imenovan kot ‘Jakob, Alfejev sin’, nikjer pa ne zvemo, kako in kdaj je bil poklican za apostola. O Jezusovem mesijanskem poslanstvu se je prepričal, ko se mu je vstali Kristus po pričevanju apostola Pavla osebno prikazal. Apostol Pavel prišteva Jakoba med ‘stebre Cerkve’. Zaradi svoje zvestobe Mojzesovi postavi in zaradi svojega spokornega življenja je Jakob dobil vzdevek Pravični. Postal je prvi škof jeruzalemske krščanske skupnosti in odigral je pomembno posredovalno vlogo na prvem apostolskem koncilu leta 50 v Jeruzalemu. Proti ozkosrčnim kristjanom iz judovstva, ki so od spreobrnjencev iz poganstva zahtevali, da morajo sprejeti tudi Mojzesovo postavo, je Jakob zastopal stališče apostola Pavla: poganov, ki hočejo sprejeti vero v Kristusa, ne obvezuje ne obreza ne judovska postava.
Apostol Jakob je umrl kot mučenec okoli velike noči leta 62. Nekateri viri poročajo, da so ga kamnali, drugi pa pravijo, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja in da ga je neki suknar potem pobil s kolom. Zato ga upodabljajo s suknarskim kolom (ali kijem) in s knjigo, ki je znamenje apostolov.
Apostoloma Filipu in Jakobu je na Slovenskem posvečenih devet cerkva. Kot svoja krstna zavetnika ju častijo številni Slovenci, ki nosijo ime Filip, Lipe, Lipče, Zdenko, Zdeno ter Jakob, Jaka, Rado.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 1142
V samostanu Melrose [melrouz] (na Škotskem), spomin svetega Gvátera, opata, ki se je odpovedal kraljevskemu žezlu svojega očeta Davida, ter cerkvenim dostojanstvom in s svojo ponižnostjo zaslužil, da ga je Bog povišal in ga je sveta Cerkev zaradi čudežev prištela med svetnike.
Vir
Views: 1
V Kildari (na Irskem), sveti Konlead (Conleth), škof, ki je bil tovariš svete Brigite v pastoralni skrbi njemu podvrženih samostanov in tudi drugih. Mnogo je pri krajevnih prelatih dosegel z avtoriteto.
Vir
Views: 6
