V Vercelliu [verčeliju], sveta Emílija Bicchieri [bikiéri], devica iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki se je, čeprav večkrat priorica, z veseljem posvečevala najnižjim hišnim opravilom
Vir
Views: 15
V Vercelliu [verčeliju], sveta Emílija Bicchieri [bikiéri], devica iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki se je, čeprav večkrat priorica, z veseljem posvečevala najnižjim hišnim opravilom
Vir
Views: 15
Ob Nomentanski cesti (ob sedmem rimskem miljniku, v Rimu), sveti Evéncij, Aleksander in Teodúl, mučenci v času cesarja Hadrijana. Prvega od teh so najprej mučili z verigami, ječo in natezalnico, kavlji in ognjem in ga zbadali po vseh udih, da je umrl. Druga dva so po dolgi ječi mučili na žerjavici in ju slednjič obglavili.
Vir
Views: 8
V Carigradu je že od 6. stoletja dalje stala cerkev, posvečena svetima mučencema Timoteju in njegovi ženi Mavri, kljub temu da so zgodovinski viri skopi in nezanesljivi. Je pa toliko pretresljivejša njuna življenjska pot, medsebojna ljubezen in zvestoba Bogu, ki ju je pripeljala do mučeniške smrti.
Timoteja, pobožnega mladeniča, lepega in zglednega življenja, je škof določil za bralca, ki je smel v cerkvi brati življenjepise mučencev in imel na skrbi hrambo svetih knjig. Poročil se je z mlado, prav tako pobožno Mavro. Nista še bila poročena tri tedne, ko je cesar Dioklecijan ukazal kruto preganjanje kristjanov. Tudi Timoteja je deželni oblastnik pozval, da zataji Jezusa.
Timotej oblastnikovega ukaza ni hotel izpolniti; ko pa mu je ukazal izročiti svete knjige, je Timotej odgovoril: »Krščanske knjige so moji ljubi otroci. Ali ne bi bil divjak, če bi svoje otroke izročil v roke morilcem?« Razkačen nad tem pogumnim odgovorom, je trinog ukazal, da ga obesijo na steber, mu na vrat navežejo kamen, v usta pa vtaknejo klin, da ne bi mogel več hvaliti Boga. Ko pa oblastnik zve, da se je Timotej pravkar poročil in da svojo mlado nevesto srčno ljubi, jo ukaže pripeljati in ji groziti, naj moža pregovori k izdaji. Vsaj na videz naj bi daroval malikom, drugače ga čaka najbolj strašna smrt. Strah, da bi svojega ljubljenega moža videla trpeti najhujše bolečine, na koncu pa bi ji ga grozovita smrt za vedno vzela, Mavro tako omami, da se da pregovoriti. Timoteja nato odvežejo in mu vzamejo klin iz ust, da bi lahko govoril s svojo ženo. Ta ga v resnici poskuša nagovoriti, da bi se uklonil oblastnikovi volji. Timotej pa, kljub svoji neizmerni ljubezni do žene, zgrožen odgovori: »Kako, Mavra! Ali si kristjana in krščanska žena, ali poganka? Ali je to govorjenje človeka, ki je bil vzgojen v krščanski veri? Ti, ki bi me morala nagovarjati, naj srčno trpim in ostanem stanoviten do konca, me namesto tega nagovarjaš k izdaji Kristusa? Ali si naj za kratko rešitev na tem svetu zapravim večno zveličanje v nebesih?« Moč teh s sveto resnostjo izrečenih besed je ženo tako pretresla, da mu je skrušena padla k nogam in mu polna kesanja zaradi svoje nezvestobe Kristusu rekla: »O moj Timotej, kaj naj storim, da se bom pokorila za svoj greh?« »Pojdi k oblastniku,« ji reče, »in povej mu, da si pripravljena, ne samo moža podpirati v njegovi veri, pač pa tudi sama skupaj z njim trpeti vse muke.« Mavra občuduje moževo vero, sama pa se za predlagani korak čuti še preslabotno: »Oh, mlada sem še, po naravi sem slabotna, ne upam si stopiti pred oči trinogu, kaj šele tako hudo trpeti.« Timotej pa jo opogumlja: »Mavra, spomni se na Felicito in njene sedmere sinove, o katerih si slišala, spomni se nežnih devic Neže in Cecilije, o katerih si brala! Ali so bile one kaj močnejše od tebe? Pa so kljub temu prelile svojo kri za Jezusa; ti pa se tega bojiš! Glej, krona se ti ponuja, ali te ne bo Kristus krepčal v boju? Kmalu bova z njim za večno združena.« Timotej poklekne pred svojo ženo, moli nad njo, Mavra pa med molitvijo namesto strahu začuti gorečo željo, da bi skupaj s svojim možem umrla za Kristusa. Tako opogumljena gre k oblastniku in mu pove, da je tudi sama pripravljena za vero preliti svojo kri.
Po kratkem mučenju, ko jo Bog čudežno ohranja pri življenju, ukaže trinog oba pribiti na križ,in sicer tako, da gledata drug drugega. Bilo je to leta 305.
Vir
V Antinoi (v Tebájdi, v Egiptu), sveta mučenca Timotej in Maver.
Vir
Views: 29
V mestu Narni (v Umbriji), sveti Juvenál, ki se časti kot prvi škof tega mesta.
Vir
Views: 40
Konstantin Veliki je v moči Kristusovega križa leta 312 premagal ob Ponte Molle pri Rimu svojega nasprotnika cesarja Maksencija. Na nebu se je prikazalo znamenje svetega križa in besede : IN HOC SIGNO VINCES — V TEM ZNAMENJU BOŠ ZMAGAL. Konstantinova mati Helena se je po legendi odpravila na božjo pot v Jeruzalem, da bi našla pravi Kristusov križ. Globoko v zemlji so našli tri križe. Neka bolna žena se je dotaknila vseh treh križev; ko se je dotaknila tretjega križa, je v trenutku ozdravela. Helena je na kraju, kjer so našli križe, dala zgraditi baziliko. Del svetega križa je res prinesla sinu Konstantinu v Rim, kjer je ta dal shraniti dragoceno svetinjo v cerkvi Santa Croce di Gerusalemme. 3. maja smo zato obhajali spomin na najdenje svetega križa, na katerem je Kristus izkrvavel in nas s svojo smrtjo odrešil. Najstarejši viri iz 4. stoletja pišejo o najdbi sv. križa, ne omenjajo pa v tej zvezi svete Helene. Tudi Helenin sodobnik zgodovinar Evzebij o njeni najdbi molči. Po govoru sv. Cirila Jeruzalemskega (347/48) moramo sklepati, da so Jezusov križ odkrili takrat kakor njegov grob in to pred prihodom cesarice Helene v Jeruzalem.
Praznovanje »najdenja križa« je papež Janez XXIII. kot zgodovinsko nedokazan spomin črtal iz liturgičnega koledarja na dan 3. maja in ga pridružil povišanju sv. križa 14. septembra.
Vir=Leto svetnikov
Views: 116
V Kijevu (v Ukrajini), sveti Teodózij, opat, ki je ustanovil lavro, ki se imenuje Kriptenska. Po pripovedovanju je ustanovil tam tudi samostansko življenje.
Vir
Views: 1