sveti Atanazij – škof in cerkveni učitelj

sveti Atanazij - škof in cerkveni učitelj“Očetova Beseda vse krasi, ureja in objema”

“Spoznavanje Očeta po ustvarjalni in učlovečeni Modrosti”

Imena: Atanazij, Atanazija.
Bil je doma v Aleksandriji. Leta 328 je postal aleksandrijski patriarh. Ima čast cerkvenega učitelja in velja za velikega bojevnika zoper arijance, ki so tajili Jezusovo božjo naravo. Njegovo škofovanje je bilo nepretrgan boj in mučeništvo. Sicer ni padel pod mečem in delal čudežev – čudež njegovega življenja je bila njegova neustrašenost. V bridkostih se je tolažil z izrekom: “Ta oblaček bo šel kmalu mimo. Le Boga se boj, ne ljudi!”
Moral je petkrat v pregnanstvo in je tako preživel dvajset let ločen od škofijskega sedeža po raznih krajih države kot begunec ali pregnanec. Krivoverski sovražniki, ki jih je podpirala tudi državna oblast, so ga dolžili najhujših hudodelstev, med drugim naj bi onečastil neko dekle. Cesar je sklical zbor arijanskih škofov, da bi Atanazija obsodili. Tudi Atanazij je prišel na zbor s svojim diakonom Timotejem. Ta je v zboru stopil pred žensko, ki naj bi pričala zoper Atanazija, in rekel: “Kaj, jaz da sem te onečastil?” Ženska, ki Atanazija še poznala ni, je odvrnila: “Saj, ti, ti.” Tako se je izkazala Atanazijeva nedolžnost.
Obdolžili so ga, da je umoril škofa Arzenija, njegovo mrtvo roko pa rabil za vraže in čarovnije. Atanazij pa je pripeljal škofa Arzenija, ki so ga bili njegovi sovražniki poprej ujeli, a ga je Atanazij rešil, pred zbor živega in z obema rokama. Znana je še zgodba, kako je moral bežati na ladjici po reki Nilu pred rablji cesarja Julijana Odpadnika. Ko so ga ti malo manj kot dohiteli, je velel ladjico obrniti, tako da so šli preganjalcem naproti. Ko so se srečali, je zaklical poglavar biričev ljudem v Atanazijevi ladjici: “Ste morda videli Atanazija?” Atanazij jim je sam zaklical nazaj: “Le hitite, ni daleč od vasi.”
Zadnjih sedem let je kolikor toliko mirno živel v Aleksandriji in delal za cerkveno edinost. Prejšnji arijanski ali polarijanski škofje so se oglašali za ponovno bratovsko sodelovanje. Kjerkoli je Atanazij ugotovil pošteno voljo za poboljšanje, jo je prisrčno pozdravil in olajšal vrnitev v cerkveno občestvo. Sv. Bazilij je izrekel mnenje, da samo Atanazij more vzdržati ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je ta umrl, je spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku “velika in apostolska duša”. Bil je med prvimi škofi, ki niso mučenci, prištet med svetnike vesoljne Cerkve.
Goduje pa 2. maja.
Vir

Nikar se jih ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem!« je slišal prerok Jeremija, ko ga je Bog poklical v preroško službo, ki jo je potem pogumno vršil. Besede, izrečene preroku Jeremiju, v polni meri veljajo za sv. Atanazija, enega največjih in najuspešnejših branilcev pravovernosti v zgodovini Cerkve. V skoraj petdesetletnem boju, polnem preganjanja in težkih žrtev, je zmagovito zagovarjal misel, da je Cerkev samo božja ustanova, ‘en dom’ Kristusovih učencev, ‘ena tunika’ Kristusova, oblita z njegovo krvjo, ‘ena sama Luč’, ki razsvetljuje človeka in zato ne sme otemneti zaradi človeške zaslepljenosti. Čudež njegovega življenja je trajno mučeništvo, čeprav za Kristusa ni prelil krvi.
Atanazij je bil po rodu Grk iz Aleksandrije v Egiptu, kjer se je rodil najbrž leta 295. Odraščal je v času zadnjega in najhujšega preganjanja kristjanov pod Dioklecijanom. Njegovi starši, globoko verni, so ostali živi, čeprav se mučeništva niso bali. Sinu so omogočili vsestransko izobrazbo. Poznal je spise grških filozofov, še temeljiteje pa nauke cezarejske in aleksandrijske krščanske visoke šole. Nekaj časa je bil v asketski šoli pri sv. Antonu puščavniku. Z nastopom moške dobe je bil Atanazij zrel božji mož, pripravljen za boj, ki ga je čakal.
Po vrnitvi iz puščave okoli leta 320 ga je aleksandrijski patriarh sv. Aleksander posvetil za diakona in ga vzel za svojega tajnika.
V Aleksandriji je bilo tedaj več struj: pravoverni kristjani, razkolni meletijci, samozavestni poganski modrijani in žilava judovska skupnost. Vsem je Atanazij posvetil svoje moči in sposobnosti. Kmalu pa se je moral spoprijeti z nevarnim gibanjem, ki ga je sprožil njegov ognjeviti rojak Arij. Krščanstvo je hotel približati poganskim predstavam in na plitev demagoški način učil, da je bil Jezus nekak heroj človekoljubja, v začetku navaden človek, zaradi svoje pokorne smrti iz ljubezni do Boga pa šele poveličan v božanstvo. Atanazij se je ogorčen uprl nezaslišanemu pačenju krščanskih resnic o sveti Trojici in odrešenju človeškega rodu, ki sploh ne bi bilo doseženo, če Kristus ni bil pravi Bog že spočetka, ko si je privzel človeško naravo. Spustil se je zoper Arija v boj, ki je trajal blizu petdeset let. Boj je bil večkrat na zunaj videti že izgubljen, vendar Atanazij nikoli ni klonil ob porazih in nazadnje je mimo umrl v zavesti, da je zmaga že blizu.
Arijeve krive nauke je obsodil prvi splošni koncil v Niceji leta 325, na katerem je bila sprejeta veroizpoved, ki jo molimo pri maši. Leta 328 je bil Atanazij izvoljen za patriarha v Aleksandriji in s tem je postal voditelj več kot sto škofij v Egiptu. Arij je imel svoje pristaše na dvoru in cesarji so Atanazija večkrat pregnali s patriarškega sedeža. Kar petkrat je moral v pregnanstvo, ki je navadno trajalo po več let. Prvič je bil izgnan v sedanjo Nemčijo, enkrat v Rim, enkrat se je moral celih šest let skrivati v okolici Aleksandrije. Zadnjič so ga izgnali, ko je bil že starček pri sedemdesetih letih. Papeži so ga vedno podpirali pa tudi večina škofov je bila na njegovi strani.
Za zmerom se je vrnil na svoj škofovski sedež 1. februarja 366 in je egiptovsko Cerkev vodil še sedem let. Ta leta je imel živahne pisne stike z vzhodnimi in zahodnimi škofi. Sv. Bazilij Veliki je izrekel mnenje, da samo Atanazij more ohraniti ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je Atanazij 2. maja 373 blaženo umrl, je sv. Bazilij spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku ‘velika in apostolska duša’. Naslov cerkvenega učitelja mu je dal že peti koncil v Carigradu leta 553.
Ime Atanazij kot krstno ime je pri nas praktično neznano. Nekdaj so ga dajati redovnikom.
Vir

Spomin svetega Atanázija, škofa in cerkvenega učitelja, zelo slavnega po svetosti in nauku, ki se je v Aleksandriji (v Egiptu) neutrudno boril za pravo vero, v času od cesarja Konstantina do cesarja Valenta, ter pretrpel od Arijancev mnogo zahrbtnosti. Bil je večkrat peljan v izgnanstvo, slednjič se je vrnil v njemu izročeno Cerkev. Po mnogih bojih in mnogih vencih potrpežljivosti, se je v miru v Kristusu odpočil, po šestinštiridesetih letih svojega duhovništva.
Vir

Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika proti glavobolu.
Atanazij velja za eno najpomembnejših osebnosti krščanskega starega veka, zato je po smrti tudi dobil vzdevek »Veliki«. Še kot diakon patriarha Aleksandra se je leta 325 udeležil prelomnega koncila v Niceji in to doživetje ga je močno zaznamovalo. Tam je namreč proti brezbožnemu arijanizmu začel boj, ki je obvladoval vse njegovo življenje in mu prinesel veliko hudega.
Ime: Izhaja iz starogrškega imena Athanasios, ki pomeni »nesmrten«, kot negativna predpona besede thanatos »smrt«.
Rodil se je okoli leta 295 v Aleksandriji v Egiptu, umrl pa 2. maja 373 prav tako v Aleksandriji.
Družina: Njegovi starši so bili globoko verni in premožni kristjani in so svojemu sinu omogočili vsestransko izobrazbo.
Sodobniki: svetniki Anton Puščavnik, Pahomij, Bazilij, Gregor Nazianški, različni cesarji, med njimi Dioklecijan in Konstantin, sv. Aleksander, aleksandrijski patriarh, razkolnika Meletij in Arij.
Škofija: Aleksandrija je bila dolgo časa za Rimom drugi najpomembnejši cerkveni sedež. Tu je deloval apostol Marko, zato velja za njenega začetnika. Atanazij je leta 328 postal 20. aleksandrijski škof in vodil Cerkev v Egiptu (več kot sto škofij in devet metropolij) kar 45 let.
Prednik: Aleksander I. (313–326)
Naslednik: Peter II. (373–380)
Arijanizem: Arij (okoli 315) je želel krščanstvo približati poganskim predstavam, zato je demagoško učil, da je bil Kristus nekakšen človekoljub, navaden človek in šele po smrti povišan v božanstvo. Nauk je obsodil koncil v Niceji (325).
Kreposti: Atanazija je za vse življenje »zaznamovala« puščava in prijateljstvo s svetim Antonom. Bil je velik asket, človek premišljevanja in goreč borec za pravovernost.
Dela: Napisal je več del, med njimi Govor zoper pogane, O učlovečenju (božje) Besede, Apologijo na Konstancija; različna pisma, med njimi Pisma Serapionu, nekatere eksegetične knjige ter življenjepis sv. Antona.
Preganjanja: Krivoverci so ga kar petkrat preganjali: v Trier (dve leti in pol), v Rim (sedem let in pol), v egiptovsko puščavo (šest let), še enkrat v puščavo za deset mesecev, pri zadnjem, petem preganjanju pa se je štiri mesece skrival v očetovem grobu. Tako je v pregnanstvu preživel več kot 17 let.
Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika proti glavobolu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starčka s plešo in dolgo brado, oblečen pa je v škofovska oblačila z odprto knjigo v roki.
Beatifikacija: Bil je med prvimi škofi, ki niso mučenci, pa so bili prišteti med svetnike. Že peti koncil ga je leta 553 imenoval med velikimi cerkvenimi učitelji, enako čast pa mu je znova dal sv. Pij V. leta 1568.
Grob: Pokopan je bil v Aleksandriji, kasneje pa so njegove relikvije prenesli v cerkev sv. Zaharija v Benetke.
Goduje: Pri nas 2. maja, pri Koptih 15. maja, na Vzhodu (pravoslavni) pa 18. januarja.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 152

sveti Antonin Pierozzi iz Firenc – redovnik in škof

Antonin FlorentinskiČeprav je bil majhne rasti in šibkega telesa (zato so ga tudi klicali s pomanjševalnico), pa je bil Antonin toliko bolj bistrega uma in bogatega duha. Velja za vodilnega bogoslovnega znanstvenika 15. stoletja. Že v mladosti so občudovali njegov nenavadni spomin, saj je s petnajstimi leti znal na pamet vse kanone obširnega cerkvenega prava, kasneje pa so se zaradi njegove preudarnosti k njemu zatekali praktično vsi: od papežev in škofov do preprostih, ubogih ljudi. Na njegove sodbe se je Sveti sedež vedno zanašal in jih ni nikoli spodbijal. Pobožno in čisto življenje v otroštvu ga je kmalu, imel je komaj šestnajst let, pripeljalo v vrste dominikanskih redovnikov. Potem ko je opravljal vrsto vodilnih in odgovornih služb znotraj reda, je bil leta 1446 imenovan za nadškofa v Firencah. Tudi kot nadškof je živel spokorno, redovniško življenje. V Firencah je odpravil oderuštvo, zaradi katerega je mnogo ljudi obubožalo. Ustanovil je dobrodelno društvo za siromašne meščane, ubožnico, v kateri je 600 družin dobivalo živež, osebno je organiziral dobrodelnost po vsej provinci. V goste je sprejemal berače in jim sam stregel ter se boril za pravice revežev. Sam papež Evgen IV. ga je hotel ob smrti imeti ob sebi, da mu je podelil zakramente za umirajoče. S svojo izredno dobroto in skromnim življenjem je bil nesporna duhovna avtoriteta svojega časa. To se je ne nazadnje pokazalo pri njegovem pogrebu, saj je njegovo krsto nosilo šest škofov, za njo pa je šel tudi papež Pij II.
Ime: Antonin je pomanjševalnica imena Anton (Antonino, Tonček), izhaja pa iz latinskega imena Antonius.
Rodil se je marca 1389 v Firencah v Italiji, umrl pa 2. maja 1459, prav tako v Firencah.
Družina: Rodil se je v ugledni firenški rodbini Pierozzi; bil je edinec globoko vernih staršev, njegov oče je bil izobražen notar.
Zavetnik: Je zavetnik v raznih nesrečah in proti vročici.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega moža v dominikanskem habitu in z mitro na glavi. Njegove najlepše upodobitve je naslikal fra Angelico v samostanu sv. Marka v Firencah.
Sodobniki: To so bili najprej dominikanci: njegov najboljši prijatelj fra Angelico, sloveč slikar; bl. Janez Dominici, govornik in asket; papeži Evgen IV., Nikolaj V., Kalist III. in Pij II.
Dela: Napisal je najobširnejšo kroniko srednjega veka »Summa Chronica« ter več bogoslovnih del.
Dogodki: Izmed mnogih prigod in legend, ki kažejo na njegovo velikodušnost in skrb za reveže, je najbolj prikupen dogodek, ko mu je nekdo prinesel v dar skledo jabolk in pri tem potihem računal, da mu jih bo škof bogato poplačal. Antonin pa se mu je le prijazno zahvalil: »Bog povrni!« Mož je godrnjaje odšel, svetnik pa ga je poklical nazaj in dal skledo z jabolki na eno skodelo tehtnice, na drugo pa je položil listek, z napisom: Bog povrni! In glej: stran, na kateri je bil listek, se je nagnila in globoko pogreznila!
Beatifikacija: Za svetnika ga je leta 1523 razglasil papež Hadrijan VI.
Goduje: 2. maja, v dominikanskem redu pa 10. maja.
Vir

Prava vrednost človeka se ne meri po njegovi postavi ali po telesnih odlikah, temveč po bistrini njegovega uma in plemenitosti njegovega srca. Današnjemu svetniku so starši pri krstu dali ime Anton, ker pa je bil droben in majhne rasti, so ga vsi klicali le Antonin, kar pomeni mali Anton ali Tonček. ‘Mali Anton’ pa je kmalu pokazal, da bo velik po duhu. Njegov življenjepisec pravi: »Ker se s telesno močjo ni mogel ponašati, se je že v prvi mladosti zavestno oprijel učenja in razmišljanja v molitveni zbranosti.« Z znanjem je bogatil svoj razum, z molitvijo pa svoje srce.
Bil je edini otrok izobraženega notarja v Firencah, kjer se je rodil prve dni januarja leta 1389. V tistem času so bile Firence najbogatejše mesto Italije, ki je bilo ponosno na svojo vodilno vlogo v humanistični učenosti in renesančni umetnosti. Humanisti so pri mladem Antoninu spoznali njegov izreden spomin, ki je bil zaradi očetove pravniške službe naravnan predvsem na cerkveno pravo. Ko je bil deček star petnajst let, je znal na pamet vse kanone, ki jih je imela zajetna knjiga cerkvenega prava, imenovana Gracijanov dekret. Antoninu pa ni šlo toliko za pravne predpise, temveč bolj za red v Cerkvi, ki ji je hotel s svojimi sposobnostmi služiti. K temu ga je navajal tudi oče, ki je bil globoko veren človek.
Antonin je že zgodaj sklenil, da bo šel k dominikancem, ker je ta red slovel po učenosti in duhovni zbranosti. Dominikanci so bili naklonjeni tudi umetnosti, saj se je pri njih mogel uveljaviti blaženi Janez iz Fiesole, znan kot beato Angelico, s katerim se je Antonin spoprijateljil. Njegovo občudovanje je pritegnil svetniški Janez Dominici, govornik in spokornik, voditelj tiste veje dominikanskega reda, ki se je zavzemala za staro ostro disciplino in za boj zoper površnost tedanje družbe. Ta je Antonina sprejel med svoje novince in ga je osebno vzgajal. Janez je bil leta 1408 imenovan za nadškofa v Dubrovniku in za kardinala. Antonin je prejel mašniško posvečenje leta 1413, potem pa je v raznih dominikanskih samostanih srednje Italije opravljal odgovorne službe. Precej časa je živel v samostanu svetega Dominika v Fiesolah nad Firencami, kjer je srečal fra Angelica. Zatem je prevzel samostan sv. Marka v Firencah, ga dal povečati in poslikati fra Angelicu. Kdor si danes ogleda ta samostan, se skoraj ne more odločiti, ali naj bi občudoval angelsko lepoto fresk fra Angelica, ali svetniško ozračje prostorov, ki jih je lastni zamisli preuredil sv. Antonin. V tem samostanu je Antonin uredil bogato knjižnico in jo, kot prvo v Evropi, odprl javnosti. Knjižnico je obogatil tudi s svojimi lastnimi deli, saj je bil Antonin vodilni bogoslovni znanstvenik tistega časa.
Ni bil pa samo ‘knjižni molj’, temveč tudi pozoren za zunanje dolžnosti. Odlikoval se je v dobrodelnosti, zato ni čudno, da je po smrti firenškega nadškofa (leta 1446) bil izbran za njegovega naslednika, potem ko se je fra Angelico tej odgovorni službi izognil tako, da je papeža prepričal, da je za to mesto sposobnejši mali Antonin, ki pa je velikan po duhu. Službo je Antonin sprejel šele na oster papežev ukaz. Tedaj je bil star 57 let, preostalih trinajst let življenja je bil med najbolj delavnimi škofi tedanje Italije. Pri izvrševanju te službe je pokazal tako modrost, da sta ga dva papeža tistega časa izbrala za svojega osebnega svetovalca v kočljivih vprašanjih.
Zadnji dan aprila 1459 je nenadoma zbolel in že 2. maja umrl. Zadnje dni je želel biti čisto sam z Bogom. Pri pogrebu je njegovo krsto nosilo šest škofov. Za dokaze o njegovem svetništvu ni bilo treba mnogo raziskovanj, saj so bile njegove junaške kreposti na široko znane. Za svetnika ga je uradno razglasil papež Hadrijan VI. leta 1523. Njegov spomin se pri dominikancih obhaja 10. maja.
Vir

V Firencah (v Etrúriji), sveti Antonin, škof, ki se je, potem ko se je posvetil reformi Reda pridigarjev (dominikancev), budno posvetil tudi pastoralni skrbi in je bil preslaven v svetosti, v disciplini in nauku.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 195

sveti Jožef Marija Rubio – redovnik in duhovnik

sveti Jožef Marija Rubio - redovnik in duhovnikPatra Jožefa Marijo (José Maria) Rubio Peralta (1864–1929) pogosto imenujejo apostola Madrida, kar ni samo ime za kraj, kjer je dolgo deloval, ampak nakazuje predvsem globljo razsežnost njegovega apostolskega dela. Rodil se je v Daliasu v Andaluziji. V Granadi in Madridu je študiral filozofijo, teologijo in kanonsko pravo. V duhovnika je bil posvečen v Madridu leta 1887. Deloval je v različnih krajih madridske škofije, pa tudi v tamkajšnjem semenišču, kjer je več let poučeval.
Že vse od časa, ko je bil še v semenišču, si je želel, da bi postal jezuit, kar pa mu sprva ni bilo omogočeno, zato se je moral zadovoljiti, da je ostal »prijatelj jezuitov«, kot se je rad sam označil. Šele leta 1906 mu je bilo omogočeno, da je vstopil v noviciat v Granadi. Na romanju v Sveto deželo, ki ga je opravil po vstopu v noviciat, je bil deležen močnih duhovnih izkušenj. Od leta 1911 naprej je živel v jezuitski hiši v Madridu, tik pred smrtjo leta 1929 pa je bil premeščen v noviciat svoje province.
Vsi, ki so se spominjali njegovega življenja in dela, so enoglasni v tem, da so ga ljudje že za časa njegovega življenja imeli za svetnika. Na dan njegovi smrti je veliko ljudi pripotovalo v Aranjuez, da bi ga še zadnjič videli. Eden od državnih časopisov je objavil novico: »V osemnajstih leti bivanja v Madridu si je pridobil vsesplošno naklonjenost. Uspelo mu je postati priljubljen, ponižen in skromen duhovnik, da je bila že samo njegova prisotnost, privlačna in dobrodušna obenem, znamenje svetosti«.
Prek Duhovnih vaj Ignacija Lojoloskega je živel kot tisti, ki je poslan od Kristusa, ki ga je poklical, da bi delal in živel z njim in tako kot on. Njegova neutrudna zagnanost kljub slabemu zdravju je izvirala iz globoke izkušnje dolgih in zaupnih srečanja z Gospodom v kapeli. Jožefovo ljubeče apostolsko delo se je porajalo v globokem duhovnem življenju in se hranilo v kontemplaciji ubogega in ponižnega Kristusa. Njegova velika pobožnost do Jezusovega srca ga je gnala, da je več ur preživljal v spovednici, kjer je sprejemal izgubljene, ki so si želeli objema Očeta, ali pa v potrpežljivem poslušanju mnogih, ki so k njemu prihajali po nasvet.
Jožef je živel izredno povezanost med apostolskim in kontemplativnim življenjem in tako predstavlja pristen zgled ignacijanskega načina življenja in delovanja v velikem mestu. Njegove pridige so bile preproste, brez vsakršnih retoričnih dodatkov, samo izraz tega, kar je doživljal v svojem srcu. Pri spovedovanju je Jožef jasno kazal na usmiljenje in očitno Božjo dobroto, ki se kaže v Jezusu Kristusu. Spovedancem je imel navado reči: »Prepustite to Božjemu usmiljenju!«
V ubogih je videl tiste, ki jih ima Gospod posebej rad. Zato je tudi sam njim posvečal svoje moči, čas in predvsem ljubezen in skrb. Z veseljem je poskrbel za najbolj nujno, obenem pa se je posvetil tudi prihodnosti mladih, za katere je ustanovil šolo in pripravil učitelje, da so skrbeli zanje. Po ulicah in trgih je oznanjal veselo novico tudi na ljudskih misijonih. Gradil je kapele in se trudil za navzočnost Cerkve tudi v najbolj revnih predelih. Po njegovi razlagi je združeval služenje, vero in prizadevanje za pravičnost v eno samo nerazdružljivo poslanstvo.
Posvetil se je vsakemu, ki se mu je približal. Sprejemal je tako revne kot bogate, delavce in delodajalce, plemstvo in preproste ljudi. V vsakem je videl Božjega sina ali hčer, ki potrebuje odpuščanje, hrano, nekoga, da mu prisluhne, ali da mu svetuje. Pogosto so ljudje po prvem stiku zaprosili za duhovno spremstvo, iz njega pa je kot naslednja stopnja zraslo povabilo za služenje najpotrebnejšim. Tako so se okrog njega zbirali možje in žene, ki so postali sodelavci v njegovih mnogih pobudah za pomoč potrebnim.
Ena od Jožefovih značilnosti ignacijanske duhovniške službe je bila razpoložljivost. Vedno je bil pripravljen začeti ali opustiti neko delo ali projekt, na katerem je delal, da bi tako sledil predstojnikovim željam. V takšnih primerih je imel navado reči: »Stori, kar želi Bog, in želi to, kar dela Bog.«
Vir

V mestu Aranjueza [aranhués] (na Španskem), sveti Jožef Marija Rubio Peralta, duhovnik iz Jezusove družbe, ki se je odlikoval po spovedovanju spokornikov, po pridiganju duhovnih vaj in obiskovanju revnih matritenske pokrajine.
Vir

Views: 12

sveti Ultan iz Fossesa – menih in opat

Sveti Ultan (Ultain, Outain ali Ultan) iz Fossesa je bil menih misijonar irskega rodu, ki je živel med 6. in 7. stoletjem.
Rojen je bil v drugi polovici 6. stoletja in je izhajal iz knežje družine. Njegov oče Fintan je bil sin munsterskega kralja, njegova mati Gelgehes pa hči gospodarja Cluain Fearta.
Njegova brata sta bila sveti Fursey in sveti Feuillien, prvi opat opatije Mont Saint-Quentin.
Skupaj z bratoma Fursijem iz Peronna in Feuillienom de Fossesom je postal menih v Burgu pri Yarmouthu v Angliji.
Ko je postal duhovnik, se je odločil, da bo kot misijonar odšel v Belgijo, kjer ga je sprejela sveta Gertruda in ga imenovala za kaplana svojega samostana v Nivellesu.
Kronike prav tako pripovedujejo, da je postal opat in nasledil brata Feuilliena v samostanih Fosses-la-Ville in Mont Saint-Quentin pri Péronnu.
Katoliška cerkev se svetega Ultana spominja in ga praznuje 2. maja, pravoslavna cerkev pa 1. maja.
IT

 

Views: 0