V koncentracijskem taborišču Oswiečim (ali Auschwitz blizu Krakova na Poljskem), blaženi Boleslav Strzelecki [stšelecki], duhovnik in mučenec, ki je bil v vojni vihri zaradi vere zaprt v ječo, kjer je z mučenjem prišel do slavnega venca.
Vir
Views: 20
V Sevilli [sevílji] (v Andalúziji, v Španiji), sveti Feliks, diakon in mučenec.
Vir
Views: 9
V nedeljo, 24. oktobra, je v Riminiju potekala beatifikacija 22-letne Sandre Sabattini, ki je leta 1984 umrla v prometni nesreči. Z veliko gorečnostjo je svoj prosti čas posvetila pomoči osebam s posebnimi potrebami in odvisnikom od drog.
»Bile smo polomljene, a teh ljudi ne bom nikoli zapustila«
Slovesnost je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Na začetku homilije je spomnil na Hvalnico ljubezni sv. Pavla, iz katere je bilo vzeto drugo berilo in v kateri lahko prepoznamo tudi duhovno pot, ki jo je prehodila nova blažena. »Ko je pri trinajstih letih začela obiskovati “Skupnost papež Janez XXIII.”, ki jo je ustanovil Božji služabnik don Oreste Benzi, je svoji mami o izkušnji z osebami s posebnimi potrebami zaupala: “Čisto smo bile polomljene, ampak teh ljudi ne bom nikoli zapustila.”«
Želja po služenju ubogim iz ljubezni do Boga
»Vendar pa je bil to le začetek. Kakor je zapisal škof Riminija Francesco Lambiasi, želja po služenju ubogim ni izvirala zgolj iz neke preproste čustvene želje po dobrodelnosti, ampak iz duhovnega vira: to je iz ljubezni do Boga. Ko se je postopoma njeno srce potapljalo v morje – brez dna in brez obale – brezmejne Božje ljubezni do ubogih, je izkusila, da je prava rešitev za vsak problem Jezusovo vstajenje, edini verodostojen predlog za osvoboditev.”« (Scelgo Te e basta. Sandra Sabattini, il Ponte, Rimini 2019, 29)
Odličnost ljubezni in razumevanje darov
Po besedah prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov apostol Pavel v Hvalnici ljubezni »navede nekaj primerjav, ki nam pomagajo odkriti odličnost ljubezni, ki nas more odpreti za resnični pomen vseh darov, tudi najbolj osupljivih, vznesenih in pozornost vzbujajočih: glosolalija, to so angelski in človeški jeziki; preroštvo, torej poznavanje skrivnosti; čudodelna vera, ki je sposobna opravljati dobra dela, ki osupnejo… Ljubezen je tista, ki vse opredeljuje in presoja. Če je ne bi imel, piše sveti Pavel, bi bil “kakor brneč bron ali zveneče cimbale.” “Ljubezen je velika stvar – je dejal sveti Avguštin – če je ni, je vse ostalo nekoristno; če je, vse postane koristno.”« (In Io. Evang. Tr., IX, 8: PL 35, 1462).
Sandra se je dobro naučila jezika ljubezni
»Po drugi strani nam apostol Pavel predstavi nekatere značilnosti ljubezni: je potrpežljiva, dobrotljiva … kar petnajst pridevnikov, ki nam govorijo o njeni kakovosti; to je več kot dvojno število barv, ki jih znanost prepozna v mavrici, in not v glasbeni lestvici. In Sandra se je jezika ljubezni – z njegovimi barvami in glasbo – zelo dobro naučila. S tega vidika je bila pristna umetnica. Svojo svetost je živela na vseh področjih življenja: odprta je bila za podelitev s tistimi, ki so zadnji; vse svoje mlado zemeljsko življenje je z navdušenjem, preprostostjo in veliko vero podarila, da bi služila Bogu. Prav tako je bilo poudarjeno, da je Sandra prva zaročenka, ki je bila povzdignjena na čast oltarja.«
Očetovo pričevanje
»Sandrin oče Giuseppe je o njej podal naslednje pričevanje: “Začel sem videti, da je moja hčerka sposobna velike pozornosti do drugih; z ženo sva bila presenečena, ko sva na primer opazila, da je skrivaj dajala denar od svoje plače pomoči potrebnim, ki so trkali na naša vrata. Videl sem, da je Sandra tudi podarila oblačila tistim, ki so jo prosili – včasih so bila njena, drugič jih je priskrbela drugod. […] Moja hči ni nudila le materialne pomoči, ampak je tiste, ki so jo potrebovali, sprejemala brez sodbe, saj je želela posredovati Gospodovo ljubezen.”« (Relatio et vota, str. 11)
Ustvarjalna in konkretna dejavna ljubezen
V nadaljevanju homilije je kardinal Semeraro poudaril, da v Sandrinem dnevniku zlahka ugotovimo, kako ustvarjalna in konkretna, pozorna na dramo revščine je bila njena dejavna ljubezen; zanjo je bila to pot k svetosti. »Revščina je revščina in ni dovolj narediti zaobljubo uboštva, da bi bil ubog v duhu. Če resnično ljubim, kako lahko prenašam, da ena tretjina človeštva umira od lakote, medtem ko jaz ohranjam svojo ekonomsko varnost in stabilnost? Če tako delam, bom dober kristjan, a zagotovo ne svetnik; in danes je inflacija dobrih kristjanov, medtem ko svet potrebuje svetnike.« (Dnevnik, 4. marec 1983)
Ne moremo čakati, da bodo revni potrkali na naša vrata
Ob tem je kardinal spomnil na besede papeža Frančiška v poslanici za peti svetovni dan revnih, ki ga bomo obhajali 14. novembra: »Ne moremo čakati, da bodo [revni] potrkali na naša vrata, nujno jih moramo doseči na njihovih domovih, v bolnišnicah, v domovih za ostarele, na cestah in v temnih kotičkih, kjer se včasih skrivajo, v zavetiščih in v sprejemnih centrih… Pomembno je razumeti, kako se počutijo, kaj doživljajo in kakšne želje imajo v srcu.«
»Vsaka minuta je priložnost za ljubezen«
»Sandra je v svojem duhovnem dnevniku 7. septembra 1982 zapisala naslednjo molitev: “Gospod, naj bo razlog za vsako moje dejanje dejstvo, da želim dobro otrokom; vsaka minuta je priložnost za ljubezen.” In ob teh besedah se spomnim na to, kar je zapisal sveti Bernard v svojih Govorih o Visoki pesmi: “Povsod govori ljubezen.” Dodal je, da če kdo želi razumeti jezik, mora nujno ljubiti. Kakor tisti, ki ne zna določenega jezika, ne more razumeti tistih, ki ga govorijo, “tako bo jezik ljubezni za tistega, ki ne ljubi, barbarski, in kakor brneč bron in zveneče cimbale.”« (Govori o Visoki pesmi, LXXIX, 1)
Vir
»Danes je preveč zgolj dobrih kristjanov, medtem ko svet potrebuje svetnike. Slepi smo, če mislimo, da smo mi tisti, ki delamo čudovite stvari. Če že, je čudovit On, ki za svoje orodje uporablja nas, nesrečne in uboge.« (njene misli)
Ko so leta 2009 nameravali njene posmrtne ostanke prenesti v cerkev v Riminiju, so, ko so odstranili zemljo, ki je prekrivala krsto, ugotovili, da od Sandre ni ostalo nič, niti kost. »Sandre ne smemo iskati med mrtvimi,« je takrat zatrdil don Benzi, škof Francesco Lambiasi pa je komentiral: »Pšenično zrno, ki ima Sandrino obličje in ime, je padlo tako globoko v zemljo, da se je popolnoma stopilo, postalo je zemlja.«
Ime: Je ženska različica grškega imena Alexandros, zloženega iz besed alexein »braniti« in andros »mož, moški«. Pomen imena je torej nekako »zaščitnik ljudi«.
Rojena: 19. avgusta 1961.
Kraj rojstva: Mestece Riccione blizu Riminija v Italiji.
Umrla: 2. maja 1984.
Kraj smrti: Bolnišnica Bellaria v Bologni, Italija.
Družina: Rodila se je očetu Jožefu in materi Neži, roj. Bonini. Imela je še mlajšega brata Rafaela, ki dela kot zdravnik v Riccioniju. Ko je bila stara štiri leta, se je družina preselila v Rimini, k stricu Jožefu Boniniju, ki je bil župnik v tamkajšnji župnijski cerkvi sv. Hieronima.
Značaj: Odraščala je v zdravem krščanskem okolju, bila je živahno in bistro dekle, polna veselja do življenja, rada je prepevala, se smejala in se družila.
Študij: Bila je odlična učenka, po maturi se je leta 1980 vpisala na medicinsko fakulteto v Bologni.
Duhovni voditelj: Duhovnik Oreste Benzi, ustanovitelj združenja Skupnost papeža Janeza XXIII., ki se je posvečala najbolj ubogim in odrinjenim na rob družbe.
Poslanstvo: Ob srečanju z omenjeno skupnostjo se je odločila, da bo sledila Jezusu, služabniku vseh, ter mu služila v ubogih. Začela se je razdajati zanje, za zdravljene odvisnike, invalide in druge. Ob njej so se čutili ljubljene in sprejete, ona pa jih je s svojo preprostostjo in veseljem vodila k Jezusu.
Duhovnost: Od svojega desetega leta dalje si je v dnevnik zapisovala bogate duhovne misli. V študentskih letih je vsako jutro zgodaj vstajala ter v temi sede na tleh pred Najsvetejšim meditirala in premišljevala Božjo besedo.
Zaročenec: V skupnosti Janeza XXIII. je spoznala fanta Gvida Rossija, ki je živel za podobne ideale. Začela sta hoditi, se zaljubila in zaročila. Po končanem študiju in poroki sta nameravala kot misijonarja oditi v Afriko.
Nesreča: Med pripravami na srečanje Skupnosti v kraju Igea Marina blizu Riminija jo je 29. aprila 1984 zbil mimoidoči avtomobil. Zaradi poškodb je padla v komo in po treh dneh umrla.
Zavetnica: mladine.
Beatifikacija: Papež Frančišek je njeno beatifikacijo načrtoval za 14. junij 2020, a je bila zaradi pandemije prestavljena.
Goduje: 2. maja.
Vir
24. oktobra 2021 je Sandra Sabattini postala prva blažena zaročenka v zgodovini Cerkve
Sandra je umrla pri 23 letih, ko sta z zaročencem Guidom želela ustanoviti posebno skupnost v Afriki, ki bi bila namenjena služenju zadnjim med zadnjimi.
Mlada italijanska laikinja se je pripravljala na poroko z Guidom Rossijem, ko je pri 23 letih doživela prometno nesrečo in jo je do smrti povozil avtomobil. Z bodočim možem sta se nameravala preseliti v Afriko, da bi ustanovila posebno katoliško skupnost in bila na razpolago najbolj ubogim.
Sandrino beatifikacijo je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Potekala je v italijanskem mestu Rimini, kjer se je rodila 19. avgusta 1961.
Ko je bila Sandra stara štiri leta, se je njena družina preselila v župnijsko hišo sv. Hieronima, saj je bil tamkajšnji župnik Giuseppe Bonini mamin brat.
Kot najstnica je začela januarja 1972 pisati osebni dnevnik. Tri leta pozneje je spoznala duhovnika Oresteja Benzija, ustanovitelja Skupnosti papeža Janeza XXIII., in njegovo karizmo služenja zadnjim v družbi. Mlado dekle je postalo del skupnosti. Prav duhovnik Oreste je bil tisti, ki je dal pobudo za začetek postopka Sandrine beatifikacije.
Sandra je študirala medicino in je kot prostovoljka obiskovala bolnike. Poleg tega je vsak dan molila rožni venec, premišljevala Božjo besedo ter ohranjala globoko duhovno življenje. Vsako leto je 31. decembra pred Najsvetejšim molila od polnoči do enih zjutraj.
Pri 20 letih je spoznala Guida Rossija, ki je imel podobne cilje kot ona. Z Guidom sta se kmalu zaročila. 29. aprila 1984 sta se zaročenca odpravila na srečanje skupnosti Janeza XXIII. Ko je Sandra izstopila iz avtomobila in čakala, da bo prečkala cesto, jo je povozil avtomobil, ki je peljal v nasprotno smer. Hitro so jo odpeljali v bolnišnico v Bologni, vendar so bile poškodbe prehude. 2. maja je svojo dušo izročila Bogu.
19. julija 2007 je bil 41-letni Italijan Stefano Vitali po molitvi na Sandrino priprošnjo čudežno ozdravljen metastatskega raka. Svojo zgodbo je zapisal v knjigi Eu vivo por um miraculo (Živim za čudež). Stefanovo pričevanje je bilo zelo odmevno.
V enem od intervjujev je izjavil, da njegovo ozdravljenje ni le fizično, ampak predvsem duhovno, saj mu je Sandrin življenjski primer pokazal “pot do spokojnosti in izpolnitev moje poklicanosti”. Dodal je: “Če ji je to uspelo z mano, ki sem trmast, ji bo še toliko bolj s toliko ljudmi, ki se bodo v prihodnosti srečali z njo.”
O Sandri Sabattini takole pričuje škof v Riminiju, msgr. Francesco Lambiasi:
“Je lik, ki ga lahko postavimo za ikono zanesljive in privlačne svetosti, ki je na naši strani: niso nam potrebne izjemne izkušnje asketske zavzetosti ali mističnega izkustva. Vse, kar je potrebovala naša draga Sandra, je bilo blago skupnega življenja, stkano skupaj z živo vero, podprto z intenzivno in obsežno molitvijo. Življenje, posvečeno srečnemu in zvestemu izpolnjevanju dolžnosti, ki ga napolnjujejo majhna dela ljubezni do konca, v resničnem prijateljstvu z ubogimi in Kristusom, v velikodušni in neutrudni službi v prid revnim.”
Potem ko je Jezusa osebno spoznala, ga ni mogla več nehati ljubiti, osredotočila se je nanj in živela zanj v Cerkvi.
Vir
Views: 39
“Očetova Beseda vse krasi, ureja in objema”
“Spoznavanje Očeta po ustvarjalni in učlovečeni Modrosti”
Imena: Atanazij, Atanazija.
Bil je doma v Aleksandriji. Leta 328 je postal aleksandrijski patriarh. Ima čast cerkvenega učitelja in velja za velikega bojevnika zoper arijance, ki so tajili Jezusovo božjo naravo. Njegovo škofovanje je bilo nepretrgan boj in mučeništvo. Sicer ni padel pod mečem in delal čudežev – čudež njegovega življenja je bila njegova neustrašenost. V bridkostih se je tolažil z izrekom: “Ta oblaček bo šel kmalu mimo. Le Boga se boj, ne ljudi!”
Moral je petkrat v pregnanstvo in je tako preživel dvajset let ločen od škofijskega sedeža po raznih krajih države kot begunec ali pregnanec. Krivoverski sovražniki, ki jih je podpirala tudi državna oblast, so ga dolžili najhujših hudodelstev, med drugim naj bi onečastil neko dekle. Cesar je sklical zbor arijanskih škofov, da bi Atanazija obsodili. Tudi Atanazij je prišel na zbor s svojim diakonom Timotejem. Ta je v zboru stopil pred žensko, ki naj bi pričala zoper Atanazija, in rekel: “Kaj, jaz da sem te onečastil?” Ženska, ki Atanazija še poznala ni, je odvrnila: “Saj, ti, ti.” Tako se je izkazala Atanazijeva nedolžnost.
Obdolžili so ga, da je umoril škofa Arzenija, njegovo mrtvo roko pa rabil za vraže in čarovnije. Atanazij pa je pripeljal škofa Arzenija, ki so ga bili njegovi sovražniki poprej ujeli, a ga je Atanazij rešil, pred zbor živega in z obema rokama. Znana je še zgodba, kako je moral bežati na ladjici po reki Nilu pred rablji cesarja Julijana Odpadnika. Ko so ga ti malo manj kot dohiteli, je velel ladjico obrniti, tako da so šli preganjalcem naproti. Ko so se srečali, je zaklical poglavar biričev ljudem v Atanazijevi ladjici: “Ste morda videli Atanazija?” Atanazij jim je sam zaklical nazaj: “Le hitite, ni daleč od vasi.”
Zadnjih sedem let je kolikor toliko mirno živel v Aleksandriji in delal za cerkveno edinost. Prejšnji arijanski ali polarijanski škofje so se oglašali za ponovno bratovsko sodelovanje. Kjerkoli je Atanazij ugotovil pošteno voljo za poboljšanje, jo je prisrčno pozdravil in olajšal vrnitev v cerkveno občestvo. Sv. Bazilij je izrekel mnenje, da samo Atanazij more vzdržati ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je ta umrl, je spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku “velika in apostolska duša”. Bil je med prvimi škofi, ki niso mučenci, prištet med svetnike vesoljne Cerkve.
Goduje pa 2. maja.
Vir
Nikar se jih ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem!« je slišal prerok Jeremija, ko ga je Bog poklical v preroško službo, ki jo je potem pogumno vršil. Besede, izrečene preroku Jeremiju, v polni meri veljajo za sv. Atanazija, enega največjih in najuspešnejših branilcev pravovernosti v zgodovini Cerkve. V skoraj petdesetletnem boju, polnem preganjanja in težkih žrtev, je zmagovito zagovarjal misel, da je Cerkev samo božja ustanova, ‘en dom’ Kristusovih učencev, ‘ena tunika’ Kristusova, oblita z njegovo krvjo, ‘ena sama Luč’, ki razsvetljuje človeka in zato ne sme otemneti zaradi človeške zaslepljenosti. Čudež njegovega življenja je trajno mučeništvo, čeprav za Kristusa ni prelil krvi.
Atanazij je bil po rodu Grk iz Aleksandrije v Egiptu, kjer se je rodil najbrž leta 295. Odraščal je v času zadnjega in najhujšega preganjanja kristjanov pod Dioklecijanom. Njegovi starši, globoko verni, so ostali živi, čeprav se mučeništva niso bali. Sinu so omogočili vsestransko izobrazbo. Poznal je spise grških filozofov, še temeljiteje pa nauke cezarejske in aleksandrijske krščanske visoke šole. Nekaj časa je bil v asketski šoli pri sv. Antonu puščavniku. Z nastopom moške dobe je bil Atanazij zrel božji mož, pripravljen za boj, ki ga je čakal.
Po vrnitvi iz puščave okoli leta 320 ga je aleksandrijski patriarh sv. Aleksander posvetil za diakona in ga vzel za svojega tajnika.
V Aleksandriji je bilo tedaj več struj: pravoverni kristjani, razkolni meletijci, samozavestni poganski modrijani in žilava judovska skupnost. Vsem je Atanazij posvetil svoje moči in sposobnosti. Kmalu pa se je moral spoprijeti z nevarnim gibanjem, ki ga je sprožil njegov ognjeviti rojak Arij. Krščanstvo je hotel približati poganskim predstavam in na plitev demagoški način učil, da je bil Jezus nekak heroj človekoljubja, v začetku navaden človek, zaradi svoje pokorne smrti iz ljubezni do Boga pa šele poveličan v božanstvo. Atanazij se je ogorčen uprl nezaslišanemu pačenju krščanskih resnic o sveti Trojici in odrešenju človeškega rodu, ki sploh ne bi bilo doseženo, če Kristus ni bil pravi Bog že spočetka, ko si je privzel človeško naravo. Spustil se je zoper Arija v boj, ki je trajal blizu petdeset let. Boj je bil večkrat na zunaj videti že izgubljen, vendar Atanazij nikoli ni klonil ob porazih in nazadnje je mimo umrl v zavesti, da je zmaga že blizu.
Arijeve krive nauke je obsodil prvi splošni koncil v Niceji leta 325, na katerem je bila sprejeta veroizpoved, ki jo molimo pri maši. Leta 328 je bil Atanazij izvoljen za patriarha v Aleksandriji in s tem je postal voditelj več kot sto škofij v Egiptu. Arij je imel svoje pristaše na dvoru in cesarji so Atanazija večkrat pregnali s patriarškega sedeža. Kar petkrat je moral v pregnanstvo, ki je navadno trajalo po več let. Prvič je bil izgnan v sedanjo Nemčijo, enkrat v Rim, enkrat se je moral celih šest let skrivati v okolici Aleksandrije. Zadnjič so ga izgnali, ko je bil že starček pri sedemdesetih letih. Papeži so ga vedno podpirali pa tudi večina škofov je bila na njegovi strani.
Za zmerom se je vrnil na svoj škofovski sedež 1. februarja 366 in je egiptovsko Cerkev vodil še sedem let. Ta leta je imel živahne pisne stike z vzhodnimi in zahodnimi škofi. Sv. Bazilij Veliki je izrekel mnenje, da samo Atanazij more ohraniti ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je Atanazij 2. maja 373 blaženo umrl, je sv. Bazilij spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku ‘velika in apostolska duša’. Naslov cerkvenega učitelja mu je dal že peti koncil v Carigradu leta 553.
Ime Atanazij kot krstno ime je pri nas praktično neznano. Nekdaj so ga dajati redovnikom.
Vir
Spomin svetega Atanázija, škofa in cerkvenega učitelja, zelo slavnega po svetosti in nauku, ki se je v Aleksandriji (v Egiptu) neutrudno boril za pravo vero, v času od cesarja Konstantina do cesarja Valenta, ter pretrpel od Arijancev mnogo zahrbtnosti. Bil je večkrat peljan v izgnanstvo, slednjič se je vrnil v njemu izročeno Cerkev. Po mnogih bojih in mnogih vencih potrpežljivosti, se je v miru v Kristusu odpočil, po šestinštiridesetih letih svojega duhovništva.
Vir
Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika proti glavobolu.
Atanazij velja za eno najpomembnejših osebnosti krščanskega starega veka, zato je po smrti tudi dobil vzdevek »Veliki«. Še kot diakon patriarha Aleksandra se je leta 325 udeležil prelomnega koncila v Niceji in to doživetje ga je močno zaznamovalo. Tam je namreč proti brezbožnemu arijanizmu začel boj, ki je obvladoval vse njegovo življenje in mu prinesel veliko hudega.
Ime: Izhaja iz starogrškega imena Athanasios, ki pomeni »nesmrten«, kot negativna predpona besede thanatos »smrt«.
Rodil se je okoli leta 295 v Aleksandriji v Egiptu, umrl pa 2. maja 373 prav tako v Aleksandriji.
Družina: Njegovi starši so bili globoko verni in premožni kristjani in so svojemu sinu omogočili vsestransko izobrazbo.
Sodobniki: svetniki Anton Puščavnik, Pahomij, Bazilij, Gregor Nazianški, različni cesarji, med njimi Dioklecijan in Konstantin, sv. Aleksander, aleksandrijski patriarh, razkolnika Meletij in Arij.
Škofija: Aleksandrija je bila dolgo časa za Rimom drugi najpomembnejši cerkveni sedež. Tu je deloval apostol Marko, zato velja za njenega začetnika. Atanazij je leta 328 postal 20. aleksandrijski škof in vodil Cerkev v Egiptu (več kot sto škofij in devet metropolij) kar 45 let.
Prednik: Aleksander I. (313–326)
Naslednik: Peter II. (373–380)
Arijanizem: Arij (okoli 315) je želel krščanstvo približati poganskim predstavam, zato je demagoško učil, da je bil Kristus nekakšen človekoljub, navaden človek in šele po smrti povišan v božanstvo. Nauk je obsodil koncil v Niceji (325).
Kreposti: Atanazija je za vse življenje »zaznamovala« puščava in prijateljstvo s svetim Antonom. Bil je velik asket, človek premišljevanja in goreč borec za pravovernost.
Dela: Napisal je več del, med njimi Govor zoper pogane, O učlovečenju (božje) Besede, Apologijo na Konstancija; različna pisma, med njimi Pisma Serapionu, nekatere eksegetične knjige ter življenjepis sv. Antona.
Preganjanja: Krivoverci so ga kar petkrat preganjali: v Trier (dve leti in pol), v Rim (sedem let in pol), v egiptovsko puščavo (šest let), še enkrat v puščavo za deset mesecev, pri zadnjem, petem preganjanju pa se je štiri mesece skrival v očetovem grobu. Tako je v pregnanstvu preživel več kot 17 let.
Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika proti glavobolu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starčka s plešo in dolgo brado, oblečen pa je v škofovska oblačila z odprto knjigo v roki.
Beatifikacija: Bil je med prvimi škofi, ki niso mučenci, pa so bili prišteti med svetnike. Že peti koncil ga je leta 553 imenoval med velikimi cerkvenimi učitelji, enako čast pa mu je znova dal sv. Pij V. leta 1568.
Grob: Pokopan je bil v Aleksandriji, kasneje pa so njegove relikvije prenesli v cerkev sv. Zaharija v Benetke.
Goduje: Pri nas 2. maja, pri Koptih 15. maja, na Vzhodu (pravoslavni) pa 18. januarja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 156
V Aleksandriji spomin svetih: Saturnina, Neopola, Celestina (tudi Coelestin) in Germana, ki so umrli v ječi.
Vir
Views: 4
Čeprav je bil majhne rasti in šibkega telesa (zato so ga tudi klicali s pomanjševalnico), pa je bil Antonin toliko bolj bistrega uma in bogatega duha. Velja za vodilnega bogoslovnega znanstvenika 15. stoletja. Že v mladosti so občudovali njegov nenavadni spomin, saj je s petnajstimi leti znal na pamet vse kanone obširnega cerkvenega prava, kasneje pa so se zaradi njegove preudarnosti k njemu zatekali praktično vsi: od papežev in škofov do preprostih, ubogih ljudi. Na njegove sodbe se je Sveti sedež vedno zanašal in jih ni nikoli spodbijal. Pobožno in čisto življenje v otroštvu ga je kmalu, imel je komaj šestnajst let, pripeljalo v vrste dominikanskih redovnikov. Potem ko je opravljal vrsto vodilnih in odgovornih služb znotraj reda, je bil leta 1446 imenovan za nadškofa v Firencah. Tudi kot nadškof je živel spokorno, redovniško življenje. V Firencah je odpravil oderuštvo, zaradi katerega je mnogo ljudi obubožalo. Ustanovil je dobrodelno društvo za siromašne meščane, ubožnico, v kateri je 600 družin dobivalo živež, osebno je organiziral dobrodelnost po vsej provinci. V goste je sprejemal berače in jim sam stregel ter se boril za pravice revežev. Sam papež Evgen IV. ga je hotel ob smrti imeti ob sebi, da mu je podelil zakramente za umirajoče. S svojo izredno dobroto in skromnim življenjem je bil nesporna duhovna avtoriteta svojega časa. To se je ne nazadnje pokazalo pri njegovem pogrebu, saj je njegovo krsto nosilo šest škofov, za njo pa je šel tudi papež Pij II.
Ime: Antonin je pomanjševalnica imena Anton (Antonino, Tonček), izhaja pa iz latinskega imena Antonius.
Rodil se je marca 1389 v Firencah v Italiji, umrl pa 2. maja 1459, prav tako v Firencah.
Družina: Rodil se je v ugledni firenški rodbini Pierozzi; bil je edinec globoko vernih staršev, njegov oče je bil izobražen notar.
Zavetnik: Je zavetnik v raznih nesrečah in proti vročici.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega moža v dominikanskem habitu in z mitro na glavi. Njegove najlepše upodobitve je naslikal fra Angelico v samostanu sv. Marka v Firencah.
Sodobniki: To so bili najprej dominikanci: njegov najboljši prijatelj fra Angelico, sloveč slikar; bl. Janez Dominici, govornik in asket; papeži Evgen IV., Nikolaj V., Kalist III. in Pij II.
Dela: Napisal je najobširnejšo kroniko srednjega veka »Summa Chronica« ter več bogoslovnih del.
Dogodki: Izmed mnogih prigod in legend, ki kažejo na njegovo velikodušnost in skrb za reveže, je najbolj prikupen dogodek, ko mu je nekdo prinesel v dar skledo jabolk in pri tem potihem računal, da mu jih bo škof bogato poplačal. Antonin pa se mu je le prijazno zahvalil: »Bog povrni!« Mož je godrnjaje odšel, svetnik pa ga je poklical nazaj in dal skledo z jabolki na eno skodelo tehtnice, na drugo pa je položil listek, z napisom: Bog povrni! In glej: stran, na kateri je bil listek, se je nagnila in globoko pogreznila!
Beatifikacija: Za svetnika ga je leta 1523 razglasil papež Hadrijan VI.
Goduje: 2. maja, v dominikanskem redu pa 10. maja.
Vir
Prava vrednost človeka se ne meri po njegovi postavi ali po telesnih odlikah, temveč po bistrini njegovega uma in plemenitosti njegovega srca. Današnjemu svetniku so starši pri krstu dali ime Anton, ker pa je bil droben in majhne rasti, so ga vsi klicali le Antonin, kar pomeni mali Anton ali Tonček. ‘Mali Anton’ pa je kmalu pokazal, da bo velik po duhu. Njegov življenjepisec pravi: »Ker se s telesno močjo ni mogel ponašati, se je že v prvi mladosti zavestno oprijel učenja in razmišljanja v molitveni zbranosti.« Z znanjem je bogatil svoj razum, z molitvijo pa svoje srce.
Bil je edini otrok izobraženega notarja v Firencah, kjer se je rodil prve dni januarja leta 1389. V tistem času so bile Firence najbogatejše mesto Italije, ki je bilo ponosno na svojo vodilno vlogo v humanistični učenosti in renesančni umetnosti. Humanisti so pri mladem Antoninu spoznali njegov izreden spomin, ki je bil zaradi očetove pravniške službe naravnan predvsem na cerkveno pravo. Ko je bil deček star petnajst let, je znal na pamet vse kanone, ki jih je imela zajetna knjiga cerkvenega prava, imenovana Gracijanov dekret. Antoninu pa ni šlo toliko za pravne predpise, temveč bolj za red v Cerkvi, ki ji je hotel s svojimi sposobnostmi služiti. K temu ga je navajal tudi oče, ki je bil globoko veren človek.
Antonin je že zgodaj sklenil, da bo šel k dominikancem, ker je ta red slovel po učenosti in duhovni zbranosti. Dominikanci so bili naklonjeni tudi umetnosti, saj se je pri njih mogel uveljaviti blaženi Janez iz Fiesole, znan kot beato Angelico, s katerim se je Antonin spoprijateljil. Njegovo občudovanje je pritegnil svetniški Janez Dominici, govornik in spokornik, voditelj tiste veje dominikanskega reda, ki se je zavzemala za staro ostro disciplino in za boj zoper površnost tedanje družbe. Ta je Antonina sprejel med svoje novince in ga je osebno vzgajal. Janez je bil leta 1408 imenovan za nadškofa v Dubrovniku in za kardinala. Antonin je prejel mašniško posvečenje leta 1413, potem pa je v raznih dominikanskih samostanih srednje Italije opravljal odgovorne službe. Precej časa je živel v samostanu svetega Dominika v Fiesolah nad Firencami, kjer je srečal fra Angelica. Zatem je prevzel samostan sv. Marka v Firencah, ga dal povečati in poslikati fra Angelicu. Kdor si danes ogleda ta samostan, se skoraj ne more odločiti, ali naj bi občudoval angelsko lepoto fresk fra Angelica, ali svetniško ozračje prostorov, ki jih je lastni zamisli preuredil sv. Antonin. V tem samostanu je Antonin uredil bogato knjižnico in jo, kot prvo v Evropi, odprl javnosti. Knjižnico je obogatil tudi s svojimi lastnimi deli, saj je bil Antonin vodilni bogoslovni znanstvenik tistega časa.
Ni bil pa samo ‘knjižni molj’, temveč tudi pozoren za zunanje dolžnosti. Odlikoval se je v dobrodelnosti, zato ni čudno, da je po smrti firenškega nadškofa (leta 1446) bil izbran za njegovega naslednika, potem ko se je fra Angelico tej odgovorni službi izognil tako, da je papeža prepričal, da je za to mesto sposobnejši mali Antonin, ki pa je velikan po duhu. Službo je Antonin sprejel šele na oster papežev ukaz. Tedaj je bil star 57 let, preostalih trinajst let življenja je bil med najbolj delavnimi škofi tedanje Italije. Pri izvrševanju te službe je pokazal tako modrost, da sta ga dva papeža tistega časa izbrala za svojega osebnega svetovalca v kočljivih vprašanjih.
Zadnji dan aprila 1459 je nenadoma zbolel in že 2. maja umrl. Zadnje dni je želel biti čisto sam z Bogom. Pri pogrebu je njegovo krsto nosilo šest škofov. Za dokaze o njegovem svetništvu ni bilo treba mnogo raziskovanj, saj so bile njegove junaške kreposti na široko znane. Za svetnika ga je uradno razglasil papež Hadrijan VI. leta 1523. Njegov spomin se pri dominikancih obhaja 10. maja.
Vir
V Firencah (v Etrúriji), sveti Antonin, škof, ki se je, potem ko se je posvetil reformi Reda pridigarjev (dominikancev), budno posvetil tudi pastoralni skrbi in je bil preslaven v svetosti, v disciplini in nauku.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 199
