“Želja po gledanju Boga” – Iz knjige »Proslogion« (l.pogl.)

Dragi bratje in sestre!
V Rimu je na Aventinskem griču opatija sv. Anzelma. Kot sedež Inštituta za višje študije opata primasa konfederacije benediktincev je to kraj, ki združuje molitev, študij in vodstvo, prav tiste tri dejavnosti, ki so zaznamovale življenje svetnika, ki mu je opatija posvečena: Anzelma iz Aoste (ali Canterburyskega), katerega 900-letnico smrti obhajamo letos. Mnogo pobud, ki jih je ob tej slavni priložnosti sprožila zlasti škofija v Aosti, je jasno pokazalo na zanimanje, ki ga ta srednjeveški mislec še vedno prebuja. Znan je tudi kot Anzelm iz Beca ali Anzelm Canterburyski po mestih, s katerima je bil povezan. Kdo je ta oseba, s katero se čutijo povezani trije tako oddaljeni kraji iz treh različnih dežel – Italije, Francije in Anglije? Menih poglobljenega duhovnega življenja, izvrsten vzgojitelj mladih, teolog z izredno spekulativno sposobnostjo, moder mož v vodenju in neuklonljivi branilec svobode cerkve. Anzelm je ena izjemnih osebnosti srednjega veka, saj je znal med seboj uskladiti te lastnosti po zaslugi globokega mističnega izkustva, kateremu je vedno pustil voditi misel in delovanje.
Sveti Anzelm se je rodil leta 1033 (ali v začetku 1034) v Aosti kot prvorojenec v plemeniti družini. Oče je bil grob človek, predan užitkom življenja in razsipen s svojim imetjem; mati pa je bila, nasprotno, gospa plemenitih navad in globoko verna (prim. Eadmer, Vita s. Anselmi, PL 159, 49). Ona je poskrbela za prvo človeško in versko vzgojo sina, ki ga je potem zaupala benediktincem iz nekega priorata v Aosti. Anzelm, ki si je kot otrok – tako poroča njegov življenjepisec – predstavljal, da Bog biva med visokimi in zasneženimi vršaci Alp, je neke noči sanjal, da ga je sam Bog povabil v to sijajno palačo, se potem z njim na dolgo prijazno pogovarjal, slednjič pa mu v jed ponudil “silno sladek kruh” (prav tam, 51). Te sanje so ga utrdile v prepričanju, da je poklican, da opravi neko pomembno poslanstvo. Pri petnajstih letih je zaprosil za sprejem v benediktinski red, vendar se je oče uprl z vso svojo oblastjo in ni popustil niti tedaj, ko je bil sin hudo bolan in je kazalo, da bo umrl. Tedaj je moledoval za redovno obleko kot za poslednjo tolažbo. Potem ko je ozdravel in mu je prezgodaj umrla mati, je Anzelm preživljal obdobje moralne razpuščenosti: opustil je študij, prevzele so ga posvetne strasti, oglušel je za božje klice. Odšel je zdoma in začel pohajati po Franciji iščoč nova izkustva. Ko je po treh letih dospel v Normandijo, se je oglasil v opatiji Bec, kamor ga je privabil ugled tamkajšnjega priorja Lanfranka iz Pavije. To je bilo zanj previdnostno in za vse življenje odločilno srečanje. Pod vodstvom Lanfranka se je Anzelm znova z vso močjo lotil študija in v kratkem času postal ne le najljubši učiteljev učenec, ampak tudi njegov zaupnik. Njegov meniški poklic se je znova prebudil; tako je po pozornem pretehtanju pri 27 letih vstopil v meniški red in bil posvečen v duhovnika. Askeza in študij sta mu odprla nova obzorja, tako da je našel še v višji meri tisto domačnost z Bogom, ki jo je imel kot otrok.
Ko je leta 1063 Lanfrank postal opat v Caenu, so po komaj treh letih meniškega življenja Anzelma imenovali za priorja samostana v Becu in učitelja samostanske shole, pri čemer je pokazal svojo pretanjeno vzgojiteljsko nadarjenost. Niso mu bile všeč avtoritarne metode; mlade je primerjal z rastlinicami, ki se bolje razvijajo, če niso zaprte v ogrado, in jim je dopuščal “zdravo” svobodo. Zelo je bil zahteven do sebe in do drugih pri spolnjevanju meniškega vodila; vendar si je namesto izvajanja disciplinskih ukrepov raje s prepričevanjem prizadeval, da bi ga spolnjevali. Ob smrti opata Erluina, ustanovitelja opatije v Becu, je bil Anzelm enoglasno izvoljen za njegovega naslednika; bilo je februarja 1079. Tedaj so poklicali precej menihov v Canterbury, da bi bratom onkraj Rokavskega preliva ponesli prenovo, ki se je dogajala na celini. Njihovo delovanje je bilo lepo sprejeto, tako da je Lanfrank iz Pavije, opat v Caenu, postal novi canterburyski nadškof in je zaprosil Anzelma, naj nekaj časa prebije pri njem, da bo učil menihe in mu pomagal v težkem položaju, v katerem se je znašla njegova cerkvena skupnost po vpadu Normanov. Anzelmovo bivanje se je izkazalo kot zelo plodno; pridobil si je naklonjenost in ugled, tako da je bil ob Lanfrankovi smrti izbran za njegovega naslednika na nadškofovskem sedežu v Canterburyju. Slovesno škofovsko posvečenje je prejel decembra 1093.
Anzelm se je takoj lotil silovitega boja za svobodo Cerkve in pogumno podpiral neodvisnost duhovne oblasti od svetne. Cerkev je branil pred neupravičenimi posegi političnih oblasti, zlasti pred kraljema Viljemom Rdečim in Henrikom I., pri čemer je bil deležen opogumljanja in podpore strani rimskega papeža, ki mu je Anzelm vedno izkazoval pogumno in prisrčno pripadnost. Ta zvestoba ga je stala tudi grenkobe izgnanstva z njegovega canterburyskega sedeža leta 1103. Šele ko se je leta 1106 Henrik I. odpovedal neupravičeni zahtevi, da on podeljuje cerkvene službe, pobira davke od cerkvenih dobrin in jih celo zasega, se je Anzelm lahko vrnil v Anglijo. Duhovščina in ljudstvo so ga praznično sprejeli. Tako se je uspešno končal dolgotrajen boj, ki ga je bojeval z orožjem vztrajnosti, ponosa in dobrote. Ta sveti nadškof, ki je okrog sebe, kamorkoli je prišel, zbujal toliko občudovanja, je zadnja leta svojega življenja posvetil zlasti moralni vzgoji duhovščine in intelektualnemu raziskovanju raznih teoloških tem. Umrl je 21. aprila 1109; spremljale so ga besede evangelija, ki se je bral tistega dne pri maši: “Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah. Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu …” (Lk 22,28-30). Sanje o tisti skrivnostni gostiji, ki jih je kot otrok imel prav na začetku svoje duhovne poti, so se uresničile. Jezus, ki ga je povabil, naj sede k njegovi mizi, je sprejel svetega Anzelma ob njegovi smrti v večno Očetovo kraljestvo.
“Bog, prosim te, hočem te spoznati, hočem te ljubiti, hočem, da bi te mogel uživati. In če v tem življenju tega nisem sposoben v polni meri, naj morem vsaj vsak dan napredovati, dokler ne dospe polnost” (Proslogion, 14). Ta molitev nam omogoča razumeti mistično dušo tega velikega svetnika iz srednjega veka, utemeljitelja sholastične teologije, ki mu je krščansko izročilo nadelo ime “doctor magnificus” (veličastni učitelj), ker je gojil močno hrepenenje po poglabljanju božanskih skrivnosti; ob tem pa se je dobro zavedal, da se pot iskanja Boga nikoli ne konča, vsaj ne na tej zemlji. Jasnost in logična strogost njegove misli sta imeli vedno za cilj “dvigniti duha do kontemplacije Boga” (prav tam, predgovor). Jasno zatrjuje, da tisti, ki se hoče ukvarjati s teologijo, ne more računati samo na svoj um, ampak mora obenem gojiti tudi globoko versko izkustvo. Teologova dejavnost se po sv. Anzelmu tako razvija v treh stopnjah: vera, zastonjski božji dar, ki ga je treba sprejeti s ponižnostjo; izkustvo, ki je v tem, da utelesimo božjo besedo v svojem vsakdanjem življenju; in slednjič pravo spoznanje, ki ni nikoli sad asketskih razmišljanj, ampak kontemplativnega uvida. Še danes ostajajo glede tega za zdravo teološko raziskovanje in za vsakogar, ki hoče poglobiti verske resnice, še kako koristne njegove slavne besede: “Gospod, ne skušam prodreti v tvojo globino, ker ne morem niti od daleč primerjati z njo svojega uma; hočem pa razumeti vsaj do neke mere tvojo resnico, v katero moje srce veruje in ki jo ljubi. Ne skušam torej razumeti, da bi veroval, ampak verujem, da bi razumel” (Proslogion, 14).
Dragi bratje in sestre, ljubezen do resnice in nenehna žeja po Bogu, ki sta zaznamovali vse življenje sv. Anzelma, naj bosta spodbuda za vsakega kristjana, da neutrudno išče vedno globlje zedinjenje s Kristusom, potjo, resnico in življenjem. Poleg tega naj bo poguma polna gorečnost, s katero se je odlikovala njegova pastirska dejavnost in ki mu je včasih nakopičila nerazumevanja, grenkobo in celo izgnanstvo, spodbuda za pastirje, za posvečene osebe in za vse vernike, naj ljubijo Kristusovo Cerkev, molijo, delajo in trpijo zanjo, ne da bi jo kdaj zapustili ali izdali. Naj nam izprosi to milost Devica in Božja Mati, do katere je sv. Anzelm gojil nežno sinovsko predanost. “Marija, tebe hoče ljubiti moje srce,” piše sv. Anzelm, “tebe goreče želi moj jezik hvaliti.”
Papež Benedikt XVI. 23. septembra 2009.
Prevedel br. Miran Špelič OFM.
Vir

Sveti Anzelm, škof in cerkveni učitelj, po rodu iz Aoste, je najprej postal menih v samostanu Bec v Normandíji in nato opat. Učil je sobrate o poti popolnosti in iskanju Boga z razumom vere. Pozneje je bil povišan na slavni kanterburyjski sedež v Angliji. Stalno se je bojeval za svobodo Cerkve in pretrpel preganjanje in izgon.
Vir

Anzelm je imel komaj trideset let, ko so ga tovariši izvolili za priorja in kasneje opata v samostanu v Becu blizu Rouena, saj je že takrat slovel po svoji učenosti, vsestranski sposobnosti in brezgrajnem življenju. Potem ko je bil izpraznjen sedež canterburyjskega nadškofa in primasa Anglije, je kralj pod pritiskom drugih škofov na ta sedež imenoval Anzelma. Anzelm je službo sprejel, a kralju jasno pokazal, da ga ne bo podpiral pri njegovi zgrešeni politiki do cerkvenih zadev. Zaradi svoje načelnosti je bil zato kar dvakrat izgnan, na koncu pa je le dosegel, da ga je kralj Henrik začel spoštovati in ceniti.
Ime: Je nemško, zloženo iz besed ans »bog« in helm »čelada, zaščita«, pomeni »Bog je njegova čelada, Bog ga varuje«.
Rodil se je 6. maja (?) okoli leta 1033 v Aosti v Piemontu v Italiji, umrl pa 21. aprila 1109 v Canterburyju v Angliji.
Družina: Izhaja iz bogate družine, oče je bil plemič Gundulf, mati pa Eremeberga, po rodu iz Burgundije.
Vplivali nanj:Platon, Aristotel, Avguštin, Boetij, Gregor Veliki, Bernegar iz Toursa, Lanfrane
Vplival na: Abelarda, Bonaventuro, Akvinskega, Descartesa, Leibniza, Kanta, Hegla.
Škofija: Škofijo v Canterburyju je leta 597 ustanovil sveti Avguštin, Anzelm pa je bil njegov 35. naslednik od 4. decembra 1093 do svoje smrti leta 1109. Po razkolu v 16. stoletju je Canterbery postal sedež Anglikanske cerkve.
Nauk: V svojem obširnem znanstvenem delu je Anzelm razvil temelje sholastike, njegova posebna odlika pa je, da je znal umsko spoznanje Boga in božjih reči povezovati in živeti z mističnim doživljanjem Boga in nadnaravnega. Bil je hkrati sholastik in mistik.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Anzelma je poleg velike učenosti ter učiteljskih in vzgojiteljskih sposobnosti odlikovalo vzorno spokorno življenje, velika ljubeznivost, čustvenost in osebna pobožnost. Bil je skromnega in ponižnega duha, znal je biti tudi odločen in dosleden.
Dela: Napisal je veliko spisov, med njimi več kot 400 pisem, molitev in premišljevanj ter pomembna teološka in filozofska dela.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, opata ali meniha; pri sebi ima knjigo, pero ali ladjico.
Goduje: 21. aprila.
Češčenje: Po več neuspelih poskusih, je papež Aleksander VIII. leta 1690 dovolil njegovo češčenje, Klemen XI. pa ga je 8. februarja 1720 razglasil za cerkvenega učitelja.
Vir

Imena: Anzelm, Anzi
Enajsto stoletje je bilo obdobje, ko je Cerkev z največjim naporom branila svojo zunanjo in notranjo svobodo; v tem času so se evropski narodi navduševali za osvoboditev Palestine izpod muslimanskega jarma. Tedaj se je na krščanskem Zahodu zbudilo tudi novo znanstveno zanimanje. Mož, ki skuša, zvesto stoječ na temeljih vere, z naporom umskih sil pogumno prodirati v kraljestvo resnice in ga osvajati, je današnji godovnjak sveti Anzelm. Njegovo znanstveno delo je pomembno v dvojnem pogledu: jasno je začrtal pot, po kateri naj hodi klasična sholastika, in spravil je v sistem nauk o odrešenju, ki ga je visoka sholastika spopolnila. Anzelmu dajejo naslov ‘oče sholastike« cerkvene filozofije, ki se je obdržala vse do danes.
Ta bistri mož se je rodil leta 1033 v mestu Aosta v družini lombardskega plemiča Gundulfa, osornega in razsipnega moža, in njegove žene Eremberge, blage, modre in pobožne žene ter skrbne gospodinje. Očeta Anzelm nikdar ni maral, mati pa je odločilno vplivala nanj kot njegova prva vzgojiteljica. Ko je bil deček nekaj časa pri benediktincih v Aosti, je že mislil postati menih, kmalu pa ga je začel mikati svet. Po materini smrti je tri leta hodil po Franciji. Nazadnje je pristal v samostanu Bec blizu Rouena, ki je slovel po odlični šoli, katero je vodil Anzelmov rojak Lanfrank. Pod njegovim vodstvom se je Anzelm poglobil v študij. Ko mu je bilo 27 let, je postal menih v Becu. Ko je prior Lanfrank dobil nove naloge in se je preselil drugam, so za priorja izvolili Anzelma. Kot prior in voditelj samostanske šole je Anzelm pokazal izredne učiteljske in vzgojiteljske zmožnosti. Po smrti opata je bil soglasno izvoljen za njegovega naslednika in bil je skrben in ljubezniv oče samostanski družini.
V tem času je že veliko pisal. V svojih spisih se je loteval vprašanj s področja filozofije in teologije. Večino svojih del je pisal za meniške prijatelje, ki jim je odgovarjal na vprašanja, zato je rad uporabljal obliko dialoga – pogovora. Anzelm ni imel namena, da bi obravnaval vso teologijo, marveč je obravnaval le posamezna važnejša vprašanja.
Kot opat je moral trikrat potovati na Angleško, kjer je imel njegov samostan posestva. Ko je prišel na Otok tretjič, je bil njegov učitelj Lanfrank, ki je bil postal cantenburyjski nadškof in primas Anglije, že tri leta v grobu, njegov sedež pa je bil še vedno prazen. Angleški škofje so zahtevali, naj njegov naslednik postane Anzelm. Ta je novo, visoko in odgovorno službo le nerad sprejel. Kralju je postavil tri pogoje: da vrne cantenburyjski cerkvi odtujeno imetje; da se bo v cerkvenih zadevah ravnal po nadškofovih nasvetih; da prizna Urbana II. za papeža. Kralj Viljem II. je vse to obljubil, toda kasneje je besedo požrl in nadškof Anzelm je imel z njim in še z njegovim naslednikom hude boje za svobodo angleške Cerkve. Kralji bi jo namreč hoteli čimbolj odtrgati od Rima in si jo podrediti. V vseh sporih, ki jih je imel z angleškimi kralji, je Anzelm pokazal neomajno trdnost v temeljnih vprašanjih, ki so zadevala svobodo Cerkve, v nepomembnih stvareh pa je znal popuščati.
Zaradi teh sporov je večkrat zapustil Anglijo ter živel v Italiji ali v Franciji. Zadnjič se je vrnil v Anglijo po sporazumu, ki je bil sklenjen v samostanu v Becu leta 1106. Kralj se je odpovedal investituri (vpeljevanju škofov v njihovo službo), obljubil je tudi, da si ne bo lastil dohodkov izpraznjenih škofovskih sedežev. Kralj je Anzelma poslej tako spoštoval, da ga je, ko je moral v Normandijo, postavil za državnega upravitelja. Anzelm je začel naglo pešati in 21. aprila 1109 je umrl.
Njegovo znanstveno delo je pomembno v dvojnem pogledu: jasno je začrtal pot, po kateri naj hodi klasična sholastika, in spravil je v sistem nauk o odrešenju, ki ga je visoka sholastika spopolnila. Anzelmu dajejo naslov “oče sholastike” – cerkvene filozofije, ki se je obdržala vse do danes.
V svetniški koledar ga je uvrstil papež Aleksander VIII. leta 1690, papež Klemen XI. pa mu je leta 1720 priznal naslov cerkvenega učitelja.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 225