Cvetna nedelja, je nedelja pred veliko nočjo. S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na Veliko noč, ki je največji praznik v krščanstvu, in uvaja dneve velikega tedna.
Prvi dan velikega tedna je cvetna nedelja ali oljčna nedelja, ko bogoslužje povdarja Jezusov slovesni vhod v mesto Jeruzalem.
Sveti Evangelij slikovito prikazuje prihod našega Gospoda Jezusa v Jeruzalem. Cvetna nedelja ali oljčna nedelja je dan, ko se tega spominjamo.
Kristus je najprej obudil Lazarja od mrtvih. Ljudske množice so prihajale, da bi videle Jezusa Kristusa in Lazarja. Mnogi so zatem odpotovali v Jeruzalem na Judovski praznik Pashe. Pasha je spomin na osvoboditev iz egiptovskega suženjstva.
Hitro se je razvedelo, da je Jezus Kristus na poti v Jeruzalem. Množica je bila navsušena nad Kristusom.
Prihajali so oljčnimi vejami in cvetjem in pozdravljali Jezusa Kristusa: „Hozana na višavah, blagoslovljen je kralj judovski, ki prihaja v imenu Gospoda.“
Apostoli so Jezusu pripeljali oslico, da bi Kristus zmagoslavno prijahal na njej v mesto. V tem trenutku se slišijo vzkliki veselja in petje množice, ki razglašuje Jezusa Kristusa za Kralja.
Mnogi prisotni so bili prepričani, da bo Jezus Kristus osvobodil Jude rimskega suženjstva in sebe razglasil za zemeljskega kralja.
Jezus Kristus se je v nekem trenutku klicev dobrodošlice zaustavil in gledajoč Jeruzalem, zajokal nad tem mestom.
Z prihodom Jezusa Kristusa v Jeruzalem, na cvetno nedeljo, se v resnici začenja uresničenje Jezusovega kraljestva. Vendar to ni, zemeljsko kraljestvo z oboroženo vojsko, policijo in državnim uradništvom, temveč kraljestvo ljubezni in miru, katero bo zavladalo v srcih ljudi, mož, žena in otrok.
Jezus Kristus je bil razglašen za kralja, vendar ne tako, kot svet običajno razumeva kraljestvo.
Do današnjega dne in za zmeraj, je Jezus Kristus kralj. Njegovo kraljestvo je tudi tukaj med nami.
Ker je On kralj in kralj je nebes in zemlje do dokončanja odrešenjske zgodovine, potem smo mi njegovi podaniki. Ta odnos pa ima za nas posebne obveze.
Kot kristjani, se spodobi, da spoštujemo našega Kralja, ker on od nas najprej zahteva poslušnost naših src, se mu obračamo z ljubeznijo in spoštovanjem do Njegovega nauka. To je da imamo radi drugi druge. Kakor tudi sebe.
Kot kraljevi podaniki, Ga poslušajmo, saj nam je dal zakone in zapovedi, ki so napisani v Svetem Evangeliju.
Kolikor bomo Jezusa Kristusa ljubili, ga poslušali, toliko bolj nam bo to ljubezen vračal in poslušal naše prošnje.
Ostali zvesti Jezusu Kristusu, nam ne bo ničesar manjkalo.
Jezus Kristus, ni prišel v jeruzalem, da bi bil razglašen za kralja zemeljskega kraljestva, temveč da za nas trpi, umre in s svojim vstajenjem premaga smrt, da nas odkupi pri svojem Očetu.
Cvetna nedelja je praznik, ki ga moramo gledati v povezavi na Veliki petek in Kristusovo vstajenje.
Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija, zelenje in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju, imajo svoj izvor v bogoslužnih navadah jeruzalemske Cerkve, ki so poznane že iz 4. stoletja.
Po vzorcu tamkajšnje liturgije so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni po drugem vatikanskem koncilu.
Obred se začenja z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga nato v procesiji med petjem slavilnih pesmi nesemo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki izbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah in ga blagoslovljenega nesejo domov.
Cvetna nedelja, je tudi dan, ko mnoge krščanske skupnosti na slovenskem tekmujejo, kdo bo naredil večjo ali lepšo butaro
V cerkvi je nato med mašo slovesno branje ali petje pasijona (odlomka iz evangelija, ki poroča o Jezusovem trpljenju od zadnje večerje do snemanja s križa in pokopa v grob – prim. Mt 26,14–75; 27,1–66; Mr 14,10–15,47; Lk 22,1–23,56).
Vir
Cvetna nedelja
Veliki četrtek
Veliki petek
Velika sobota
Velika noč Gospodovega vstajenja
Velikonočni ponedeljek
Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja
Views: 201
V Lauconni (blizu Amiensa [amiéna], v Galiji), sveti Valerih, duhovnik, ki je pritegnil ne malo tovarišev k puščavniškemu življenju.
»… Na dvorišču sem takoj zagledal dominikanca. Šel sem in ga prosil, naj me spove. Bil je prvi duhovnik, s katerim sem po dolgih mesecih prišel v stik. Prišli so avtobusi, s katerimi so nas odpeljali do Bolzana. Oče Girotti je za trenutek okleval, preden se je povzpel. Odvrnil je pogled, Nemec pa ga je udaril in potisnil, da je padel. Pomagal sem mu in mu pobral očala. Zahvalil se mi je z nasmehom, ki ga ne bom nikoli pozabil. Eden njegovih nasmehov … Ko smo prispeli v Dachau, smo se morali zaradi dezinfekcije popolnoma sleči, najprej duhovniki. Oče Girotti je rekel: ‘Na deseti postaji križevega pota smo. Jezusu so slekli obleko.’« (oče Dalmasso, eden od sotrpinov)