– Na Irskem, spomin blaženega Krístijana, opata, učenca svetega Malahija, katerega, poleg svetega Malahija, časti vsa Irska kot svojega zavetnika.
– V Angliji, spomin svetega Kristijana O’Conarchy, škofa, ki je v resnici in po imenu postal naslednik drugemu Kristijanu v vodstvu opatije Melifonta in bil povzdignjen na duenški škofijski sedež. († 18. marec 1186)
Vir
Views: 20
V Mantovi (v Lombardíji), smrt svetega Anzelma, škofa mesta Lucca [luka], ki je bil zelo zvest rimskemu sedežu. Ob prepiru glede investiture, je v roke papeža svetega Gregorija VI. odložil prstan in pastoralno palico, katero je nerad prejel od cesarja Henrika IV. Ker so kanoniki zavračali skupnostno življenje, je bil izgnan s sedeža, a ga je papež, kateremu je bil zvest pomočnik, poslal v Langobardijo kot legata.
Vir
Pod vplivom in vodstvom svojega strica Anzelma starejšega se je Anzelm navdušil za reformno gibanje za prenovo verskega življenja, ki je izšlo iz benediktinskega samostana v Clunyju. Imenovan je bil za škofa škofije Lucca, ker pa ni želel cesarju plačati »takse« in si tako kupiti službe, ga je papež Gregor VII. vzel k sebi v Rim, ga tam posvetil za škofa in ga imel za svojega svetovalca v pravnih zadevah. Po njegovem naročilu je Anzelm spisal obsežno zbirko cerkvenega prava. Ko so se razmere uredile, se je vrnil v svojo škofijo in jo reformiral v duhu Clunyja. Ljudstvo in duhovniki so ga imeli radi, kanoniki in višji kler pa so se mu zaradi reform uprli in dosegli, da je moral zapustiti škofijski sedež. Papež ga je imenoval za svojega vikarja v Toskani in Anzelm se je kot duhovni svetovalec mogočne grofice Matilde naselil v Mantovi. Papež Gregor VII. ga je želel za svojega naslednika, on pa se je zavzemal, da je to postal Viktor III., opat na Monte Cassinu.
Sveti Anzelm II., škof in menih
Ime: Je nemško ime, zloženo iz starovisokonemških besed ans »bog« in helm »čelada, zaščita«.
Rodil se je okoli leta 1040 v kraju Baggio blizu Milana v Italiji, umrl pa 18. marca 1086 v Mantovi, prav tako v Italiji.
Družina: Anzelm izhaja iz ugledne izobražene družine, ki je imela svoje posesti v kraju Baggio blizu Milana.
Izobrazba: Pridobil si je vsestransko izobrazbo. Kasneje se je izpopolnjeval zlasti v cerkvenem pravu, njegova »prva ljubezen« pa je bil študij in razlaga Svetega pisma.
Duhovnost: Anzelm je bil s srcem menih. Vsaj eno leto svojega duhovništva je preživel v benediktinskem samostanu v Clunyju in tudi kasneje živel po njihovih pravilih.
Škofija: Trinajst let je bil škof škofije Lucca v Toskani, ustanovljeni v 1. stoletju, povišani v nadškofijo leta 1726.
Nauk: Pod vplivom reformnega gibanja v Clunyju se je boril za odpravo simonije (kupovanje cerkvenih služb in privilegijev) in proti opuščanju duhovniškega celibata.
Zavetnik: mesta Mantova, priporočajo se mu zoper koliko.
Kreposti: Vse življenje je tudi kot škof živel po ostrih redovnih predpisih, bil je osebno skromen in preprost, vnet za lepoto bogoslužja, poživljal je ljudske pobožnosti in gojil liturgično petje. Bil je človek molitve in premišljevanja ter velik klicar k redu in miru.
Dela: V številnih pismih raznim vodilnim osebnostim je pisal o načrtih za boljši red v krščanski družbi, odpravi razvad med klerom in mirnim reševanjem sporov. Njegovo najpomembnejše delo je Zbirka kanonov, 13 knjig o cerkvenem pravu.
Upodobitve: Navadno ga upodabljajo, kako kleči pred Marijo, v katero je vse življenje ohranil otroško zaupanje; večkrat upodobitve kažejo, kako pred njim, beži sovražna vojska.
Goduje: 18. marca.
Češčenje: Komaj leto dni po smrti, leta 1087, ga je papež Viktor III. razglasil za svetnika s popolnim soglasjem javnega mnenja.
Grob: Pokopan je za velikim oltarjem stolnice v Mantovi.
Vir
Views: 10
Spomin svetega Aleksandra, škofa in mučenca, ki je prišel iz Kapadókije v Jeruzalem. Sprejel je pastoralno oskrbo Svetega mesta, ustanovil je dragoceno biblioteko in odprl je šolo. Potem pa je bil, ko je bil že star, ob preganjanju cesarja Decija, odveden v Cezarejo in je zaradi vere v Kristusa dovršil mučeništvo.
Vir
Views: 17
V Lancasteru [lenkestru] (na Angleškem), pod kraljem Jakobom I., blažena: Janez Thules, duhovnik, in Roger Wrenno, laik, Kristusova mučenca, ki sta izšla iz istega dvora.
Vir
Views: 2
»Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli.« Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel “junaško stopnjo kreposti”, kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom ‘božji služabnik’ se naglo bliža oltarju.
Pater Vendelin Vošnjak bo ‘hrvaški’ svetnik, saj je škofijski postopek, s katerim se začenja pot do uradne razglasitve za blaženega in svetnika, potekal v Zagrebu, kjer je ta svetniški redovnik veliko let živel in kjer je pred sedemdesetimi leti – 18. marca 1933 zaživel za večnost. Zibelka pa mu je tekla na slovenskih tleh. Rodil se je 13. septembra 1861 v vasi Konovo pri Velenju in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi sv. Martina skupaj s svojim bratom-dvojčkom, ki sta jima oče Pavel in mati Ida Vošnjak izbrala imeni Mihael in Matej. Oče Pavel, izučen krojač, je bil potomec prednikov, ki so davnega leta 1520 pribežali v te kraje iz Bosne, zato so se pisali Bošnjak, iz česar je kasneje nastal priimek Vošnjak. Prvorojencema sta se zatem pridružila še sestra Marija in brat Vinko. Po smrti svetniške žene Ide se je Pavel drugič poročil in iz tega zakona se je rodilo pet otrok. Žena Antonija ni delala razločka med svojimi otroki in otroki iz prvega zakona. Družino je povezovala vsakdanja skupna molitev in življenje po božjih zapovedih. Po končani osnovni šoli je Mihael odšel na Ptuj, kjer je kot duhovnik deloval prastric dr. Ivan Vošnjak. Pod njegovim varstvom in duhovnim vodstvom je tam končal nižjo gimnazijo. Že takrat se je v njem prebujal redovniški poklic; na svoj sedemnajsti rojstni dan (1878) je potrkal na vrata samostana manjših bratov (frančiškanov) v Zagrebu in dobil redovno ime Vendelin. Študij filozofije in teologije je z veliko vestnostjo opravil v Pečuhu in v Gradcu, kjer je 26. marca 1884 prejel mašniško posvečenje. Novo mašo je pel v rojstni župniji Sv. Martina v Velenju. Po novi se je študijsko izpopolnjeval na univerzi v Innsbrucku. Mlademu patru so redovni predstojniki zaupali odgovorno nalogo: devet let je bil v Varaždinu in Zagrebu vzgojitelj redovnih klerikov, katerim je tudi predaval filozofijo. Zaradi globokega duhovnega življenja ter izrednih človeških in redovniških odlik je bil pri 32 letih izbran za provincialnega definitorja. Leta 1895 je postal gvardijan zagrebškega samostana. Ko je papež Leon XIII. leta 1897 predpisal prenovo frančiškanskega reda, je bil p. Vendelin brž pripravljen to prenovo izpeljati, čeprav so se mnogi redovniki temu upirali. Kot pooblaščen redovni komisar je obnovo vestno pripravil. Ko je bila leta 1900 ustanovljena samostojna hrvatska frančiškanska provinca sv. Cirila in Metoda, je p. Vendelin postal njen prvi provincial. Svoje redovnike je vodil z vztrajno odločnostjo, povezano z milino in modrostjo, predvsem pa z osebnim prizadevanjem za svetost. Kasneje je bil še trikrat provincial, trikrat gvardijan na Trsatu, kjer je obnovil božjepotno cerkev in samostan (pred letom 1900 je Trsat pogosto spadal pod kranjsko/ljubljansko frančiškansko provinco in je veljal za slovensko božjo pot), in enkrat v Zagrebu. Tam je bil priljubljen spovednik in moder duhovni voditelj. Med njegovimi spovedanci je bil svetniški zagrebški pomožni škof Josip Lang (1857 – 1924), ki je p. Vendelina primerjal s sv. Janezom Vianejem. Ljudem je bil vedno na razpolago. Nekoč je na veliki petek prišla žena in prosila za spoved. Neki star pater jo je zavrnil: “Na veliki petek se spovedujejo samo čarovnice!”. Pater Vendelin je to slišal in vzkliknil: “Kdo to pravi?” Patra je pokaral, ženo pa lepo spovedal. Moč za svoje delovanje je črpal v zbrani molitvi. Molil je kleče z razprostrtimi rokami. Bil je drobne postave in vse življenje bolj krhkega zdravja. Zaradi napornega dela in spokornega življenja “sta ga bila sama kost in koža”. Proti koncu leta 1932 je prišel s Trsata v Zagreb na zdravniški pregled: ugotovili so, da ima raka na želodcu, metastaze pa so se že razširile po vsem telesu. Operacija je bila brez uspeha. V samostanu na Kaptolu v Zagrebu je vdan v božjo voljo in hrepeneč po Bogu, kateremu je vse življenje zvesto služil, 18. marca 1933, na predvečer praznika sv. Jožefa, odšel v nebeški dom.
Vir
Views: 4
V Toursu [túru] (v Névstriji), sveti Leobárd, ki je, zaprt v celici Maior blizu samostana, blestel po čudoviti vzdržnosti in ponižnosti.
Vir
Saint Léobard se je rodil v Auvergnu v pošteni, čeprav ne plemiški družini. Že od zgodnje mladosti je bilo jasno, da je imel okus le za Božje stvari. Ker so ga poslali v javne šole, kjer je študiral humanistične vede, je čas, namenjen zabavi, izkoristil za učenje psalmov na pamet in pobožno branje. Komaj je dopolnil polnoletnost, so ga starši spodbudili k poroki. Uklonil se je njihovim prošnjam in žensko, ki naj bi postala njegova žena, izbral na podlagi kreposti. Ko je bila pogodba podpisana, je ženski, s katero naj bi se poročil, izročil poročna darila; zaroko je praznoval z običajnimi slovesnostmi, vendar je Bog, ki je imel za svojega služabnika druge načrte, dopustil, da je praznovanje poroke prekinila nenadna smrt njegovega očeta in matere. Nekaj časa pozneje je Léobard obiskal enega od svojih bratov, da bi mu predložil vse dokaze o sklenjeni zavezi. Ob pogledu na brata, ki je bil po pokopu ujet v vino, ga je prešinila najgloblja žalost; umaknil se je v samoto, da bi v svobodi žaloval za razvadami tega pokvarjenega sveta. Zaspal je in se zbudil šele okoli polnoči. takoj je vstal in začel moliti, preostanek noči pa je preživel v zahvali Bogu za milosti, ki mu jih je izkazal, in ga prosil za luč, ki jo je potreboval, da bi spoznal svoj poklic.
Ob jutranjem svitu je sedel na konja, da bi se šel posvetovat z Bogom na grob svetega Martina iz Toursa, kjer se je zgodilo veliko čudežev in ki je bil kot orakelj v Franciji. Ko je nekaj dni molil v cerkvi svetega škofa, je prečkal Loiro in se zaprl blizu opatije Marmoutier v majhno celico, vklesano v skalo in izpraznjeno zaradi nedavnega umika puščavnika po imenu Alarik. To se je zgodilo leta 571, desetega leta vladavine treh bratov Gontrana, Chilperika in Sigeberta. Zaradi svoje predanosti branju in premišljevanju Svetega pisma je še močneje začutil resnice, katerih semena je Bog že posejal v njegovo srce. Postom, bdenju, molitvam, psalmodiji in branju je dodal še delo svojih rok, ki je obsegalo bodisi prepisovanje svetih knjig bodisi kopanje v skalo s krampom. Imel je tako nizko samospoštovanje, da je bila njegova ponižnost še bolj presenetljiva kot čudeži, katerih orodje ga je naredil Bog. Nekaj let pozneje je moral svetnik sprejeti učence: živeli so v celicah, razporejenih okoli njegove. Ko je prišlo do manjšega spora med dvema bratoma, ga je to tako vznemirilo, da je sklenil zapustiti celico in oditi živet daleč stran od kraja, kjer ni vladal mir; vendar ga je sveti Gregor, škof v Toursu, njegov glavni voditelj, odvrnil od tega načrta in mu rekel, da je lahko prišel samo od skušnjavega duha. Končno je naš svetnik po dvaindvajsetih letih, ki jih je preživel v celici, in ko je videl, da se bliža njegov konec, prosil za eulogijo, to je sveti viatikum, ki mu ga je sveti Gregor podelil proti koncu decembra. Nato je napovedal, da ga bo Gospod vzel s tega sveta pred veliko nočjo; napoved, ki so jo dogodki potrdili, saj je umrl v nedeljo 15. ali 22. februarja 593. Sveti Gregor iz Toursa pripoveduje o več čudežih, ki jih je storil Božji služabnik. O iskrenosti tega avtorja ni mogoče dvomiti, saj je bil očividec večine dogodkov, o katerih pripoveduje.
FR
Views: 1
