sveti Hilarij in Tacijan – mučenca, škof in diakon

Hilarij in TacijanZavetnik mesta Gorica
Imena: Hilarij, Hilari, Lari, Laris, Hilarija, Radovan, Radovana, Veselko, Veselka
Sveti Hilarij je bil drugi škof v Ogleju, naslednik svetega Mohorja. Pod cesarjem Numerijanom so ga leta 284 skupaj z njegovim diakonom Tacijanom, ki tudi goduje na današnji dan, krvavo mučili. Njune relikvije so shranjene v Gradezu v Italiji. Najbolj znana slovenska oblika imena Hilarij je Radovan.
Vir

V goriški nadškofiji obhajajo 16. marca spomin škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Sv. Hilarij nastopa v seznamih oglejskih škofov kot prvi znani naslednik sv. Hermagorja (Mohorja). Po poznem življenjepisu, ki nima zgodovinske podlage, so tega in njegovega diakona Tacijana mučili pod cesarjem Numerijanom l. 284. Da gre za resnična mučenca, čeprav njuna usoda ni natančno znana, sklepamo po tem, da so njune relikvije l. 568 odnesli v Gradež, da jih zavarujejo pred Langobardi. Njuno mučeništvo omenja tudi neka pesnitev iz 9. stoletja. Takrat so njuno zgodbo in njuno češčenje še pomnili. Slovenci so ime sv. Hilarija izgovarjali kot Jelar, od tod naslov cerkve sv. Jelarja (Volarja) nad Robičem pri Kredu; cerkev je zdaj razrušena.
Vir = Leto svetnikov

V Ogleju (na Beneškem), sveta mučenca: Hilárij, škof, in Taciján, diakon, ki so ju pod načelnikom Beromijem mučili na natezalnici in z drugimi mučili, skupaj s Feliksom, Largom in Dionízijem.
Vir

Na današnji dan obhajajo v goriški nadškofiji praznik svetega škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Njima je posvečena goriška stolnica, mesto Gorica ju časti kot svoja zavetnika. Po poznem življenjepisu, ki nima zanesljive zgodovinske podlage, so sv. Hilarija, prvega znanega naslednika sv. Hermagorja ali Mohorja na oglejskem škofijskem sedežu, in njegovega diakona Tacijana mučili pod cesarjem Numerijanom leta 284. Leta 568 so njune relikvije odnesli v Gradež, da jih zavarujejo pred Langobardi.
Mučeniški spisi, ki so prepleteni z legendarnimi dostavki, opisujejo njuno mučeništvo takole: Hilarij je bil od mladosti tako poučen v Svetem pismu, da mu je njegov spomin nadomeščal sveto knjigo. Najprej so ga posvetili za duhovnika, kasneje pa za škofa. Imel je služabnika Tacijana, katerega je posvetil za diakona. Leta 283 je cesar Numerijan izdal odlok, da morajo O kristjani darovati rimskim bogovom. V Ogleju je upravitelj Beronij dal privesti predse kristjane, da bi jih zaslišal. Neki poganski duhovnik pa mu je rekel: »Ne ravnaš prav! Zapovej, naj privedejo Marija, škofa kristjanov. Mučijo naj ga, da se ob njegovih mukah drugi premislijo.« Ta duhovnik je sam šel k Hilariju in Tacijanu. »Vstanita, upravitelj vaju kliče!« jima je rekel. »Pojdiva v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa,« je dejal Hilarij.
Škof Hilarij je brez strahu stopil pred upravitelja. Ko mu je povedal, da je škof kristjanov, mu je upravitelj ukazal, naj daruje bogovom. Peljali so ga v Herkulovo svetišče, toda Hilarij ni hotel darovati, zato ga je dal upravitelj prebičati. Ko so ga pretepali, se je v molitvi obrnil k Bogu in ga prosil za moč. To je upravitelja razkačilo, da ga je ukazal na vse mogoče načine mučiti. Hilarij je naredil križ in kipi malikov so se zdrobili.
Za njim so privedli Tacijana in ga vprašali: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »S telesnim imenom se imenujem Tacijan, z duhovnim pa sem kristjan; diakon oglejske Cerkve sem, posvečen od mojega očeta, škofa Hilarija.« Tudi njega so grozovito mučili, nato pa odvedli nazaj v ječo. Ko ga je zagledal Hilarij, je Boga hvalil in junaška pričevalca sta kleče skupaj molila. Zaslišalo se je bobnenje in Herkulovo svetišče se je porušilo. »Glej, kaj sta naredila?« so se poganski duhovniki jezili na upravitelja. »Zakaj jima prizanašaš?« Tedaj je upravitelj zapovedal vojakom, naj ju obglavijo. Ponoči so prišli verniki in obdarili stražarje, da so jim izročili trupli, ki so ju dostojno pokopali.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 130

sveti Menigen – barvar blaga

sveti Menigen - barvar blagaV Páriu (v Helespóntu, v današnji Turčiji), sveti Menígen, barvar blaga, ki je verjetno trpel pod cesarjem Decijem.
Vir

Views: 4

sveti Artemij (Artemid) Zatti – redovnik in lekarnar

Saint Artemide ZattiDon Bosko je odšel k Bogu leta 1888. Eno leto kasneje je v Borettu pri Reggio Emilia odšel na delo 9-letni deček. Ni vedel, kdo je don Bosko, toda nekega dne mu bodo v Argentini rekli »don Bosko revežev«. Sedaj pa, ne da bi vedel, je doživljal enako trdo izkušnjo Janezka Boska pri Moglijevih. Na veliki kmetiji je bil za hlapčiča. Vstajanje ob treh, kos polente, da jo je žvečil in se popolnoma prebudil, nato na polje. Hlapčič do 16. leta, kjer je moral delati od zore do mraka, upadlega obraza, v strahu, da ga bo pobrala pelagra ali malarija kot toliko drugih dninarjev, umrlih pri 20-ih letih. Fantu je bilo ime Artemij Zatti. Ko je prišel domov, je slišal, kako sta se oče in mati pogovarjala, da bi šli v Ameriko. Neki stric, ki se je izselil v Bahia Blanco v Argentini, je pisal, da tam more vsakdo, ki ima voljo do dela, živeti dobro. V Italiji pa se je v tistem času dninar le s težavo preživljal.
Leta 1897 (Artemij je imel 17 let) so Zattijevi odpotovali. Bahia Blanca in celotna Argentina je bila v tistih letih polna italijanskih izseljencev.

Don Boskov življenjepis in preblisk
Zattijevi so hodili v cerkev, ki so jo vodili salezijanci. Župnik je bil Karel Cavalli. Artemij mu je ob prostem času pomagal pri urejanju cerkve in ga spremljal pri obiskovanju bolnikov. Župnik Karel mu je dal v roke don Boskov Življenjepis, ki ga je prebral v eni sapi. Pa se mu je porodila misel: »Kaj če bi še jaz postal salezijanec?«
Artemij je vstopil v salezijanski zavod v Bernalu blizu Buenos Airesa. Tja je prišel tudi mlad salezijanec, ki ga je napadla jetika. Artemij se je ponudil, da bo zanj skrbel in ga zdravil. Tudi Artemija, starega 22 let, je zgrabil nenehen kašelj; poslali so ga na zdravljenje v Viedmo. Tam je bil edini salezijanski zavod, ki je imel bolnišnico in lekarno. Misijonarji so jo morali zgraditi pred 14 leti. Mesto so sestavljali kupi revnih barak, kjer se je gnetlo polno pustolovcev, domorodcev in vojakov. Katerakoli bolezen je utegnila biti smrtna, saj je primanjkovalo najosnovnejših zdravil. Salezijanski duhovnik Evasio Garrone je bil bolničar v italijanski vojski, zato mu je mons. Cagliero naročil, naj organizira lekarno. Garroneja so takoj razglasili za »zdravnika«. V lekarni je bilo uvedeno čudno računovodstvo: bogati so za zdravila plačevali dvojno ceno, reveži pa so jih dobivali zastonj. Poleg lekarne je bil hlev. Očistili so ga, razkužili ter vanj postavili posteljo in žimnico. Tako je nastala bolnišnica za bolnike, ki jih ni bilo mogoče zdraviti doma.

Ne bo duhovnik, marveč “zdravnik”
Leta 1908, ko je imel 28 let, je Artemij izpovedal večne zaobljube. Posvetoval se je s predstojniki in dogovorili so se, da ne bo študiral za duhovnika, marveč da bo pomagal Garroneju.
8. januarja 1911 je duhovnik Garrone umrl. Nenadoma se je Artemij Zatti znašel sam na čelu lekarne sv. Frančiška in bolnišnice sv. Jožefa. Da bi bila stvar urejena pred oblastmi, je salezijanski predstojnik najel diplomiranega zdravnika, ki je postal odgovoren pred oblastmi. V resnici pa je bil zdravnik za vse Artemij Zatti, sicer s pomanjkljivo šolsko izobrazbo, vendar z veliko ljubeznijo do vseh bolnikov. Leta 1913 so se začele uresničevati Artemijeve želje: začeli so zidati novo bolnišnico. Največja težava je bila, kako spraviti skupaj potreben denar, kajti bolnišnica in lekarna sta nadaljevali utečeno upravljanje: kdor ima denar, plača, kdor nima, ne plača. Kadar so bili računi v rdečih številkah, je Artemij zajahal kolo, si posadil na glavo klobuk in šel prosit miloščine. Potrkal je na redke hiše bogatih: »Don Pedro, ali bi posodili Gospodu pet tisoč pezosov?« »Gospodu?« je vprašal presenečen bogati mož. »Da, don Pedro. Gospod je dejal, da kar storimo bolnim, storimo njemu samemu. Kupčija je dobra, če posodimo Gospodu.«
Državna banka je v Viedmi odprla poslovalnico in Zattiju dala številko tekočega računa. Artemij je porabil, kar je bilo na računu, včasih pa več. Nekoč ga je banka poklicala, naj se javi pri njih. Bil je velik neplačan račun, ki ga je bilo treba takoj poravnati, sicer bodo vpisali hipoteko na bolnišnico. Zatti je ostal pred direktorjem banke brez besed. Jokal je, prosil in ni vedel, kaj naj stori. Denarja nima. Vse, kar je imel, so bili novi dolgovi.
Nekdo iz banke je telefoniral škofu mons. Esandiju. Škof je malo zagodrnjal in obljubil, da bo že na kak način poravnal račune. Poklical je svojega vikarja: »Ali imamo kaj v blagajni?« »Denar za tiskanje prihodnje številke škofijskega dnevnika.« »Nesi ga hitro direktorju banke in reši tega ubogega človeka!« Z obžalovanjem je moral Artemij Zatti ugotoviti, da banke »ničesar ne posodijo Gospodu«. Njim gre le za posle in nič drugega. Toda kot nepoboljšljiv kristjan je zaključil: »Oni delajo narobe in ne jaz.« In je nadaljeval na isti način.
Nasproti bolnišnice so odprli pravo lekarno z diplomiranim lekarnarjem. Po zakonu bi se morala lekarna v bolnišnici zapreti. Toda Zatti je vedel, da bodo v novi lekarni morali vsi plačati vse. Reveži ne bodo več imeli zdravil. Dogovoril se je s predstojniki in prebil dneve in noči nad farmacevtskimi knjigami. Nato je šel v La Plato, da bi opravil potrebne izpite. Vrnil se je tudi on z redno diplomo. In lekarna je lahko v miru ostala v službi revežem. Tolikokrat so mu rekli, naj vodi dvojno računovodstvo. On pa je dejal: »Saj to že delam. V desni žep dajem denar, ki ga prejemam, v levega pa račune, ki jih moram plačati.«
In gledal je navzgor
19. julij 1950. Vodni rezervoar se je pokvaril. V dežju je Artemij Zatti (70 let!) splezal po lestvi, da bi ga popravil. Spodrsnilo mu je, lestev se je nagnila. Padel je in se potolkel po celem telesu, z rano na glavi. Skušal je reči: »Saj ni nič hudega.« Toda sam je vedel, da to ne drži. Staro pohištvo se zdi trdno in večno. Če pa pade samo enkrat, se vse razsuje. In Zatti je čutil, da je star in bolan. Čutil je nenehno bolečino na levem boku in nenehne motnje. Poznal je dovolj medicine,da je rekel: »Tumor na trebušni slinavki. Ne vznemirjajte se, saj ni pomoči.« Nekdo ga je videl, kako je na tihem jokal. »Vas boli?« so ga vpraševali. On pa: »Ne gre za to. Najhujše je, da sem za staro železo, brez koristi.«
Prosil je za bolniško maziljenje, obnovil je krstne obljube in redovne zaobljube. Nekdo ga je vprašal: »Kako gre?« On pa je čudno odgovoril: »Tja gor!« In pogledal je navzgor.
Gospod je prišel ponj 15. marca 1951. Tisti Gospod, kateremu Artemij Zatti ni samo posodil svojega življenja, ampak mu ga popolnoma daroval.
Papež Janez Pavel II. ga je 14. aprila 2002 razglasil za svetnika.
Vir

Sveti Artemide Zatti (1880–1951) je bil italijansko-argentinski farmacevt, bolnišnični uslužbenec in salezijanec. Zattija so zadolžili, da je skrbel za duhovnika s tuberkulozo, za katero je tudi sam zbolel, a je bil čudežno ozdravljen. Čeprav ni imel diplome, je vodil bolnišnično lekarno, postopno pa je začel skrbeti tudi za bolnike. Bolnišnico je dal popolnoma obnoviti in jo opremiti z najsodobnejšo opremo. Denar je zbral tako, da je kolesaril po mestu in prosil za donacije. Pozneje je Zatti končal študij farmacije, a je še vedno vsako jutro vstal ob pol petih zjutraj in šel molit. Nato se je zavihtel na kolo in odšel v mesto obiskat bolnike. Bolnike je obiskoval tudi ponoči, če so ga poklicali. Ob vsem tem pa je še uspešno vodil bolnišnico.
Vir

»Ne bom vam govoril o milostih, ki si jih morate sprositi od Gospoda, saj sami dobro veste zanje. Rad bi pred vas postavil samo eno: da bi vsi ljubili Boga in mu služili na tem svetu, da ga bomo potem lahko večno uživali na onem. Oh, kakšna sreča je to, da bi lahko bili skupaj drug ob drugem, brez strahu, da bi bili kdaj ločeni. Oh ja, to milost si morate resnično izprositi! In potrpežljivi bodite, če boste morali kdaj kaj pretrpeti! V raju bomo namreč dobili nagrado, če bomo morali trpeti iz ljubezni do našega dragega Jezusa. Zapomnimo si, da je trpljenje začasno, veselje pa večno.«
Ime: Izhajalo naj bi iz starogrškega imena Artemios, s pomenom »posvečen boginji Artemidi«.
Rojen: 12. oktobra 1880.
Kraj rojstva: Mesto Boretto v severni Italiji.
Umrl: 15. marca 1951.
Kraj smrti: Mesto Viedma na jugu osredje Argentine.
Družina: Rodil se je očetu Alojzu in materi Albini, roj. Vecchi. Imel je še dva brata in štiri sestre. Družina je bila revna, zato je osnovno šolo obiskoval le tri leta, nato je moral iti za hlapca k bogatemu kmetu, kjer je ostal do svojega šestnajstega leta.
Argentina: Družina se je leta 1897 preselila v Argentino, v mesto Bahía Blanca ob Atlantskem oceanu. Tu se je Artemide kmalu spoprijateljil s salezijanskim župnikom Karlom Cavallijem, ki je postal njegov duhovni vodja. Odločil se je, da bo postal salezijanec in 19. aprila 1900 vstopil v zavod v Casa di Bernal.
Skupnost: Salezijanci so redovna družba, ki jo je leta 1859 ustanovil sv. Janez Bosko. Člani skupnosti so duhovniki in laiki, njihovo osnovno poslanstvo pa je »oznanjevanje evangelija mladim, zlasti najrevnejšim«.
Bolezen: Kmalu po prihodu v Bernal je prevzel skrb za mladega salezijanca, ki je zbolel za jetiko – tuberkulozo. Ob njem je zbolel tudi Artemij, zato so ga poslali na zdravljenje v Viedmo, salezijanski zavod, ki je imel bolnišnico in lekarno.
Ozdravitev: Zanj se je zavzel duhovnik Evasio Garrone, ki je kot »zdravnik« (čeprav ni imel ustrezne izobrazbe) skrbel za zavod. Priporočil mu je, naj se izroči Mariji Pomočnici z zaobljubo: »Če me ozdraviš, bom vse življenje skrbel za tukajšnje bolnike.« Res je čudežno ozdravel.
Poslanstvo: Zaradi zaobljube se je odločil, da ne bo postal duhovnik, marveč da bo pomagal Garroneju. Ko je ta leta 1911 umrl, se je nenadoma znašel sam na čelu lekarne sv. Frančiška in bolnišnice sv. Jožefa.
Dobri Samarijan: Poleg dela v bolnišnici je s svojim kolesom neutrudno dan in noč obiskoval bolnike po širši okolici in jih brezplačno zdravil oz. po načelu: kdor ima denar, naj plača, kdor ga nima, pa ne. Glavno zdravilo za bolne je bil on sam: njegov odnos, šaljivost, veselje in nežnost.
Zavetnik: lekarnarjev in izseljencev.
Goduje: 15. marca.
Beatifikacija: Papež sv. Janez Pavel II. ga je 14. aprila 2002 razglasil za blaženega.
Kanonizacija: Papež Frančišek 9. oktobra 2022
Vir

V Viedmi (v Argentini), blaženi Artémid Zatti, redovnik iz Družbe svetega Frančiška Saleškega, ki je blestel po misijonski gorečnosti. Ko je prišel v soteske Patagonije, je vse življenje velikodušno služil potrebam revnih v zdravilišču tega mesta.
Vir

Več informacij na strani salezijancev

Views: 25

sveta Ludovika de Marillac – redovnica

sveta Ludovika de Marillac - redovnicaLudovika de Marillac je bila rojena 12. avgusta 1591. Po otroštvu in mladosti, ki sta bila polna bridkosti in trpljenja, se je poročila 5. februarja 1613. Sama je pozneje rekla, da je bila od rojstva zaznamovana s križem in skoro v nobeni življenjski dobi ni bila brez trpljenja. Sad njenega zakona je bil sin Mihael, predmet zaskrbljenosti in bridkosti za mater. Ovdovela je 21. decembra 1625. Po Božji previdnosti je prišla pod duhovno vodstvo sv. Vincencija Pavelskega, ki jo je usmeril v službo ubogih; tako je prišlo tudi do ustanovitve Družbe hčera krščanske ljubezni 29. novembra 1633. Kot vzgojiteljica in predstojnica prvih sester jih je Ludovika de Marillac s pomočjo svojega ravnatelja znala navdati z duhom, ki je lasten hčeram krščanske ljubezni, s ponižnostjo, preprostostjo in ljubeznijo ter pripravljenostjo, da vedno ostanejo služabnice ubogih. Bog ji je dal sveti dar molitve. Umrla je 15. marca 1660.
Rodila se je 12. avgusta 1591 v Parizu. Bila je hči francoskega plemiškega velikaša Ludvika Marijaka. Rodila se je v času, ko je bil njen oče vdovec; ime njene matere ni znano. Leta 1595 se je oče drugič poročil. Ker je mačeha, vdova, pripeljala s seboj štiri otroke, je oče poslal malo Ludoviko v samostanski zavod v Poissy, ki so ga vodile dominikanke. Za deklico se je zavzela pobožna in izobražena redovnica, očetova sestrična, ki ji je materinsko ljubezen nadomestila z nadnaravno in jo vodila na pot kreposti. Tu je torej Ludovika napredovala v modrosti in pobožnosti. Po tedanji navadi se je med drugim učila latinskega jezika. Do precejšnje mere je razvila tudi svoj slikarski talent.
Zdi se, da so očeta denarne težave prisilile, da je 11 do 13 letno hčerko vzel iz zavoda. Izročil jo je dobri, a revni krščanski vzgojiteljici, ki je vodila majhen zavod za deklice skromnejših razmer. Morda je to bila Ludovikina prava mati. Tu so se deklice učile vseh gospodinjskih del. Ludovika, ki so ji bile knjige zelo pri srcu, se je tu še nadalje izobraževala.
Ko je imela 13 let, jo je prizadela velika preizkušnja – očetova smrt. Kljub številnemu sorodstvu se je čutila osirotelo. Kdo jo bo sedaj uvedel v življenje? Še bolj se je poglobila v molitev in premišljevanje. Svet je ni veselil. Naredila je zaobljubo, da bo vstopila h kapucinkam, pa jo je kapucinski provincial, do katerega se je obrnila za nasvet, prepričal, da je ta zaobljuba ne veže, ker zaradi slabotnega zdravja ni za samostansko življenje. Sedaj se je uklonila želji sorodnikov in se poročila.
V zakonu je živela 12 let. Imela je sina Mihaela, ki ga je skrbno vzgajala. Toda mož je hudo zbolel in Ludovika se je znašla v malodušju; zašla je celo v verske dvome. Ko je bila blizu obupa, je prišel v Pariz sv. Frančišek Saleški in v pogovoru z njim se je umirila. Škof Camus ji je leta 1623 dovolil, da je napravila zaobljubo vdovstva za primer, če njen mož umre. Istega leta na binkoštni dan je dobila notranje razsvetljenje, gotovost, naj vztraja ob možu, in da bo prišel čas, ko bo tudi sama napravila zaobljubo uboštva in pomagala ubogim. Moč njenega duha je še narasla, ko se je leta 1624 srečala s sv. Vincencijem Pavelskim. On je postal njen duhovni vodnik za vse življenje. Vincencij jo je vodil tako, da je njene značajske posebnosti in samostojno odločanje raje pospeševal kot zaviral. Vključil jo je v delo gospa krščanske ljubezni, sprva kot pomoč bratovščinam na podeželju, potem pa tudi pri ustanavljanju bratovščin v Parizu. Ker mestne gospe niso zmogle same vseh opravil pri ubogih, so se ponudile za pomoč revne kmečke dekleta. Prva je prišla Marjeta Nazo. Za njo so prišle še druge. Ludovika je spoznala, da je najbolje, da živijo skupaj in se duhovno dobro pripravijo. Prve štiri nove dekleta je zato sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih preskusila. 29. novembra 1933 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile bolnikom in revežem. To je bil začetek Družbe hčera krščanske ljubezni.
Število kandidatinj je hitro raslo, še hitreje pa delo za njihovo vzgojo in šolanje. Ludovika je ves čas vztrajno opravljala svoje dolžnosti, ki so pogosto zahtevale junaške odločnosti, velikega potrpljenja in zaupanja v božjo previdnost. Vincencij Pavelski je rekel, da jo pri življenju bolj ohranjajo duševne kot telesne sile. Vendar je tudi telo začelo pešati. Leta 1656 je prvih hudo zbolela. Okrepila se je le za silo in nadaljevala z vodstvom, ki je ob naglem širjenju Družbe hčera krščanske ljubezni terjalo od nje izreden napor. Kljub bolehnosti in veliki spokornosti je dočakala 69 let. Zadnje čase jo je mučilo še boleče gnojenje na levi roki. Umrla je 15. marca 1660. Pokopali so jo na njeno zahtevo na farnem pokopališču župnije, v kateri je živela. Na grob so postavili križ z napisom: Spes unica – Edino upanje. Sedaj pa počiva v kapeli materne hiše Hčera krščanske ljubezni v Parizu. Nas 33.000 usmiljenih sester po vsem svetu z deli ljubezni še danes priča, kaj zmore slaboten človek, ki se gre za Bogom in se prepusti božji milosti, da ga vodi.
Med blažene je bila prišteta 9. maja 1920, med svetnice pa 11. marca 1934. Papež Janez XXIII. jo je 10. februarja 1960 razglasil za nebeško zaščitnico vseh, ki delajo v krščanskih socialnih ustanovah.
Vir

Ludovika se je rodila 12. avgusta 1591 v Parizu. Bila je bistrega duha, izobražena in talentirana (rada je slikala). Do sebe je bila stroga, opravljala je različna spokorna dela: nosila raševnik, se bičala, bedela v molitvi in se postila. Posebno ljubezen je vedno gojila do revežev in bolnikov. Dvanajst let je bila poročena, po smrti moža pa se je odločila, da se popolnoma posveti ubogim. Njen duhovni voditelj sveti Vincencij Pavelski jo je pri tem njenem delu podpiral in spodbujal. Sprva je delovala v Bratovščinah krščanske ljubezni, ki jih je ustanavljal Vincencij, leta 1633 pa sta skupaj ustanovila Družbo hčera krščanske ljubezni. Tu je Ludovika sprejemala mlada, večinoma kmečka dekleta in jih vzgajala v duhovnem življenju ter usposabljala za bolniške strežnice ali učiteljice podeželskih šol. Umrla je 15. marca 1660.
»Preudarnost je v tem, da govoriš le o pomembnih stvareh ter se ne ukvarjaš z malenkostmi, o katerih sploh ni vredno izgubljati besed.«
»Kako dobro je zaupati v Boga! Pogosto se obračaj nanj, tako kot otrok, ki se v svojih potrebah zateka k očetu in materi.«
»Eden najmočnejših razlogov, ki nas prepriča, da ljubimo Boga je, da uživamo v tem, kako nas On ljubi.«
»Daj mi milost, da bom preživela ta dan, ne da bi te prizadela ali se v stiski izneverila svojemu bližnjemu.«
»Kadar želiš pomagati ubogim, nikoli ne dajaj vtisa, da ti je to odveč ali da je to zate zgolj izpolnitev neke naloge. Pokaži jim svojo naklonjenost, pomagaj jim s srcem, pozanimaj se, kaj potrebujejo, govori z njimi nežno in sočutno, priskrbi jim potrebno pomoč, ne da bi bil preveč nestrpen ali oster.«
»Pri služenju bolnim moraš imeti pred očmi samega Boga. Ne bodi prizanesljiv ali preveč popustljiv, če bolnik ne želi jemati predpisanih zdravil ali postaja preveč predrzen; prav tako pa moraš paziti, da ne bi kazal slabe volje ali prezira v obnašanju do njega. Nasprotno, z bolnikom delaj spoštljivo in ponižno, zavedajoč se, da imaš pred seboj samega Gospoda.«
Vir

V Parizu (v Franciji), sveta Ludovika de Marillac [mariják], vdova, ki je oblikovala Inštitut deklet od Ljubezni, in načrtovala delo, ki ga popolnoma dovršil je sveti Vincencij Pavelski.
Vir

Hčere krščanske ljubezni, usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, med ljudmi znane kot usmiljenke, ki smo jih predstavili v prejšnji številki Ognjišča, letos obhajajo 350-letnico smrti ustanoviteljev – sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac. Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen navaja njeno ime med svetniki, ki so “slavni vzori družbene karitativne dejavnosti za vse ljudi dobre volje”.
Rodila se je 12. avgusta 1591; njen oče je bil Ludovik de Marillac, plemiški velikaš in svetovalec v francoskem parlamentu, ime njene matere ni znano. Najprej je živela pri očetu v mestu Ferrières, zatem je bila do dvanajstega leta v plemiškem zavodu, ki so ga vodile redovnice dominikanke. Tedaj pa jo je oče izročil v varstvo neki “revni ženi” v Parizu (morda je bila to njena resnična mati?), kjer se je privadila kuhanju in drugim ročnim spretnostim, ki so ji kasneje v življenju prišle zelo prav. Imela je tudi stike s preprostimi dekleti in se seznanila z življenjskimi težavami. Oče ji je pred smrtjo hotel zagotoviti varno prihodnost. Pripravil ji je ženina: to je bil Anton de Gras, oproda in tajnik kraljice Marije Medici. Ludovika se je uklonila očetovi želji in se leta 1613 z njim poročila. Ostala je dvanajst let v zakonu, ki je bil sprva kar srečen. Rodila je sina Mihaela Antona, ki ga je skrbno vzgajala, vendar se otrok pozneje ni ravnal po njenih željah. Mož je hudo zbolel, da se je Ludovike spričo družinskih težav lotevalo malodušje. Reševala se je z dobrimi deli, potrpežljivo je stregla možu in še drugim izkazovala dela usmiljenja. Ko je zašla v mučne verske dvome, ji je Bog poslal na pot sv. Frančiška Saleškega, ki je leta 1618 prišel v Pariz. Po pogovorih z njim se je pomirila.
Za njeno nadaljnje življenje je bilo odločilno srečanje z Vincencijem Pavelskim leta 1624, katerega je nekaj let zatem prosila za stalno duhovno vodstvo. Po smrti moža (1625) jo je Vincencij, ki je poznal njene velike sposobnosti, pošiljal v podeželske kraje kjer so po župnijah delovale Vincencijeve mlade bratovščine krščanske ljubezni. Članice teh bratovščin so se imenovale “služabnice ubogih”. Kamor koli je prišla Ludovika, povsod so te bratovščine oživele. Ludovika je kmalu uvidela, da poročene žene ne zmorejo vseh obiskov pri bolnikih in revežih, ker imajo dolžnosti do svojih družin. Skupaj z Vincencijem je k delu pritegnila preprosta kmečka dekleta. Kot prva se je sama ponudila Marjeta Naseau, za njo so prišle še druge. Prve štiri je sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih temeljito preskusila. 29. novembra 1633 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile službi bolnikov in revežev. To je bil pravi začetek družbe usmiljenih sester.
Število kandidatinj je naglo raslo. Dekleta so nosila obleko preprostih kmečkih deklet, vse enake, prirejene toliko, da je bilo lahko že na zunaj prepoznati služabnice ubogih. Vincencij je mislil na pravi novi red, vendar brez klavzure. “Njihov samostan bodo hiše bolnikov, njihove celice bodo najete sobe, njihova kapela bo župnijska cerkev, njihov križni hodnik mestne ulice,” je dejal. Ludovika je ob začetku nove družbe napisala nekak pravilnik, ga kasneje dopolnila, nekaj je temu dodal Vincencij. Leta 1647 je Ludovika določila, da mora biti vodstvo nove družbe v rokah predstojnika misijonske družbe Vincencija Pavelskega. Zanjo je neutrudno delala vse do svoje smrti 15. marca 1660. Za blaženo je bila razglašena leta 1920, svetniško čast ji je Cerkev priznala leta 1934. Vstajenja čaka v kapeli materne hiše reda v Parizu.
Vir

Views: 15

blaženi Adelbert iz Tarouce – opat

– Na Portugalskem, smrt blaženega Ádelberta, ki ga je sveti Bernard poslal z opatom blaženim Boemundom, da bi zgradila samostan v Tarouci. Bil je naslednik svojega opata v dostojanstvu in svetosti.
– Na Portugalskem, smrt blaženega Adelberta, opata samostana Taróuka, ki ga je iz Klervoja tjakaj poslal naš sveti oče Bernard. Slovel je zaradi učinkovite molitve in čudežev.
Vir

Views: 0