sveti Klemen Marija Dvoržak (Hofbauer) – redovnik

sveti Klemen Marija Dvoržak (Hofbauer) - redovnikZavetnik Dunaja in pekov.
Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment.
Po rodu je bil Čeh, rojen v Tasovicah na južnem Moravskem. Krstili so ga na ime Janez, priimek Dvoržak so mu pozneje ponemčili v Hofbauer. Med dvanajstimi otroki je bil deveti. Sedem let staremu je umrl oče. Tedaj je mati postavila Janezka pred podobo Križanega: »Ta bo odslej tvoj oče; glej, da boš hodil po poti, ki mu bo všeč.«
Janez je mater ubogal. Iz srca rad bi postal duhovnik, pa mu je revščina to branila. Bil je pek pri »belih menihih«. V samostan ni mogel vstopiti – samostani takrat niso smeli sprejemati novincev – zato je sklenil, da bo začel samotarsko življenje in se je naselil pri neki cerkvici blizu Znojma. Pozneje je prišel na Dunaj, kjer je našel dobrega tovariša Petra. Z njim sta romala dvakrat peš v Rim in tivolski škof, poznejši papež Pij VII., ju je preoblekel v samotarsko obleko. Ob tej priložnosti je Janez dobil redovno ime Klemen. V Rimu so ga pozneje sprejeli v red redemptoristov, ki ga je bil ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Star je bil že triintrideset let. Tako se mu je spolnila srčna želja – postal je duhovnik.
Predstojniki so ga poslali v Varšavo; odtod pregnan je šel na Dunaj in dunajskemu mestu posvetil življenje od leta 1808 do smrti leta 1820. Poleg neštetih opravil pri bolnikih in umirajočih, na prižnici in v spovednici je še našel čas za visokošolsko mladino. Zvečer so se shajali pri njem študentje, včasih do petdeset. Med njimi je bil tudi naš rojak Friderik Baraga.
Goduje 15. marca.
Vir
Če kdo, potem je Janez, pekovski pomočnik iz Znojma, dobro vedel, kaj pomeni milost duhovnega poklica, saj je moral prestati številne preizkušnje in na videz nepremostljive ovire, da je bil lahko pri štiriintridesetih letih posvečen v duhovnika. Težave in nasprotovanja so ga spremljali tudi na nadaljnji življenjski poti, a nič ga ni moglo omajati pri njegovem apostolskem delovanju v Varšavi in na Dunaju. Odločilna je predvsem njegova vloga v boju proti duhu tedanjega razsvetljenstva in hladnega janzenizma.
Ime: Njegovo krstno ime je bilo Janez, ki izhaja iz grščine oz. hebrejščine – Jehohanan, pomeni pa »Jahve (Bog) je milostljiv«. Redovno ime Klemen izhaja iz latinskega pridevnika clemens »mil, krotek, pohleven, nežen«. Iz pobožnosti do Marije si je kasneje privzel še njeno ime.
Rodil se je 26. decembra 1751 v vasi Tasovice pri Znojmu na Moravskem (Češka), umrl pa 15. marca 1820 na Dunaju v Avstriji.
Družina: Oče Pavel je bil po poklicu kmet in mesar. Mati Marija Steer je bila Nemka, oče pa Čeh, ki so mu priimek Dvoržak ponemčili v Hofbauer. Imela sta dvanajst otrok, Janez je bil deveti.
Sodobniki: Alfonz Ligvorij, pater in prijatelj Hübl, Schlegel, cesarji Jožef II., Napoleon, Franc I., papeža Pij VI. in Pij VII., naša Baraga in Slomšek.
Skupnost: Redemptoriste je leta 1732 ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Njihovo poslanstvo je misijonsko delo in pridiganje, člani naj bi »čim popolneje posnemali Kristusove kreposti v lastno korist in v korist naroda, še posebej najbolj zapuščenih duš«. Dvoržak je v skupnost vstopil leta 1785.
Kreposti: Bil je človek trdne volje in globokih čustev, od mladih nog pobožen in usmiljen do revežev.
Dela: Ogromno je naredil za reveže in sirote, ustanavljal sirotišnice, javne šole, skrbel za delavce in laiški apostolat. Na Dunaju je prvi začel obiskovati bolnike in družine, okrog sebe je zbiral študente in izobražence, veliko je spovedoval in neutrudno pridigal.
Zavetnik: Dunaja, pekov; je drug zavetnik trgovskih društev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v oblačilu redemptorista, večinoma pri molitvi, pogosto z rožnim vencem.
Beatifikacija: 29. januarja 1888 ga je papež Leon XIII. razglasil za blaženega, 20. maja 1909 pa papež Pij X. za svetnika.
Grob: Najprej so ga pokopali na pokopališču v Maria Enzersdorfu, leta 1862 pa so njegove kosti prenesli v dunajsko cerkev Maria am Gestade, kjer so njegove relikvije v zlatem relikviariju pod kamnitim oltarjem v cerkveni ladji.
Goduje: 15. marca.
Pri nas: Dvoržak je bil zadnja tri leta svojega življenja Baragov spovednik in duhovni vodja. Pod njegovim vplivom se je odločil za duhovniški in misijonarski poklic. Posredno je Dvoržak vplival tudi na Slomška. V slovenščino je preveden Hünermannov roman o njem: Pekovski vajenec iz Znojma.
Misel: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!«
Vir

Na Dunaju (v Avstriji), sveti Klemen Marija Hofbauer, duhovnik iz Kongregacije presvetega Odrešenika (redemptoristov), ki je čudovito pomagal v oddaljenih pokrajinah pri širjenju vere in pri izboljšanju cerkvene discipline in slave. Tako po nadarjenosti, kot po krepostih, je vzpodbudil veliko slavnih mož iz zna-
nosti in umetnosti, da so se pridružili Cerkvi.
Vir

Življenjsko geslo tega ‘pokoncilskega’ svetnika, apostola Dunaja in Varšave, buditelja verske pomladi v janzenistični in jožefinski zimi, je bilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« V svojem razgibanem življenju, ki ni bilo posebno dolgo, je napravil ogromno dobrega kljub temu, da je na vsakem koraku naletel na ovire in nasprotovanja. Najprej se je moral boriti za svoj poklic, potem pa za svoje redovnike. Velikokrat je kazalo, da je bilo vse njegovo delo čisto zaman, vendar Klemen ni nikdar obupal.
Klemen-DvorzakNjegovo krstno ime je bilo Janez. Rodil se je 26. decembra 1751 v vasi Tasovice pri Znojmu ja južnem Moravskem. Njegov oče je bil Čeh, ki se je pisal Dvoržak; ko se je preselil v ponemčene Tasovice, so njegov priimek spremenili v Hofbauer. Janezova mati je bila Nemka; bil je deveti od dvanajstih otrok. Po očetu je dobil mehak slovanski značaj, po materi pa nemško žilavost in trdno voljo. Ko mu je bilo osem let, mu je umrl oče. Mati ga je peljala pod križ in mu rekla: »Glej, ta je odslej tvoj oče. Varuj se, da boš hodil po poti, ki je njemu všeč!«
Fant je zgodaj občutil, da je življenje trdo. Bil pa je ubogljiv, pobožen in usmiljen do revežev. Srčno si je želel postati duhovnik, sredstev za šolanje pa ni bilo. Zato je šel v Znojm in se izučil za peka (pisatelj Hünermann je svojemu romanu o sv. Klemenu Dvoržaku dal naslov Pekovski vajenec iz Znojma in je z istim naslovom leta 2008 izšel tudi pri Ognjišču kot 41. knjiga Žepne knjižnice). Hotel je v samostan, a ravno takrat je cesar Jožef II. tisti samostan ukinil; hotel je živeti kot samotar, pa je cesarski ukaz tak način življenja prepovedal. Kot pek je delal na Dunaju, kjer je našel prijatelja Petra Kuzmana, s katerim sta dvakrat potovala skozi naše kraje v Rim. Ko je bil v Rimu drugič, je hotel ostati tam kot samotar in sprejel redovno ime Klemen, ki ga je ohranil tudi kot redovnik redemptorist. Kmalu se je namreč vrnil na Dunaj in študiral je bogoslovje. Upiral se mu je racionalizem, ki so ga bili polni teološki učbeniki. Racionalizem je v krščanstvu priznaval samo to, kar more človek s pametjo doumeti, zametaval pa je verske skrivnosti.
Klemen je postal duhovnik leta 1785 v Rimu in tam vstopil v red redemptoristov. Še isto jesen se je vrnil na Dunaj, da tam ustanovi samostan svojega reda. Načrt mu ni uspel in s prijateljem sta odšla v Varšavo, ki je postala področje Klemenovega več kot dvajsetletnega apostolata. Ustanovil je šolo za revne otroke, poživil je bogoslužje, prisrčno, evangeljsko je oznanjal božjo besedo, odlikoval se je v dobrodelnosti, začutil je potrebo po laičnem apostolatu. Imel je veliko uspeha, nakopal pa si je tudi veliko sovražnikov. »Mnogi so poklekovali pred mano in poljubljali moje stopinje,« je povedal kasneje, »trikrat toliko pa jih je bilo, ki so me obmetavali z blatom.«
Bil je pregnan iz Poljske in spet se je naselil na Dunaju, kjer je v dvanajstih letih postal ‘apostol cesarske prestolnice’. Izredno rad je pridigal, preprosto in blago. Njegova beseda je bila prepričljiva, ker je za njo stala tako pristno evangeljska osebnost. Neštetim je bil duhovni voditelj v spovednici in izven nje. K njemu so posebno radi zahajali študenti, med njimi tudi naš kasnejši misijonar Friderik Baraga, ki je takrat študiral na Dunaju pravo. Pod Klemenovim vplivom se je Baraga odločil za duhovniški in misijonski poklic. Rad je sprejemal mladino. Njegovo stanovanje jim je bilo vedno odprto, tudi takrat, ko ga ni bilo doma, ko je bil na obiskih pri družinah.
Tudi na Dunaju so ga sovražniki hoteli onemogočiti in so mu bili stalno za petami. Umrl je 15. marca 1820. Njegov veličastni pogreb je pokazal, kako priljubljen je dejansko bil. Papež Pij IX. ga je leta 1876 razglasil za blaženega, Pij X. pa leta 1909 za svetnika. Dunaj ga časti kot svojega drugega zavetnika; velja pa tudi za zavetnika pekov.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 166

blaženi Janez Adalbert Balicki – duhovnik

blaženi Janez Adalbert Balicki - duhovnikV Przemyslu [pšemislu] (na Poljskem), blaženi Janez Adalbert Balicki, duhovnik, ki je vršil mnogovrstno poslanstvo za vse božje ljudstvo. S posebno marljivostjo se je posvečal oznanjevanju evangelija in pomoči padlim dekletom.
Vir

»Sedem korakov za napredek v duhovnem življenju:
1. Resen pristop k življenju;
2. Pripravljenost biti kritičen do sebe;
3. Neomajno zaupanje v molitev;
4. Veselje duha;
5. Ljubezen do trpljenja;
6. Hvalnica Božjemu usmiljenju;
7. Nenehno spreminjanje samega sebe.« (njegova spoznanja)
Ime: Hebrejsko ime Johanan pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, Adalbert pa je starejša oblika nemškega imena Albert, sestavljeno iz besed adal »plemenit« in beraht »bleščeč«.
Vzdevki: Apostol revnih, poljski Janez Vianney.
Rojen: 25. januarja 1869.
Kraj rojstva: Vasica Staromieście, danes del mesta Rzeszów na jugu Poljske.
Umrl: 15. marca 1949.
Kraj smrti: Zgodovinsko mesto Przemyśl na jugovzhodu Poljske.
Družina: Rodil se je v revni, verni družini; bil je sin Mikolaja, železniškega progovnega prometnika, in Katarine, roj. Saterlack. Oče je bil grkokatoličan, mati pa rimokatoličanka; spoštovali so oba obreda, čeprav oče ni hodil v pravoslavno cerkev. Imel je še tri brate ter tri sestre. Po krstu so ga botri položili na oltar in rekli, da ga darujejo Bogu za duhovnika.
Študij: Dvanajst let se je šolal v gimnaziji v Rzeszowu, septembra 1888 pa se je vpisal v semenišče v Przemyślu.
Posvečenje: 20. julija 1892 je bil posvečen v duhovnika. Svojo novo mašo je daroval v danes porušeni leseni cerkvi svetega Simona in Juda Tadeja v Świlci, kamor se je že prej preselila njegova družina.
Kaplan: Njegovo prvo poslanstvo je bila služba vikarja v župniji Polna – sv. Andrej (prej škofija Przemyśl, zdaj Tarnów), ki jo je opravljal 15 mesecev. Postal je znan kot govornik in spovednik. O Bogu ni govoril le v cerkvi, ampak tudi na ulici in po gostilnah. Mnogi so se ob tem spreobrnili, tako da so po njegovi zaslugi v vasi vse štiri gostilne in žganjarno zaprli in v eni od njih uredili šolo.
Rim: Konec novembra 1893 je odšel v Rim na študij na papeško univerzo Gregoriana, kjer je v štirih letih diplomiral iz filozofije in kanonskega prava ter doktoriral iz teologije.
Profesor: Po vrnitvi je poučeval dogmatično teologijo v semenišču v Przemyślu, kjer je bil prefekt, viceprefekt in nazadnje rektor. Imel je rad red in točnost, na predavanja se je vedno skrbno pripravljal in tudi od bogoslovcev zahteval učenje in znanje. Vse to pa ni zmanjšalo njegove priljubljenosti in spoštovanja.
Spovednik: Zaradi slabega zdravja je leta 1934 odstopil z mesta rektorja, a ostal na univerzi kot spovednik. Kot bolniški kaplan je obiskoval bolnike tudi na domu, predvsem pa veliko spovedoval: v katedrali so bile pred njegovo spovednico vedno čakalne vrste. Ob njegovem zlatem jubileju duhovništva so spovedanci v znak hvaležnosti njegovo spovednico okrasili s cvetjem.
Socialni čut: Bil je zavzet socialni aktivist – med drugim je ustanovil tudi hišo za pomoč prostitutkam.
Goduje: 15. marca.
Beatifikacija: 18. avgusta 2002 ga je sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Vir

Views: 1

sveti Sisebut – opat

Pri Burgosu (v Kastíliji na Španskem), sveti Sisebút, opat v Caradeni [karadeni].
Vir

Views: 0

sveti Zaharija – papež

sveti Zaharija - papežImena: Zaharija
Bil je zadnji papež grškega rodu. Rimljani so si zapomnili, da je bil tako do duhovščine kakor tudi revežev zelo pozoren. Znal je spretno voditi diplomacijo z Bizantinci, Langobardi in Franki.
Rodil se je v grški družini na Kalabriji in postal papež leta 741, ne da bi iskal potrditev na bizantinskem dvoru v Carigradu. Udeležil naj bi se več sinod, ki so obsojale ikonoklazem, glavno sporno vprašanje med vzhodno in zahodno cerkvijo. Srečal se je tudi z Bonifacijem, apostolom germanskih narodov. Po izvolitvi je cesarju in carigrajskemu patriarhu sporočil, da je prevzel posest Apostolskega sedeža, kar pomeni, da je želel ohraniti s carigrajskim dvorom dobre odnose. V pismih pa je tudi potrdil katoliški nauk o češčenju svetih podob in zavrnil ikonoklazem. Njegove namene so na Vzhodu dobro ocenili.
Kot papež pa je naredil še dejanje, ki je bilo zelo velikega pomena za prihodnost Cerkve na Zahodu. Po smrti Karla Martela naj bi prevzel oblast v frankovski državi majordom Hilderik ali Pipin Mali. Ta je že dejansko izvajal oblast v državi. Leta 750 je Pipin Mali poslal poslanstvo k papežu, naj odloči, kdo naj bo pravi kralj. Papež Zaharija je stvarno presojal položaj in gledal tudi v prihodnost, zato je odločil: Tisti naj bo kralj, kdor že dejansko izvaja kraljevo oblast. Hiledrik je bil odstavljen in Pipin Mali okronan za frankovskega kralja. S tem se je začela karolinška dinastija, ki je vtisnila pečat naslednjim stoletjem. Zaharija se je že dalj časa prej zanimal za frankovska vprašanja ter vzdrževal stike s Pipinom in njegovim naslednikom Karlom Velikim, ki sta podpirala zamisel sv. Bonifacija o ureditvi cerkvene organizacije v širni frankovski državi. Papež je potrdil ustanovitev novih škofij in sv. Bonifacija imenoval za svojega legata na sinodi, ki je obsodila nekatere takratne zmote. Redno dopisovanje med Bonifacijem, Pipinom in škofi je utrjevalo papeško avtoriteto med Franki. Pomembna je bila tudi sinoda vseh frankovskih škofov, ki je slovesno izrazila zvestobo Apostolskemu sedežu.
Papež Zaharija velja tudi za zelo dobrega upravitelja. Zemljišča, last Apostolskega sedeža, je razdelil med kmečko prebivalstvo in tako poskrbel, da se je podeželje naselilo in zemlja obdelovala. Posebej je treba omeniti, da je prestavil papežev sedež v Rimu z griča Palatina na grič Lateran, kjer je sezidal rezidenco. V grščino je prevedel znane Dialoge svetega papeža Gregorija Velikega. – Umrl je v Rimu 22. marca leta 752.
Papež Zaharija goduje 15.marca.
Vir

V Rimu, sveti Zaharija, papež, ki je zadržal napad Langobardov. Pokazal je Frankom pravi red, Germanom preskrbel cerkve, z Grki nadaljeval zvezo in je z veliko pozornostjo in modrostjo vodil Cerkev.
Vir

Zaharij, papež, je bil zadnji Grk na Petrovem sedežu v Rimu. Najvišjo službo v Kristusovi Cerkvi je opravljal od decembra 741 do marca 752. Iz njegove mladosti vemo le to, da so bili njegovi starši begunci, ki so se naselili v južni Italiji v času, ko je bizantinski cesar Leon III. uničeval svete podobe in tiste, ki so jih častili, tudi moril. Družina je morala biti izobražena, saj je bil tudi Zaharija zelo učen mož.
Ko je nastopil papeško službo, je modro presodil položaj, ki mu ga je zapustil predhodnik Gregorij III., Sirec po rodu. Ta se je pred napadi langobardskega kralja Liutpranda zavaroval tako, da se je povezal s spoletskim vojvodom, za hrbtom Langobardov pa še s frankovskim majordomom Karlom Martelom. Zaharija pa je pogumno povabil samega Liutpranda na pogovor o premirju. Langobardski kralj je ponudbo hvaležno sprejel in sklenila sta premirje za dvajset let. Papež Zaharija je kot rojeni Grk znal zavarovati bizantinsko posest v Italiji, predvsem eksarhat v Raveni. Njegova svetniška osebnost je spodbudila langobardskega kralja Rathisa, da je šel v samostan na Monte Cassino. Prestol je zasedel njegov brat Ajstulf, ki je zasedel Raveno in pripravljal se je na pohod proti Rimu. Papež je dobil zanesljivega varuha v frankovskem majordomu Pipinu Malem, ki je po zaslugi prejšnjega papeža dobil dobro vzgojo in se je naučil spoštovati nadnaravno poslanstvo Cerkve. Na papeževo pobudo je Pipin pristal, da je apostol Nemčije sv. Bonifacij leta 742 sklical pokrajinski koncil za vso Nemčijo, na katerem so škofje izjavili popolno vdanost sedežu apostola Petra.
Pipin Mali se je leta 751 obrnil na papeža s prošnjo glede vladarske oblasti. Dotlej je Pipin kot majordom dejansko vodil državo, državni velikaši so mu bili pripravljeni izročiti kraljevsko Čast, če tako odloči papež. Papež Zaharija je brez oklevanja priznal Pipinu kraljevski naslov in pooblastil Bonifacija, naj ga še isto leto mazili za kralja. Papež je v kralju Pipinu dobil zaščitnika, ki ga je varoval pred nasilnim Ajstulfom.
Modrosti in dobrote papeža Zaharija so bili deležni tudi naši slovenski predniki v Karantaniji. V času, ko je vladal ta papež, se je karantanski knez Borut okoli leta 743 odločil za sprejem krščanske vere in zato dobil od Bavarcev pomoč zoper Obre. Ko je za Borutom med letoma 749752 dobil kneževsko oblast nad Slovenci v Karantaniji prvi krščanski knez Gorazd, je dosegel, da je papež Zaharija Karantanijo dodelil kot misijonsko področje irsko usmerjene škofije Salzburg. Pod Gorazdovim naslednikom Hotimir&m je prišel v Karantanijo oznanjat evangelij sv. Modest.
Svetniški papež Zaharija je umrl v marcu leta 752, dan ni soglasno potrjen. Po novem koledarju se obhaja njegov spomin 15. marca
Vir

Views: 8

blaženi Viljem Hart – duhovnik in mučenec

V Yorku (na Angleškem), blaženi Viljem Hart, duhovnik in mučenec, ki je bil posvečen v Rimskem kolegiju za Angležev. Bil je mučen in obešen na vrv pod kraljico Elizabeto I., ker je nekatere prepričal, da so sprejeli katoliško vero.
Vir

Views: 0