Ludovika de Marillac je bila rojena 12. avgusta 1591. Po otroštvu in mladosti, ki sta bila polna bridkosti in trpljenja, se je poročila 5. februarja 1613. Sama je pozneje rekla, da je bila od rojstva zaznamovana s križem in skoro v nobeni življenjski dobi ni bila brez trpljenja. Sad njenega zakona je bil sin Mihael, predmet zaskrbljenosti in bridkosti za mater. Ovdovela je 21. decembra 1625. Po Božji previdnosti je prišla pod duhovno vodstvo sv. Vincencija Pavelskega, ki jo je usmeril v službo ubogih; tako je prišlo tudi do ustanovitve Družbe hčera krščanske ljubezni 29. novembra 1633. Kot vzgojiteljica in predstojnica prvih sester jih je Ludovika de Marillac s pomočjo svojega ravnatelja znala navdati z duhom, ki je lasten hčeram krščanske ljubezni, s ponižnostjo, preprostostjo in ljubeznijo ter pripravljenostjo, da vedno ostanejo služabnice ubogih. Bog ji je dal sveti dar molitve. Umrla je 15. marca 1660.
Rodila se je 12. avgusta 1591 v Parizu. Bila je hči francoskega plemiškega velikaša Ludvika Marijaka. Rodila se je v času, ko je bil njen oče vdovec; ime njene matere ni znano. Leta 1595 se je oče drugič poročil. Ker je mačeha, vdova, pripeljala s seboj štiri otroke, je oče poslal malo Ludoviko v samostanski zavod v Poissy, ki so ga vodile dominikanke. Za deklico se je zavzela pobožna in izobražena redovnica, očetova sestrična, ki ji je materinsko ljubezen nadomestila z nadnaravno in jo vodila na pot kreposti. Tu je torej Ludovika napredovala v modrosti in pobožnosti. Po tedanji navadi se je med drugim učila latinskega jezika. Do precejšnje mere je razvila tudi svoj slikarski talent.
Zdi se, da so očeta denarne težave prisilile, da je 11 do 13 letno hčerko vzel iz zavoda. Izročil jo je dobri, a revni krščanski vzgojiteljici, ki je vodila majhen zavod za deklice skromnejših razmer. Morda je to bila Ludovikina prava mati. Tu so se deklice učile vseh gospodinjskih del. Ludovika, ki so ji bile knjige zelo pri srcu, se je tu še nadalje izobraževala.
Ko je imela 13 let, jo je prizadela velika preizkušnja – očetova smrt. Kljub številnemu sorodstvu se je čutila osirotelo. Kdo jo bo sedaj uvedel v življenje? Še bolj se je poglobila v molitev in premišljevanje. Svet je ni veselil. Naredila je zaobljubo, da bo vstopila h kapucinkam, pa jo je kapucinski provincial, do katerega se je obrnila za nasvet, prepričal, da je ta zaobljuba ne veže, ker zaradi slabotnega zdravja ni za samostansko življenje. Sedaj se je uklonila želji sorodnikov in se poročila.
V zakonu je živela 12 let. Imela je sina Mihaela, ki ga je skrbno vzgajala. Toda mož je hudo zbolel in Ludovika se je znašla v malodušju; zašla je celo v verske dvome. Ko je bila blizu obupa, je prišel v Pariz sv. Frančišek Saleški in v pogovoru z njim se je umirila. Škof Camus ji je leta 1623 dovolil, da je napravila zaobljubo vdovstva za primer, če njen mož umre. Istega leta na binkoštni dan je dobila notranje razsvetljenje, gotovost, naj vztraja ob možu, in da bo prišel čas, ko bo tudi sama napravila zaobljubo uboštva in pomagala ubogim. Moč njenega duha je še narasla, ko se je leta 1624 srečala s sv. Vincencijem Pavelskim. On je postal njen duhovni vodnik za vse življenje. Vincencij jo je vodil tako, da je njene značajske posebnosti in samostojno odločanje raje pospeševal kot zaviral. Vključil jo je v delo gospa krščanske ljubezni, sprva kot pomoč bratovščinam na podeželju, potem pa tudi pri ustanavljanju bratovščin v Parizu. Ker mestne gospe niso zmogle same vseh opravil pri ubogih, so se ponudile za pomoč revne kmečke dekleta. Prva je prišla Marjeta Nazo. Za njo so prišle še druge. Ludovika je spoznala, da je najbolje, da živijo skupaj in se duhovno dobro pripravijo. Prve štiri nove dekleta je zato sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih preskusila. 29. novembra 1933 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile bolnikom in revežem. To je bil začetek Družbe hčera krščanske ljubezni.
Število kandidatinj je hitro raslo, še hitreje pa delo za njihovo vzgojo in šolanje. Ludovika je ves čas vztrajno opravljala svoje dolžnosti, ki so pogosto zahtevale junaške odločnosti, velikega potrpljenja in zaupanja v božjo previdnost. Vincencij Pavelski je rekel, da jo pri življenju bolj ohranjajo duševne kot telesne sile. Vendar je tudi telo začelo pešati. Leta 1656 je prvih hudo zbolela. Okrepila se je le za silo in nadaljevala z vodstvom, ki je ob naglem širjenju Družbe hčera krščanske ljubezni terjalo od nje izreden napor. Kljub bolehnosti in veliki spokornosti je dočakala 69 let. Zadnje čase jo je mučilo še boleče gnojenje na levi roki. Umrla je 15. marca 1660. Pokopali so jo na njeno zahtevo na farnem pokopališču župnije, v kateri je živela. Na grob so postavili križ z napisom: Spes unica – Edino upanje. Sedaj pa počiva v kapeli materne hiše Hčera krščanske ljubezni v Parizu. Nas 33.000 usmiljenih sester po vsem svetu z deli ljubezni še danes priča, kaj zmore slaboten človek, ki se gre za Bogom in se prepusti božji milosti, da ga vodi.
Med blažene je bila prišteta 9. maja 1920, med svetnice pa 11. marca 1934. Papež Janez XXIII. jo je 10. februarja 1960 razglasil za nebeško zaščitnico vseh, ki delajo v krščanskih socialnih ustanovah.
Vir

Ludovika se je rodila 12. avgusta 1591 v Parizu. Bila je bistrega duha, izobražena in talentirana (rada je slikala). Do sebe je bila stroga, opravljala je različna spokorna dela: nosila raševnik, se bičala, bedela v molitvi in se postila. Posebno ljubezen je vedno gojila do revežev in bolnikov. Dvanajst let je bila poročena, po smrti moža pa se je odločila, da se popolnoma posveti ubogim. Njen duhovni voditelj sveti Vincencij Pavelski jo je pri tem njenem delu podpiral in spodbujal. Sprva je delovala v Bratovščinah krščanske ljubezni, ki jih je ustanavljal Vincencij, leta 1633 pa sta skupaj ustanovila Družbo hčera krščanske ljubezni. Tu je Ludovika sprejemala mlada, večinoma kmečka dekleta in jih vzgajala v duhovnem življenju ter usposabljala za bolniške strežnice ali učiteljice podeželskih šol. Umrla je 15. marca 1660.
»Preudarnost je v tem, da govoriš le o pomembnih stvareh ter se ne ukvarjaš z malenkostmi, o katerih sploh ni vredno izgubljati besed.«
»Kako dobro je zaupati v Boga! Pogosto se obračaj nanj, tako kot otrok, ki se v svojih potrebah zateka k očetu in materi.«
»Eden najmočnejših razlogov, ki nas prepriča, da ljubimo Boga je, da uživamo v tem, kako nas On ljubi.«
»Daj mi milost, da bom preživela ta dan, ne da bi te prizadela ali se v stiski izneverila svojemu bližnjemu.«
»Kadar želiš pomagati ubogim, nikoli ne dajaj vtisa, da ti je to odveč ali da je to zate zgolj izpolnitev neke naloge. Pokaži jim svojo naklonjenost, pomagaj jim s srcem, pozanimaj se, kaj potrebujejo, govori z njimi nežno in sočutno, priskrbi jim potrebno pomoč, ne da bi bil preveč nestrpen ali oster.«
»Pri služenju bolnim moraš imeti pred očmi samega Boga. Ne bodi prizanesljiv ali preveč popustljiv, če bolnik ne želi jemati predpisanih zdravil ali postaja preveč predrzen; prav tako pa moraš paziti, da ne bi kazal slabe volje ali prezira v obnašanju do njega. Nasprotno, z bolnikom delaj spoštljivo in ponižno, zavedajoč se, da imaš pred seboj samega Gospoda.«
Vir

V Parizu (v Franciji), sveta Ludovika de Marillac [mariják], vdova, ki je oblikovala Inštitut deklet od Ljubezni, in načrtovala delo, ki ga popolnoma dovršil je sveti Vincencij Pavelski.
Vir

Hčere krščanske ljubezni, usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, med ljudmi znane kot usmiljenke, ki smo jih predstavili v prejšnji številki Ognjišča, letos obhajajo 350-letnico smrti ustanoviteljev – sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac. Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen navaja njeno ime med svetniki, ki so “slavni vzori družbene karitativne dejavnosti za vse ljudi dobre volje”.
Rodila se je 12. avgusta 1591; njen oče je bil Ludovik de Marillac, plemiški velikaš in svetovalec v francoskem parlamentu, ime njene matere ni znano. Najprej je živela pri očetu v mestu Ferrières, zatem je bila do dvanajstega leta v plemiškem zavodu, ki so ga vodile redovnice dominikanke. Tedaj pa jo je oče izročil v varstvo neki “revni ženi” v Parizu (morda je bila to njena resnična mati?), kjer se je privadila kuhanju in drugim ročnim spretnostim, ki so ji kasneje v življenju prišle zelo prav. Imela je tudi stike s preprostimi dekleti in se seznanila z življenjskimi težavami. Oče ji je pred smrtjo hotel zagotoviti varno prihodnost. Pripravil ji je ženina: to je bil Anton de Gras, oproda in tajnik kraljice Marije Medici. Ludovika se je uklonila očetovi želji in se leta 1613 z njim poročila. Ostala je dvanajst let v zakonu, ki je bil sprva kar srečen. Rodila je sina Mihaela Antona, ki ga je skrbno vzgajala, vendar se otrok pozneje ni ravnal po njenih željah. Mož je hudo zbolel, da se je Ludovike spričo družinskih težav lotevalo malodušje. Reševala se je z dobrimi deli, potrpežljivo je stregla možu in še drugim izkazovala dela usmiljenja. Ko je zašla v mučne verske dvome, ji je Bog poslal na pot sv. Frančiška Saleškega, ki je leta 1618 prišel v Pariz. Po pogovorih z njim se je pomirila.
Za njeno nadaljnje življenje je bilo odločilno srečanje z Vincencijem Pavelskim leta 1624, katerega je nekaj let zatem prosila za stalno duhovno vodstvo. Po smrti moža (1625) jo je Vincencij, ki je poznal njene velike sposobnosti, pošiljal v podeželske kraje kjer so po župnijah delovale Vincencijeve mlade bratovščine krščanske ljubezni. Članice teh bratovščin so se imenovale “služabnice ubogih”. Kamor koli je prišla Ludovika, povsod so te bratovščine oživele. Ludovika je kmalu uvidela, da poročene žene ne zmorejo vseh obiskov pri bolnikih in revežih, ker imajo dolžnosti do svojih družin. Skupaj z Vincencijem je k delu pritegnila preprosta kmečka dekleta. Kot prva se je sama ponudila Marjeta Naseau, za njo so prišle še druge. Prve štiri je sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih temeljito preskusila. 29. novembra 1633 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile službi bolnikov in revežev. To je bil pravi začetek družbe usmiljenih sester.
Število kandidatinj je naglo raslo. Dekleta so nosila obleko preprostih kmečkih deklet, vse enake, prirejene toliko, da je bilo lahko že na zunaj prepoznati služabnice ubogih. Vincencij je mislil na pravi novi red, vendar brez klavzure. “Njihov samostan bodo hiše bolnikov, njihove celice bodo najete sobe, njihova kapela bo župnijska cerkev, njihov križni hodnik mestne ulice,” je dejal. Ludovika je ob začetku nove družbe napisala nekak pravilnik, ga kasneje dopolnila, nekaj je temu dodal Vincencij. Leta 1647 je Ludovika določila, da mora biti vodstvo nove družbe v rokah predstojnika misijonske družbe Vincencija Pavelskega. Zanjo je neutrudno delala vse do svoje smrti 15. marca 1660. Za blaženo je bila razglašena leta 1920, svetniško čast ji je Cerkev priznala leta 1934. Vstajenja čaka v kapeli materne hiše reda v Parizu.
Vir

Views: 16