Ime Matilda je na Slovenskem med precej pogostimi. Beseda “matilda” je pri nas (in nikjer drugod) sinonim za smrt, vendar pa ni znano odkod izhaja ta povezava.Atributi: vladarska obleka, v eni roki cerkev, v drugi pa posoda iz katere deli miloščino; včasih ima ob strani tudi spokorniški bič.
Imena: Matilda, Tilci, Tilcka, Tilda, Tilika, Tilka.
Rojena je bila okoli leta 895 v Engernu v Nemčiji. Leta 909 se je poročila z vojvodo Henrikom, ki je kasneje postal kralj Henrik I. Rodila je pet otrok. Po moževi smrti leta 936 se je posvetila delom ljubezni do bližnjega. Podpirala je cerkvene ustanove in pomagala revnim. Ustanovila je samostane Quedlinburg, Nordhausen, Engern in Poelde. Kraljica Matilda je umrla 14. marca 968 v samostanu v Quedlinburgu v Harzu. Upodobljena je v kraljevskih oblačilih, z modelom cerkve ali ko deli miloščino. Z modelom cerkve jo kaže tudi skulptura iz zgodnjega 16. stoletja v cerkvi svetega Štefana na Dunaju.
Pred smrtjo se je Matilda za nekaj let umaknila v samostan Quedlinburg, kjer je umrla 14. marca 968. Pokopali so jo, kakor je želela, zraven njenega moža v kapeli gradu Quedlinburg, nedaleč od samostana.
Vir

Samostanska vzgoja, ki je je bila Matilda v obilni meri deležna ob svoji stari materi, prav tako Matildi, opatinji samostana v Herfordu, v njej sicer ni vzbudila redovnega poklica, je pa nanjo vsekakor dobro vplivala. Modra babica ji je namreč privzgojila lastnosti, ki so jo kasneje tako zelo odlikovale in pripeljale do svetništva: trdnost v veri, čut za dobrodelnost, vdanost Cerkvi, pa tudi sposobnosti, da je znala pravilno in kritično presojati svojo okolico ter nositi težo odgovornosti za svoja dejanja. Te njene odlike niso ostale prikrite saškemu vojvodi Henriku, ki jo je opazil ob obisku samostana in jo zasnubil. Matilda je ženitno ponudbo sprejela in z njim preživela 26 let srečnega zakona. Ni bila samo skrbna mati svojih otrok, pač pa tudi modra žena in trdna opora svojemu možu. Predvsem zaradi njenih zaslug so ga izbrali za nemškega kralja in Matilda ga je tudi pri vladarskih poslih in odločitvah znala modro voditi in usmerjati. Ob vsem tem pa je ta mogočna žena ostala preprosta, skrbela za revne in zapuščene ljudi, znala poprijeti za vsako ročno delo in vedno delala za blagor skupnosti. Tako si je pridobila zaupanje velikih in malih. Moč za svoje delo je črpala predvsem v molitvi, pogovoru z Bogom in priporočanju Mariji. Po moževi smrti pa so jo, kljub najboljšim namenom in hotenjem, doletele tudi preizkušnje, zlasti ker se je preveč postavljala na stran svojega drugorojenega sina Henrika. Prepričana je bila, da bi bil boljši vladar kot njegov brat Oton. A sta se ji oba sinova uprla in jo, potem ko sta ji očitala, da preveč zapravlja družinsko premoženje za cerkve, samostane in dobrodelne ustanove, zaprla v samostan Enger. Tu je Matilda spoznala svojo napako in spremenila odnos do Otona, mu začela pomagati pri vladarskih poslih, predvsem pa ga spodbujala k srčni dobroti in usmiljenju do revežev. Pozneje sta jo sinova prosila odpuščanja in ji vrnila vdovsko imetje, s katerim je nadaljevala svoje dobrodelno delo. Skupaj z možem in pozneje s sinovoma je ustanovila pet samostanov po Nemčiji, sezidala več cerkva, predvsem pa skrbela za reveže in trpeče. Vedno, kadar se ji je ponudila priložnost za to, je imela navado reči: »Pojdimo krepčat trpeče Kristusove ude.« Umrla je v spokornem duhu v samostanu Quedlinburg, potem ko se je dala položiti na tla na vrh raševine in si glavo potresla s pepelom.
Ime izhaja iz nemškega imena Mathilde oz. Mechthild, sestavljenega iz starovisokonemških besed maht »moč, sila« in hiltja »boj«; torej »močna v boju«.
Rodila se je okoli leta 895 v Engernu v Nemčiji, umrla pa 14. marca 968 v Quedlinburgu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Matildin oče je bil grof Teodorik Westfaltski, mati pa Reinhilda, potomka frizijske plemiške rodbine. Poročila se je z vdovcem, saškim vojvodom in poznejšim nemškim kraljem Henrikom I. Ptičarjem. Imela sta pet otrok: Otona, Henrika, sv. Bruna (nadškof v Kölnu), Gerburgo in Hedviko.
Zavetnica: kraljic, vdov, vnovič poročenih, številnih družin, ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi vere, po krivem obtoženih ljudi, razočaranih otrok; priporočajo se ji zoper smrt otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo v kraljevskih oblačilih, pogosto z modelom cerkve v eni roki, v drugi pa s posodo, iz katere deli miloščino. Včasih ima ob sebi tudi spokorniški bič.
Goduje: 14. marca.
Vir

V Quedlinburgu (na Saškem, v Nemčiji), sveta Matilda, ki je bila, kot zvesta žena kralja Henrika, zelo ponižna in potrpežljiva. Po pripovedovanju se je posvečala ustanavljanju zdravilišč in samostanov.
Vir

Žena je sonce družini s svojo dosledno iskrenostjo, dostojno preproščino, krščanskim in spoštljivim dostojanstvom, z mirnostjo in ubranostjo svojega duha.« Te besede, ki jih je izrekel papež Pij XII., ko je leta 1942 sprejel skupino novoporočencev, veljajo v polni meri za današnjo godovnjakinjo, nemško kraljico sveto Matildo. Njen mož Henrik ji je po šestindvajsetih letih srečnega zakona pred smrtjo izrekel tole zahvalo: »Zvesta žena, ki sem te po pravici tako ljubil, srčno se ti zahvaljujem, da si krotila mojo jezo, mi vedno dobro svetovala in me navajala k usmiljenju.«
Rodila se je okoli leta 895 na Saškem. Njen oče Dietrich je bil vnuk saškega narodnega junaka Widukinda, kateremu je bil krstni boter Karel Veliki, njena mati Reinhilda pa je bila iz frizijske vladarske hiše. Matilda je bila dekle trdnega značaja in odločne volje, njena nagnjenost k gospodovalnosti je bila ovira za svetništvo, toda v tem pogledu jo je modro vzgajala njena stara mati, ki je bila opatinja samostana v Herfordu. Matildina odlika je bila njena sproščenost: vse je osvajala s svojo naravnostjo bodisi kot dekle in nevesta, bodisi kot mati in vladarica.
Leta 909 je samostan Herford obiskal saški vojvoda Henrik Ptičar, ki je bil že vdovec. Videl je Matildo, zatopljeno v molitev in deklica mu je bila tako všeč, da jo je ob tem prvem srečanju zasnubil. Matilda je njegovo ponudbo sprejela. Vseh šestindvajset let njunega zakona je bila ‘dobri duh’ družine in trdna opora moževemu napredovanju. V veliki meri je njena zasluga, da je bil Henrik leta 919 izbran za nemškega kralja, ki mu je potem znala modro svetovati pri vseh pomembnih odločitvah. Zaslug za uspehe ni pripisovala sebi, ampak razsvetljenju, ki ji je bilo dano po otroško zaupni molitvi. Bila je pozorna do vseh: veliki so občudovali njen mirni in mogočni nastop, mali pa so vedeli, da njeno usmiljeno srce ne bo odreklo v nobeni stiski.
Leta 936 je zatisnila oči svojemu možu Henriku in čakalo jo je 32 let vdovstva. Šele po moževi smrti je pokazala vso moč svoje volje. Zavedala se je velike odgovornosti za vso vladarsko družino, vendar je spočetka razsojala preveč po svojem srcu. Bolj kot prvorojenca Otona, ki je za možem dosegel kraljevsko krono in je leta 962 postal še rimsko-nemški cesar, je ljubila drugega sina Henrika, ki je bil ‘ves njen’. Toda kasneje je bila nad njim bridko razočarana. Njeno blago in pobožno hotenje je najlepše uresničil tretji sin Bruno, ki je bil od leta 953 nadškof v Kölnu in se je povzpel do svetništva. Sinova Oton in Henrik sta se združila zoper mater z očitanjem, da razmetava družinsko imetje: Matilda je namreč po možu podedovala velika posestva in dohodke uporabljala za cerkve, samostane in dobrodelne ustanove. Njene plemenite namene je spoznala šele Otonova žena Edita, ki se ji je posrečilo, da sta oba brata prosila mater odpuščanja in ji vrnila vdovsko imetje. Poslej je družina živela v lepi medsebojni slogi.
Pred smrtjo se je Matilda za nekaj let umaknila v samostan Ouedlinburg, ki ga je bila sezidala s pomočjo svojega pokojnega moža. Tam je umrla 14. marca 968. Pokopali so jo, kakor je želela, zraven njenega moža v kapeli gradu Ouedlinburg, nedaleč od samostana.
Upodabljajo jo v vladarski obleki, s cerkvijo v eni roki, v drugi pa s posodo, iz katere deli miloščino; včasih ima ob strani tudi spokorniški bič.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 374