Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana

Misijonar Janez de Brebeuf je s sedmimi tovariši deloval vzhodno od krajev, kjer je kasneje misijonaril naš Baraga, na ozemlju Huroncev in Irokezov med Ontarijskim in Huronskim jezerom v Kanadi. Leta 1626 je prvič prišel v te kraje in po hudih preizkušnjah in velikih žrtvah mu je uspelo omehčati trdovratne Huronce ter jih navdušiti za Kristusa. Zanje je napisal katekizem, slovar in slovnico v domačem jeziku, natančno je popisal njihove običaje ter verovanje, da je lahko nanje oprl resnice krščanske vere. Skupaj z njimi ga je leta 1649 doletela mučeniška smrt na kolu, ko so sovražni Irokezi pomorili vse pleme in njegove misijonarje.

»Moj Gospod in moj Zveličar, kako naj ti povrnem vse dobrote, s katerimi si me prehitel? Slovesno obljubim, da ne bom nikoli, kolikor je odvisno od mene, zapravil milosti mučeništva, če jo boš kdaj po svojem neskončnem usmiljenju ponudil svojemu nevrednemu služabniku … Poleg tega se zavezujem, da bom smrtni udarec, ko me zadane, sprejel iz tvojih rok z veliko slastjo in veseljem. Za to, moj dragi Jezus, da me prevzame še večje veselje, ti že zdaj darujem svojo kri, svoje telo in življenje, da umrem, če mi podeliš to milost, samo zate, ker si ti umrl zame … Moj Bog, kako me boli, da te še ne poznajo, da se ta barbarska dežela še ni spreobrnila in da greh še ni iztrebljen! Vsekakor, moj Bog, če se zvalijo name vse muke, pa naj so zaradi surovega mučenja še tako hude, ki jih morajo v tej pokrajini pretrpeti ujetniki, jih rad vzamem nase in jih sam pretrpim.«

»Ljubiti morate te Huronce, odkupljene s Kristusovo krvjo, kot svoje brate.
Pri vkrcanju ne smeš nikoli pustiti Indijanca čakati.
S seboj nôsi škatlo za kresilo ali košček prižigalnega stekla, ali pa kar oboje, da boš lahko zanje čez dan zanetil ogenj za kajenje in zvečer, kadar se bo treba utaboriti. S takimi majhnimi uslugami boš osvojil njihova srca.
Poskušaj pojesti tisto malo hrane, ki ti jo ponudijo. Pojej, kolikor lahko, kajti čisto mogoče je, da dolgo ne boš jedel.
Jej ob zori, kajti kadar so na poti, jedo Indijanci samo ob sončnem vzhodu in zahodu.
Pri vkrcavanju in izkrcavanju bodi uren in ne vnašaj vode ali peska v kanu.
Povzročaj Indijancem čim manj skrbi.
Ne sprašuj preveč, kajti molk je zlato.
Prenašaj njihove nepopolnosti in poskušaj biti vedno vedrega obraza.
Vedno nôsi s seboj dva ali tri ducate žepnih nožičkov in nekaj steklenih svetlikajočih se korald, s katerimi boš lahko kupil ribo ali kakšno drugo potrebno stvar za tiste, ki jih boš srečal, da boš lahko pogostil svoje indijanske prijatelje. Že na začetku jim povej, da je to, kar imaš, zato, da boš lahko kupil ribe.
Med prenašanjem transporta vedno tudi ti nekaj nosi.
Ne bodi pretirano vljuden z Indijanci.
Ne začenjaj veslati, razen če nimaš namena veslati ves čas.
Indijanci bodo tudi kasneje ohranili o tebi takšno mišljenje, kakršno si bodo o tebi ustvarili med vožnjo (v čolnu).
Vsakemu Indijancu, ki ga srečaš na poti, kaži veder obraz in pokaži, da si resnično pripravljen sprejeti napore potovanja.«
(Iz navodil misijonarjem, kako naj delujejo med preprostimi Huronci)
Vir

Severnoameriški mučenec Janez (Jean) de Brébeuf (1593–1649) je bil prvi jezuitski misijonar med Huroni (1626) in učitelj indijanskega jezika. Ustanavljal je misijonske postojanke, tisoče spreobrnil k veri in navdihnil mnoge jezuite, da so se javili za misijonsko delo v Novi Franciji. Telesno močan, nežen po značaju, s srcem velikana in poznan kot apostol Huronov.
Rodil se je v Normandiji v Franciji in vstopil k jezuitom po končanih univerzitetnih študijah. V duhu ponižnosti je zaprosil, da bi bil redovni brat, a ga je predstojnik prepričal, da je študiral za duhuvnika. Poučeval je v kolegiju v Rouenu in bil 19. februarja 1622 posvečen v duhovnika. Isto leto je v kolegiju dobil službo ekonoma. Visok in krepak jezuit se je dve leti pozneje odzval vabilu frančiškanov, ki so prosili druge redove, da bi pomagali pri evangelizaciji domorodcev v Severni Ameriki. Skupaj s štirimi drugimi jezuiti je Janez 19. junija 1625 prispel v Quebec. Medtem ko je čakal na prihod Huronov, se je pridružil lovski odpravi, ki je trajala od oktobra do marca naslednje leto. Mladi francoski duhovnik se je na tej odpravi naučil, kako potovati in se prehranjevati na način, kot so to počeli domačini.
Poleti je prišla skupina Huronov trgovat v Cap de la Victoire. Janez, še en jezuit in frančiškan so se z njimi sešli in jih prosili, da bi jih spremljali k njim domov. Huroni so sprejeli dva izmed njih, ne pa Janeza, ki je bil mnogo višji od njih in je bil tako prevelik za njihove kanuje. Bali so se, da ga bodo morali nositi in bodo preveč obremenjeni z njim. A misijonarji so jim ponudili toliko daril, da so sprejeli tudi Janeza, vendar pod pogojem, da se v kanuju ne bo premikal. 26. julija 1626 je tako Janez začel svoje potovanje med Huroni. Ko so prispeli do brzic ali krajev, kjer je bilo potrebno prenašati kanuje in vso prtljago, so se vsi čudili Janezovi veliki moči. Poimenovali so ga »Echon« (mož, ki nosi tovor).
Skupina je konec avgusta prispela v Huronijo. Misijonarji so se naselili v Toanché, v vasi medvedjega klana Huronov. Janez se je prvi dve leti posvetil učenju huronskega jezika, navad in verovanja ljudi. Imel je talent za jezike. Napisal je slovnico, prevedel katekizem in pripravil knjigo fraz. Njegov uspeh z jezikom pa še ni prinesel spreobrnjenj. Edini, ki se je spreobrnil pozimi leta 1628 je bil umirajoči človek, ki ga je Janez tudi krstil.
Janezovi misijonski načrti so se prekrižali, ko so ga po koncu vojne med Francijo in Anglijo poslali nazaj v Francijo. Angleška blokada je namreč onemogočala oskrbo naselbine, zato je Janez 17. julija 1629 z dvajsetimi kanuji žita odšel v Quebec. Dva dni po prihodu je Francija kapitulirala in Angleži so ga z drugimi misijonarji prisilili, da se je vrnil v Francijo.
Za dve leti je znova prevzel poučevanje v kolegiju v Rouenu. Ko pa je Kanada znova postala francoska, se je takoj vrnil nazaj v Quebec, kamor je prispel maja 1633. Vse do naslednjega poletja ni mogel nazaj k Huronom. Ti so takrat prišli v majhnem številu, le z enajstimi kanuji namesto z običajnimi stotimi. Pestila jih je epidemija in se niso hoteli obremenjevati z spremljanjem misijonarjev. Janez in pater Anton Daniel pa sta se jim kljub temu uspela pridružiti. Na poti sta se sicer ločila od svojih spremljevalcev, a sta kljub temu uspela najti huronsko vas Taendeuiata. Tam so se razveselili Janezovega prihoda, ker je izpolnil obljubo, da se bo vrnil. Jezuiti so na robu vasi zgradili kočo, kjer so živeli trije duhovniki in pet laičnih pomočnikov. Janez je ostale učil huronščine in krajevnih navad. Leta 1635 sta on in Daniel začela tudi z misijonarskim delom, tako da sta podnevi delala z otroki, zvečer in ponoči pa z odraslimi. Po letu trdega dela sta krstila dvanajst ljudi, štiri otroke in osem odraslih, ki so že umirali.
Napetost med krščanstvom in domačim verovanjem je bila vsakodnevna realnost. Ko je bila v pokrajini suša, so domači verski voditelji zanjo krivili križ na koči misijonarjev, nakar so jezuiti odgovorili z devetdnevnico in procesijo okrog vasi. Dež, ki je zmočil molivce, so jezuiti razložili kot odgovor na njihovo molitev. Leta 1636 je prišel pater Izak Jougues, takrat je med misijonarji in njihovimi sodelavci izbruhnila epidemija koz, ki se je razširila tudi med Hurone. Epidemija je trajala vso zimo. Jezuiti so v tem času krstili več kot tisoč Huronov, a samo take, ki so umirali. Nekateri Huroni so obtožili jezuite, da so epidemijo namerno povzročili, da bi ljudi tako spreobrnili. Ko je Janez pričel misijon v vasi Ossossané, ga je svet vaških poglavarjev obdolžil za bolezni, ko so se pri njih razpasle in ga obsodil na smrt. Isti sklep je bil sprejet za vse jezuite na svetu ljudstva Huronov v marca 1640.
Janez se je zato umaknil v misijonsko postojanko Sainte-Marie in pričel delo pri drugem plemenu, a je moral bežati v Quebec, saj so ga obtožili, da spletkari za Hurone proti svojim gostiteljem, njihovimi sovražniki Irokezi. Od junija 1641 do avgusta 1644 je Janez skrbel za zaloge na misijonu. Končno pa se je lahko vrnil v Sainte-Marie, čeprav se je nevarnost s strani Huronov še vedno stopnjevala. Mučeniške smrti sta že umrla patra Izak Jogues in Anton Daniel. Septembra leta 1648 se je misijonu pridružil pater Gabriel Lalemant. 15. marca 1649 sta on in Janez odšla na tedenski obhod po misijonu. Eno noč sta preživela v vasi Saint Louis. Irokezi so napadli sosednjo vas. Huroni pa so zato poslali žene in otroke stran, da bi bili na varnem v gozdu. Jezuita sta se odločila, da bosta ostala z možmi, ki so bili povečini kristjani. Ob zori naslednjega dne so Irokezi vdrli v vas in preostale Hurone zajeli kot ujetnike. Ubežni Huron med napadalci je Irokeze obvestil, da so zajeli tudi mogočnega Echona, največjega vrača med jezuiti.
Po mučenju so jezuita in zajete Hurone prisili, da so nagi tekli v bližno vas, kjer so čakali še drugi. Ujetnike so nagnali v tek skozi šibe, nato pa so jezuita odpeljali na ločena kraja, kjer naj bi bila ubita. Irokezi so Janezu na rame polagali razbeljeno železo sekire. Ker ni prosil za milost, so ga pokrili s smolnatim lubjem in ga zažgali. Tudi medtem je še nadaljeval s spodbujanjem ostalih kristjanov, naj ostanejo močni. Napadalci so mu zato odrezali nos in mu v grlo potisnili razbeljeno železo, da so ga utišali. V posmeh krščevanju so mo po glavi zlivali vročo vodo. Postopoma so ga skalpirali, mu odrezali noge in končno izrezali srce. Bil je star 46 let in je 20 let preživel v Novi Franciji.
Vir

Oče Jean Breboeuf1 in oče Gabriel Lalemant2 sta odšla iz naše koče, da bi šla v manjšo vas, imenovano St. Ignace, oddaljeno od naše koče kake slabe četrt lige,3 da bi poučevali divjake in nove kristjane iz te vasi. Bilo je dne 16. marca zjutraj, ko smo izvedeli za velik ogenj, ki je nastal tam, kamor sta odšla ta dva dobra očeta. Ta ogenj je vzbudil v nas veliko skrb, saj nismo vedeli ali gre za sovražnike, ali pa je prišlo do požara, v kateri od skorjevk4 v vasi. Častitljivi oče Paul Raguenau, naš predstojnik, se je takoj določil, da je treba poslati nekoga, ki naj poizve za vzrok. A v tem smo že videli več divjakov [sauuages] na poti, ki so prihajali prav k nam. Vsi smo mislili, da so to Irokezi, ki prihajajo, da bi nas napadli; a ko smo jih videli nekoliko bolj od blizu, smo videli, da so Huronci, ki beže od boja in so se izmuznili iz spopada. Ti ubogi divjaki so se nam zelo zasmilili: bili so vsi ranjeni. Eden je imel obtolčeno glavo, drugi zlomljeno roko, tretji puščico v očesu,5 četrti roko odsekano z udarcem sekire. Dan je minil tako, da smo sprejemali v naše koče te uboge ranjene ljudi in da smo s skrušenostjo gledali v smer velikega ognja, kamor sta odšla omenjena dva dobra očeta. Videli smo ogenj in barbare, očetov pa ni bilo na spregled.

Sledi to, kar so nam ti divjaki povedali o napadu na vas St. Ignace in o očetih Jeanu de Breboeufu in Gabrielu Lalemantu:

»Irokezi so prišli, okoli tisoč dvesto mož; zasedli so vas in zajeli očeta Breboeufa in njegovega tovariša; zažgali so vse skorjevke. Nato se je njihov bes usmeril na ona dva očeta; oba so zgrabili, popolnoma slekli in privezali h kolu. Zvezali so jim obe roki skupaj. Strgali so jim nohte iz rok. Na njune rame, ledja, trebuh, noge in obraz se je vsul metež udarcev s palicami – nobenemu delu telesa ni bila prihranjena ta muka.« Divjaki so nam še povedali, da čeprav je bil očeta Breboeuf premagovala teža teh udarcev, ni nehal ves čas govoriti o Bogu in spodbujati nove kristjane, ki so bili ujeti tako kot on, naj dobro prestanejo to trpljenje, da bodo lahko šli v njegovi družbi v nebesa. Ko je dobri oče tako opogumljal te dobre ljudi, se je izprijeni huronski odpadnik – ki so ga pred tem Irokezi ujeli in je on ostal pri njih, še pred tem pa ga je oče Breboeuf poučil in krstil – razjezil, ko ga je slišal govoriti o nebesih in o Sv. Krstu, in mu je rekel, »Echon«, kar je huronsko ime očeta Breboeufa, »rekel si krst in trpljenje na tem svetu vodita naravnost v nebesa; kmalu bo šel tja, ker sedaj te bom krstil in poskrbel, da boš krepko trpel, da boš čimprej šel v ta tvoja nebesa«. Ko je barbar to izrekel, je vzel kotliček poln vrele vode in ga izlil tri različne krate, v posmeh Sv. Krstu. Vsakič, ko ga je tako krstil, mu je barbar rekel z zbadljivim sarkazmom, »pojdi v nebesa, saj si zdaj krepko krščen«. Nato je moral prestati po še več drugih muk po njihovih rokah. Prva je bila, da so razbelili glave sekir in mu jih polagali na ledja in pod pazduhe. Naredili so ovratnico iz teh razbeljenih glav sekir in jo obesili očetu okrog vratu. To je način, kako sem videl pri drugih jetnikih, da izdelujejo to ovratnico: razbelijo šest glav sekir, vzamejo dolgo zeleno šibo, jo vtaknejo skozi luknje omenjenih šest glav sekir in zvežejo skupaj konca šibe, nato pa to obesijo trpinu okrog vratu. Nisem še videl mučenja, ki bi me bolj nagnilo k sočutju od tega. Saj vidite povsem nagega človeka, privezanega h kolu, ki ima to ovratnico okrog vratu in ne ve kako bi se postavil. Če se namreč nagne naprej potem bolj pritiskajo nanj tiste glave sekir na ramenih; če se nagne nazaj ga na podoben način mučijo tiste na trebuhu; če se pa drži ravno, ne da bi se nagibal na eno ali drugo stran, ga razbeljene sekirine glave pritiskajo enako na obeh straneh in mu prizadevajo dvojno bolečino.

Potem so dali nanj pas iz lubja, poln smole, in ga vžgali, kar je ožgalo celotno njegovo telo. Vse te muke je oče Breboeuf prestajal kot skala, kot neobčutljiv za ogenj in plamene, kar je presenečalo vse krvnike, ki so ga mučili. Njegova gorečnost je bila tolikšna, da je vseskozi pridigal tem nevernikom in jih skušal spreobrniti. Njegovi krvniki so bili besni nanj, ker jim je vseskozi govoril o Bogu in o njihovem spreobrnjenju. Da bi mu preprečili, da bi še govoril, so mu odrezali jezik in zgornjo ter spodnjo ustnico. Nato so začeli rezati meso iz njegovih nog, stegen in rok, vse do kosti; pekli so ga pred njegovimi očmi, da bi ga pojedli.

Ko so ga na ta način mučili, so ga ti krvoloki zasmehovali, rekoč: »Jasno vidiš, da delamo s teboj kot s prijateljem, saj bomo vzrok tvojega večnega veselja; zahvali se nam torej za pomoč, ki ti jo dajemo: saj bolj kot boš trpel, bolj te bo tvoj Bog nagradil.«

Ko videli, da je ta dobri oče vse bolj brez moči, so ti mesarji storili, da se je usedel na tla; eden izmed njih pa mu je z nožem odrezal kožo, ki mu je pokrivala zgornji del lobanje. Drug barbar, ki je videl, da bo oče kmalu umrl, mu je naredil odprtino v zgornjem delu prsnega koša in mu iztrgal srce, ga spekel in pojedel. Še drugi so prišli, da bi pili njegovo še vročo kri, ki so jo pili z obema rokama, rekoč, da je bil oče Breboeuf zelo pogumen, da je prestal tolikšne muke, ki so mu jih zadali in da s pitjem njegove krvi bodo postali pogumni kot on.

To smo izvedeli o mučeništvu in blaženi smrti očeta Jeana Breboeufa od več zanesljivih krščanskih divjakov, ki so bili navzoči ves čas od zajetja očeta Breboeufa do njegove smrti. Ti dobri kristjani so bili ujetniki Irokezov, ki so jih slednji odnašali v svojo deželo, da bi jih tam usmrtili. Toda naš dobri Bog jim je izkazal milost, da so po poti zbežali in prišli k nam poročati to, kar sem zapisal.

Oče Breboeuf je bil ujet 16. dne marca zjutraj z očetom Lalemantom leta 1649. Oče Breboeuf je umrl istega dne, v katerem je bil ujet, okrog 4. ure popoldne. Ti barbari so odvrgli ostanke njegovega telesa v ogenj; toda mast, ki je še bila v njegovem telesu je pogasila ogenj, ki ga zato ni použil.

Ne dvomim, da je resnično vse, o čemer se pravkar poročal in bi to podpisal z lastno krvjo; saj sem videl isto ravnanje z irokeškimi ujetniki, ki so jih Huronci ujeli v vojni, razen vrele vode, ki je nisem videl, da bi jo izlivali na koga.

Sedaj vam bom pa opisal, kar sem sam resnično videl glede mučeništva in blažene smrti očeta Jeana Breboeufa in očeta Gabriela Lalemanta. Naslednjega jutra, ko smo bili gotovo, da je sovražnik odšel, smo šli na kraj, kjer so ju umorili, da poiskali ostanke njunih teles. Našli smo oba, toda bila sta nekoliko oddaljena eden od drugega. Prinesli smo ju v našo kočo in ju položili nepokrite na drevesno lubje, – tam sem ju lahko preučeval po mili volji več kot dve uri, da bi videl, ali je bilo to, kar so nam poročali divjaki o njunem mučeništvu in smrti, resnično. Najprej sem preučil telo očeta Breboeufa, ob pogledu, na katerega se je človeku res milo storilo, potem pa še telo očeta Lalemanta. Oče Breboeuf je imel svoje noge, stegna in roke razmesarjene vse do kosti; videl sem in se dotaknil velikega števila obsežnih madežev, ki jih je imel na več mestih svojega telesa zaradi vrele vode, ki so jo ti barbari zlivali nadenj v posmeh Sv. Krstu. Videl sem in se dotaknil rane zaradi pasu iz lubja, polnega smole, ki je ožgalo vse njegovo telo. Videl sem in se dotaknil ožganin zaradi ovratnice iz sekirinih glav, ki so postavili na njegove rame in trebuh. Videl sem in se dotaknil njegovih ustnic, ki so bile odrezane, ker je stalno govoril o Bogu, ko so ga mučili.

Videl sem in se dotaknil vseh delov njegovega telesa, ki je prejelo več kot dvesto udarcev s palico. Videl sem in se dotaknil vrha njegove skalpirane glave; videl sem in se dotaknil odprtine, ki so jo ti barbari naredili, da bi iztrgali njegovo srce.

Končno sem videl in se dotaknil vse ran na tem telesu, tako kot so nam jih opisali insporočili divjaki; pokopali smo te dragocene relikvije v nedeljo 21. marca 1649 z veliko tolažbo.

Bil sem srečen, da sem jih lahko odnesel k grobu in jih pokopal skupaj z relikvijami očeta Gabriela Lalemanta. Ko smo zapustili deželo Huroncev, smo vzeli oboje teles iz zemlje in jih prekuhali v močnem lugu. Vse kosti so bile dobro postrgane in meni je bilo zaupano, da jih posušim. Vsak dan sem jih dal v malo glineno pečico, ki smo jo imeli, potem ko sem jo nekoliko segrel; ko so bile take, da jih je bilo mogoče vložiti, smo ju ločeno zavili v svilen zavoj. Nato smo ju dali v dve mali košari, ki smo ju prinesli v Québec, kjer so predmet velikega češčenja.

Dobro veste, da tega zapisa ni sestavil doktor iz Sorbone; sestavil ga je preživeli sredi Irokezov [vn reste d’Iroquois] in oseba, ki je bolj živela kot mislila in ki je ter vedno bo.

Gospod,

Vaš vselej ponižni in zelo ubogljivi služabnik,

CHRISTOPHE REGNAUT.6

1 Jean Brebeuf se je rodil 25. marca 1593 v Condé-sur-Vire v Normandiji. Bil je eden izmed najpomembnejših zgodnjih jezuitskih misionarjev med severnoameriškimi Indijanci, ki jih je tudi dodobra proučil v jezikoslovnem in etnografskem smislu. Vstopil je v Družbo Jezusovo leta 1617, pri 24 letih. Posvečen je bil v Pontoisu leta 1622. V Québec je prispel leta 1625, kjer je misijonaril najprej med Algonikinci in potem med Huronci. Večkrat se je moral iz misijona vrniti v Francijo zaradi različnih neprilik. Zadnjič je odpotoval v Novo Francijo leta 1633, kjer je dočakal tukaj opsiano mučeniško smrt 16. marca 1649. Op. prev.

2 Gabriel Lalemant, nečak Jeroma in Charlesa je bil rojen v Parizu 10. oktobra 1610, najmaljši v družini šestih, od katerih so vsi razen drugega sina vstopili v religiozno življenje; isto je storila tudi mati, po Gabrielovi smrti. Postal je jezuitski novinec 24. marca 1630; bil je inštruktor v Moulinsu v letih 1632–35 in 1641–44, vmes pa je bil v Bourgesu in La Flècheu; kasneje je bil za dve leti prefekt kolegija v Bourgesu. Nato je junija 1646 odšel v Kanado, kjer je služil dve leti v francoskih naselbinah ob Sv. Lovrencu. Prišel je v Huronsko deželo v avgustu 1648, do njegovega mučeništva pa je prišlo leto kasneje, 17. marca. Op. ur.

3 Dober kilometer. Liga je 5556 m. Op. prev.

4 Mišljene so dolge hiše iz lubja, v katerih so živeli Huronci. Op, prev.

5 To se morda sliši nekoliko neverjetno, a človek lahko preživi celo tako poškodbo (https://www.dailymail.co.uk/news/article-1093823/Pictured-Schoolboy-archer-survives-friend-shoots-arrow-eye.html). Op. prev.

6 Ta dokument, ohranjen v kanadskih arhivih, je pridobil Brymner v Parizu, kot je razloženo v Canad. Archives, 1884, str. xv. Naveden je v Rochemonteix (Jésuites. zv. ii., str. 89–90), ki navaja »pismo iz Québeca naslovljeno na jezuite v Caenu, iz leta 1678«. Ta trditev je vsekakor vprašljiva; vzeta je iz nekaj vrstic ob koncu pisma, ki se zde nekakšno pojasnilo Reganutovega cerkvenega statusa v kasnejših letih. Brymner jih zato objavi v Archives takole (str. lxv.): Christophe Regnaut, coadiuteur Frere aux Jésuites de Caen 1678 compagnon des peres breboeuf et Lallemand cy-dessus; njegov prevod to navaja kot »Brat koadjutor pri jezuitih v Caenu, 1678, tovariš omenjenih očetov Breboeufa in Lallemanta«. Zdi se da je to le pojasnilna opomba, ki identificira pisca, in jo je lahko pristavila kakšna druga roka. Brymnerjev prikaz je treba precizirati z informacijo, ki jo najdemo v Journ. Des Jésuites, ki 1. novembra 1650 omenja Cristopha Renanta (Renaut) in še enega, ki so izrecno označeni kot domestici, perpetui, tj. kot posli, ki so odšli iz Québeca v Francijo; njegovo ime se ne pojavlja potem več ne v Journ. ne v Relations. Op. ur.
Vir

Views: 10