Na Švedskem, sveti Štefan, ki je postal menih v samostanu Alvastra, nato pa nadškof v Upsali in primas Švedske. Na obeh položajih je blestel v krepostih.
Vir
Goduje 2. marca, ponekod 2. junija.
Views: 0
Na Švedskem, sveti Štefan, ki je postal menih v samostanu Alvastra, nato pa nadškof v Upsali in primas Švedske. Na obeh položajih je blestel v krepostih.
Vir
Goduje 2. marca, ponekod 2. junija.
Views: 0
V Lichtfieldu (na Angleškem), sveti Ceáda (Chad), škof, ki je kot škof predsedoval v težkih časih provincam: Mercíe, Lindsey-a in provinci Južne Anglije. Škofovsko službo je opravljal, po zgledih starih očetov, v veliki popolnosti življenja.
Vir
Views: 3
Na Španskem, pogreb blaženega Andreja Moraka Rivisika, ki je s posebnim navdušenjem in vnemo vsak dan molil oficij blažene Marije. Sedemnajst let je zelo čisto živel v samostanu Vilariju na Brabantskem, v času opata Arnulfa, in je po kratkem življenju dosegel plačilo večne slave.
Vir
Views: 2
Cerkev v Nemčiji je dobila novega blaženega. To je Engelmar Unzeitig, duhovnik Kongregacije misijonarjev Mariannhill, ki je kot mučenec pri komaj 35-ih letih umrl v zloglasnem koncentracijskem taborišču Dachau marca leta 1945. Obred beatifikacije v Würzburgu je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
Dachauski angel
Unzeitig je bil poslan v taborišče, kot je povedal kardinal, ker je imel nacizem za nekaj nasprotnega evangeliju in kar kvari ljudstvo. S tem je nadse priklical preganjanje, nato internacijo sprva v zaporu v Linzu in zatem, po lažnem procesu leta 1941, v bavarskem taborišču Dachau. Med sojetniki si je zaradi svoje dobrotljive drže do njih zaslužil ime »dachauski angel«.
Iskra pristne človeškosti v temni noči
»Pater Unzeitig se zdi kakor iskra pristne človeškosti v temni noči nacistične groze. Kaže, da iz človekovega srca nihče ne more izruvati dobrote. Njegovo mučeništvo nam zapušča trojno sporočilo vere, dejavne ljubezni in trdnosti.« Kristusova Cerkev je tudi danes, tako kot v njegovem času, diskriminirana, preganjana ter poniževana. In sicer tudi v Evropi, ki pogosto pozablja na svojo dediščino krščanske civilizacije. Za novega blaženega je bila vera, nasprotno, najvišja dobrina in najdragocenejši zaklad. Svoj položaj jetnika je vedno živel v združenosti z Bogom, v molitvi, veselju in nenehni pripravljenosti, da ljubi, pomaga in tolaži bližnje. Ritem prostemu času njegovih napornih dni so dajali sveta maša, evharistična adoracija in rožni venec.
Usmiljen in dobrotljiv
Blaženi Engelmar Unzeitig je Boga ljubil s popolno ljubeznijo, bil je usmiljen in dobrotljiv s tistimi, ki so, kakor on sam, trpeli zaradi pomanjkanja in poniževanj v jetništvu. Ruskim jetnikom je za tolažbo in, da bi ponovno razvnel njihovo vero, prevedel velik del Nove zaveze. S svojo ljubeznivo navzočnostjo, polno dobrote, je dajal upanje zatiranim in obupanim. Pomagal je težko bolnim in jih spremljal z materinsko naklonjenostjo vse do smrti. Z njim je smrt zanje postala veder prehod v večnost. Njegovo najvišje dejanje ljubezni pa je bilo prostovoljna pomoč in skrb za obolele s tifusom. Tako se je okužil tudi sam in umrl v zapuščenosti, ne da bi bil deležen primerne nege.
»Nemški Maksimilijan Kolbe«
Navkljub izkušnji nečloveškosti v taborišču je novi blaženi ostal potrpežljiv in veder. Prizadeval si je vzdrževati občutek dostojanstva in človečnosti v drugih jetnikih. Svoj lasten položaj je smatral za časten, za privilegij, da lahko pričuje za Kristusovo ljubezen. Njegova moč duha je vzbujala občudovanje in je navdihovala za nadaljnje prenašanje brezupne situacije. Bil je »poosebljena ljubezen«. Nekateri ga imenujejo tudi »mučenec dejavne ljubezni« ali »nemški Maksimilijan Kolbe«. Njegovo mučeništvo je odgovor na Jezusove besede, da nima nihče večje ljubezni kakor tisti, ki da življenje za svoje prijatelje (glej Jn 15,13).
Vir
Views: 0
V Sevilli [sevílji] (na Španskem), sveta Angela od Križa Guerrero González [geréro gonsáles], ki je ustanovila samostan Sester od Križa, in ni zase pridržala nič več pravic, kot so jih imeli ubogi, katere je ponavadi imenovala svoje gospodarje in jim v resnici služila.
Vir
»Nič molči, nič si ne želi biti, nič vse potrpi. Nič se ne vsiljuje, nič ne zapoveduje z avtoriteto in končno, biti nič je praktična ponižnost.« (sv. Angela)
»Ljubezen in občutljivost do revnih sta spodbudila sveto Angelo od Križa, da je ustanovila ‘Družbo Križa’ za najbolj prikrajšane, ki je v njenem času s svojo dobrodelno in socialno razsežnostjo izjemno vplivala na družbo in Cerkev. Njene značilne lastnosti so bile nravnost in preprostost, iskanje svetosti v duhu mrtvenja in v službi Bogu v bratih in sestrah.« (sv. Janez Pavel II.)
Ime: Njeno rojstno ime je bilo Maria de los Ángeles (»od angelov«). Maria je latinska oblika hebrejskega imena Mirjam, ki ima več pomenov: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Vzdevek: Angelita, mali angelček.
Rojena: 30. januarja 1846.
Kraj rojstva: Mesto Sevilja v južni Španiji.
Umrla: 2. marca 1932.
Kraj smrti: Rojstno mesto Sevilja.
Družina: Rodila se je v revni družini s 14 otroki, od katerih pa jih je odraslo dobo dočakalo le šest. Oče Frančišek Guerrero in mati Jožefa González sta bila zaposlena v konviktu bratov trinitarcev: oče je bil kuhar, mati pa je delala v pralnici in kot šivilja.
Mladost: Za izobrazbo ni imela veliko možnosti. Pri osmih letih je šla k prvemu svetemu obhajilu, naslednje leto k birmi, že z dvanajstimi leti pa je začela delati v delavnici za popravilo čevljev, da je s tem lahko pomagala družini.
Duhovnost: Močno je nanjo vplival zgled pobožnih staršev. Veliko časa je preživela v cerkvi pred podobo »Naše Gospe« ter se še mlada posvetila križanemu Kristusu. Tudi v čevljarski delavnici so zaposleni skupaj redno molili rožni venec in brali življenja svetnikov.
Duhovni voditelj: Pri šestnajstih letih je postal njen duhovni voditelj oče José Torres Padilla, ki je imel sloves »vzgojitelja svetnikov«.
Redovnica: Z devetnajstimi leti je želela vstopiti k bosonogim karmeličankam, a so jo morale zaradi slabega zdravja zavrniti. Po nasvetu svojega duhovnega voditelja je začela skrbeti za bolnike s kolero, ki je takrat razsajala med revnimi sloji. Znova je poskušala vstopiti v samostan tri leta kasneje. Sprejele so jo Hčere usmiljenja v Sevilji, a je morala tudi ta samostan zaradi zdravja zapustiti.
Zaobljuba: 1. novembra 1871 je pred Križanim naredila zasebno zaobljubo, da bo živela po evangeljskih svetih.
Videnje: Leta 1873 je med molitvijo pred križem, na katerem je visel Kristus, zagledala prazen križ. Takoj je razumela, da jo Bog kliče, da je pripravljen zanjo, da s tega križa »uboga med ubogimi uboge pripelje h Kristusu«.
Skupnost: 2. avgusta 1875 je s še tremi drugimi somišljenicami ustanovila kongregacijo sester sv. Križa. Njihovo poslanstvo je bila skrb za bolne, uboge, sirote in brezdomce ter da sredi njih živijo kontemplativno molitveno življenje. Danes je kongregacija razširjena v Italiji, Argentini in Španiji.
Zavetnica: Svoje redovne skupnosti.
Beatifikacija: Sv. Janez Pavel II. jo je 5. novembra 1982 razglasil za blaženo, 4. maja 2003 pa za svetnico.
Goduje: 2. marca.
Vir
Views: 12
V Cezareji (v Kapadóciji), sveti mučenci: škof Lucij, Absalon in Lorgij.
Vir
Views: 5