sveti Janez Calabria – redovni ustanovitelj

sveti Janez Calabria - redovni ustanoviteljImena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Rodil se je v Veroni leta 1873. Uboštvo mu je bilo učitelj življenja že od mladosti. Po očetovi smrti je moral pustiti šolo, da je pomagal vzdrževati družino. Rektor cerkve, kamor je zahajal, pa je v njem odkril duhovniški poklic in ga je zasebno pripravljal na izpite, da so ga sprejeli v škofijski licej. Zadnje leto je spet moral prekiniti učenje, da je šel na vojaški nabor in po njem za dve leti na delo v vojaško bolnišnico. Dejal je, da sta bili ti leti »najlepši v njegovem življenju«. S svojo ustrežljivostjo je prevzel predstojnike in vojake.
Ko se je spet vrnil v šolo, je neke mrzle jesenske noči našel pred svojimi vrati cigančka, ki je zbežal iz taborišča. Vzel ga je k sebi in naslednje leto že ustanovil Pobožno zvezo za pomoč siromašnim bolnikom. Ko je leta 1901 postal duhovnik, se je vneto posvetil delom ljubezni, zlasti dimnikarjem in zapuščenim dečkom. Nekatere je sprejel kar v svoje skromno stanovanje.
V naslednjih letih so se mu pridružili mladi laiki, da bi delili njegovo izkustvo revščine in pomoči zapuščenim. To je bilo jedro kongregacije, ki jo je leta 1932 veronski škof potrdil pod imenom Ubogi služabniki božje previdnosti; sestavljali naj bi jo duhovniki in laiki. Papeško priznanje je kongregacija dobila leta 1049.
Leta 1919 je don Calabria, kakor so mu rekli, začel ustanavljati v istem duhu žensko vejo, ki je bila uradno priznana leta 1952 pod imenom Uboge služabnice božje previdnosti. Obe redovniški skupnosti sta hoteli svetu dokazati, da je Bog Oče; da skrbi za svoje otroke, če se mu predajo v veri in iščejo najprej božje kraljestvo. Razširili sta se po raznih delih Italije, želeč vedno pomagati siromašnim, starejšim, zapuščenim, obrobnim in bolnikom. Apostolsko srce ustanovitelja je mislilo tudi na »parijce«, ki veljajo v Indiji za najnižjo kasto.
Po letu 1939 je don Calabria kljub svoji želji, da bi ostal skrit, postal eden najbolj iskanih svetovalcev svojega časa; človek, ki je znal ljudem pokazati pot naprej. Leta 1944 je priklical v življenje še Družino zunanjih bratov.
Po letu 1949 je začel huje bolehati, čeprav so bila ta leta tudi najbolj rodovitna v njegovem apostolatu. Njegov veliki prijatelj, takratni milanski nadškof Schuster (tudi že blaženi) ga je primerjal Jahvejevemu služabniku (prim Iz 42). Umrl je 4. decembra 1954, ko se je ponudil Bogu kot žrtev za ozdravitev papeža Pija XII. Cerkev ga je proslavila zelo hitro – 13. aprila 1988, to je 33 let po smrti, je bil že razglašen za blaženega.
Njegovi dve redovniški skupnosti sta danes razširjeni v Italiji, v nekaterih državah Latinske Amerike, na Filipinih, v Rusiji in Indiji.
Goduje 4. decembra.
Vir

V Veroni (v Italiji), sveti Janez Calabria [kalábrija], duhovnik, ki je ustanovil Kongregacijo ubožnih služabnikov in služabnic od Božje previdnosti.
Vir

Views: 30

blaženi Pij Heredia in drugi mučenci iz Viacelija – mučenci

Cerkev v Španiji je 3. oktobra 2015 dobila osemnajst novih blaženih. To so Pij Heredia ter sedemnajst drugih mučencev in mučenk iz strogega cistercijanskega reda trapistov ter reda sv. Bernarda. Beatifikacijo v mestu Santander je kot predstavnik svetega očeta vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato.

Za Radio Vatikan je prefekt povedal, da gre za šestnajst menihov iz opatije Viaceli di Cóbreces v Santanderju in dve redovnici iz ženskega samostana Fons Salutis di Algemesí v Valencii. Ko je leta 1936 v Španiji izbruhnilo preganjanje, je bil samostan v Santanderju zasežen, menihom je bilo prepovedano iti ven in uporabljati elektriko. Revolucionarji so zasegli vso cerkveno opravo, uničili so ali si prisvojili vse, kar je bilo dragocenega in uporabnega. Menihi so daljše obdobje ostali zaprti. Po mnogih zaslišanjih, ponižanjih in mučenjih so bili vsi umorjeni, v različnih okoliščinah in časih, od poletja do konca decembra leta 1936.

Daleč od strankarskih ideologij
Kot je poudaril kardinal Amato so bili ti mučenci redovniki, ki so bili daleč od strankarskih ideologij. Želeli so si le služiti evangeliju in Božje ljudstvo spodbujati v molitvi, delu ter zbranosti. Bili so krotki in nebogljeni. Pater Pij Julijan Heredia Zubía, ki je bil prior samostana, je bil znan po svoji potrpežljivosti in posebni pobožnosti do Marije. Večkrat so ga presenetili v cerkvi med »dialogom« z njo. Njegov obraz je izražal dobroto, vedno je bil nasmejan. Vabil je k življenju v Bogu in k hrepenenju po svetosti. Bil je tudi goreč apostol liturgije, ki je bila zanj »življenje meniškega življenja«.

Kruta smrt
Tudi njegovi sobratje mučenci so bili vsi dobre, ponižne in velikodušne osebe, ki so se popolnoma izročile Božji volji. Najmlajši med njimi je imel komaj devetnajst let. Neki drugi je izpovedal zaobljube le nekaj tednov pred mučeniško smrtjo, ni se zmenil za preganjanje katoličanov, ki je bilo takrat že v teku. Nekateri med njimi so bili umorjeni z ustrelitvijo, drugi utopljeni, tretji poteptani.

Enako kruta je bila smrt dveh redovnic. Sestra Marija Mihaela je bila nekega večera ustreljena. Bila je težko ranjena, sosedje so celo noč lahko slišali njene tožbe, a revolucionarji so svoj zločin dokončali šele sledeče jutro. Sestra Marija, ki je med aretacijo glasno zaklicala »Naj živi Kristus Kralj«, je bila ustreljena sredi ceste. Njeno telo je bilo iznakaženo, kot v mnogih drugih primerih brez najmanjšega znamenja spoštovanja ali človeškega sočutja.

Vztrajati v zvestobi in odpreti vrata samostana
Vsi ti blaženi mučenci danes svoje sobrate in sosestre vabijo k vztrajanju v zvestobi svoji poklicanosti. In sicer z molitvijo, hvaljenjem Gospoda in podpiranjem Cerkve preko vsakodnevnega darovanja: »To je resnično belo mučeništvo, ki vsak dan pričuje za gradnjo Cerkve in za odrešenje sveta. Je blagoslovljeno kadilo, ki se dviguje proti nebu.« Novi blaženi pa tudi spodbujajo, da bi vrata samostana ostala vedno odprta za vse, ki trkajo in iščejo tolažbo ter pomoč. Spomin na njihovo dobroto in velikodušnost do ubogih mora ponovno oživeti.
Vir

 

– Pío Heredia Zubía (1875-1936), prior, duhovnik trapist
– Janez Battista Ferrís Llopis (1905-1936),  duhovnik  trapist
– Amadej García Rodríguez (1905-1936),  duhovnik
– Ezekijel Alvaro de la Fuente (1917-1936), redovnik trapist
– Anton Delgado Gonzáles (1915-1936), oblat
– Marcelin Martín Rubio (1913-1936), novinec
– Valerijan Rodríguez García (1906-1936), duhovnik  trapist
– Eustahij García Chicote (1891-1936), postulant
– Angelo de la Vega Gonzáles (1868-1936), redovnik
– Alvaro onzález López (1915-1936), redovnik
– Eulogijo Alvarez López (1916-1936), redovnik
– Benvenuto Mata Ubierna (1908-1936), novinec

– opatinja Mihaela Baldoví Trull
– redovnica Maríja de la Natividad Medes Ferris

Views: 12

blaženi Albert iz Vijera – opat

V Vijéru, blaženi Albert, olivski opat. Bleščeč v slavi zaslug je na poti h generalnemu kapitlju sveto umrl v tamkajšnjem samostanu, kot si je želel.
Vir

Views: 11

blaženi Janez Frančišek Macha – duhovnik in mučenec

blaženi Janez Frančišek Macha - duhovnik in mučenecBlaženi Janez Frančišek Macha se je rodil v Chorzów Stary 18. januarja 1914. Globoka vez ga je vedno ohranjala združenega z njegovo družino, vez, polna hvaležnosti in naklonjenosti, globokega spoštovanja do staršev, bratov in sester. Tudi v tragičnih urah njegove aretacije in obsodbe ga je skrbelo trpljenje njegovih dragih staršev, ki jim je pisal iz zapora: »Kakor morem, hvalim Boga in prosim Vsemogočnega, naj potolaži Vas, ljubi starši. Edina stvar, ki mi jo je žal, sta vajina žalostna obraza in srce, polno bolečine. Upam, da vaju bo Gospod potolažil.«
25. junija 1939 je bil posvečen v duhovnika, samo tri mesece, preden je izbruhnil veliki svetovni spopad, ki je povzročil smrt milijonov ljudi. V teh posebnih okoliščinah je mladi duhovnik začel svoje pastoralno služenje kot kaplan v župniji sv. Jožefa v Ruda Śląska. Medtem ko je na Poljskem in po vsem svetu besnelo nasilje vojne, je razumel, da lahko samo vera in ljubezen omogočita, da v vsakem človeku, ustvarjenem po Božji podobi in podobnosti, prepoznamo njegovo lastno neodtujljivo dostojanstvo. Od prvih dni svojega duhovništva je začel služiti bližnjemu in se napotil na pot junaškega uresničevanja ljubezni, ki ga je potem pripeljala do žrtvovanja svojega življenja. Skrbel je za številne družine, ki jih je prizadela mora vojne. Nobeno trpljenje ga ni pustilo ravnodušnega. Tja, kjer je bil kdo aretiran, deportiran, ustreljen, je prinašal tolažbo in materialno pomoč. Ni se oziral na razlike v narodnosti, verski pripadnosti ali socialni ravni. Kako dragocen je danes njegov zgled! Kako jasen je njegov nauk! V razdeljeni družbi, kjer se zdi, da se individualizem in sebičnost vedno bolj uveljavljata zaradi pomanjkanja pristnih in iskrenih odnosov, nas naš blaženi opominja, da nas bo Kristus sodil po ljubezni in dobremu, ki smo ga storili. V brazdo svojega mučeništva je kot rodovitno seme posejal moč te resnice, ki še danes ostaja in rodi sadove. Sv. Avguštin pravi: »Kdor za Kristusa opravlja ne samo telesna dela usmiljenja, ampak kakršno koli dobro delo, je Kristusov služabnik, posebno še, če bo dosegel tisto veliko delo ljubezni, ki je v daritvi lastnega življenja za brate, kar je enako, kot bi ga daroval za Kristusa.«
Blaženi Janez Frančišek Macha je svojo službo vršil malo manj kot tri leta (1939 – 1942). V tem kratkem času ga je Kristus spoznal sebe vrednega (prim. Mdr 3,5). Blaženi je nekaj dni pred smrtjo pisal staršem: »Moj ljubljeni Odrešenik je moja edina Tolažba in moje Življenje.« Okrepljen s tem prepričanjem je kot mlad duhovnik postal žrtev: bil je preganjan, pretepan, trpinčen. S trpljenjem, ki je v času razvodenelo, je ostajal brezkompromisno pripravljen posnemati Učitelja, ko je vedro sprejel svojo obsodbo. Na svojem telesu je nosil Jezusovo smrt – da uporabimo izraz sv. Pavla, ki smo ga danes poslušali – in je ostal zvest do konca. Preganjali so ga, vendar se nikoli ni čutil zapuščenega. Umrl je, da bi obrodil sad, da bi se Jezusovo življenje pokazalo na njegovem umrljivem telesu (prim. 2 Kor 4,12-18). Malo preden so izvršili smrtno obsodbo, je pisal: »Čez štiri ure bo izvršena obsodba. Ko boste torej brali to pismo, me ne bo več med živimi! Ostanite z Gospodom! Odpustite mi vse! (…). Živel sem kratek čas, a čutim, da sem dosegel svoj cilj. Ne obupujte. Vse bo dobro. Gozd bo brez enega drevesa še vedno ostal gozd.« S svojimi besedami nam zapušča svoj najvišji nauk. Pričuje, da je bil na tej zemlji vsak ustvarjen za poslanstvo, ki naj bi ga izpolnil. Dobro opisuje kot večje od interesov posameznikov: težnje po sreči so pristne, če postanejo obramba pravičnosti, služba skupnemu dobremu, medsebojna podelitev, sprejemanje, spoštovanje, pozornost do potreb drugih. Končno vabi, naj ostanemo z Gospodom, naj ga iščemo v molitvi in v notranjem pogovoru, naj ga slavimo s svetim življenjem. Iz prispodobe gozda, iz katerega je bilo odstranjeno eno drevo, še bolje razumemo evangelij: zrno, ki je padlo v zemljo, je umrlo, vendar more, celo mora še naprej v nas roditi obilen sad. Janez Frančišek Macha, novi blaženi, je kot drevo, posekano v mladosti, postavil temelj za graditev trdne hiše za prihodnje rodove, ki jim z življenjem, zapečatenim z lastno krvjo, izroča jasno sporočilo: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
Vir

Views: 11