Sedem svetih ustanoviteljev servitov

Sedem ustanoviteljev servitov        Svete može, ki so ustanovili red servitov ali služabnikov Device Marije, častimo pod skupnim imenom Sedmeri sveti ustanovitelji servitov. Pod tem imenom jih je papež Leon XIII. leta 1888 prištel med svetnike. Ti sveti možje so bili firenški meščani in trgovci. Po legendi naj bi se imenovali: Bonfilij, Jernej, Janez, Benedikt, Gerardin, Rikover in Aleksij.
Ko je v 13. stoletju Bog poklical te može, so bili hudi časi. Rimskonemški cesar Friderik II. se je vojskoval zoper Cerkev in papeža in evropski svet se je razcepil v dva tabora. Zlasti v Italiji je divjala po vseh večjih mestih vojna med papeževimi (gvelfi) in cesarjevimi privrženci (gibelini). Tedaj se je v Firencah združilo nekaj pobožnih meščanov, med njimi tudi naših sedem svetnikov, v bratovščino v čast božji Materi. Na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1233 so ti možje prav goreče molili. Kar se jim je zazdelo, da slišijo povabilo preblažene Device, naj se odpovedo plemstvu in bogastvu ter se posvete edino Kristusovi službi. Za nasvet so vprašali škofa, nato pa brez odloga razdelili revežem svoje veliko premoženje in oblekli siromašno obleko.
Na mali šmaren istega leta so se umaknili na malo pristavo nedaleč od mesta. Ko so potem od hiše do hiše prosili miloščine, so jih začeli klicati otroci: »Glejte, služabniki Marije Device, služabniki Marije Device!« Zato jih imenujemo kratko »servite« po latinski besedi »servi«, kar pomeni po slovensko »služabniki«.
Njihov zgled je bil za someščane, predvsem imenitne in bogate, živo pričevanje za veljavnost in učinkovitost evangelija.
Spominjamo se jih 17. februarja.
Sedem mož, ki se jih danes spominjamo, je med letoma 1225 in 1227 vstopilo v bratovščino blažene Device v Firencah. Na praznik vnebovzetja so vsi imeli videnje Marije, ki jih je napotila v samoto, v hišo zunaj mesta. V drugem videnju je imela v rokahčrne obleke, angel ob njej pa je imel na zvitku napis »Marijini služabniki «. Tako so dobili redovno obleko in ime. Sprejeli so Vodilo sv. Avguština, Cerkev pa jih je priznala leta 1304. Serviti, kakor se imenujejo, še posebej častijo sedem žalosti blažene Device Marije. So eden od petih izvirnih uboštvenih redov.
Vir

Sedem svetih ustanoviteljev Reda servitov, namreč: Bonfílij, Jernej, Janez, Benedikt, Gerardín, Rikóver in Aléksij, ki so bili prej trgovci v Firencah. Po skupnem sklepu so se izročili blaženi Mariji pri gori Senarium in ustanovili red po pravilu svetega Avguština. Spominjamo se jih istega dne, v katerem je njihov predstojnik, Aleksij, umrl kot stoletnik.
Vir

»Po Mariji k Jezusu!« S tem kratkim geslom bi lahko povzeli bistvo prizadevanja za evangeljsko življenje današnjih godovnjakov, ki se jih spominjamo pod imenom »sedmeri sveti ustanovitelji«. Bili so pobožni in premožni meščani Firenc, ki so živeli v viharnem 13. stoletju, ko je po mnogih italijanskih mestih divjal boj med papežem in cesarjem; med gvelfi pristaši papeža, in gibelini privrženci cesarja Friderika II., ki si je hotel podrediti Italijo in omejiti papeževo svetno oblast. Ta divji vrtinec je zajel tudi Firence in v tej stiski se je več pobožnih meščanov združilo v posebno bratovščino v čast Materi božji. Marija naj bi po njihovih gorečih molitvah posredovala pri svojem Sinu, da bi se usmilil ubogega, trpečega in hudo preskušanega ljudstva.
V tej bratovščini se je posebej uveljavila družba Sedmerih svetih ustanoviteljev. Čeprav so znana njihova osebna imena, jih ponavadi častimo pod tem skupnim imenom in pod tem imenom jih je papež Leon XIII. leta 1887 razglasil za svetnike. Bili so trgovci in so imeli dobre poslovne zveze z velikimi trgi na Vzhodu in na Zahodu. Na svojih potovanjih so na lastne oči videli, kako pogubne so posledice vojne predvsem za moralno in versko življenje. Spoznali so, da se stiskam časa ni mogoče uspešno upirati le z molitvijo, treba je ustanavljati tudi verska združenja. V teh naj bi se zbirali ljudje enakega mišljenja, se pogumno in odločno uprli vsem skrajnežem in oznanjevalcem krivih naukov. V družbi ustanoviteljev so se člani med seboj imenovali »bratje«. Sredi sveta so hoteli živeti spokorno in v uboštvu. V svojih pravilih so poudarjali ljubezen do Boga, iskreno medsebojno ljubezen, ljubezen do bližnjega, krepitev duha z zatajevanjem, premišljevanjem in obilno molitvijo.
Po vsej verjetnosti se je bratovščina spremenila v pravo redovno družbo že leta 1233. Tedaj so ti sedmeri možje razdelili svoje premoženje revežem, se poslovili od svojih domačih in se umaknili v samoto v pristavo pred mestnimi vrati. Bližina mesta jih je motila, zato so se okoli leta 1241 preselili na Monte Senario, kjer so prebivali v votlinah, se hranili s kruhom, zelenjavo in sadjem. Tam jih je obiskal dominikanec Peter iz Verone in verjetno jim je on dal pobudo, naj se imenuje jo Družba presvete Device Marije ali Marijini služabniki serviti. Red je dokončno potrdil papež Inocenc IV. leta 1251. Takrat so živeli spet na pristavi pri Firencah.
Središče njihovega skupnega življenja je bila maša, molitev v koru, duhovno branje in dela usmiljenja v službi revnih. S češčenjem in posnemanjem Kristusa so povezovali češčenje in posnemanje njegove matere Marije, ki so jo imenovali svojo zavetnico in srednico. Sleherno skupno opravilo so začeli z zdravamarijo ali z molitvijo Pozdravljena, Kraljica. Prvi in poslednji cilj njihove pobožnosti je seveda ostal Kristus sam. Marija je bila samo vodnica h Kristusu, ki je bil servitom središče življenja. Njihov zgled odpovedi je bil za njihove someščane, zlasti za premožne, živo pričevanje za veljavnost in učinkovitost evangelija, kajti serviti so se trudili, da bi čim dosledneje živeli po njem.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 211

sveti Silvin – škof

Rodil se je v Toulousu; umrl pa leta 720.
Deloval je v 8. stoletju kot škof v okolici Thérouanne v Franciji. Izročilo pravi, da je romal v Rim, pri tem pa na hrbtu nosil košaro s kamenjem. Ko je prišel pred cerkev sv. Petra, je sedel na košaro.
Vir

V mestu Auxy-aux-Mines [ózi o mén] (v Franciji), smrt svetega Silvína, škofa.
Vir

Views: 46

blaženi Luka Belludi – redovnik in cerkveni učitelj

blaženi Luka Belludi - redovnik in cerkveni učiteljImena: Luka, Luc, Luca, Lucas, Lukas, Lukec, Lukež, Luki, …
Najbrž bi bilo o tem svetem možu več znanega, če ne bi živel v senci velikih svetnikov iz istega frančiškanskega reda, sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega. Pater Luka je želel oba poveličevati in zvesto posnemati, pri tem pa sam utoniti v pozabo.
Izhajal je iz mogočne družine, ki je večkrat odločala o usodi Padove. Hodil je v domače šole, ki so že tedaj slovele in se je že v njegovem času iz njih razvila univerza (1222). Zaradi velikega znanja so mu obetali blestečo prihodnost, toda on se je rajši odločil za red manjših bratov. Leta 1220 je odpotoval v Assisi in asiški ubožec sam ga je preoblekel in uvrstil v svojo družino. Bil je med prvimi novinci, ki so po cerkvenih predpisih opravili noviciat.
Sv. Frančišek ga je določil za bogoslovne nauke. Tako se je oklenil skupine, ki se je po letu 1221 zbirala okrog sv. Antona. Leta 1227 so ga dodelili za pomočnika sv. Antonu pri bogoslovnem študiju in pridigovanju. Kakor senca ob močni svetlobi je spremljal sv. Antona prav do svetnikove smrti leta 1231. Luka se je potem vrnil v rodno Padovo in tu ostal še skoraj petdeset let. Ves čas je porabil za proslavo svojega ljubega učitelja, urejal in razširjal je njegove govore in jih posnemal kot iskan govornik. Prav do danes so ohranjene zbirke Lukovih pridig, ki jih označujejo kot »koristne, slovesne in globokoumne«.
Frančiškanski zgodovinar L. Wadding je o njem postavil sodbo: »Bil je učenec in spremljevalec sv. Antona, mož zares silnega znanja, odličnjak med govorniki in učenjaki, po življenju pa zelo podoben svojemu mojstru (Antoniu).« In to je Luka Belludi res hotel biti. Vse je storil za kanonizacijo svojega vzornika in jo srečen dočakal že leta 1232. Nato si je prizadeval, da so začeli zidati (1236) sv. Antonu veličastno baziliko. Ko je bil sam provincial, je zidava najbolj napredovala. Med ljudmi se ga je oprijelo kar ime: Luka od sv. Antona. Zato se je vsem zdelo naravno in pravično, da so ga pokopali tik svetnikovega groba. Umrl je v visoki starosti leta 1286. Po ljudski sodbi je bil tudi Luka Belludi vreden svetniškega češčenja. Mnogi so molili ob njegovem grobu, ki ima sedanjo ločeno kapelo šele od leta 1871.
Cerkev je preiskala svetost njegovega življenja in leta 1927 izdala odlok, da ga smemo častiti med blaženimi. Goduje 17. februarja.
Toplo priporočamo romarjem, ki obiskujejo baziliko sv. Antona v Padovi, da se ustavijo in pomolijo tudi na grobu tega velikega svetnikovega častilca.
Vir

Luku se je kot sinu bogate plemiške rodbine obetala sijajna kariera; a ko je slišal o svetem Frančišku in njegovih bratih, je vse zavrgel in sprejel njihovo uboštvo. Leta 1227 je bil posvečen v duhovnika in bil dodeljen za pomočnika sv. Antonu. Z njim je odšel v rodno Padovo, kjer je ostal skoraj petdeset let. Frančiškanski zgodovinar je o njem zapisal: »Bil je učenec in spremljevalec sv. Antona, mož zares silnega znanja, odličnjak med govorniki in učenjaki, po življenju pa zelo podoben svojemu mojstru (sv. Antonu).«
Ime: Izhaja iz lat. imena Lucas. Po eni razlagi naj bi bila to okrajšava iz Lucanus, »tisti, ki izhaja iz Lukanije«, tj. pokrajine v južni Italiji, po drugi pa naj bi bilo ime povezano z lat. besedo lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj«.
Rodil se je okoli leta 1200 v Padovi v Italiji, umrl pa 17. februarja okoli leta 1286, prav tako v Padovi.
Družina: Rodil se je v mogočni plemiški družini Belludijev, ki je večkrat odločilno vplivala in odločala o usodi mesta.
Sodobniki: Veliki svetniki 13. stoletja: sv. Frančišek in Klara Asiška, sv. Anton Padovanski, sv. Bonaventura, sv. Tomaž Akvinski.
Skupnost: Star dvajset let je leta 1220 odpotoval v Assisi, kjer ga je sveti Frančišek sam preoblekel in pridružil svoji družini. Bil je med prvimi novinci tega reda, saj je Frančišek red ustanovil leta 1209, Vodilo pa je potrdil papež Honorij III. leta 1223. Sveti Frančišek je ustanovil tri redove: prvi, moški red (kasneje se razdelijo na minorite, frančiškane in kapucine), drugi red (klarise) in tretji red (za laike v svetu). Moški red šteje danes okoli 30.000 članov.
Kreposti: Najlepša lastnost, ki je krasila Luka med mnogimi njegovimi talenti in darovi, je bila skromnost, saj je ob službi, posnemanju in poveličevanju sv. Antona sam skoraj popolnoma »utonil« v pozabo. Bil je človek velikega znanja, odličen in iskan pridigar; do danes so se ohranile tudi zbirke njegovih pridig.
Dela: Luka je ves svoj čas porabil za učitelja in vzornika sv. Antona. Urejal in razširjal je njegove govore, po smrti pa vse naredil za njegovo kanonizacijo in jo že leta 1232 tudi dočakal. Prizadeval si je za zidavo veličastne bazilike in jo dal umetelno okrasiti.
Zavetnik: Priporočajo se mu študentje za dober uspeh pri izpitih.
Upodobitve: Na upodobitvah ga največkrat vidimo v značilni obleki Frančiškovih manjših bratov, v roki drži model Antonove bazilike.
Grob: Najprej so ga pokopali tik ob grobu svetega Antona, kasneje pa so ga prenesli v posebno, njemu posvečeno kapelo v Antonovi baziliki.
Beatifikacija: Ljudstvo ga je od smrti naprej častilo kot svetnika, zato je papež Pij XI. 18. maja 1927 potrdil to češčenje, da ga smemo častiti med blaženimi.
Goduje: 17. februarja.
Vir

V Padovi (na Beneškem, v Italiji), blaženi Luka Belludi, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je bil učenec in sodelavec svetega Antona.
Vir

Views: 18

blaženi Frederic iz Berge – duhovnik, redovnik in mučenec

blaženi Frederic iz Berge - duhovnik, redovnik in mučenecŠpanija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov. Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
Svetno Fredericovo ime je bilo Martí Tarrés Puigpelat. Rojen je bil v kraju Berga. Kapucinom se je pridružil leta 1896. Tri leta je opravljal nalogo provincialnega ministra Katalonije. Bil je aktiven ter strog redovnik in predstojnik. Med preganjanem je navkljub nevarnostim na skrivaj delil obhajilo in maševal. Ubit je bil leta 1937, ker je bil duhovnik. V skupini preostalih 25 mučencev je še 14 drugih duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

Duhovniki:

–    Frederic de Berga (Martí Tarrés Puigpelat)
–    Modest de Mieres (Joan Bover Teixidó)
–    Zacaries de Llorenç del Penedés (Sebastiá Sonet Romeu)
–    Remigi del Papiol (Esteve Santacana Armengol)
–    Anselm d’Olot (Laurentí Basil Matas)
–    Benigne de Canet de Mar (Miquel Sagré Fornaguera)
–    Josep de Calella de la Costa (Joan Vila Colomé)
–    Martí de Barcelona (Jaume Boguñá Casanova)
–    Rafael Maria de Mataró (Francesc de Paula Soteras Culla)
–    Agustí de Montclar de Donzell (Josep Alsina Casas)
–    Doroteu de Vilalba dels Arcs (Jordi Sampé Tarragó)
–    Alexandre de Barcelona (Jaume Nájera Gherna)
–    Tarsici de Miralcamp (Josep Vilalta Saumell)
–    Vincenç de Besalú (Julià Gebrat Marcé)
–    Timoteu de Palafrugell (Jesús Miquel Girbau)

Bratje laiki:

–    Miquel de Bianya (Pelai Ayats Vergés)
–    Jordi de Santa Pau (Manuel Collellmir Senties)
–    Bonaventura de Arroyo Cerezo (Tomás Díaz Díaz)
–    Marçal del Penedès (Carles Canyes Santacana)
–    Eudald d’Igualada (Lluís Estruch Vives)
–    Paciá Maria de Barcelona (Francesc Maria Colomer Presas)
–    Ángel de Ferreries (Josep Coll Martí)
–    Cebrià de Terrassa (Ramon Gros Ballvé)
–    Eloi de Bianya (Joan Ayats Plantalech)
–    Prudenci de Pomar de Cinca (Gregori Charlez Ribera)
–    Félix de Tortosa (Joan Bonavida Dellà)
Vir

Krožno pismo generala kapucinov, br. Maura Jöhrija, ob razglasitvi skupine kapucinov za blažene
Dragi bratje in sestre!
1. Skoraj vsakodnevno do nas prihajajo novice o umorjenih krščanih, zlasti na Bližnjem vzhodu, edino zaradi njihove pripadnosti krščanski veri. To so dejstva, ki nas navdajajo z grozo. Sprašujemo se, kako je mogoče, da se to dogaja še v našem času? Gre za resnično nesprejemljiva dejanja, vendar morda prehitro pozabljamo, da so se podobne stvari dogajale na primer v Španiji pred manj kot sto leti in da so bili med žrtvami tistega preganjanja tudi številni bratje kapucini.

2. Red se tesno pridružuje bratom kapucinske province Katalonije pri praznovanju razglasitve 26 njenih sinov za blažene, ki so bili umorjeni iz sovraštva do vere med državljansko vojno (1936–1939). Prihodnjega 21. novembra ob 11.30 bo Cerkev v stolnici v Barceloni br. Frederica de Bergo in 25 tovarišev mučencev razglasila za blažene. Veselimo se in se zahvaljujmo Gospodu!

**Zgodovinski okvir**

3. Kapucinska provinca Katalonija je imela provincialni kapitelj od 13. do 16. julija 1936. Že med tem kapitljem se je govorilo o možnosti izbruha nemirov, z požiganjem cerkva in umori duhovnikov, kot se je že zgodilo drugod. Iskali so načine, kako na varno k prijateljem spraviti najdragocenejše predmete in liturgična oblačila. Poleg tega je imel vsak samostan seznam oseb, blizu bratom, ki so jih bile pripravljene sprejeti. Ko se je po izbruhu državljanske vojne začelo preganjanje, so se bratje takoj razpršili ter našli zatočišče pri sorodnikih in prijateljih. Kraji, kjer so našli zavetje, naj bi zagotavljali varnost za nekaj dni ali največ nekaj tednov; tako se je namreč pričakovalo, da bodo trajali nemiri, in zagotovo ne za dve leti in pol, kolikor sta trajala delovanje v ilegalnosti ter preganjanje in lov na vsakega, ki je bil duhovnik ali redovnik.
4. Redovnikov niso preganjale oblasti republike. V tistih prvih mesecih vojne je bilo republiško ozadje pod oblastjo anarhičnih revolucionarnih odborov, ki so zavladali ulicam, ne da bi jim kdo to preprečil. Naši bratje so na splošno vedno ohranjali dialog z republiko. Poleg tega so jih v Kataloniji posebej ljubili zaradi njihove povezanosti z »la Renaixenço«, gibanjem za ponovno odkrivanje in ovrednotenje katalonske identitete s konca 19. in začetka 20. stoletja. Vendar je prav to za nekatere revolucionarje pomenilo oteževalno okoliščino, saj so samo republiko ter ljubezen do lastne dežele in kulture imeli za buržoazni značilnosti, ki ju je bilo treba izkoreniniti tako kot vero.
5. Preganjanje ni bilo le delo nenadzorovanih posameznikov. Obstajala so zelo natančna navodila za iskanje in usmrtitev redovnikov. Hišne preiskave so izvajali v številnih zasebnih hišah. Nekateri od teh mučencev so morali bežati iz hiše v hišo, ne da bi našli varno zavetje. V primeru br. Martíja de Barcelone, zgodovinarja, ki je študiral v Leuvnu ter bil avtor študij o svah svetem Frančišku in Rajmondu Lullu, so revolucionarji zaprli celotno njegovo družino ter pod grožnjo s smrtjo od sorodnikov izsilili razkritje njegovega prebivališča. Drugi, kot br. Vicenç de Besalú, so morali več dni spati pod prostim nebom.
6. Tukaj je seznam bratov kapucinov, katerih mučeništvo je bilo priznano in bodo razglašeni za blažene:

* p. Frederic de Berga (Martí Tarrés Puigpelat)
* p. Modest de Mieres (Joan Bover Teixidó)
* p. Zacaries de Llorenç del Penedés (Sebastiá Sonet Romeu)
* p. Remigi del Papiol (Esteve Santacana Armengol)
* p. Anselm d’Olot (Laurentí Basil Matas)
* p. Benigne de Canet de Mar (Miquel Sagré Fornaguera)
* p. Josep de Calella de la Costa (Joan Vila Colomé)
* p. Martí de Barcelona (Jaume Boguñá Casanova)
* p. Rafael Maria de Mataró (Francesc de Paula Soteras Culla)
* p. Agustí de Montclar de Donzell (Josep Alsina Casas)
* p. Doroteu de Vilalba dels Arcs (Jordi Sampé Tarragó)
* p. Alexandre de Barcelona (Jaume Nájera Gherna)
* p. Tarsici de Miralcamp (Josep Vilalta Saumell)
* p. Vincenç de Besalú (Julià Gebrat Marcé)
* p. Timoteu de Palafrugell (Jesús Miquel Girbau)
* br. Miquel de Bianya (Pelai Ayats Vergés)
* br. Jordi de Santa Pau (Manuel Collellmir Senties)
* br. Bonaventura de Arroyo Cerezo (Tomás Díaz Díaz)
* br. Marçal del Penedès (Carles Canyes Santacana)
* br. Eudald d’Igualada (Lluís Estruch Vives) – najmlajši, imel je le osemnajst let
* br. Paciá Maria de Barcelona (Francesc Maria Colomer Presas)
* br. Ángel de Ferreries (Josep Coll Martí)
* br. Cebrià de Terrassa (Ramon Gros Ballvé)
* br. Eloi de Bianya (Joan Ayats Plantalech)
* br. Prudenci de Pomar de Cinca (Gregori Charlez Ribera)
* br. Félix de Tortosa (Joan Bonavida Dellà)

Spoznajmo pobliže nekatere od teh bratov.

7. Br. Frederic de Berga, ki je prvi na seznamu, je bil gvardijan, misijonar v Sredni Ameriki in tri leta provincial. Škof iz Vica je o njem dejal, da je bil najbolj apostolski pridigar v njegovi škofiji. Ob začetku revolucije je bil gvardijan v samostanu v Arenysu. Po nekaj dneh skrivanja v hribih je prišel v Barcelono in aktivno sodeloval v ilegalni cerkveni mreži, ki se je oblikovala. Kmalu pred smrtjo, februarja 1937, je ocenil, da je – vedno v nevarnosti za življenje – podelil skoraj 1200 obhajil. Sveto mašo je obhajal v zasebnih hišah, kjer so se zbirale manjše skupine vernikov, pri čemer je uporabljal dovoljenje Svetega sedeža za obhajanje brez mašnih oblačil in svetih posod. Odkrili so ga med preiskavo v hiši, ki ga je sprejela.
8. Br. Eloy de Bianya je morda najbolj priljubljena osebnost celotne skupine mučencev. Bil je brat vratar v samostanu v Sarriáju. Oče enega od današnjih bratov, ki ga je poznal, je o njem dejal, da je bil »človek, ki mi je najmanj govoril in mi največ sporočil«. Zavetje je našel v hiši gospoda Mauricija Serrahime, soseda samostana, ki je v svojih spominih zapustil to čudovito podobo: »Veliko se je govorilo o br. Eloyju in to z razlogom. (…) Na obrazu je imel dober in hkrati blago ironičen nasmeh. (…) Bil je človek, ki ga je bilo lepo videti in imeti v bližini. Priljubljenost, ki jo je užival pri samostanskih vratih, je bila neizmerna in vsi so ga poznali. Nasmehnil se je in znal povedati šalo, ko je bilo to primerno. Vendar je moralo biti v njem zelo intenzivno notranje življenje, iz katerega je izviralo ravnovesje v vsem. Ni motil in ni delal hrupa. Ni govoril, če ga niso nagovorili. In ko je govoril, je to počel z blagostjo, ki je želela biti le diskretna, a je bila pogosto izjemno močna. Niti besede obžalovanja ali protesta. Med bivanjem v naši hiši ni nikoli govoril o maščevanju, celo o deljenju pravice ne. ‘Ti ljudje (je govoril, ko je mislil na tiste, ki so se predali norosti požigov in umorov) so dobri ljudje. Veliko so trpeli, šli skozi pomanjkanje in ponižanja. Prepričan sem, da so bili zvesti svojim ženam in se borili za svoje družine. To, kar počnejo zdaj, je prva hudobija, ki jo delajo. In to počnejo, ker so prepričani, da bodo tako izboljšali usodo revnih. Srečali jih bomo v nebesih…’. Ne trdim, da je dobesedno izrekel te besede. A prav to je bil njihov pomen, ko je govoril z mano.« Br. Eloy je bil skupaj s tremi drugimi bratmi zaprt na železniški postaji, ko se je poskušal odpraviti v svoj rojstni kraj.
9. Med mladimi umorjenimi študenti velja izpostaviti br. Marçala de Villafranca, najmlajšega od štirih bratov redovnikov. Imel je 19 let. Po dveh preiskavah revolucionarjev, ki so iskali njegove starejše brate, se je družina odločila preseliti v drugo četrt, vendar jim je soseda sledila in jih ovadila območnemu odboru, nakar so ga zaprli. Ko se je poslavljal od matere, je dejal: »Mami, ne trpi zaradi tega, kar se mi lahko zgodi. Moja vest je v miru z Bogom.«
10. Br. Modest de Mieres in br. Ángel de Ferrieres sta bila starejši teolog in mladi brat laik, ki sta se zatekla v hišo drugega brata v bližini samostana Sarriá. Hiša je bila podvržena več preiskavam, med katerimi sta se izdajala za družinska sorodnika. Br. Ángel bi lahko pobegnil, a ni želel zapustiti br. Modesta in drugega brata, ki je bil hudo bolan v postelji. Br. Modest je sestavil molitev, ki so jo skupaj molili vsak dan: »V tem trenutku in zagotovo ob uri smrti, če se ne bi nahajal v ustreznih okoliščinah, s pomočjo božje milosti, za katero ponižno zaupam, da mi jo boste podelili, moj Bog, prostovoljno, z vsem veseljem, ponižno in iz vsega srca sprejemam tisto smrt, ki mi jo želite poslati. Kakršna koli že bo, svojo smrt združujem s najsvetejšo smrtjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki se v tem trenutku obnavlja v sveti daritvi maše, in ti jo tako združeno darujem, o moj Bog, ter te ponižno prosim, da jo blagovoljno sprejmeš kljub moji majhnosti in ubogosti, v združitvi s smrtjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, za odpuščanje vseh mojih grehov in pregreh ter grehov in pregreh vseh ljudi.« Na koncu so jih sosedje ovadili, nato pa so bili zaprti in umorjeni v bližini samostana.
11. Nekateri od novih mučencev so bili misijonarji: br. Anselm d’Olot in br. Benigne de Canet sta bila v Caquetáju (Kolumbija); br. Zacaries de Llorenç je študij končal v Pastu (Kolumbija) in bil posvečen v duhovnika v Bogoti; br. Remigi de Papiol je bil v Manili (Filipini), v vikariatu Bluefields (Nikaragva) in v Kostariki; br. Frederic de Berga pa je bil v Kostariki.
12. Od 26 tistih, ki so ob tej priložnosti razglašeni za blažene, jih je 17 umrlo med julijem in avgustom. Kasneje je preganjanje začelo izgubljati moč. Zadnji je umrl br. Frederic de Berga, 16. februarja 1937. Maja 1937 je vlada republike prevzela nadzor nad situacijo v Barceloni in umori so praktično prenehali. Kljub temu je Cerkev nadaljevala življenje v ilegalnosti vse do konca vojne leta 1939.

**Vloga sorodnikov in prijateljev**

13. Poleg junaštva mučencev velja izpostaviti tudi junaštvo družin, ki so v svojih hišah – v nevarnosti za lastno življenje – sprejele njih in druge, ki so preganjanje preživeli. Bili so primeri ljudi, ki so bili umorjeni, ker so v svoji hiši sprejeli duhovnika ali redovnika, vendar se to ni zgodilo med tistimi, ki so sprejeli naše brate. V nekaterih primerih so člane družin, ki so jih sprejele, za nekaj ur ali dni res zaprli, a so jih na koncu vedno izpustili. V prvem obdobju so bile te družine ljudje, ki so bili zelo blizu samostanom. Vendar se je bilo treba kmalu obrniti na druge prijatelje ali prijatelje prijateljev, ki so prav tako velikodušno ponudili zatočišče iz ljubezni do bratov in Cerkve, zavedajoč se tveganja, ki ga to prinaša. Včasih so družine otroke v hiši naučile, da so brata poklicali »stari oče« ali »stric« vsakič, ko je vstopil kdo neznan. Zgodil se je primer, ko je anarhični voditelj pod svoje varstvo vzel brata, ki so ga zaprli zgolj zato, ker je diskretno molil rožni venec na javnem mestu.

**Pripravljeni se darovati do konca**

14. Ti naši bratje so se zavedali, kaj se jim lahko zgodi. Iskali so zaščito tu in tam, spominjajoč se tega, kar govori Jezus v Matejevem evangeliju (10,23): »Ko vas bodo preganjali v enem mestu, pobegnite v drugo«, ko pa se je trenutek preizkušnje resno pojavil, niso stopili nazaj in so dali najvišje pričevanje. Sprašujem se, ali imamo mi danes kot bratje kapucini enako prepričanje in pripravljenost darovati svoje življenje za Kristusa, če bi bilo potrebno, če bi nastopilo to, kar je Hans Urs von Balthasar imenoval: »Resni primer« (*Cordula oder der Ernstfall*, Johannes 19874).
15. Zdi se mi prav, da vam zastavim to vprašanje, saj vsi tvegamo nevarnost, na katero opozarja sveti Frančišek v VI. Opominjanju:

»Vsi bratje glejmo na dobrega Pastorja, ki je za rešitev svojih ovac prestal trpljenje križa. Gospodove ovce so mu sledile v stiski in preganjanju, v sramoti in lakoti, v slabosti in skušnjavi ter v vsem drugem; in za to so od Gospoda prejemale večno življenje. Zato je za nas, Božje služabnike, velika sramota, da so svetniki delali dela, mi pa želimo s pripovedovanjem o njih prejeti slavo in čast.«

16. Veselimo se daru teh 26 novih mučencev, ki jih Cerkev razglaša, ter s priprošnjo Brezmadežne Device, zavetnice Reda, prosimo zase, brate kapucine, prenovljeno prizadevanje za veselo hojo za Kristusom ter oznanjevanje Božjega usmiljenja in miru.

Vaš brat!
Br. Mauro Jöhri, generalni minister OFMCap
Rim, 4. oktober 2015, praznik svetega Frančiška Asiškega

Views: 9

blažena Elizabeta Sanna – mati, vdova in tretjerednica

»Elizabeta je bila ženska usmiljenja. Njeno življenje je bilo nenehno udejanjanje telesnih in duhovnih del usmiljenja.« Tako je kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, opredelil Elizabeto Sanno, ki je bila danes prišteta med blažene Cerkve v Italiji. Beatifikacija je potekala v kraju Codrongianos na Sardiniji. Nova blažena je bila laikinja, vdova, mati sedmih otrok, frančiškanska tretjerednica, ki je živela med letoma 1788 in 1857.

Rojena je bila v Codrongianosu. Pri sedmih letih ji je po epidemiji ošpic kot posledica bolezni ostala delna invalidnost, zaradi katere ni mogla več dvigniti rok, da bi si lahko sama umila obraz ali se počesala. Čeprav jo je privlačilo redovno življenje, je sledila želji matere in se je odločila za poroko. Poročila se je leta 1807. Po moževi smrti leta 1825 je Elizabeta še naprej skrbela za otroke in gospodarila z imetjem svoje premožne družine. Leta 1831 se je podala na romanje v Sveto deželo, a ker ji je bila pot onemogočena, se je ustavila v Rimu, od koder se ni več nikoli vrnila domov. Tako so ji zaradi bolezni srca svetovali zdravniki. V Rimu je ostala 25 let. Vse do smrti je bilo njeno delo molitev in obiskovanje ubogih ter bolnih.

Če kdo pride k meni in daje prednost … otrokom, ne more biti moj učenec
Kardinal Amato dodaja, da je glede na današnjo mentaliteto seveda presenetljiv podatek o njeni oddaljitvi od otrok. Vendar pa je v času bivanja v Rimu dobivala pomirjujoče novice o njihovem razvoju in formaciji. Odraščali so na domu njenega brata, duhovnika Antonia Luigija. Poleg tega jo je tudi sv. Vincenc Pallotti opogumljal z besedami, ki so ji dajale vedrino duha. Tako je lahko končno zaživela poklicanost, da se povsem posveti Bogu. Spomniti se moramo Jezusovih besed: »Če kdo pride k meni in daje prednost svojemu očetu in materi pa ženi, otrokom, bratom in sestram in celo svojemu življenju, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26).

Bog ji je bil najdražji
Elizabete Sanne od Božje ljubezni niso ločili ne domovina, ne družina in ne življenjske bridkosti. Od Boga je prišel navdih, da poroma v Sveto deželo in da za zmeraj ostane v Rimu. Ni šlo za samovoljni nagon, temveč za resno poklicanost, ki so jo pretresli in odobrili modri ter previdni duhovni očetje. Priče o novi blaženi zatrjujejo, da ji je bil Bog dražji kakor vse zemeljske dobrine skupaj in kakor katerakoli ljubljena oseba. »Zaradi ljubezni do Boga je premagala nasprotovanja, govorice, žalitve in predvsem greh. Zlo ni prodrlo v njeno srce, ki se je grehu izogibalo kakor se otroci bojijo teme.« Pogosto se je zatekala k evharistiji in Najsvetejšemu. Včasih je prisostvovala tudi petim ali šestim mašam na dan.

Ženska usmiljenja
Bila je ženska vsakdanje evharistične adoracije. To duhovno gorečnost pa je prelivala v ljubezen do bližnjega. In sicer s srcem, ki je bilo odprto za vse, s svetovanjem in služenjem. V Rimu je bila dobro znana njena razpoložljivost za vse, ki so se nanjo obračali, za plemiške ali navadne ljudi, prijatelje ali sovražnike, bogate ali revne, Rimljane ali tujce, velike ali majhne. Njene besede so prinašale mir v družine in utrjevale slogo med zakonci. Ta »ženska usmiljenja« je navkljub mrazu, naporu hoje ali otrplim rokam hodila v bolnišnice ali zasebne hiše, da bi pomagala bolnim. Miloščino, ki jo je prejemala, je dajala drugim. Ni se vznemirjala zaradi prejetih žalitev. Ni dovolila, da bi se slabo govorilo o drugih. Molila je in spodbujala k molitvi za obsojene na smrt. Ko je umrla, v svojem bednem stanovanju v bližini vatikanske bazilike, so ljudje med seboj šepetali: »Umrla je svetnica, ženska, ki je vedno molila v baziliki sv. Petra.«
Vir

Views: 27