Jožef Gabrijel de Rosario Brochero, argentinski škofijski duhovnik, se je rodil v bližini Cordobe 16. marca 1840. Bil je četrti izmed desetih otrok v družini, ki je živela globoko krščansko življenje. Pri šestnajstih letih je vstopil v semenišče, deset let zatem pa je prejel duhovniško posvečenje. V nadaljevanju je pomagal pri pastoralnem delu v cordobski katedrali, bil je prefekt semenišča, postal je tudi doktor filozofije. Konec leta 1869 je prevzel skrb za župnijo San Alberto. Le-ta se je razprostirala na kar 4.336 kvadratnih kilometrih, na nadmorski višini 2000 metrov, štela je več kot 10 tisoč prebivalcev. Na ozemlju ni bilo cest, prav tako ne šol, ljudje so živeli v klavrnem moralnem in materialnem siromaštvu.
Naš novi svetnik, ki so ga imenovali Cura Brochero, se ni vdal, ampak se je od tistega trenutka dalje popolnoma posvetil pastoralnemu delu in širjenju človeških ter krščanskih kreposti. Že leto po svojem prihodu je prvič pripeljal tamkajšnje vernike v Cordobo, kjer so se udeležili duhovnih vaj. Včasih so te skupine štele preko 500 oseb. Za 200 kilometrov dolgo pot so bili potrebni trije dnevi jezdenja na muli. Po devetih dneh tišine, molitve in pokore, so spremenili svoja življenja, začeli so slediti evangeliju in skrbeti za družbeno-ekonomski razvoj regije. Kasneje je Brochero s pomočjo vernikov zgradil dom duhovnih vaj, skozi katerega je v času njegovega delovanja šlo več kot 40 tisoč oseb.
Zgradil pa je tudi hišo za redovnice, kolegij za deklice, dom za duhovnike in navsezadnje 200 kilometrov poti, ki so vodile do cerkva. Poskrbel je za poštne urade in naredil načrt za železniško križišče. Evangelij je oznanjal v domači govorici. Bolniki niso nikoli ostali brez zakramentov. Ustaviti ga nista mogla ne dež ne mraz.
Umrl je 26. januarja 1914, ker se je okužil z gobavostjo. In sicer, ker je obiskoval in tudi objel nekega gobavca, zapuščenega na cesti. Zaradi bolezni je nekaj let preživel v domačem kraju, a se je po vztrajnih prošnjah vernikov pred smrtjo vrnil k njim. Njegov grob je takoj postal cilj romanj iz vseh koncev Argentine.
Cura Brochero se je s svojimi ljudmi identificiral, poznal jih je, jih branil in jim stvari razlagal odprto. Bil je Božji človek, zaupno je veroval v Božjo previdnost, v Cerkev; bil je duhovnik, ki je molil in kontempliral, hranil se je z Besedo; zvest je bil svojim duhovniškim obveznostim, predan Devici Mariji; zavedal se je tudi svojih slabosti. Vedno je gledal križanega Jezusa. Posvečal se je vsem, a predvsem ubogim in odrinjenim, pa tudi ženskam, katerih prispevek v cerkvenih dejavnostih je spodbujal, bolnim, mladim v stiski in prestopnikom. Njegova velika skrb je bila pripeljati izgubljeno ovco nazaj v stajo Cerkve. Približati pa se je znal tudi ljudem na oblasti, in sicer da bi jih z odnosom zdrave svobode nagovoril, da bi postali sodelavci in posredniki v Božjem delu. Vir
Cerkev v Argentini je dobila novega svetnika. To je duhovnik José Gabriel Brochero, ki je živel med leti 1840 in 1914. Za to priložnost je papež Frančišek argentinskim vernikom poslal pismo. V njem je napisal, da gre za „pastirja z ‘vonjem po ovcah’, ki je postal ubog med ubogimi, ki se je vedno boril, da bi bil zelo blizu Bogu in ljudem, ki je storil in še vedno dela veliko dobrega“.
Kot še piše papež, je Brochero poznal vse kotičke svoje 200 kvadratnih kilometrov velike župnije. Naokrog je hodil na svoji muli, obiskoval ostarele, družine in spraševal, če kaj potrebujejo. Njegov obisk je bil kot Jezusov obisk. Govoril je na način, ki so ga lahko razumeli vsi, saj so besede prihajale iz njegovega srca, iz vere in ljubezni, ki ju je gojil do Jezusa. V središču njegovega pastoralnega delovanja je bila molitev. V župniji je zgradil dom za duhovne vaje, kjer je sam dolgo molil pred razpelom, da bi spoznal, občutil in okusil neizmerno ljubezen Jezusovega srca. Bil pa je tudi duhovnik, poln ljubezni in usmiljenja, še poudarja papež v pismu. Z apostolskim pogumom, misijonarsko gorečnostjo in močjo usmiljenega srca je Brochero za Boga osvojil tudi mnoge lopove in težavnejše vaščane. Novi svetnik je po papeževih besedah evangeljsko aktualen. Je namreč „pionir“ odhajanja na geografske in bivanjske periferije, da bi tudi tja prinesel Božjo ljubezen in usmiljenje. „Ni ostal v župnijski pisarni,“ poudarja papež Frančišek. To pa je tisto, kar Jezus želi tudi danes. „Brochero je bil običajen človek, ranljiv, kot kdorkoli izmed nas, toda poznal je Jezusovo ljubezen, pustil je svoje srce oblikovati Božjemu usmiljenju.“ Znal je iti ven iz jame egoizma, ki ga imamo vsi, premagal je samega sebe. Z Božjo pomočjo je presegel tiste notranje sile, ki se jih poslužuje hudič, da bi nas priklenil na udobje, na iskanje trenutne zabave, da bi nas odmaknil od dela. Brochero je poslušal Boga, še piše papež. Izbral je delo za Njegovo kraljestvo, za skupno dobro, ki si ga neskončno dostojanstvo vsake osebe zasluži kot Božji otrok.
„Pustimo,“ tako se zaključuje pismo papeža Frančiška, da ta novi svetnik vstopi v hiše naših src, nas „povabi k molitvi, k srečanju z Jezusom, nas osvobodi verig, da bi lahko odšli ven na ulice in poiskali brata, se dotaknili Kristusovega mesa v njem, ki trpi in potrebuje Božjo ljubezen“.
Kot papežev predstavnik je obred beatifikacije v Argentini vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Le-ta je v pogovoru za Radio Vatikan dejal, da je novi svetnik med celotnim argentinskim narodom poznan kot „dobrotnik in pobudnik družbenega ter verskega razvoja prebivalstva“. Dogodek je imel za Argentino tako še prav poseben pomen. Kardinal Amato je zatrdil, da je Brochero s svojim delovanjem globoke človeškosti, oznanjevanjem evangelija in osebno svetostjo, po kateri je bil znan že za časa življenja, v zemljo svoje domovine obilno zasejal dobro: „Njegovo pridiganje se je dotaknilo src in spreobrnilo tudi najbolj zakrknjene grešnike.“
Duhovnik Brochero, je še povedal Amato, je bil zelo prevzet nad duhovnostjo svetega Ignacija Lojolskega in njegovimi Duhovnimi vajami. Te so kot „kopel za dušo, šola za kreposti in smrt za razvade“. Novi svetnik je bil prepričan o njihovi učinkovitosti pri posredovanju luči Božje resnice, in sicer tako za um kot tudi za zmago milosti v srcih upornikov. O tem, kaj svetniško življenje in apostolat ljubezni novega svetnika učita nas, pa je kardinal Amato dejal: „Predvsem nas opozarjata, da je svetost dolžnost vseh krščenih oseb. Posebno misel pa Brochero namenja svojim bratom v duhovništvu, katere spominja na tri obveznosti: biti vztrajni v službi cerkvenega nauka in velikodušno širiti Božjo besedo; nikoli se utruditi biti usmiljeni, moliti, slaviti, častiti in odpuščati; ter opravljati duhovniško službo v veselju – v veselju namreč zacvetita ljubezen in svetost.“ Vir
Atributi: kij, kamni,
Imena: Tim, Time, Timej, Timen, Timo, Timotei, Timoteo, Timoti, Timy; Tima, Time, Timoteja
»Moj dragi in zvesti sin v Gospodu« (1 Kor 4,17): – »Upam v Gospodu Jezusu, da vam bom kmalu poslal Timoteja, tako da bom tudi sam potolažen, ko bom zvedel, kako je z vami: Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi se tako iskreno zavzemal za vaše zadeve… Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju« (Flp 2, 19-22). Tako govori apostol Pavel o svojem najdražjem učencu Timoteju. Izmed štirinajstih Pavlovih pisem samo tri ne omenjajo Timoteja, v vseh drugih ima apostol narodov zanj kakšno prisrčno besedo, pohvalo, pozdrav. Dve pismi pa je pisal njemu samemu in vanju tako rekoč izlil svoje očetovsko srce.
Timotej je bil sin pogana in Judinje iz Listre v Mali Aziji. Mati in stara mati sta ga od detinskih let učili spoznavati Sveto pismo stare zaveze. Na svojem prvem misijonskem potovanju je Pavel spreobrnil vse tri: staro mater, mater in sina Timoteja. Na drugo misijonska potovanje pa je apostol že vzel Timoteja s sabo in ga poslal pozneje v Solun, da bi tam vernike utrdil v veri, kar je Timotej izvrstno opravil. Na tretjem potovanju ga je Pavel poslal iz Efeza v Korint.
V Jeruzalemu so Judje Pavla prijeli in bi ga bili umorili, da ga ni rešil rimski stotnik, ki ga je potem poslal v Cezarejo, kjer je Pavel ostal več ko dve leti v ječi. Pavel se je tedaj pritožil na cesarja kot rimski državljan. Poslali so ga v Rim. Tam je bil apostol spet dve leti v ječi. Timotej svojega učitelja tudi v ujetništvu ni zapustil. Iz Rima je poslal Pavel Timoteja v Filipe. Pozneje, rešen rimske ječe, ga je v Efezu, glavnem mestu Male Azije, posvetil leta 65 za škofa. Ko je bil Pavel drugič v rimski ječi, ga je zvesti učenec spet obiskal in ostal pri njem do njegove mučeniške smrti leta 67.
Timotej je bil rahlega zdravja, toda v slabotnem telesu je bivala pogumna duša. Skupaj s svojim velikim učiteljem je v službi evangelija prehodil skoraj ves takrat znani svet in potem do smrti vodil škofijo v Efezu.
Goduje 26. januarja. Vir
Timotej je grško ime in pomeni ‘Bog časti’. Slovanska inačica bi mogoče lahko bila ‘Bogoslav’, ampak to niti ni pomembno. Rojen je v Listri, okoli 200 km SZ od Tarza, v letih med 25 in 30. Oče je bil pogan, mati pa kristjanka. Mati se je klicala Evnika, babica po materi pa Lida. Evnika je bila eden prvih snopov Pavlove in Barnabove evangelizacije Listre leta 47-49.
Judovsko Sveto pismo je začel preučevati že v otroštvu, kar je za judovskega dečka običajno. Timotej in Pavel sta se prvič srečala v domači Listri, ko je Pavel bil na svojem drugem misijonskem potovanju leta 50-52. Timotej je takrat že bil ugleden mlad kristjan in priljubljen vsaj v dveh cerkvah: v Listri in Ikoniji. Pavlu so ga kot spremljevalca in pomočnika priporočili prav bratje in starešine iz teh dveh občestev. Da je bil mlad, naslutimo iz Pavlovh besed: „Nihče naj te ne prezira zaradi tvoje mladosti.“ Kot sin pogana Timotej ni bil obrezan, zato ga je Pavel dal obrezati, da ne bi bila v pohujšanje judom v diaspori. Vir Vzhodne Cerkve celo navaja, da je Pavel osebno obrezal Timoteja. Iz Pavlovih besed je razbrati, da je bil Timotej krhkega zdravja in da je imel težave z želodcem. Timotej je v Listri zamenjal Barnaba. V službo je bil postavljen na posebni svečanosti. Starešine cerkve (prezbiterij) so ga ordinirali s polaganjem rok. Takrat je najbrž prejel tudi posebne karizme (darove Duha)“. Njegova služba je bila služba evangelista.
S Pavlom in Silom je na drugem Pavlovem misijonskem potovanju prehodil Malo Azijo (današnja Turčija) do Troje, od tam pa je odšel v Makedonijo. V Filipih so se možje zapletli v spor z lokalnim prebivalstvom. Nekdo je namreč svojo mlado sužnjo ‘tržil’ kot vedeževalko. Pavel je iz dekleta izgnal nečistega duha, nakar ni več mogla vedeževati in gospodarji so ostali brez dobička. Zagnali so vik in krik in zoper apostole naščuvali someščane. Pavel in Sila sta jo skupila. Najprej so ju hudo pretepli, nato pa še vrgli v ječo. Timotej pa je odnesel celo kožo. Po neprijetni in boleči izkušnji v Filipih in Bereji je moral Pavel hitro naprej v Atene in tam je zopet našel Timoteja. Poslal ga je v Tesalonike (Solun) k novi krščanski skupnosti, da bi jih opogumil in poizvedel kako rasejo v veri. Na poti iz Soluna sta se Timotej in Pavel spet srečala v Korintu. Poročal mu je o duhovnem stanju Tesaloničanov in mu nato pomagal pri ustanavljanju cerkvene občine.
Naslednje srečanje se je zgodilo na Pavlovem tretjem misijonskem potovanju, tokrat v Efezu. Od tam sta pisala Filipljanom in Filemonu. Z nekim drugim Pavlovim sodelavcem, ki se je klical Erast je Timotej odšel v Makedonijo in nato v Korint. Korinčanom izroči Pavlovo pismo. V drugem pismu Korinčanom ga Pavel spet imenuje so-pošiljatelja pisma; iz Korinta kasneje Pavel piše Rimljanom in Timotej je z njim, saj jim Pavel pošlje tudi Timotejeve pozdrave. Iz Korinta je šel Timotej spet v Trojo, kjer je počakal Pavla, ki se je na koncu tretjega misijonskega potovanja odpravljal v Jeruzalem.
Iz Pisma Hebrejcem je še moč zaslutiti, da je Timotej bil nekje zaprt. Heb 13,23 namreč pravi, da je ‘naš brat Timotej osvobojen’. Verjetno je, da je bil Timotej ob Pavlu, ko je le-ta bil zaprt v Cesareji, morda tudi v Rimu. Tradicija še dodaja, da se je Timotej po Pavlovi mučeniški smrti leta 76, kateri je bil priča, ustalil v Efezu in je bil prvi škof efeške cerkve. Za škofa ga je posvetil apostol Pavel dve leti prej. V Efezu je, kot pravi tradicija, umrl mučeniške smrti v starosti 80 let. Timotej se je namreč uprl poganskemu praznovanju, posvečenem boginji Diani (Arteamidi). Someščanom je pridigal, da naj se spreobrnejo k pravemu Bogu. Besni pogani so ga najprej pretepli, ga vleki po ulicah in na koncu kamenjali. To je bilo v času vladavine Domiciana (81-96), ali Nerva (97-98). Pokopan naj bi bil v kraju Pion. Nekaj njegovih relikvij so v četrtem stoletju shranili v Cerkvi Svetih apostolov v Carigradu. To naj bi se zgodilo leta 365. Leto kasneje so tja prinesli tudi kosti apostola Andreja in evangelista Luka od koder so leta 1239 prenesene v Italijo in jih hranijo v stolnici Termoli (Molise).
Začel je kot evangelist, dokončal pa kot škof (naslednik apostolov). Timotej je bil škof že v prvem stoletju. Torej nimajo prav oporečniki, večinoma iz vrst ne-episkopalnih protestantskih cerkva, ki trdijo, da je škofovska služba iznajdba poznejših časov. Vzhodna tradicija uvršča Timoteja med 70 apostolov, ki jih je Jezus poslal oznanjati evangelij. Ta podatek je zelo zanimiv, saj bi to pomenilo, da je sam gospod Jezus imel med svojimi učenci neobrezanega pol-pogana! Vsekakor bi bilo zanimivo pri Vzhodnih bratih poizvedeti na kakšnih argumentih stoji to izročilo. Za Timoteja velja, da je živel v celibatu. Nekaj časa je pri njem bival tudi apostol Janez. Po nekem viru naj bi svoja zadnja leta po izgnanstvu na Patmosu preživel prav pri Timoteju. Možno je, da je Timotej še poslušal Jezusovega ‘ljubljenega učenca’, saj je Janez umrl v visoki starosti okoli leta 104. Timotej pa je bil Pavlov ‘ljubljeni učenec’, saj je s Pavlom skoraj na vsakem koraku, vse do apostolove smrti. Pavel ga pohvali: „Ti pa si krenil za menoj v mojem nauku, vedênju, namenu, veri, potrpežljivosti, ljubezni, stanovitnosti…“
Timoteja je ‘poljubila milost’. Če drži trditev Vzhodnih bratov, kar je sicer malo verjetno, je služil Kristusu prej kot Pavel in ne preseneča nas, da je tudi v njegovem domačem kraju nastala krščanska občina in da so ga prav njegovi bratje iz domače cerkve priporočili velikemu apostolu poganov. Njegova biografija s Pavlovo biografijo. Učenec se ni nikdar ločeval od učitelja, razen ko je to zahtevalo božje delo. Sodeloval je pri ustanavljanju krščanskih občestev v Filipih, v Solunu, v Bereji, Korintu in Efezu. Na Pavlovem drugem potovanju so delovali v glavnem v Makedoniji.
Vir
Spomin svetih škofov Timóteja in Tita, ki sta bila učenca svetega apostola Pavla in njegova pomočnika v apostolatu. Prvi je načeloval efeški Cerkvi, drugi pa kretski. Njima so bila napisana pisma, ki nudijo modre spodbude za pouk pastirjem in vernikom. V našem redu se praznujeta na jutrišnji dan, zaradi slovesnega praznika ustanoviteljev. Vir
Dan po prazniku spreobrnitve apostola Pavla, največjega misijonarja vseh časov, se spominjamo njegovih dveh najljubših učencev: Timoteja in Tita. Prvega Pavel omenja v domala vseh svojih štirinajstih pismih in o njem pravi, da mu je “pomagal pri evangeliju kakor sin očetu”: Tita pa pohvali, da mu je “v skupni veri pravi sin”. Tema dvema je naslovil svoja tri pastoralna pisma: Timoteju dve, Titu eno. Iz vseh je čutiti, kakšna apostolska vnema je te tri može povezovala.
Timotej je bil rojen v Listri v Mali Aziji, nekako tisti čas, ko je Jezus v Palestini nastopil svoje javno delovanje. Njegov oče je bil pogan (Grk), mati Evnika pa Judinja. Materi Evniki in stari materi Loidi daje sveti Pavel pohvalno spričevalo, da sta bili obe polni žive vere in da sta Timoteja od otroških let učili spoznavati Sveto pismo. Verna Judinja, ki je sklenila mešan zakon s poganskim možem, je sina vzgajala v svoji veri, le obrezali ga ni dala po Mojzesovi postavi osmi dan po rojstvu.
Apostol Pavel je najbrž že na svojem prvem misijonskem potovanju spreobrnil h krščanstvu Timoteja, njegovo mater in staro mater. Kot sin judovske matere in poganskega očeta je Timotej pred postavo veljal za Juda in bi moral biti obrezan in za to je poskrbel Pavel, ko je na drugem misijonskem potovanju prišel v Listro. To je storil zaradi Judov, ki so bili v teh krajih. Vzel ga je s seboj na misijonsko pot po Mali Aziji in od tam v Makedonijo. Ko je bil Pavel jetnik v Rimu, se mu je pridružil tudi Timotej, ker ga Pavel omenja v svojih pismih, poslanih v tem času iz Rima. Ko je apostol Pavel čutil, da se bliža čas razveze, je svojega učenca Timoteja postavil za nadpastirja v Efezu. Njemu je pisal svoje poslednje pismo. Timotej je modro vodil škofijo v Efezu vse do smrti. Časte ga kot zavetnika pri boleznih želodca po besedah, ki mu jih je namenil učitelj Pavel v svojem prvem pismu, naslovljenem nanj, da naj zaradi »zaradi želodca in svojih pogostnih slabosti« ne pije samo vode, temveč tudi malo vina. Ime Timotej je na Slovenskem zelo redko; isto velja tudi za skrajšano obliko Tim. Vir
Dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo dolgo govorili o velikem apostolu Pavlu, si oglejmo danes oba njegova najožja sodelavca: Timoteja in Tita. Nanju so naslovljena tri pisma, katera po izročilu pripisujemo Pavlu; dve sta namenjeni Timoteju in eno Titu.
Timotej je grško ime in pomeni »Bog časti«. Medtem ko ga Luka v Apostolskih delih omenja šestkrat, se Pavel v svojih pismih sklicuje nanj sedemnajstkrat (in še enkrat ga najdemo v pismu Hebrejcem). Iz tega moremo sklepati, da je Timotej v Pavlovih očeh užival velik ugled, tudi če nam Luka ne namerava pripovedovati vse, kar zadeva njega. Apostol mu je v resnici zaupal pomembna poslanstva in je v njem videl tako rekoč »alter ego«, kakor izhaja iz velike pohvale, s katero ga odene v pismu Filipljanom: »Nimam nobenega enako čutečega (‘isópsychon’), ki je tako iskreno zavzet za vaše duše« (2,20).
Timotej je bil rojen v Listri (približno 200 kilometrov severozahodno od Tarza) kot sin judovske matere in poganskega očeta (prim. Apd 16,1). Okoliščina, da je mati stopila v mešani zakon in sina ni dala obrezati, nam daje domnevati, da Timotej ni bil rojen v strogo verski družini, tudi če je rečeno, da je od otroštva poznal svete knjige (prim. 2 Tim 3,15). Izročeno nam je materino ime, Evnika, in tudi ime stare matere, Loida (prim. 2 Tim 1,5). Ko je šel Pavel na začetku svojega drugega misijonskega potovanja skozi Listro, si je izvolil Timoteja za spremljevalca, ker »so mu ga priporočili bratje v Listri in Ikoniji« (Apd 16,2), a ga je dal »zaradi Judov, ki so prebivali v tisti pokrajini« (Apd 16,3), obrezati. Skupaj s Pavlom in Silom je Timotej prehodil Malo Azijo do Troje, od koder je odšel v Makedonijo. Vrhu tega izvemo, da so Timoteju v Filipih prizanesli, ko sta bila Pavel in Sila obdolžena kaljenja javnega reda in vržena v ječo, ker sta se upirala temu, da brezobzirni ljudje izkoriščajo mlado deklico kot vedeževalko (prim. Apd 16,16-40). Ko je bil Pavel nato primoran, odpotovati naprej do Aten, ga je Timotej srečal v onem mestu in je bil od tam poslan k mladi občini v Solun, da bi poizvedel o njej in jo okrepil v veri (prim. 1 Tes 3,1-2). Nato je apostola spet srečal v Korintu, mu prenesel dobre novice o Solunčanih in z njim sodeloval pri evangelizaciji tega mesta (prim. 2 Kor 1,19).
Timoteja spet srečamo v Efezu med Pavlovim tretjim misijonskim potovanjem. Od tam je apostol verjetno pisal Filemonu in Filipljanom, in v obeh pismih se javlja Timotej kot sopošiljatelj (prim Flm 1; Flp 1,1). Iz Efeza ga je Pavel poslal v Makedonijo skupaj z nekim Erastom (prim. Apd 19,22) in nato tudi v Korint z naročilom, da prenese pismo, v katerem Korinčanom polaga na srce, naj ga lepo sprejmejo (prim. 1 Kor 4,17; 16,10-11). Še enkrat ga najdemo kot sopošiljatelja drugega pisma Korinčanom, in ko Pavel iz Korinta piše pismo Rimljanom, dostavlja skupaj s pozdravi drugih tudi Timotejeve pozdrave (prim. Rim 16,21). Iz Korinta je učenec spet odpotoval, da bi prispel v Trojo, na azijski obali Egejskega morja, in tam čakal na apostola, ki je bil ob sklepu svojega tretjega misijonskega potovanja na poti v Jeruzalem (Apd 21,4). Od tega trenutka nam antični viri posredujejo le še eno samo opozorilo na Timotejev življenjepis, namreč v pismu Hebrejcem, kjer beremo: »Vedite, da je naš brat Timotej osvobojen. Brž ko pride, vas bom skupaj z njim obiskal« (Heb 13,23). Ob koncu moremo reči, da Timotejev lik stopa v ospredje kot lik pomembnega pastirja. Po kasnejši Evzebijevi Cerkveni zgodovini je bil Timotej prvi škof v Efezu (prim. 3,4). Nekaj njegovih relikvij, ki izhajajo iz Carigrada, je od leta 1239 v Italiji v stolnici Termoli v pokrajini Molise.
…
Če ob sklepu skupaj premišljujemo oba lika Timoteja in Tita, opazimo nekaj zelo pomenljivih dejstev. Najpomembnejše je, da se je Pavel pri uresničevanju svojih misijonov opiral na sodelavce. Kot ustanovitelj in pastir veliko občin ostaja seveda apostol nasploh. Vendar je jasno, da ni vsega storil sam, marveč se je opiral na zaupljive osebe, ki so delile njegove napore in njegovo odgovornost. Nadaljnje spoznanje se tiče razpoložljivosti teh sodelavcev. Viri, ki so v zvezi s Timotejem in Titom, razločno poudarjajo njuno pripravljenost pri prevzemanju raznih naročil, ki so pogosto obstajala tudi v tem, da sta zastopala Pavla tudi v preprostih okoliščinah. Z eno besedo, učita nas, velikodušno služiti evangeliju. Pri tem vemo, da to vključuje tudi služenje Cerkvi. Sprejmimo končno spodbudo, ki jo apostol Pavel obrača na Tita: »Hočem, da se zavzemaš za to, naj se vsi, ki so prišli do vere v Boga, po najboljši moči prizadevajo delati dobro. To je dobro in koristno za vse ljudi« (Tit 3,8). S svojo dejavno zavzetostjo moramo in moremo odkriti resnico teh besed ter tako prav v tem adventnem času bogateti v dobrih delih in tako odpirati vrata sveta Kristusu, našemu Zveličarju. Vir
Atributi: obraz obdan z žarki, rušeči poganski tempelj
Imena: Tit, Tito, Titoslav; Titina, Titka, Titomirka, …
Tit se je rodil kot pogan. Ob Pavlu se je prvič pojavil na potovanju na apostolski koncil v Jeruzalemu. Na nekem poznejšem potovanju ga je Tit pustil na grškem otoku Kreti, da bi tam delal. Kasneje je tam postal škof. Na slikah je Tit upodobljen z obrazom obdanim z žarki, v ozadju pa je včasih poganski tempelj, ki se ruši.
Goduje 26. januarja. Vir
Tit je bil poganskega porekla. Njegovo ime je latinsko, sicer pa je bil Grk.
Rojen je bil najbrž v Antiohiji. Spreobrnil se je verjetno po Pavlu in Pavel ga je tudi krstil. Zaradi njega in Barnaba se je v antiohijski cerkvi vnel spor, ker so nekateri zahtevali, da naj ju Pavel dá obrezati. Kot vemo, je Timoteja sam obrezal, Barnaba se je uprl, Tita pa Pavel ni hotel obrezati. Zato se je cerkev odločila, da jih pošlje v Jeruzalem, da to zadevo premislijo skupaj z dvanajsterico. Pavel ga je torej skupaj z Barnabom vzel s seboj na ‘prvi koncil’ v Jeruzalem, na katerem je bil Pavel potrjen kot apostol poganov. Razen tega je cerkveni zbor sklenil, da so učenci (kristjani) odslej prosti Postave. Odločilna je bila beseda Jakoba, ki je bil škof v Jeruzalemu. Tit je zamenjal Timoteja, ko je le-ta odšel iz Korinta. Korintska cerkev je bila že ‘strankarsko’ razdeljena. Karizme (darove Duha) so uporabljali povsem napačno in tudi moralno so bili prej pohujšanje kot vzor. Tit je odšel tja, da bi jim izrazil Pavlovo nezadovoljstvo in da bi skupnost umiril. Tit je nalogo dobro opravil in razmere so se umirile.
Drugič je šel Tit v Korint skupaj s Timotejem zaradi kolekte za potrebe kristjanov v Jeruzalemu.
Tit je sicer sodeloval s Pavlom v glavnem na tretjem misijonskem potovanju. Tit je, kolikor je moč razbrati iz Tit 1,5, je po Pavlovem naročilu odšel na Kreto, kjer je imel za nalogo organizirati Cerkev in postaviti strešine po krajevnih cerkvah. To je
podobno kot če bi danes škof nastavil župnike ali pastorje. Tudi on je torej bil škof že v prvem stoletju. Umrl je naravne smrti v visoki starosti. Tudi Tit je živel v celibatu. Pokopan je v Gortysu na Kreti. Njegovo telo je bilo shranjeno v katedrali, vse dokler Saraceni leta 823 niso razrušili mesta. Od Titovih relikvij je rešena samo glava. Leta 961 je rimski general Nicofer Foca ponovno zavzel otok in v Heraklionu je bila zgrajena cerkev posvečena Titu. Leta 1669 so, da bi jo ohranili pred turško profanacijo, Titovo glavo Benečani prinesli v baziliko sv. Marka v Benetkah. Leta 1966, po dolgih pogovorih med Vzhodno in Zahodno Cerkvijo, Titova glava vrnjena v Heraklion v cerkev sv. Tita.
Tit ni zapustil nobenega zapisa. O njem vemo le toliko, kolikor je zapisano v Pavlovih spisih. To pa ne pomeni, da je Tit kakšen neznaten in nepomemben ud Cerkve. Vsekakor je eden izmed velikanov, apostolski učenec in skupaj s Pavlom in Timotejem zanesljiva priča nastajanja in širjenja Cerkve v poganskem svetu.
Vir
– Spomin svetih škofov Timóteja in Tita, ki sta bila učenca svetega apostola Pavla in njegova pomočnika v apostolatu. Prvi je načeloval efeški Cerkvi, drugi pa kretski. Njima so bila napisana pisma, ki nudijo modre spodbude za pouk pastirjem in vernikom. V našem redu se praznujeta na jutrišnji dan, zaradi slovesnega praznika ustanoviteljev.
– Na Kreti, rojstni dan za nebesa blaženega Tita, ki ga je apostol Pavel postavil za škofa na Kreti in je službo oznanjevanja kar najbolj vestno vršil, ter blaženo umrl. Bil je pokopan pri cerkvi, kjer je bil umeščen kot vreden služabnik. Vir
Tit je bil sin poganskih staršev, bržkone doma iz Antiohije, in Pavel ga je sam krstil. Ko je z Barnabom in drugimi sodelavci odšel na apostolski zbor v Jeruzalem (jeseni leta 48), je vzel s seboj tudi Tita. Njegova navzočnost je vsaj posredno pripomogla, da sta apostola Jakob in Peter podprla Pavlov predlog, da se pri oznanjevanju evangelija poganom ne nalaga zahtev judovske postave. Tit je bil stalno ob svojem duhovnem očetu apostolu Pavlu. Spremljal ga je tudi na nekaterih njegovih misijonskih potovanjih. Pavel mu je zaupal nekatere pomembne naloge, ko je šlo za mirovno poslanstvo v nekaterih cerkvenih občinah, kjer so izbruhnili prepiri. Nazadnje ga je Pavel postavil za misijonarja in škofa na otoku Kreti, ki je bila tedaj kot velik otok na jugu Egejskega morja važno in bogato središče ter žarišče omike. Za škofa na Kreti je Pavel Tita postavil leta 63. Na potovanju proti zahodu je zanj sestavil pismo, v katerem mu razlaga, zakaj ga je pustil na Kreti. Iz tega kratkega pisma je najbolj znan tisti odlomek, ki se bere kot drugo berilo pri pomočnici: »Razodela se je božja milost, ki prinaša odrešenje vsem ljudem …« Tit je ostal na Kreti vzoren pastir vse do visoke starosti, kakor poroča zgodovinar Evzebij. Vir
Dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo dolgo govorili o velikem apostolu Pavlu, si oglejmo danes oba njegova najožja sodelavca: Timoteja in Tita. Nanju so naslovljena tri pisma, katera po izročilu pripisujemo Pavlu; dve sta namenjeni Timoteju in eno Titu.
…
Kar se tiče Titovega lika, katerega ime je latinskega izvora, vemo, da je bil rojen Grk, torej pogan (prim. Gal 2,3). Pavel ga je vzel s seboj v Jeruzalem, na tako imenovani apostolski cerkveni zbor. Tam so slovesno soglašali z oznanjevanjem evangelija poganom brez omejujočih predpisov Mojzesove postave. Apostol hvali Tita v pismu, naslovljenem nanj, ko ga imenuje »svojega pravega sina v skupni veri« (Tit 1,4). Po Timotejevem odhodu iz Korinta je Pavel poslal tja Tita z naročilom, naj tisto neubogljivo občino pripelje nazaj v pokorščino. Tit je spet vzpostavil mir med Korintsko Cerkvijo in apostolom, ki jim je napisal naslednje besede: »Bog, ki pobite postavi pokonci, je tudi nas zravnal, in sicer s Titovim prihodom – ne le z njegovim prihodom, marveč tudi s tolažbo, ki jo je doživel pri vas. Pripovedoval nam je o vašem hrepenenju, vašem žalovanju, vaši gorečnosti zame… Tako nismo bili le potolaženi, marveč smo se še bolj razveselili Titovega veselja, ker ste vi vsi poživili njegovega duha« (2 Kor 7,6-7.13). Pavel je Tita – ki ga je označil kot »mojega tovariša in sodelavca« (2 Kor 8,23) – nato še enkrat poslal v Korint, da bi tam organiziral sklep nabirke v prid kristjanov v Jeruzalemu (prim. 2 Kor 8,6). Nadaljnja poročila, ki izhajajo iz pastoralnih pisem, ga označujejo kot škofa na Kreti (prim. 1 Tit 1,5), od koder je Pavel na njegovo povabilo prispel v Nikopolis v Epiru (prim. Tit 3,12). O naslednjih Titovih menjavah kraja in o njegovi smrti nimamo drugih podatkov.
Če ob sklepu skupaj premišljujemo oba lika Timoteja in Tita, opazimo nekaj zelo pomenljivih dejstev. Najpomembnejše je, da se je Pavel pri uresničevanju svojih misijonov opiral na sodelavce. Kot ustanovitelj in pastir veliko občin ostaja seveda apostol nasploh. Vendar je jasno, da ni vsega storil sam, marveč se je opiral na zaupljive osebe, ki so delile njegove napore in njegovo odgovornost. Nadaljnje spoznanje se tiče razpoložljivosti teh sodelavcev. Viri, ki so v zvezi s Timotejem in Titom, razločno poudarjajo njuno pripravljenost pri prevzemanju raznih naročil, ki so pogosto obstajala tudi v tem, da sta zastopala Pavla tudi v preprostih okoliščinah. Z eno besedo, učita nas, velikodušno služiti evangeliju. Pri tem vemo, da to vključuje tudi služenje Cerkvi. Sprejmimo končno spodbudo, ki jo apostol Pavel obrača na Tita: »Hočem, da se zavzemaš za to, naj se vsi, ki so prišli do vere v Boga, po najboljši moči prizadevajo delati dobro. To je dobro in koristno za vse ljudi« (Tit 3,8). S svojo dejavno zavzetostjo moramo in moremo odkriti resnico teh besed ter tako prav v tem adventnem času bogateti v dobrih delih in tako odpirati vrata sveta Kristusu, našemu Zveličarju. Vir
V Angersu [anžéru] (v Galiji), blažena Maria de la Dive, mučenka, ki je bila, ko je postala vdova, obglavljena v francoski revoluciji zaradi zvestobe Cerkvi. Vir
Bil je premožen mož v Carigradu. Z ženo Marijo sta imela dva sinova, Arkadija in Janeza. Poslal ju je na študij prava v Bejrut, vendar sta doživela brodolom. Starša sta ju iskala in ju našla v Jeruzalemu kot menihe.
Ksenofon pomeni “sijajni tujec”
Vir
Ksenofon je bil mož žlahtnega rodú in je opŕavljal visoko službo pri cesarju v Carigradu. Njegóvi žení je bilo ime Maríja. Bila sta pobožna zakonska, in Bog jima je dal dva sina. Staršemu sta dala ime Janez, mlajšemu pa Arkadij. Redila sta svoja otroka dobro po šegi žlahtnikov. Skerbno ju je napeljevala pobožna mati na sleherno čednost in pobožno žívljenje. Ko sta odrasla otroka, sklenila sta mož in žena posiati ju v deželo Fenicijo, da bi se tam učila pravdoslovja in kdaj postala prípravna za službo v domovíni.
Približal se je dan odhodnje. Ladíja je stala že prípravljena, da bi odrinila od kraja. Oče in mati spremita sina do ladije. Ksenofon reče: Blagoslov Gospodov spremijaj vaju povsod; nikoli naj vaju ne zapusti božja milosti. Solza se mu uterne pri teb besedab in zaleskeče v očeh sivega očela, trese se po vsem životu, njegova žena ne more ne besede govoriti, samo ihtí se in zdiha. Še enkrat pritisne vsakega sina na serce tako kakor da bi ji bilo se za vekomaj od nju ločiti. Na zadnje vendar dobí besede in reče »z Bogom«. In »z Bogom« se je razlegalo sinoma globoko v sercih. Sinova od žalosti ne moreta besedice odgovorití. Molčé gresta na ladijo, in ladija rine od kraja. Oče in mati sta stala se dolgo na bregu kraj morja in sta gledala za sinoma in sinova sta gledala z ladije nazaj po očetu in materi na zemljo, ki se je zmiram dalje odmikala, dokler ní zginila na široki planjavi neízmernega morja. Kedar sta zgubíla suho zemljo izpred oči, gledala sta sina globoko v misli zagreznjena v morje, kako se igrajo vali z valovi. Iz sinje vode je lesketala podoba jutranjega solnca kakor razdrobljeno srebro.
Jutro je bilo neizrečeno lepo in krasno. To jima je vlivalo v dušo upanje in razganjalo žalostne mračne misli. Začneta se pogovarjati in z mladencjo žívostjo sta si popisovala prihodnost, katera ju čaka, in sláve, v katerí bosta sijala čez malo let na carskem dvoru in se poganjala za blagor svoje domovine. Alí človek obraca, Bog oberne. Ni še stalo solnce na poldne, kar se privlečejo sivi černi oblaki in pogernejo nebo; viharji začno neznano tuliti, blisk za bliskom šviga iz tmine gostih oblakov in ladija ja plesala po razdraženib valovih. Hujša, vedno hujša je príhajala nevihta, smertna groza je vlívala bledobo vsakemu na lica. »Jomnasta, jomnasta!« zavpije kormiilnik, »zgubljeni smo, ni ga več rešenja!« Objokana objameta se še enkrat Janez in Arkadíj. »Bog bodi z vami, zapuščeni stariši!« še zdihneta, ozreta sre proti nebu in ladija se pogrezne; potopi se v morsko globino. Hitro kakor blisk zgrabi Janez desko in se izroči v roke božje previdnosti. Ženó ga valovi dalje in dalje in plusnejo ga na večer na pol mertvega na suho, na Feniško zemljo.
»O Bog, kje pa sem?« zdihne, ko se na novega zavé. »0 kakšna je bila ta smertna noč iz ktoré sem se zdaj prebudil! Že so me vsega prešinile strahote večnosti, že sem stal pred strašnimi njenimí durmi, pred durnri večnosti, ki so tebe ljubi brat, že zaparte, od kterih je pa mene božja milost nazaj poklícala. Tako mine sláva tega sveta.« Ves zamišljen gre dalje in hodi ob pustem bregu gor in doli, potem pa poklekne in moli živo ter iz celega serca. Zdaj priplava polna luna, in razsvetlí na vse strani gozdnato okolíco. Kar zaleskeče z višave v sreberni lúči mali turniček neke cerkvice v sredi gozdá, in miloglasno zapoja zvon, kí kliče pobožné očete v puščavi na prepevanje svetíh psalmov. Kakor kiic iz drugega sveta doní to Janezu na ušesa; čudne mislí se mu zbujajo v sercu, groza večnosti prešinja mu kosti. »Gospod« zakliče, »slišal bom tvoj klic. Vídil sem popolnoma nečmernost tega sveta pred smertaimi durmí, popolnoma bodí posvečeno moje novo življenje zveličanju moje duše.«
In angelj Gospodov je vodil njegave stopinje šel je za zvonjenjem in lej, sreča ga starček, ki ma krijejo redki lasci sivo glavo in ki mu je častitljivost brati na licu. Ta popraša Janeza: »Kaj pá je vas tako pozno v pusčavo pripeljalo?« — »Res pozno, častitljiví oče!« odgovori mladeneč, »alí zato pa tudi hočem za vekomaj ostatí v puščavi, kajtí usmilíl se me je Gospod, in zato mu bom prepeval čaat in slavo vse svoje žive dni.« Popraša ga zdaj starí mnih: Kdo pa ste vi? Odgovorí mládeneč: »Popotnik, ki me je vihar zanesel v zavelje zveličanja, pa vas prosim v imenu tistega, ki je na križa umerl, da me vzamete med svoje učence.« Dolgo čaša gleda pobožni opát z mírnim očesom mladenča. Temu pa se je koj po govorici poznalo, da so mu besede resna volja in da ima ponižno serce. Prepriča se tega siví opát, pa ga vzame med občino pobožnih bratov. Spoznal je, da čuje nad njim božja roka.
Ali tudi nad njegovim bratom je čula božja roka. Tudi Arkadija so bili pograbili valoví, ali dali so ga nazaj na zapoved tistega, kí ukazuje morju in vetrovom. Tudi Arkadija je zagnalo morje na suho, in ko se je zavedel, zavpil je tudi on iz ravno tistega nagiba, ki je obernil serce njegovega brata: »Poklical si me nazaj, o Gospod, od durí večnosti, in zato te bom hvalil vekomaj. Obudil si me na novo žívljenje, in moji dnevi ne bodo več sužni nečimememu svetu. O brat, ljubi moj brat! oh, nikoli več ne bom vklil tvojega obličja; že stojiš pred prestolom večnega sodnika. Malo malo in tudi jaz bi bil stopil skozi durí večnosti; o to je strašna grozna misel!« Zagrezne se v resnobne misli, páde na kolena in darnue Gospodu novo življenje v živi molitvi in terdnem obetanju. Potem se vsdígne, gre in hodí od kraja do kraja po pušcavah Palestinskih in išče mesta, kjer bi mogel posvečevalí svoje življenje popolnoma Bogu in večnosti. Hodi, hodi in pride po dolgem romanju na pobrežje Feniško. Bil je truden, pa počiva. Bilo je proti večeru, solncé je ravno zahajalo in zlatílo s svojimi žarki bližnjo in daljno okolico.
Kar mu zablísne v oči iz srede gozda na griču turniček malé cerkvíce, in zvon zapoje, kí kliče pobožne braté v puščavi na prepevanje svetih psalmov. Čudno, prečudno mu odmeva zvonenje v sercu, začutí, da mu je tukaj konec romanja. Vzdigne se in gre na svetí grič. Pepraša po opatu n lej, príde starček, kí mu kríjejo redki siví lasci častitljivo glavo. On ga popraša: »Kaj vas je pripeljalo v to puščavo?« Mládenec odgovori: »Pobožní oče, popotnik sem, ki me je zanesel víhar na tuje. Imel sem brata, ali njega so mi pogoltnili morskí valoví; mene pa je ohranila božja milost ter me obudila na novo žívljenje, kí ne bode za naprej služilo nečímememu svetu. Prosím vas v imenu Tistega, ki je na krížu umerl, vzemíte me med svoje učence. »Starček sklene roki, oči povzdigne proti nebu in reče: »Utolaži se, sin moj Arkadij in hvali Gospoda, ker on je storil čudna dela. Mládeneč se grozno zacudi, češ, od ked vé opát, kako mu je ime. Molčé in poln božje groze gre za sturčkom. On mu odkaže samotne stanovanje v puščavi, pa ga možne podučavati kakor druge puščavnike in ga navajati na čednost in pobožno žívljenje…. Vir
V Jeruzalemu, sveti: Ksenofón in Marija, ter njuna sinova Janez in Arkádij, ki so se odpovedali senatorskemu dostojanstvu in zelo velikim posestvom. Z enako gorečnostjo so sprejeli meniško življenje, verjetno v Sveti deželi. Vir
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistični
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
Novi svetnik je po papeževih besedah evangeljsko aktualen. Je namreč „pionir“ odhajanja na geografske in bivanjske periferije, da bi tudi tja prinesel Božjo ljubezen in usmiljenje. „Ni ostal v župnijski pisarni,“ poudarja papež Frančišek. To pa je tisto, kar Jezus želi tudi danes. „Brochero je bil običajen človek, ranljiv, kot kdorkoli izmed nas, toda poznal je Jezusovo ljubezen, pustil je svoje srce oblikovati Božjemu usmiljenju.“ Znal je iti ven iz jame egoizma, ki ga imamo vsi, premagal je samega sebe. Z Božjo pomočjo je presegel tiste notranje sile, ki se jih poslužuje hudič, da bi nas priklenil na udobje, na iskanje trenutne zabave, da bi nas odmaknil od dela. Brochero je poslušal Boga, še piše papež. Izbral je delo za Njegovo kraljestvo, za skupno dobro, ki si ga neskončno dostojanstvo vsake osebe zasluži kot Božji otrok.
Atributi: kij, kamni,
Timotej je grško ime in pomeni ‘Bog časti’. Slovanska inačica bi mogoče lahko bila ‘Bogoslav’, ampak to niti ni pomembno. Rojen je v Listri, okoli 200 km SZ od Tarza, v letih med 25 in 30. Oče je bil pogan, mati pa kristjanka. Mati se je klicala Evnika, babica po materi pa Lida. Evnika je bila eden prvih snopov Pavlove in Barnabove evangelizacije Listre leta 47-49.
Atributi: obraz obdan z žarki, rušeči poganski tempelj
Bil je premožen mož v Carigradu. Z ženo Marijo sta imela dva sinova, Arkadija in Janeza. Poslal ju je na študij prava v Bejrut, vendar sta doživela brodolom. Starša sta ju iskala in ju našla v Jeruzalemu kot menihe.