blaženi Mihael Kozal – škof in mučenec

blaženi Mihael Kozal - škof in mučenecBlizu Münchna (na Bavarskem, v Nemčiji), blaženi Mihael Kozal, vladislavski pomožni škof in mučenec, ki je zaprt v taborišču Dachau zaradi obrambe vere in svobode Cerkve, pod zločinskim režimom nacistov, po treh letih nezlomljive potrpežljivosti, dopolnil mučeništvo.
Vir

Views: 11

sveti Avguštin (Eystein) Erlandsson – škof

sveti Avguštin (Eystein) Erlandsson - škofV škofiji Nidaros (na Norveškem), sveti Avguštin (Eystein) Erlandsson, škof, ki je pred knezi zelo branil njemu izročeno Cerkev in jo z veliko marljivostjo pomnožil.
Vir

Views: 10

sveti Alberik iz Citeauxa – cistercijanski opat

sveti Alberik iz Citeauxa - cistercijanski opatV Sitóju (v Burgúndiji), slovesni praznik naših svetih očetov Roberta, Alberika in Štefana Hardinga, ki so ustanovili Cistercijanski red in ga postavili pod častno ime in varstvo Blažene Device Marije.
Sveti Alberik, opat, ki je prišel med prvimi menihi iz Molesme-a v Novi samostan – Citeaux, katerega je potem vodil kot izvoljeni opat in se skrbno trudil za meniška pravila, kot resnični ljubitelj Pravila in bratov.
Vir

Atributi: belo cistercijansko redovniško oblačilo
To so bili možje, ki so s svojo pogumno dejavnostjo, z odporom proti vsemu mehkužnemu in zgolj povprečnemu v redovnem življenju tedanje dobe, zlasti pa z zasidranostjo v nadnaravnem svetu prenovili benediktinski red in so pri tem ustvarili novo obliko redovnega življenja – cistercijanski red, ki ima sedaj na naših tleh samostan v Stični.

Začetnik reda je Robert iz Molesmeja, rojen okoli leta 1028 v francoski Šampanji. S petnajstimi leti je stopil v benediktinski red. Kot samostanski predstojnik ali preprost menih je v svojem življenju pripadal petim ali šestim različnim samostanskim družinam. Večkrat je želel prenoviti redovno življenje in pri tem doživel marsikatero razočaranje. Leta 1075 je ustanovil samostan Molesme. Samostan je imel veliko poklicev, okoliški plemiči pa so mu podarili bogata posestva. V oskrbo je dobil tudi več cerkva in župnij. Polagoma pa se je začela samostanska disciplina rahljati. Pojavila sta se dva tabora. Nasproti močni skupini, ki ni bila navdušena nad natančnim izpolnjevanjem pravil sv. Benedikta, je stala skupina redovnikov s priorjem Alberikom in subpriorjem Štefanom Hardingom ob soglasju opata Roberta. Ti trije idealni redovniki niso mogli izvesti samostanske reforme, zato so sklenili ustanoviti popolnoma nov samostan, kjer bi vsa pravila res lahko natančno spolnjevali. Lyonski škof jim je dovolil, da so ustanovili nov samostan Citeaux (lat. Cistertium), ki je stal kakšnih 20 km južno od Dijona. Redovno življenje so v njem začeli Robert, Alberik in Štefan s še devetnajstimi redovniki 21. marca 1098. Papež je Robertu pozneje ukazal, naj se vrne nazaj v samostan Molesmeju, drugim pa je dal na voljo, da se vrnejo ali da ostanejo v novem samostanu. Robert je papeža ubogal in z njim se jih je le nekaj vrnilo, večina je ostala v novem samostanu. Robert se je trudil, da bi bilo življenje menihov v Molesme čim bolj popolno. Tam je tudi umrl. V samostanu Citeaux je bil izvoljen za opata Alberik. Da bi opat novi opatiji zagotovil miren in uspešen razvoj, se je obrnil na papeža Pashala in ta je leta 1100 vzel samostan v svoje varstvo. Verjetno je že Alberik vpeljal novo redovno obleko za cistercijane, namreč bel ali siv habit s črnim škapulirjem. Umrl je leta 1109. Po njegovi smrti je postal opat dotedanji prior Štefan Harding, Anglež po rodu. Pravi obstoj samostana je bil zagotovljen, toda ni imel poklicev. Leta 1112 je mladi Bernard z okrog 30 sorodniki in plemiškimi prijatelji potrkal na samostanska vrata. Njegov zgled in zgovornost sta kot magnet privlačila vedno nove poklice. V nekaj desetletjih je bilo v Evropi že nad tristo močnih samostanskih družin. Opat Štefan je umrl leta 1134. Vsi trije, Robert, Alberik in Štefan so s svetniško vztrajnostjo in odločnostjo kljub mnogim težavam pripomogli k ustanovitvi cistercijanskega reda. Bili so med seboj tesno povezani, zato cistercijani vse tri častijo na isti dan.
Vir

Views: 15

blaženi Frančišek (Francesco) Zirano – duhovnik in redovnik, mučenec

Ti nečloveški dogodki se ne smejo več ponavljati

Število blaženih v Cerkvi se je v nedeljo 12. oktobra. 2014 ponovno povečalo. V njihove vrste je bil prištet italijanski duhovnik in minorit Francesco Zirano, ki je živel med leti 1564 in 1603. Umrl je kot mučenec iz sovraštva do vere. Obred beatifikacije je v mestu Sassari na Sardiniji, njegovem rojstnem kraju, vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
Kardinal je za Radio Vatikan povedal, da se je Zirano rodil v pristno verni skromni kmečki družini. Duhovniško posvečenje je prejel pri dobrih dvajsetih letih. Leta 1590 so turški gusarji zajeli njegovega bratranca in sobrata Francesca Serro. Kot sužnja so ga odpeljali v Alžir. Zirano se je po osmih letih molitve odločil, da bo odšel za njimi in ga poskusil osvoboditi. Z odobritvijo papeža Klemena VIII. je prehodil celo Sardinijo in pri ljudeh zbiral sredstva za plačilo odkupnine. Obenem je tolažil svojce drugih sužnjev in se zavezal tudi za osvoboditev nekaterih izmed teh. Nato je preoblečen v trgovca prišel v Alžir, kjer pa so bile razmere zelo napete. Svoboda kristjanov je bila ravno takrat strogo omejena z nekim razglasom. Francesca Zirana so v takšnem sovražnem ozračju izdali, ga ujeli, pretepli in vklenili. Novi blaženi je odločno zavrnil predlog, da se odpove krščanstvu, in tudi sojetnike je spodbujal, da ostanejo trdni v veri v Kristusa. Po nekaj dneh so ga brez procesa obsodili na smrt. Obsodba je bila na grozljiv način – živemu so odrli kožo – izvršena 25. januarja 1603.
»Poročilo, ki ga imamo o njegovem mučeništvu, pravi, da se je pater Francesco tem telesnim mukam podvrgel kot krotko jagnje, klical je ime Jezusa, Marije in molil psalme.« Po pripovedovanju očividcev je umrl izčrpan zaradi mučenja. Njegove zadnje besede so bili klici h Gospodu, naj sprejme njegovega duha.
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je še povedal, da je mučenec svojim preganjalcem dejal: »Sem kristjan in redovnik mojega očeta svetega Frančiška in kot tak želim umreti. Boga prosim, da bi vas razsvetlil in bi ga tudi vi spoznali.« Zatem je Francesco Zirano na glas zapel: »Slavite Gospoda, duhovi in duše pravičnih.« Takšno držo imajo še danes kristjani, ko se vsakodnevno soočajo s preganjanjem in mučeništvom, ki zaznamujeta tudi Cerkev v našem, 21. stoletju. »Blaženi Francesco naj nam pomaga moliti in odpustiti, toda ne pozabiti. Ti nečloveški dogodki se ne smejo več ponavljati.«
Vir

V nedeljo, 12. oktobra, je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato v mestu Sassari na Sardiniji vodil obred beatifikacije mučenca Francesca Zirana, ki je živel je med letoma 1564 in 1603 in umrl kot mučenec iz sovraštva do vere. Navzoč je bil tudi nadškof Pavlo Atzei, ki je še kot minoritski provincialni minister sprožil postopek za beatifikacijo.
Nadškof iz mesta Algeri iz Alžirije je prinesel prgišče zemlje iz bližine starih mestnih vrat, kjer naj bi bil Francesco domnevno mučen, kajti od njega ni ostala nobena druga relikvija. Francesco se je rodil v pristno verni in skromni kmečki družini. Duhovniško posvečenje je prejel pri dobrih dvajsetih letih. Leta 1590 so turški gusarji ujeli njegovega bratranca in sobrata Francesca Serro. Kot sužnja so ga odpeljali v Alžir. Zirano se je po osmih letih molitve odločil, da bo odšel za njimi in ga poskusil osvoboditi. Z odobritvijo papeža Klemena VIII. je prehodil celo Sardinijo in pri ljudeh zbiral sredstva za plačilo odkupnine, obenem pa je tolažil svojce drugih sužnjev in se zavezal tudi za osvoboditev nekaterih izmed njih. Nato je preoblečen v trgovca prišel v Alžir, kjer pa so bile razmere zelo napete. Svoboda kristjanov je bila ravno takrat z nekim razglasom strogo omejena. Francesca Zirana so v takšnem sovražnem ozračju izdali, ga ujeli, pretepli in uklenili. Novi blaženi je odločno zavrnil predlog, da se odpove krščanstvu, in tudi sojetnike je spodbujal, da ostanejo trdni v veri v Kristusa. Po nekaj dneh so ga brez procesa obsodili na smrt. Obsodba, ki je bila izvršena 25. januarja 1603, je bila usmrtitev na grozljiv način – živemu so odrli kožo. Koža je bila skoraj mesec dni izobešena na mestnem zidu v opomin vsem kristjanom.
Kardinal je za Radio Vatikan med drugim povedal: »Poročilo, ki ga imamo o njegovem mučeništvu, pravi, da se je pater Francesco tem telesnim mukam podvrgel kot krotko jagnje, klical je ime Jezusa, Marije in molil psalme.« Po pripovedovanju očividcev je umrl izčrpan zaradi mučenja. Njegove zadnje besede so bili klici h Gospodu, naj sprejme njegovega duha. Mučenec je svojim preganjalcem še dejal: »Sem kristjan in redovnik mojega očeta svetega Frančiška in kot tak želim umreti. Boga prosim, da bi vas razsvetlil in bi ga tudi vi spoznali.« Zatem je Francesco na glas zapel: »Slavite Gospoda, duhovi in duše pravičnih.« Še danes, v 21. stoletju, imajo kristjani, ki se soočajo s preganjanjem in z mučeništvom, takšno držo. »Blaženi Francesco naj nam pomaga moliti in odpustiti, toda ne pozabiti. Ti nečloveški dogodki se ne smejo več ponavljati.«
Francesco je s svojim življenjem sledil besedam 16. poglavja Nepotrjenega vodila, kjer Frančišek spodbuja brate, naj bodo občutljivi za posebno poslanstvo biti »inter saracenos« (med saraceni), kjer lahko s svojo držo na čudoviti način pričajo za evangelij, »/…/ da ne povzročajo prepirov in prerekanj; ‘podvržejo naj se zaradi Boga vsaki človeški ustanovi’ in priznajo, da so kristjani«. Pomembne torej niso ne besede, ne govori in še najmanj pridige, temveč nevsiljiva navzočnost ter mirno in bratsko srce. Ob tem čudovitem liku se postavlja vprašanje tudi nam. Kakšno naj bo naše najprimernejše praznovanje te beatifikacije? Najprej je potrebno čutiti globoko hvaležnost za dar, ki ga je Gospod podaril bratu Francescu. Gre za izzivalni dar, da je postal učenec Kristusovega križa. V prvi vrsti je potrebno izpostaviti globino in širino osebne vere. Res se lahko vprašamo, kdo izmed nas resnično čuti sposobnost, da sprejme in izpolni besede iz 16. poglavja Nepotrjenega vodila: da bi se vsi bratje zavedali, da so sebe podarili in dali svoja telesa našemu Gospodu Jezusu Kristusu.
In kaj pomeni podariti sebe Kristusu tudi za vsakega laika?
Morda ne bomo poklicani, da bi zaradi Jezusovega imena dali svoje življenje, toda obstajajo drugi načini mučeništva, ki se nas močno dotikajo in se jim ne moremo niti ne smemo izmakniti, saj predstavljajo našo konkretno živeto in pričevanjsko pot k svetosti. Zelo aktualno je tudi poslanstvo, kateremu je naš mučenec posvetil večino svojega življenja. To je skrb za žrtve zlorab in sužnje; za te, ki jim je bila odvzeta svoboda in temeljne človekove pravice. To so lahko tudi današnji priseljenci, ki so jih v nezavidljivo situacijo pahnili vojna, lakota, revščina in nepravičnost. Brat Francesco Zirano ima vse potrebne lastnosti, da postane svetnik ter zavetnik in priprošnjik ugrabljenih, zasužnjenih, kakor tudi brezdomcev.
Vir

Views: 9