Angleški mučenec Viljem (William) Ireland (1636–1679) je deset let deloval v Flandriji in čakal, da bi se lahko vrnil v rojstno Anglijo. Ko mu je to končno uspelo, je samo eno leto deloval kot prokurator (odgovoren za finance), ko je že postal prva žrtev nesramne zarote, ki jo je skoval Titus Oates.
Viljem je študiral v angleškem kolegiju v Sint-Omaars v Flandriji. V jezuitski noviciat je vstopil z devetnajstimi leti. Po končanem študiju teologije v Liègeu je bil leta 1667 posvečen v duhovnika. Naslednjih deset let je poučeval na univerzi in bil spovednik klaris v Gravelinesu. Junija 1677 mu je končno uspelo oditi nazaj v Anglijo in se nastaniti v Londonu, kjer je uporabljal psevdonim Ironmonger in skrbel za finance v jezuitskem misijonu.
Odpadnik Titus Oates je bil anglikanski duhovnik, ki je sovražil Družbo Jezusovo. Skupaj s še enim duhovnikom Israelom Tongeom si je izmislil, da so angleški jezuiti načrtovali atentat na kralja Karla II., padec vlade in njene uradne religije in ponovno uveljavitev katolicizma. Ta izmišljena zgodba je povzročila razburjenje in novo besno preganjanje katoličanov. Med prvimi žrtvami je bil pater Viljem, ki je bil aretiran skupaj s patrom Johnom Fenwickom in njegovim pomočnikom, gospodom Johnom Grovom. Zaprli so jih v Newgate in jim nadeli težke okove, ki so se zažirali v golo meso na nogah. Po treh mesecih, 17. decembra 1678, so jim končno sodili, skupaj s patrom Thomasom Whitbreadom in Thomasom Pickeringom, benediktinskim bratom.
Na sojenju je Titus Oates trdil, da je bil priča srečanju jezuitov v aprilu istega leta in slišal jezuite načrtovati umor kralja. Trdil je, da so bili na srečanju Ireland, Fenwick in Grove, Whitbread in Pickering pa naj bi načrt izvedla. Po njegovih navedbah naj bi avgusta opazili patra Viljema postopati okrog kraljeve palače. Umor naj bi že poskusili izvesti, a naj bi Pickeringova pištola trikrat odpovedala. Druga priča je te navedbe v glavnem potrdila. Pater Viljem pa je dokazal, da je bil v času, ko naj bi postopal okrog kraljeve palače, v resnici v Midlandsu in na severu Walesa. V nasproten dokaz je Oates podkupil služkinjo, ki je trdila, da ga je takrat videla v Londonu. Na podlagi teh zlaganih obtožb so bili Ireland, Grove in Pickering spoznani za krive veleizdaje in obsojeni na obešanje, utopitev in razčetverjenje. Izvršitev so s kraljevim ukazom odložili za en mesec, saj Karel II. nikoli ni verjel, da bi bili jezuiti vpleteni v zaroto proti njemu. Oates pa je priskrbel še nekaj prič dvomljivega slovesa, nakar je kralj zaradi strahu pred jezo ljudstva dovolil izvršitev obsodbe.
Ireland in Grove sta bila odpeljana na Tyburn 24. januarja 1679. Množica ju je, medtem ko so ju vlekli na vislice, obmetavala s kamenjem in žaljivkami. Obesili so ju, ko sta umrla, pa so ju sneli, da so ju lahko še utopili in razčetverili.
Vir
V Londonu (na Angleškem), blažena mučenca: Viljem Ireland [ajrlend], duhovnik iz Jezusove družbe, in Janez Grove [grouv], njegov služabnik, ki sta pod kraljem Karlom II., lažno obtožena izdajstva, v Tiburnu pretrpela mučeništvo za Kristusa.
Vir
Views: 16
V vasi Pratulín (v pokrajini Siedlce na Poljskem), blaženi Vincencij Lewoniuk in dvanajst tovarišev, mučencev, ki niso hoteli zapustiti katoliško Cerkev, ne zaradi groženj, ne zaradi prilizovanja. Zavrnili so, da bi izročili ključe svoje župnije. Bili so kot neoboroženi ubiti ali do smrti ranjeni.
Na dan poroke je pobegnila in živela svojima dvema sužnjama na otoku Milos. Zgradila je cerkev sv. Štefana in živela v strogi askezi.
V Antiohiji (v Siriji, v današnji Turčiji), trpljenje svetega Bábila, škofa, ki je za časa cesarja Decija prejel slavni konec življenja, potem ko je pogosto v železnih verigah, v katerih je ukazal, da se pokoplje njegovo telo, slavil Boga s svojim trpljenjem in mučenjem. Poročajo, da so z njim trpeli trije dečki, namreč Urban, Prolidiján in Epolónij, katere je poučil v Kristusovi veri.