28. oktobra 2017 je v Braziliji (Caxias do Sul) potekala beatifikacija duhovnika Giovannija Schiava (1903 – 1967), italijanskega misijonarja Kongregacije sv. Jožefa, ki jo je ustanovil sv. Leonard Murialdo. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je v pogovoru za Radio Vatikan povedal več o življenju novega blaženega.
Čutil se je Brazilca
»Naj takoj povem, da se je globoko čutil Brazilca, saj se vse svoje duhovniško in apostolsko življenje preživel v Braziliji. Tam je našel rodovitno področje za junaško živetje in udejanjanje evangelija. Njegov lik je zaznamovan s hrepenenjem po svetosti ter apostolsko razgibanostjo.«
Mnogi so imeli p. Giovannija za svetnika
»Ena izmed prič je dejala: “Ljudje so imeli p. Giovannija za svetnika zaradi njegovega načina življenja, zaradi načina, kako je maševal, molil ter sprejemal osebe. Tudi večina njegovih sobratov je bila istega mnenja in so rekli, da je bil resnično svet mož.” Ena izmed sester je dodala: “Mnogi so imeli p. Giovannija za svetnika. Ta sloves svetosti je bil utemeljen na dobroti, ponižnosti, neoporečnem vedenju, dobrem zgledu ter njegovem evangeljskem življenju.”«
Sveta maša – izvir navdiha za dobra dela
V nadaljevanju pogovora je kardinal Amato povedal, kje je novi blaženi zajemal dejavno ljubezen, ki je bila utemeljena na dobroti, ljubeznivosti in prijaznosti: »Vsakodnevno obhajanje svete maše je bilo izvir navdiha za dobra dela. Ena izmed redovnic je pričevala z naslednjimi besedami: “Notranje življenje p. Giovannija je temeljilo na ljubezni do Boga ter na prepuščanju Božji Previdnosti … P. Giovanni je vedno živel v navzočnosti Boga in je bil premišljujoč.” Njegova najljubša kratka molitev je bila: “Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem srcu.”« P. Alexio Susin je potrdil: “P. Giovanni je neizmerno ljubil Boga in zaradi te ljubezni je ljubil tudi vse nas.”«
Živahen in ustvarjalen apostol
Ob koncu pogovora pa je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov poudaril, da je bil novi blaženi dinamičen in ustvarjalen apostol. »Njemu gre zasluga za dejavnosti v poslanstvu kongregacije sv. Jožefa v Braziliji. Začel je s sprejemanjem kandidatov v skupnost, skrbel je za redovno formacijo prvih brazilskih sobratov ter za uradno priznanje šol. Z neutrudno gorečnostjo je spremljal brazilske sestre murialdinke, ki so v kratkem času dosegle precejšen razvoj na šolskem, verskem in karitativnem področju. Skratka, bil je pobožen, delaven ter popolnoma izročen Božji Previdnosti.« Vir
Atributi: uršulinska oblačila, križ, rožni venec, knjiga
Imena: Angela, Andja, Angelica, Angelca, Gela, Gelca, Gelči, Angelika, Geli
Angela Merici se je rodila 1. marca 1474 v Desenzanu na južnem delu Gardskega jezera. Od leta 1516 je živela v Brescii in se posvetila karitativni dejavnosti. Leta 1625 se je odpravila na romanje v Palestino, po vrnitvi pa je ustanovila žensko družbo. Njene članice so se po zavetnici sveti Uršuli imenovale uršulinke. Angela je umrla 27. januarja 1540 v Brescii. Na upodobitvah jo vidimo s križem, z rožnim vencem in s knjigo, oblečena pa je v uršulinska oblačila.
Goduje 27. januarja.
Vir
Angela Merici je bila rojena v Desenzanu, v bližini Gardskega jezera leta 1473. To je bil čas renesanse, vojn, moralnega propada, hkrati pa čas svetnikov in prenove Cerkve ter družbe. V otroških letih je Angela poslušala živo opisane legende o pogumnih svetnikih in mučencih, ki so prelili kri za Jezusa. Tudi o sv. Uršuli, ki se je odrekla ženinu, in o njenih tovarišicah, ki so v Kölnu pretrpele mučeništvo zaradi napadov poganskih plemen Hunov. Pogumna in drzna princesa, vneta za Kristusa, je ostala tih in skrit Angelin ideal. Tudi Angela je želela preliti kri za Jezusa.
Kot mlado dekle je bila deležna videnja nebeške lestve, po kateri so hodile mlade device in prepevale slavo Bogu. Prejela je naročilo, naj ustanovi povsem novo obliko Bogu posvečenega življenja. V njej bodo dekleta in žene živele svojo posvetitev sredi sveta in ne za samostanskimi zidovi, kar je bila v njenih časih edina možnost posvečenega življenja za žene. To je bila težka naloga za kmečko in formalno neizobraženo dekle, ki pa je znalo brati in je bilo napolnjeno z duhom Božje modrosti.
Angela te naloge ne bi zmogla brez globoke molitve, ki je rojevala velik pogum in drznost. Dolgo je čakala na še jasnejša znamenja. Kot frančiškanska tretjerednica je molila, delala, pomagala in svetovala ljudem v raznih potrebah in stiskah ter s svojim zgledom pritegovala dekleta, ki so se želela popolnoma posvetiti Bogu sredi sveta. Bila jim je mati, sestra in vzgojiteljica. Imela je dar močne besede, ki je ljudi tolažila, pomirjala in vodila h Kristusu. K njej so prihajali tudi teologi, da jim je razlagala težke odlomke iz Svetega pisma.
Družbo je ustanovila šele pet let pred smrtjo. Posvetila jo je sv. Uršuli in od Kristusa prejela zagotovilo, da je nihče ne bo izruval, saj jo je zasadila Njegova roka. Svojim duhovnim hčeram je zapustila svoje spise: Pravilo, Naročila in Oporoko; uršulinke vseh časov so iz njih črpale navdih za svoje posvečenje in odkrivale njena vzgojna načela. Umrla je 27. januarja 1540, za svetnico pa jo je proglasil Pij VII. Leta 1807.
Angela je na sebi začutila Kristusov ljubeč in odrešujoč pogled, ki jo je vabil, naj postane samo njegova. Odgovorila je velikodušno in konkretno. Odkrila je moč in lepoto izvolitve, zato naroča dekletom, ki so ji sledile:” Ker ste bile tako izbrane za prave in deviške neveste Jezusa Kristusa, skušajte najprej spoznati, kaj pomeni taka izbira in kakšno čudovito dostojanstvo je to” (Predgovor k Pravilu).
Srčika mericianske duhovnosti (duhovnosti sv. Angele Merici) je zaročniški odnos s Kristusom. Kristus je za Angelo središče vsega njenega bitja. Stalno je zazrta vanj, njeno deviško srce je prosojno in popolnoma obrnjeno k njemu, prosto in osvobojeno sleherne ujetosti. Zato je lahko naročila svojim hčeram: “Naj bo Jezus Kristus vaš edini zaklad”.
Njemu je prostovoljno prinesla žrtev lastnega srca. V svoji molitvi je izrazila svojo željo, da plamen njegove ljubezni použije vse, kar je in kar ima:” Moj Gospod, moje edino življenje in upanje, sprejmi moje bedno in nečisto srce in sežgi vsa njegova slaba čustva in strasti v žarečem ognju svoje ljubezni. Prosim Te, sprejmi mojo svobodno voljo… Sprejmi vse moje misli, besede in dejanja; skratka vse, kar je v meni in zunaj mene. Vse polagam v dar k nogam Tvojega Božjega veličastva. Prosim, Te, da to milostno sprejmeš, čeprav tega nisem vredna. Amen.” (P V, 38-44)
Vir
V Katoliški Cerkvi 27. januarja praznujemo god sv. Angele Merici, ustanoviteljice uršulink.
Uršulinke so eden od ženskih redov v Katoliški Cerkvi, s šestimi skupnostmi pa so že preko tristo let prisotne tudi v slovenskem prostoru. Red je v 16. stoletju v Italiji ustanovila sv. Angela Merici.
Življenjska pot in poslanstvo sv. Angele Merici (1474–1540)
Na poti med Benetkami in Milanom, na vzhodu Lombardije leži največje italijansko jezero Lago di Garda. Na jugozahodu jezera leži slikovito mestece Desenzano, kjer se je okoli leta 1474 rodila Angela Merici, ustanoviteljica Družbe sv. Uršule.
Po smrti staršev je osirotelo dekle in enega izmed bratov vzel k sebi mamin brat iz Saloja Biancoso de Bianchi. Iz preprostega kmečkega okolja je Angela nenadoma prišla v povsem drugačen, gosposki svet. Toda svetni užitki, ki so bili tukaj na dosegu roke, je niso privlačili in niso mogli omajati njene vse večje želje, da bi se popolnoma posvetila Kristusu. Hrepenenje njenega srca je bilo v celoti usmerjeno v enega in edinega Ženina, učlovečenega Božjega Sina. Zaradi bujnih svetlih las je postala v mestu predmet občudovanja, a je ta čar hitro zatemnila, ko jih je oprala v lugu. V stričevi hiši je, kot sama pravi, trdo delala, sejala moko, mesila kruh, prala, nosila vodo in opravljala druga vsakdanja gospodinjska dela.
Med bivanjem v Saloju je vstopila v tretji red sv. Frančiška, da bi kot članica Frančiškove družine imela več možnosti za pogostejšo udeležbo pri sveti maši, prejemanje zakramentov, za duhovno vodstvo in za življenje v strožji askezi. Odslej je bila za vse sestra Angela ali v narečju kraja »sur Anzola«. S tem je tudi na zunaj pokazala svojo odločitev, da bo živela svojo posvetitev Bogu v svetu. Pripadnost veliki frančiškanski družini jo je povezala z živimi težnjami Cerkve in jo postavila v tok, ki je ozdravljal notranje rane Kristusovega skrivnostnega telesa in pripravljal tridentinsko reformo.
Videnje
Po nekaj letih se je vrnila na domačo kmetijo v Le Grezze, kjer je doživela videnje. Spovednik devic Družbe sv. Uršule Francesco Landini pripoveduje: »Ko je delala na polju, se je Angela med opoldanskim počitkom umaknila od drugih, da bi molila. Nekoč se je ob taki priliki zamaknila. Zdelo se ji je, da se je odprlo nebo, iz katerega je prihajala procesija angelov in devic po dve in dve. Angeli so zvonili, device so prepevale. In ta pesem se ji je tako zelo vtisnila v spomin, da jo je znala zapeti.« Takrat ji je bilo rečeno, da bo nekega dne ustanovila družbo devic. Videnje je minilo, ostala pa je gotovost, da je bila izbrana za poslanstvo, ki naj bi ga izvršila v Božjem imenu. Kdaj? Kje? Kako? To ji takrat ni bilo razodeto.
Njen tajnik Gabriele Cozzano je povedal, da Angela ni hotela ustanoviti Družbe brez še enega Božjega ukaza. Videnje množice devic je mnogo let nosila v svoji duši in ga je šele po dolgem času udejanjila. V svojih spisih sicer ne govori naravnost o tem, toda iz njih lahko zaslutimo, da se je zgodilo nekaj izrednega. Z vso gotovostjo namreč pravi: »Če je Bog zasadil to Družbo, je ne bo nikoli zapustil.«1 In še: »To Družbo je neposredno zasadila njegova sveta roka.«2 V njenih besedah se čuti moč in gotovost tega, kar zatrjuje. Po tistem videnju je Angela potrpežljivo čakala na Božje znamenje in naprej opravljala svoja vsakdanja dela.
Ustanovitev Družbe sv. Uršule
Družba sv. Uršule je bila s preprostim obredom ustanovljena 25. novembra 1535. Ta dan so se ob Angeli zbrale tiste, ki so se odločile, da stopijo na novo pot. Najprej so bile skupaj pri maši v cerkvi sv. Afre, nato pa so šle v oratorij, kjer je bila pripravljena knjižica z belimi platnicami. Na prvi strani je bilo napisano: 1535, 25. novembra. In nato Madre suor Angela. Pod njeno ime se je vpisalo osemindvajset devic, ki so obljubile devištvo in zvestobo Kristusu z življenjem po Pravilu. To je bil register Družbe. Dekleta, ki so se posvetila Bogu in uresničevala duhovni poklic v vsakdanjem življenju, na svojih domovih, z opravljanjem običajnih opravil, so prihajala iz različnih družbenih slojev.
Angela Merici je umrla 27. januarja 1540. Za svetnico je bila v Rimu razglašena 24. maja 1807. Družba, ki jo je ustanovila, je bila pristen odgovor na nujne potrebe tistega časa. Svetilka, ki jo je ta modra devica prižgala v 16. stoletju, je od tedaj nezadržno širila svojo svetlobo najprej po Italiji, nato še prek njenih meja na vse celine sveta, vse do današnjih dni.
Iz gorčičnega zrna, vsajenega leta 1535, so sčasoma zrasle različne oblike Bogu posvečenega življenja, tako sekularne kot samostanske ustanove, kjer sestre živijo in širijo karizmo ustanoviteljice matere Angele. Tako se uresničujejo in potrjujejo njene besede ob koncu Oporoke: »Bodite prepričane, da je to Pravilo zasadila prav njegova sveta roka in da ne bo nikoli zapustil te Družbe, dokler bo trajal svet. Če jo je namreč on sam zasadil, le kdo jo bo mogel izruvati? Verjemite mi, ne dvomite, trdno verujte, da bo tako. Vem, kaj pravim. Blagor tistim, ki se bodo zares zavzeli zanjo.« Vir
Rojena okrog leta 1474 v Brescii ob Gardskem jezeru, umrla leta 1540. Njen god praznujemo 27. januarja. Kdo je bila ta žena?
Sur Anzola, kot so sv. Angelo klicali kot tretjerednico, je s svojo vedrino živela privlačno in svežo duhovnost, drugačno od takratnih duhovnih trendov, ki so dajali težo mrtvenju in zatajevanju. Sicer je bila znana po strogih asketskih vajah in radikalnem uboštvu, vendar pa je bila v stikih z ljudmi izrazito topla, človeška in polna nalezljivega upanja. S tem kar je bila, je odkrivala sodobnikom svetlo plat krščanstva …
Domača družina
Svoje otroštvo je Angela preživela v toplem in preprostem, a kulturno bogatem družinskem okolju, v okolici Gardskega jezera, na severu Italije. Oče Giovanni je bil potomec podjetnih meščanov iz Brescie, mama Caterina, je prihajala iz ugledne, politično dejavne družine iz Salója. Sedemčlanska družina se je verjetno vzdrževala s trgovsko dejavnostjo in z delom na polju ter v vinogradu, ni pa zmanjkalo časa tudi za branje prvih tiskanih knjig.
Mladost
Ko je bila Angela v najstniških letih, so ji v kratkem času umrli sestra in starši. Z najmlajšim bratcem Mericom se je preselila k stricu v Saló, kjer se je vključila v družabno življenje višjega meščanskega sloja, obenem pa ohranila navado pomagati pri vsakdanjih opravilih v gospodinjstvu. Starejša brata sta ostala na posestvu v Grezze.V teh petih, šestih letih se je Angela razvila v prikupno, uglajeno in neposredno plavolasko aristokratskega profila. Znala je očarati ljudi. Povezala se je s frančiškani, vstopila v frančiškanski tretji red in dosegla pri sorodnikih, da je niso poročili.Ko sta se starejša brata odselila, se je Angela vrnila na domače posestvo v Grezze, ki ji je omogočalo ekonomsko samostojnost. Skoraj 20 let je tu živela navzven preprosto in skrito podeželsko življenje. V tem času si je zaradi svoje modrosti in odločnosti pridobila ugled pri ljudeh in bila znana kot posrednica pri različnih svetnih in duhovnih zadevah.
Svežina duha
Sur Anzola, kot so jo kot tretjerednico klicali, je s svojo vedrino živela privlačno in svežo duhovnost, drugačno od takratnih duhovnih trendov, ki so dajali težo mrtvenju in zatajevanju. Sicer je bila znana po strogih asketskih vajah in radikalnem uboštvu, vendar pa je bila v stikih z ljudmi izrazito topla, človeška in polna nalezljivega upanja. S tem kar je bila, je odkrivala sodobnikom svetlo plat krščanstva.
Za ljudi, za človeka
Leta 1516 so jo frančiškanski predstojniki poslali v Brescio, ki je ravnokar prestala vojni spopad in pustošenje francoske vojske, s poslanstvom, da tolaži vdovo Caterino Patengola, ki je izgubila moža in dva otroka.S tem letom je Angela vstopila v aktivno obdobje svojega apostolskega poslanstva, za katero je bilo značilno duhovno spremljanje, posredovanje, razlaganje Svetega pisma, teologije in duhovnih principov, tolaženje, spodbujanje in podpiranje.Sodobniki so jo klicali SuorMadre. S svojim spoštljivim odnosom do vsakega človeka, z upoštevanjem njegovega dostojanstva in osebne integritete, je zbirala okrog sebe ljudi različnih slojev. Njeni duhovni sinovi so bili plemiči in trgovci, duhovne hčere so izhajale tako iz plemiških družin kot tudi iz krogov preprostih služkinj.
Preprosto, a polno življenje
Ko je Angela zaključila poslanstvo pri vdovi Caterini, se je preselila k mlademu trgovcu Giovanu Antoniu Romanu, kjer si je svoj kruh zaslužila s šivanjem, predenjem in skrbjo za služinčad. Skoraj 12 let je dajala poseben ton njegovi hiši in bila magnet za mnoge. Pomagala je sestavljati pogodbe, omožiti hčer, rešiti propadli zakon, spraviti sprte strani, predvsem pa živeti pristen in osrečujoč odnos z Bogom.
Romarica
V tem času je veliko romala: skoraj pol leta je bila na romanju v Sveto deželo, pri svojih 50. letih je obiskala sveto mesto Rim, romala je na goro Varallo, da bi podoživela izkušnjo Svete dežele in dogodke Jezusovega življenja, romala je na grob mistikinje in drugam. V tridesetih letih 16. stoletja se je pred nevarnostjo vojaškega plenjenja za nekaj mesecev umaknila v Cremono, kjer je zaradi bolezni že skoraj umrla. Misel na srečo večnega življenja – prebudil ji jo je duhovni sin Girolamo Patengola – jo je čudežno ozdravila. Po vrnitvi v Brescio se je za kratek čas preselila k trgovcu Agostinu Gallu, leta 1532 pa je dobila sobico pri kanonikih ob cerkvi sv. Afre, kjer je ostala do svoje smrti.
Drzna novost
Zadnja leta njenega življenja so bila obarvana s postavljanjem nove oblike posvetitve žena sredi sveta, ki jo je potrdila Cerkev. Za ženske v tistem času je bilo namreč značilno, da so se lahko posvetile Bogu samo v samostanu, ki jim je zagotovil ekonomsko in socialno varnost. V primeru, da so ostale v svetu, so neke vrste posvetitev lahko živele kot tretjerednice pod pokroviteljstvom nekega moškega reda in znotraj njihove duhovnosti. Angela Merici je na temelju svoje duhovne izkušnje učila, da za posvetitev Bogu človek ne potrebuje samostanskega okolja – umika iz tega sveta. Lahko to živi tudi sredi vsakdanjega življenja v krogu lastne družine ali kot služkinja. Ta ideja je bila za takratni čas revolucionarna, ker je posegla v družbeno strukturo. V takratni družbi je namreč veljal patrimonialni sistem: dedoval je moški, ženska je dobila svoj delež v obliki dote. Poleg tega pa je bil moški tisti, ki je bil dolžan bdeti nad častjo hčerke/sestre/žene. Ko je Angela Merici vzpostavila družbeno strukturo za ženske, ki so se posvetile Bogu sredi sveta, je posegla v ustaljene vzorce o moškem in ženski, o odnosu z Bogom, o družbenih razmerjih. Formalizacija posvečenosti žene sredi sveta je poleg zakona in samostana pomenilo tretjo, novo pot.
Družba sv. Uršule
Ta drzni projekt – ustanovitev Družbe sv. Uršule – ni bil Angelin. Prvi vzgib za ustanovitev je dobila že na polju pri žetvi, natančneje med opoldanskim odmorom. V videnju ji je bilo dano gledati device v družbi angelov, lestev med zemljo in nebesi ter slišati petje. To videnje se je v njenem življenju odslikavalo v odnosu z Jezusom Kristusom. Radostni okus nebes je zanjo pomenil intimni odnos z Božjim Sinom, ki se ji je razodeval kot Ženin, njen edini zaklad, njena sreča, njena varnost. Ta zaročniški odnos ji je omogočal živeti karizmatično, v Svetem Duhu, ter z upanjem in drznostjo. Skozi leta v Saloju, Grezzah in Brescii je izkušala moč intimne zveze s tem nebeškim Ženinom in ga posredovala vsem, ki so prihajali k njej. Proti koncu življenja se zato ni mogla več upirati notranjim impulzom Duha, da izpolni Božje naročilo in ustanovi Družbo sv. Uršule. Pet let pred smrtjo je zbrala 28 žena v oratoriju neke privatne hiše, kjer so se vpisale v knjigo Družbe in s tem formalno vzpostavile strukturo, ki je članicam omogočala poseben življenjski stan, jih naredila za protagonistke svojega življenja in vplivala na zavest osebnega dostojanstva vsake. Družba je bila z bulo potrjena že devet let za tem, 9. junija 1544.
Živa po smrti
SuorMadre je takrat, ko je bilo potrjeno njeno Pravilo, mrtva že štiri leta (27. januarja 1540). Vendar je držala svojo obljubo: po smrti je bila in je še vedno bolj živa kot v svojem zemeljskem življenju. Še vedno na zemlji prebuja okus nebes in bližino angelov, vzpostavlja lestev in daje slišati petje nebeškemu Ženinu, edinemu resničnemu Ljubitelju deviških src. Vir
»Moj Gospod, razsvetli temine mojega srca in mi daj milost, da rajši umrem, kot da bi kdaj razžalila tvoje Božje veličastvo. Okrepi moja čustva in moje čute, da ne zaidejo ne na desno ne na levo in me ne odvrnejo od tvojega presvetlega obličja, ob katerem se potolaži vsako srce.« (Angelina molitev)
Ime: Je ženska oblika imena Angel, ki izhaja iz latinske besede angelus »angel, apostol, sel, glasnik, odposlanec«.
Rojena: 21. marca 1474.
Kraj rojstva: Desenzan ob Gardskem jezeru v Italiji.
Umrla: 27. januarja 1540.
Kraj smrti: Brescia, prav tako v Italiji.
Družina: Oče Janez je izhajal iz roda nižjih brescianskih plemičev, mati Katarina pa iz ugledne družine de’Bianchi. Imela sta pet otrok: fante Janeza Marijo, Ludvika in Merico, Angelo in še eno deklico, ki pa je umrla v mladih letih.
Otroštvo: Otroštvo je Angela preživela na domačem posestvu v Grezzah blizu trga Desenzano, kjer jo je posebej zaznamovalo branje življenjepisov svetnikov. Po smrti staršev sta se z bratom Merico preselila v hišo materinega brata v Salň.
Tretjerednica: Kmalu po preselitvi je vstopila v tretji red sv. Frančiška, začela nositi črno obleko iz grobega sukna in belim pajčolanom ter postala »sur Anzola«.
Kreposti: Že v domači hiši je živela spokorno in duhovno umirjeno življenje, veliko se je odrekala, postila in delala. To je še pomnožila, ko je vstopila v tretji red, se kasneje preselila nazaj na domače posestvo v Grezze in se tam v samoti pripravljala na svoje poslanstvo. Modrost je zajemala iz zakramentalnega življenja, branja Svetega pisma in kontemplacije.
Videnje: Ob nenadni smrti svoje sestre jo je v videnju videla odeto v slavo nebeške luči. Sporočila ji je, da jo Bog želi uporabiti za svoje orodje za ustanovitev družbe devic. To prerokbo je kasneje dopolnilo še videnje lestve med nebom in zemljo, na kateri je dolga vrsta devic in angelov pela hvalnice.
Družba: 25. novembra 1535 je ustanovila družbo Bogu posvečenih devic in za zaščitnico izbrala sv. Uršulo, po kateri se tudi imenujejo uršulinke. Temelj njihove duhovnosti je zaročniški odnos z Jezusom, iz katerega izhaja vsa njihova zunanja dejavnost, zlasti na področju vzgoje in izobraževanja.
Geslo: »Edinemu Bogu slava.«
Zavetnica: Invalidov in prizadetih, sirot; priprošnjica proti boleznim, slabostim.
Spisi: Za Družbo je sestavila Pravilo, kasneje pa še spisa Naročila in Oporoka.
Upodobitve: Upodabljajo jo oblečeno v redovno obleko uršulink, s sklenjenimi rokami v sprevodu devic in angelov ali pa sedečo s knjigo v naročju in obdano z deklicami, ki jih poučuje. Ponekod je upodobljena tudi kot romarica.
Beatifikacija: Papež Klemen XIII. jo je 30. aprila 1768 razglasil za blaženo, Pij VII. pa 24. maja 1807 za svetnico.
Uršulinke pri nas: v Ljubljani, Mariboru, pri Svetem Duhu (Škofja Loka), v Izoli.
Goduje: 27. januarja. Vir
Družina Merici se je po Angelinem rojstvu iz Desenzana preselila na svoje posestvo, v Grezze, kjer so živeli preprosto kmečko življenje. Oče je ob večerih prebiral življenjepise svetnikov iz »Zlate legende«, kar je Angelo izredno očaralo in nagovarjalo k duhovnemu življenju. Z vztrajnostjo se je tudi sama naučila brati, pisati pa po vsej verjetnosti ni znala. Neposreden božji poseg v svoje življenje je začutila, ko je imela po smrti staršev in sestre videnje, v katerem ji je sestra med devicami v nebesih sporočila, da jo želi Bog uporabiti, da bo ustanovila družbo devic. Kmalu nato jo je vzel k sebi v Salo stric po materini strani. Zaživela je v meščanskem okolju, polnem posvetnosti, ki pa je ni mogel zasvojiti. V hiši je opravljala težka dela, se pogosto postila, svoje krasne, bujne lase pa je umivala z mešanico saj in pepela, da bi jim vzela sijaj. Vstopila je v tretji red sv. Frančiška in začela nositi preprosto črno obleko z belim pajčolanom. Ko se je vrnila na domače posestvo v Desenzano, je delala na polju in molila v cerkvi. Rada je brala duhovne knjige, veliko molila in opravljala dela usmiljenja. V tem času je doživela še eno videnje: pred njenimi očmi se je odprlo nebo, zagledala je lestev ter sprevod angelov in devic. Vnovič je zaslišala božje sporočilo, da bo ustanovila družbo devic. A do takrat je preteklo še nekaj časa. Angela je medtem odšla v Brescio v plemiško hišo za tolažbo vdovi gospe Katerini Patengola. Tudi tu je živela spokorno, ljudje, preprosti in imenitneži, pa so se k njej zatekali po različne nasvete, se ob njej spreobračali; bila je posredovalka miru, teologom pa je razlagala Sveto pismo. Modrost je zajemala iz zakramentalnega življenja, branja Svetega pisma in kontemplacije. Bila je tudi romarica; poromala je v Sveto deželo in Rim. Med tem so dozorele razmere za ustanovitev posebne družbe za žene, ki bi sredi sveta hodile za Kristusom. Hotela je, da bi žene svoje devištvo posvetile Bogu, ne da bi se zaprle v samostan. Za zavetnico družbe je izbrala sv. Uršulo, ki jo je občudovala ob prebiranju »Zlate legende«.
Ime: Izhaja iz latinske besede angelus »sel, glasnik, odposlanec«. V Novi zavezi beseda pomeni »angel, apostol, božji poslanec«.
Rodila se je 21. marca 1474 v Desenzanu ob Gardskem jezeru v Italiji, umrla pa 27. januarja 1540 v Brescii, prav tako v Italiji.
Družina: Njen oče Janez (Giovanni) je izhajal iz roda nižjih brešijskih plemičev, materi je bilo ime Katarina in je izhajala iz družine Biancosi.
Zavetnica: proti boleznim, slabostim; invalidov in prizadetih ljudi; tistih, ki so izgubili starše.
Upodobitve: Upodobitve jo kažejo sedečo s knjigo v naročju in obdano z deklicami, ki jih poučuje. Oblečena je v redovno obleko uršulink, v sprevodu devic in angelov. Nekatere upodobitve jo prikazujejo kot romarico.
Beatifikacija: 30. aprila 1768 jo je papež Klemen XIII. razglasil za blaženo, papež Pij VII. pa 24. maja 1807 za svetnico.
Goduje: 27. januarja. Vir
Sveta Angela Merici [meriči], devica, ki je najprej prevzela habit Tretjega reda svetega Frančiška in zbirala deklice, katere je poučevala o delih ljubezni, potem pa je ustanovila žensko kongregacijo z imenom Red svete Uršule, kateremu je izročila nalogo živeti popolno v svetu, ter poučevati mladenke o Gospodovih
poteh. Slednjič je umrla v Brescii v Lombardíji. Vir
Uršulinke so redovnice, katerih temeljno poslanstvo je evangeljsko življenje sredi sveta in skrb za vzgojo ženske mladine. Apostolat uršulink je vključen v vzgojno poslanstvo Cerkve. Že od vsega začetka delujejo na katehetskem področju. Uršulinke so vodile tudi številne šole za dekleta. Svojo prvo hišo na slovenskih tleh so imele uršulinke v Gorici leta 1672, od tam so trideset let kasneje prišle v Ljubljano, kjer so imele vse do konca druge svetovne vojne odlično dekliško gimnazijo. Danes imajo slovenske uršulinke doma šest hiš, nekaj slovenskih uršulink deluje v misijonih.
Ustanoviteljica tega reda ni sveta Uršula, temveč sv. Angela Merici, ki se je rodila 21. marca 1474 kmečkim staršem v Desenzanu na obali Gardskega jezera v severni Italiji. Angela je že v mladosti vneto iskala Boga. Kot dekle je imela nekoč prikazen sprevoda mladih devic. Med njimi je zagledala tudi svojo pred nedavnim umrlo sestro, ki ji je sporočila, da jo Bog kliče, naj ustanovi družbo devic, ki bo hitro rasla.
Ob tem videnju se je Angela zavedla Božjega posega v svoje življenje. Temu klicu je ostala zvesta do smrti. V želji, da bi lažje prišla do pogostnega obhajila, je Angela stopila v frančiškanski tretji red. Njen poklic je tukaj našel pravo usmeritev. V mestu Brescia, kjer je Angela živela od leta 1516, se je več požrtvovalnih ljudi združilo v gibanje ‘Božja ljubezen’, ki je veliko pripomoglo, da je mesto postalo središče živahnega verskega življenja. Angela je kmalu postala njihova voditeljica. Družba se je redno sestajala pri maši in skupnih molitvah. Tu je nabirala moč za dela usmiljenja: stregli so bolnikom, pomagali v sirotišnici, obiskovali jetnike, skrbeli za zapuščena dekleta. Po letu 1530 je Angela zbrala svojo skupino dvanajstih sodelavk, ob katerih se je izbistrila njena zamisel skupnosti, ki živi apostolsko življenje med svetom. Družbi je dala ime po mučenki sv. Uršuli, ki so jo tedaj zelo častili, in po njej se članice tega reda imenujejo uršulinke.
Uršulinke so se lotile raznovrstnega dela: ustanavljale so sirotišča, vzgojne domove, posebej pa so se posvetile skrbi za ogrožena dekleta. Začele so se združevati v redovne skupnosti, da bi lažje delovale. Za ustanovni dan družbe uršulink velja 25. november 1535, prvo pravilo je bilo potrjeno leto kasneje. Končna pravila je potrdil leta 1544 papež Pavel IV., ki je uršulinke razdelil na tri veje: prve žive med svetom, druge v kolegijih in tretje v samostanih. Angela je poznala nenadomestljivo vrednost vzgoje, ki jo otrok prejme od svojih staršev, zato je predstojnicam svojih hiš naročala, da morajo imeti za hčere materinsko srce. S svojo ustanovo je želela doseči čim večje število deklet, ki so prihajale k njim na pouk. Uršulinke so delale v vseh bolnišnicah in v šolah krščanskega nauka, predvsem pa so se posvečale vzgoji deklet.
Angela Merici je umrla 27. januarja 1540. Ljudstvo je takoj častilo kot svetnico. Uradno je bila razglašena za blaženo leta 1768, za svetnico pa leta 1807.
Pri materah vidimo, da si vtisnejo v srce vse otroke in vsakega posebej, pa če bi jih imele tudi tisoč. Tako ravna prava ljubezen. Zdi se celo, da s številom otrok raste tudi ljubezen in skrb za vsakega izmed njih. (sv. Angela Merici)
Ime in god: Ime Angela je ženska oblika imena Angel, ki v lat. ali gr. pomeni ‘sel, glasnik; odposlanec’. Pri nas je najbolj priljubljeno do leta 1970, zdaj (2021) pa je med najbolj priljubljenimi ženskimi imeni na 59. mestu (4.412 deklet in žena). Znane so tudi različice: Angelca (229), Angelina (147), Angelika (119), Angelica (8), Gela, Gelica … (god pa imajo lahko tudi 4. 1., ko je v koledarju sv. Angela Folinjska). Ustrezna moška oblika Angelik je pri nas zelo redka.
Zavetnica:Sv. Angela Merici je priprošnjica v bolezni, slabostih; zavetnica invalidov in prizadetih ljudi; tistih, ki so izgubili starše. Vir
Zavetnica vdov
Atributi: nosi podobne atribute kot sveti Hieronim: Vulgato in križ. Upodabljajo jo kot romarico, včasih z ruto na glavi, tudi pri pisanju knjige. Bolj znani upodobitvi sta: Vkrcavanje sv. Pavle v Ostiji in Spreobrnjenje. Upodobljena je tudi skupaj s hčerko Evstohijo in sv. Hieronimom.
»Plemenitega rodu, še bolj plemenita v svetosti« (sveti Hieronim)
Druga polovica 4. stoletja, čas, v katerem je v Rimu živela Pavla, je prinesel kristjanom svobodo, s tem pa mnoge pravice in ugodnosti, o katerih se jim prej ni niti sanjalo. Hitro so se navadili nanje, tako da so herojski časi in preizkušnje prve Cerkve počasi tonili v pozabo. Obstajala je nevarnost, da krščanstvo postane preveč posvetno in zgubi svoj duhovni naboj. Proti temu so se borile nekatere pobožne žene plemenitega rodu; med njimi je bila najbolj zavzeta prav Pavla s svojo prijateljico Marcelo. Potem ko je po petnajstih letih srečnega zakona ovdovela, je sklenila, da se popolnoma posveti Bogu in dobrodelnosti. V svoji palači je zbrala okoli sebe skupino žena, da so živele v strogi askezi, molitvi, meditaciji, obenem pa skrbele za uboge. Njihov spremljevalec in neke vrste duhovni voditelj je bil sveti Hieronim. Po smrti papeža Damaza je Rim zapustil in odšel v Palestino, da se tam v samoti posveti prevajanju Svetega pisma v latinščino. Sveta Pavla se mu je skupaj s hčerko Evstohijo kmalu pridružila. Nekaj časa je preživela v egiptovskih puščavah, nato pa se naselila v Betlehemu. Tu je zgradila najprej ženski, nato pa še moški samostan ter romarsko zavetišče in vse sama vzdrževala. Že v Rimu se je iz ljubezni do Svetega pisma naučila hebrejščine; v Sveti deželi pa je svetega Hieronima v svoji gorečnosti in vnemi neprestano opominjala in priganjala k delu. Po dvajsetih letih življenja v Palestini, med delom in molitvijo, pa tudi preizkušnjami, jo je Bog po daljši bolezni, staro 56 let, poklical k sebi.
Ime: orig. lat. paulus: »majhen, majhne postave«
Rodila se je 5. maja 347 v Rimu, umrla pa 26. januarja 404 v Betlehemu, pokopali so jo v cerkvi nad votlino Jezusovega rojstva.
Družina: rodila se je v plemiški družini, bila potomka slovečih Grakhov in Scipionov; s petnajstimi leti se je poročila s Toksocijem in rodila pet otrok.
Goduje: 26. januarja
»Zbogom, Pavla! Tako ti kliče, podprt s tvojimi molitvami, utrujen in star on, ki te je tako globoko občudoval. Sedaj, ko so te tvoja vera in dobra dela združila s Kristusom, boš imela še večjo moč, da dosežeš, karkoli boš prosila … Postavil sem ti spomenik, ki bo trajnejši od brona in, ki ga čas ne bo uničil. V skalo tvojega groba sem vrezal nagrobni napis, o Pavla, in temu sedaj pridružujem te strani; da bo vedel, kdorkoli jih bo že našel, da tu počiva tvoje telo in se te Betlehem s spoštljivostjo spominja.«
»Če bi se vsi udje mojega telesa spremenili v jezike in bi vsi členki govorili po človeško, ne bi povedal nič, kar bi bilo kreposti svete in častitljive Pavle dostojno. Bila je plemenita po rodu, pa mnogo plemenitejša po svetosti … Kakor se med mnogimi dragulji najžlahtnejši dragulj najbolj leskeče in kakor sončni svit slabotne plamenčke zvezda zakrije in zatemni, tako je mogočne kreposti vseh drugih s svojo ponižnostjo prekosila in bila med vsemi najmanjša, da je postala večja od vseh: in kolikor bolj se je poniževala, toliko bolj jo je Kristus povišal.«
»Če bi se vsi udje mojega telesa spremenili v jezike in bi vsi členki govorili po človeško, ne bi povedal nič, kar bi bilo kreposti svete in častitljive Pavle dostojno. Bila je plemenita po rodu, pa mnogo plemenitejša po svetosti … Kakor se med mnogimi dragulji najžlahtnejši dragulj najbolj leskeče in kakor sončni svit slabotne plamenčke zvezda zakrije in zatemni, tako je mogočne kreposti vseh drugih s svojo ponižnostjo prekosila in bila med vsemi najmanjša, da je postala večja od vseh: in kolikor bolj se je poniževala, toliko bolj jo je Kristus povišal.« (pogrebni nagovor svetega Hieronima)
Ime: Ženska oblika imena Pavel, ki izhaja iz latinskega pridevnika paulus v pomenu »majhen, majhne postave«.
Rojena: 5. maja 347.
Kraj rojstva: Rim, Italija.
Umrla: 26. januarja 404.
Kraj smrti: Betlehem, Sveta dežela.
Rod: Rod očeta Rogata je izhajal od grškega kralja Agamemnona, mati Blezila pa je bila iz rodu poveljnikov in državnikov Scipionov in Grakhov.
Mož: Osemnajstletna se je poročila z bogatim Rimljanom, senatorjem Toksocijem iz rodu Julijcev.
Otroci: Rodila je pet otrok: sv. Blezilo, Pavlino, sv. Evstohijo, Rufino in Toksoncija.
Življenje: Bila je srečno poročena, a ji je pri 32 letih mož nenadoma umrl. Zelo je žalovala za njim, nato pa se posvetila službi Bogu in ubogim.
Kreposti: Bila je ponižna, živela je v veliki spokornosti, uboštvu, postu in pokori, vse je razdala ubogim in bolnim.
Duhovni voditelj: Sveti Hieronim.
Sodobniki: Poleg svetega Hieronima še sv. Marcela, sv. Epifanij, sv. Pavlin Antohijski, papež Damaz.
Romanje: Leta 385 je skupaj s hčerko Evstohijo odšla za svetim Hieronimom v Sveto deželo in obiskovala njene kraje, nato pa se naselila v Betlehemu.
Meništvo: Že v Rimu je živela spokorno in meniško življenje, v Betlehemu pa je ustanovila štiri samostane, enega moškega in tri ženske, ki jih je sama vodila. Poleg tega je zgradila še več cerkva in zavetišče za romarje.
Sveto pismo: Pavla je nagovorila svetega Hieronima in mu tudi sama pomagala, da je iz hebrejščine in grščine v latinščino prevedel Sveto pismo – Vulgato.
Življenjepis: V svojem 108. pismu »Sveti Pavli na grob« nam je sveti Hieronim zapustil lepo poročilo o njenem življenju in delu. V slovenščini je leta 1941 izšel Lukmanov prevod v zbranih delih cerkvenih očetov.
Zavetnica: vdov, reda svetega Hieronima, nun in menihov.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot romarico, včasih z ruto na glavi, tudi pri pisanju knjige. Nosi podobne atribute kot sveti Hieronim: Vulgato in križ; upodobljena je tudi skupaj s hčerko Evstohijo in sv. Hieronimom.
Grob: Pokopali so jo v cerkvi nad votlino Jezusovega rojstva.
Goduje: 26. januarja.
Napis na grobu:
»Vidiš li tesni grob, ki v živo skalo je vsekan? Pavla počiva v njem, ki prebiva v kraljestvu nebeškem.« Vir
Pri Betlehemu (v Judeji), smrt svete Pavle, vdove iz plemenitega rodu senatorjev, ki se je odpovedala svetu in razdelila premoženje revežem in se napotila k Gospodovim jaslicam z blaženo devico Evstahijo, njeno hčerjo. Vir
Jožef Gabrijel de Rosario Brochero, argentinski škofijski duhovnik, se je rodil v bližini Cordobe 16. marca 1840. Bil je četrti izmed desetih otrok v družini, ki je živela globoko krščansko življenje. Pri šestnajstih letih je vstopil v semenišče, deset let zatem pa je prejel duhovniško posvečenje. V nadaljevanju je pomagal pri pastoralnem delu v cordobski katedrali, bil je prefekt semenišča, postal je tudi doktor filozofije. Konec leta 1869 je prevzel skrb za župnijo San Alberto. Le-ta se je razprostirala na kar 4.336 kvadratnih kilometrih, na nadmorski višini 2000 metrov, štela je več kot 10 tisoč prebivalcev. Na ozemlju ni bilo cest, prav tako ne šol, ljudje so živeli v klavrnem moralnem in materialnem siromaštvu.
Naš novi svetnik, ki so ga imenovali Cura Brochero, se ni vdal, ampak se je od tistega trenutka dalje popolnoma posvetil pastoralnemu delu in širjenju človeških ter krščanskih kreposti. Že leto po svojem prihodu je prvič pripeljal tamkajšnje vernike v Cordobo, kjer so se udeležili duhovnih vaj. Včasih so te skupine štele preko 500 oseb. Za 200 kilometrov dolgo pot so bili potrebni trije dnevi jezdenja na muli. Po devetih dneh tišine, molitve in pokore, so spremenili svoja življenja, začeli so slediti evangeliju in skrbeti za družbeno-ekonomski razvoj regije. Kasneje je Brochero s pomočjo vernikov zgradil dom duhovnih vaj, skozi katerega je v času njegovega delovanja šlo več kot 40 tisoč oseb.
Zgradil pa je tudi hišo za redovnice, kolegij za deklice, dom za duhovnike in navsezadnje 200 kilometrov poti, ki so vodile do cerkva. Poskrbel je za poštne urade in naredil načrt za železniško križišče. Evangelij je oznanjal v domači govorici. Bolniki niso nikoli ostali brez zakramentov. Ustaviti ga nista mogla ne dež ne mraz.
Umrl je 26. januarja 1914, ker se je okužil z gobavostjo. In sicer, ker je obiskoval in tudi objel nekega gobavca, zapuščenega na cesti. Zaradi bolezni je nekaj let preživel v domačem kraju, a se je po vztrajnih prošnjah vernikov pred smrtjo vrnil k njim. Njegov grob je takoj postal cilj romanj iz vseh koncev Argentine.
Cura Brochero se je s svojimi ljudmi identificiral, poznal jih je, jih branil in jim stvari razlagal odprto. Bil je Božji človek, zaupno je veroval v Božjo previdnost, v Cerkev; bil je duhovnik, ki je molil in kontempliral, hranil se je z Besedo; zvest je bil svojim duhovniškim obveznostim, predan Devici Mariji; zavedal se je tudi svojih slabosti. Vedno je gledal križanega Jezusa. Posvečal se je vsem, a predvsem ubogim in odrinjenim, pa tudi ženskam, katerih prispevek v cerkvenih dejavnostih je spodbujal, bolnim, mladim v stiski in prestopnikom. Njegova velika skrb je bila pripeljati izgubljeno ovco nazaj v stajo Cerkve. Približati pa se je znal tudi ljudem na oblasti, in sicer da bi jih z odnosom zdrave svobode nagovoril, da bi postali sodelavci in posredniki v Božjem delu. Vir
Cerkev v Argentini je dobila novega svetnika. To je duhovnik José Gabriel Brochero, ki je živel med leti 1840 in 1914. Za to priložnost je papež Frančišek argentinskim vernikom poslal pismo. V njem je napisal, da gre za „pastirja z ‘vonjem po ovcah’, ki je postal ubog med ubogimi, ki se je vedno boril, da bi bil zelo blizu Bogu in ljudem, ki je storil in še vedno dela veliko dobrega“.
Kot še piše papež, je Brochero poznal vse kotičke svoje 200 kvadratnih kilometrov velike župnije. Naokrog je hodil na svoji muli, obiskoval ostarele, družine in spraševal, če kaj potrebujejo. Njegov obisk je bil kot Jezusov obisk. Govoril je na način, ki so ga lahko razumeli vsi, saj so besede prihajale iz njegovega srca, iz vere in ljubezni, ki ju je gojil do Jezusa. V središču njegovega pastoralnega delovanja je bila molitev. V župniji je zgradil dom za duhovne vaje, kjer je sam dolgo molil pred razpelom, da bi spoznal, občutil in okusil neizmerno ljubezen Jezusovega srca. Bil pa je tudi duhovnik, poln ljubezni in usmiljenja, še poudarja papež v pismu. Z apostolskim pogumom, misijonarsko gorečnostjo in močjo usmiljenega srca je Brochero za Boga osvojil tudi mnoge lopove in težavnejše vaščane. Novi svetnik je po papeževih besedah evangeljsko aktualen. Je namreč „pionir“ odhajanja na geografske in bivanjske periferije, da bi tudi tja prinesel Božjo ljubezen in usmiljenje. „Ni ostal v župnijski pisarni,“ poudarja papež Frančišek. To pa je tisto, kar Jezus želi tudi danes. „Brochero je bil običajen človek, ranljiv, kot kdorkoli izmed nas, toda poznal je Jezusovo ljubezen, pustil je svoje srce oblikovati Božjemu usmiljenju.“ Znal je iti ven iz jame egoizma, ki ga imamo vsi, premagal je samega sebe. Z Božjo pomočjo je presegel tiste notranje sile, ki se jih poslužuje hudič, da bi nas priklenil na udobje, na iskanje trenutne zabave, da bi nas odmaknil od dela. Brochero je poslušal Boga, še piše papež. Izbral je delo za Njegovo kraljestvo, za skupno dobro, ki si ga neskončno dostojanstvo vsake osebe zasluži kot Božji otrok.
„Pustimo,“ tako se zaključuje pismo papeža Frančiška, da ta novi svetnik vstopi v hiše naših src, nas „povabi k molitvi, k srečanju z Jezusom, nas osvobodi verig, da bi lahko odšli ven na ulice in poiskali brata, se dotaknili Kristusovega mesa v njem, ki trpi in potrebuje Božjo ljubezen“.
Kot papežev predstavnik je obred beatifikacije v Argentini vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Le-ta je v pogovoru za Radio Vatikan dejal, da je novi svetnik med celotnim argentinskim narodom poznan kot „dobrotnik in pobudnik družbenega ter verskega razvoja prebivalstva“. Dogodek je imel za Argentino tako še prav poseben pomen. Kardinal Amato je zatrdil, da je Brochero s svojim delovanjem globoke človeškosti, oznanjevanjem evangelija in osebno svetostjo, po kateri je bil znan že za časa življenja, v zemljo svoje domovine obilno zasejal dobro: „Njegovo pridiganje se je dotaknilo src in spreobrnilo tudi najbolj zakrknjene grešnike.“
Duhovnik Brochero, je še povedal Amato, je bil zelo prevzet nad duhovnostjo svetega Ignacija Lojolskega in njegovimi Duhovnimi vajami. Te so kot „kopel za dušo, šola za kreposti in smrt za razvade“. Novi svetnik je bil prepričan o njihovi učinkovitosti pri posredovanju luči Božje resnice, in sicer tako za um kot tudi za zmago milosti v srcih upornikov. O tem, kaj svetniško življenje in apostolat ljubezni novega svetnika učita nas, pa je kardinal Amato dejal: „Predvsem nas opozarjata, da je svetost dolžnost vseh krščenih oseb. Posebno misel pa Brochero namenja svojim bratom v duhovništvu, katere spominja na tri obveznosti: biti vztrajni v službi cerkvenega nauka in velikodušno širiti Božjo besedo; nikoli se utruditi biti usmiljeni, moliti, slaviti, častiti in odpuščati; ter opravljati duhovniško službo v veselju – v veselju namreč zacvetita ljubezen in svetost.“ Vir
Atributi: kij, kamni,
Imena: Tim, Time, Timej, Timen, Timo, Timotei, Timoteo, Timoti, Timy; Tima, Time, Timoteja
»Moj dragi in zvesti sin v Gospodu« (1 Kor 4,17): – »Upam v Gospodu Jezusu, da vam bom kmalu poslal Timoteja, tako da bom tudi sam potolažen, ko bom zvedel, kako je z vami: Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi se tako iskreno zavzemal za vaše zadeve… Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju« (Flp 2, 19-22). Tako govori apostol Pavel o svojem najdražjem učencu Timoteju. Izmed štirinajstih Pavlovih pisem samo tri ne omenjajo Timoteja, v vseh drugih ima apostol narodov zanj kakšno prisrčno besedo, pohvalo, pozdrav. Dve pismi pa je pisal njemu samemu in vanju tako rekoč izlil svoje očetovsko srce.
Timotej je bil sin pogana in Judinje iz Listre v Mali Aziji. Mati in stara mati sta ga od detinskih let učili spoznavati Sveto pismo stare zaveze. Na svojem prvem misijonskem potovanju je Pavel spreobrnil vse tri: staro mater, mater in sina Timoteja. Na drugo misijonska potovanje pa je apostol že vzel Timoteja s sabo in ga poslal pozneje v Solun, da bi tam vernike utrdil v veri, kar je Timotej izvrstno opravil. Na tretjem potovanju ga je Pavel poslal iz Efeza v Korint.
V Jeruzalemu so Judje Pavla prijeli in bi ga bili umorili, da ga ni rešil rimski stotnik, ki ga je potem poslal v Cezarejo, kjer je Pavel ostal več ko dve leti v ječi. Pavel se je tedaj pritožil na cesarja kot rimski državljan. Poslali so ga v Rim. Tam je bil apostol spet dve leti v ječi. Timotej svojega učitelja tudi v ujetništvu ni zapustil. Iz Rima je poslal Pavel Timoteja v Filipe. Pozneje, rešen rimske ječe, ga je v Efezu, glavnem mestu Male Azije, posvetil leta 65 za škofa. Ko je bil Pavel drugič v rimski ječi, ga je zvesti učenec spet obiskal in ostal pri njem do njegove mučeniške smrti leta 67.
Timotej je bil rahlega zdravja, toda v slabotnem telesu je bivala pogumna duša. Skupaj s svojim velikim učiteljem je v službi evangelija prehodil skoraj ves takrat znani svet in potem do smrti vodil škofijo v Efezu.
Goduje 26. januarja. Vir
Timotej je grško ime in pomeni ‘Bog časti’. Slovanska inačica bi mogoče lahko bila ‘Bogoslav’, ampak to niti ni pomembno. Rojen je v Listri, okoli 200 km SZ od Tarza, v letih med 25 in 30. Oče je bil pogan, mati pa kristjanka. Mati se je klicala Evnika, babica po materi pa Lida. Evnika je bila eden prvih snopov Pavlove in Barnabove evangelizacije Listre leta 47-49.
Judovsko Sveto pismo je začel preučevati že v otroštvu, kar je za judovskega dečka običajno. Timotej in Pavel sta se prvič srečala v domači Listri, ko je Pavel bil na svojem drugem misijonskem potovanju leta 50-52. Timotej je takrat že bil ugleden mlad kristjan in priljubljen vsaj v dveh cerkvah: v Listri in Ikoniji. Pavlu so ga kot spremljevalca in pomočnika priporočili prav bratje in starešine iz teh dveh občestev. Da je bil mlad, naslutimo iz Pavlovh besed: „Nihče naj te ne prezira zaradi tvoje mladosti.“ Kot sin pogana Timotej ni bil obrezan, zato ga je Pavel dal obrezati, da ne bi bila v pohujšanje judom v diaspori. Vir Vzhodne Cerkve celo navaja, da je Pavel osebno obrezal Timoteja. Iz Pavlovih besed je razbrati, da je bil Timotej krhkega zdravja in da je imel težave z želodcem. Timotej je v Listri zamenjal Barnaba. V službo je bil postavljen na posebni svečanosti. Starešine cerkve (prezbiterij) so ga ordinirali s polaganjem rok. Takrat je najbrž prejel tudi posebne karizme (darove Duha)“. Njegova služba je bila služba evangelista.
S Pavlom in Silom je na drugem Pavlovem misijonskem potovanju prehodil Malo Azijo (današnja Turčija) do Troje, od tam pa je odšel v Makedonijo. V Filipih so se možje zapletli v spor z lokalnim prebivalstvom. Nekdo je namreč svojo mlado sužnjo ‘tržil’ kot vedeževalko. Pavel je iz dekleta izgnal nečistega duha, nakar ni več mogla vedeževati in gospodarji so ostali brez dobička. Zagnali so vik in krik in zoper apostole naščuvali someščane. Pavel in Sila sta jo skupila. Najprej so ju hudo pretepli, nato pa še vrgli v ječo. Timotej pa je odnesel celo kožo. Po neprijetni in boleči izkušnji v Filipih in Bereji je moral Pavel hitro naprej v Atene in tam je zopet našel Timoteja. Poslal ga je v Tesalonike (Solun) k novi krščanski skupnosti, da bi jih opogumil in poizvedel kako rasejo v veri. Na poti iz Soluna sta se Timotej in Pavel spet srečala v Korintu. Poročal mu je o duhovnem stanju Tesaloničanov in mu nato pomagal pri ustanavljanju cerkvene občine.
Naslednje srečanje se je zgodilo na Pavlovem tretjem misijonskem potovanju, tokrat v Efezu. Od tam sta pisala Filipljanom in Filemonu. Z nekim drugim Pavlovim sodelavcem, ki se je klical Erast je Timotej odšel v Makedonijo in nato v Korint. Korinčanom izroči Pavlovo pismo. V drugem pismu Korinčanom ga Pavel spet imenuje so-pošiljatelja pisma; iz Korinta kasneje Pavel piše Rimljanom in Timotej je z njim, saj jim Pavel pošlje tudi Timotejeve pozdrave. Iz Korinta je šel Timotej spet v Trojo, kjer je počakal Pavla, ki se je na koncu tretjega misijonskega potovanja odpravljal v Jeruzalem.
Iz Pisma Hebrejcem je še moč zaslutiti, da je Timotej bil nekje zaprt. Heb 13,23 namreč pravi, da je ‘naš brat Timotej osvobojen’. Verjetno je, da je bil Timotej ob Pavlu, ko je le-ta bil zaprt v Cesareji, morda tudi v Rimu. Tradicija še dodaja, da se je Timotej po Pavlovi mučeniški smrti leta 76, kateri je bil priča, ustalil v Efezu in je bil prvi škof efeške cerkve. Za škofa ga je posvetil apostol Pavel dve leti prej. V Efezu je, kot pravi tradicija, umrl mučeniške smrti v starosti 80 let. Timotej se je namreč uprl poganskemu praznovanju, posvečenem boginji Diani (Arteamidi). Someščanom je pridigal, da naj se spreobrnejo k pravemu Bogu. Besni pogani so ga najprej pretepli, ga vleki po ulicah in na koncu kamenjali. To je bilo v času vladavine Domiciana (81-96), ali Nerva (97-98). Pokopan naj bi bil v kraju Pion. Nekaj njegovih relikvij so v četrtem stoletju shranili v Cerkvi Svetih apostolov v Carigradu. To naj bi se zgodilo leta 365. Leto kasneje so tja prinesli tudi kosti apostola Andreja in evangelista Luka od koder so leta 1239 prenesene v Italijo in jih hranijo v stolnici Termoli (Molise).
Začel je kot evangelist, dokončal pa kot škof (naslednik apostolov). Timotej je bil škof že v prvem stoletju. Torej nimajo prav oporečniki, večinoma iz vrst ne-episkopalnih protestantskih cerkva, ki trdijo, da je škofovska služba iznajdba poznejših časov. Vzhodna tradicija uvršča Timoteja med 70 apostolov, ki jih je Jezus poslal oznanjati evangelij. Ta podatek je zelo zanimiv, saj bi to pomenilo, da je sam gospod Jezus imel med svojimi učenci neobrezanega pol-pogana! Vsekakor bi bilo zanimivo pri Vzhodnih bratih poizvedeti na kakšnih argumentih stoji to izročilo. Za Timoteja velja, da je živel v celibatu. Nekaj časa je pri njem bival tudi apostol Janez. Po nekem viru naj bi svoja zadnja leta po izgnanstvu na Patmosu preživel prav pri Timoteju. Možno je, da je Timotej še poslušal Jezusovega ‘ljubljenega učenca’, saj je Janez umrl v visoki starosti okoli leta 104. Timotej pa je bil Pavlov ‘ljubljeni učenec’, saj je s Pavlom skoraj na vsakem koraku, vse do apostolove smrti. Pavel ga pohvali: „Ti pa si krenil za menoj v mojem nauku, vedênju, namenu, veri, potrpežljivosti, ljubezni, stanovitnosti…“
Timoteja je ‘poljubila milost’. Če drži trditev Vzhodnih bratov, kar je sicer malo verjetno, je služil Kristusu prej kot Pavel in ne preseneča nas, da je tudi v njegovem domačem kraju nastala krščanska občina in da so ga prav njegovi bratje iz domače cerkve priporočili velikemu apostolu poganov. Njegova biografija s Pavlovo biografijo. Učenec se ni nikdar ločeval od učitelja, razen ko je to zahtevalo božje delo. Sodeloval je pri ustanavljanju krščanskih občestev v Filipih, v Solunu, v Bereji, Korintu in Efezu. Na Pavlovem drugem potovanju so delovali v glavnem v Makedoniji.
Vir
Spomin svetih škofov Timóteja in Tita, ki sta bila učenca svetega apostola Pavla in njegova pomočnika v apostolatu. Prvi je načeloval efeški Cerkvi, drugi pa kretski. Njima so bila napisana pisma, ki nudijo modre spodbude za pouk pastirjem in vernikom. V našem redu se praznujeta na jutrišnji dan, zaradi slovesnega praznika ustanoviteljev. Vir
Dan po prazniku spreobrnitve apostola Pavla, največjega misijonarja vseh časov, se spominjamo njegovih dveh najljubših učencev: Timoteja in Tita. Prvega Pavel omenja v domala vseh svojih štirinajstih pismih in o njem pravi, da mu je “pomagal pri evangeliju kakor sin očetu”: Tita pa pohvali, da mu je “v skupni veri pravi sin”. Tema dvema je naslovil svoja tri pastoralna pisma: Timoteju dve, Titu eno. Iz vseh je čutiti, kakšna apostolska vnema je te tri može povezovala.
Timotej je bil rojen v Listri v Mali Aziji, nekako tisti čas, ko je Jezus v Palestini nastopil svoje javno delovanje. Njegov oče je bil pogan (Grk), mati Evnika pa Judinja. Materi Evniki in stari materi Loidi daje sveti Pavel pohvalno spričevalo, da sta bili obe polni žive vere in da sta Timoteja od otroških let učili spoznavati Sveto pismo. Verna Judinja, ki je sklenila mešan zakon s poganskim možem, je sina vzgajala v svoji veri, le obrezali ga ni dala po Mojzesovi postavi osmi dan po rojstvu.
Apostol Pavel je najbrž že na svojem prvem misijonskem potovanju spreobrnil h krščanstvu Timoteja, njegovo mater in staro mater. Kot sin judovske matere in poganskega očeta je Timotej pred postavo veljal za Juda in bi moral biti obrezan in za to je poskrbel Pavel, ko je na drugem misijonskem potovanju prišel v Listro. To je storil zaradi Judov, ki so bili v teh krajih. Vzel ga je s seboj na misijonsko pot po Mali Aziji in od tam v Makedonijo. Ko je bil Pavel jetnik v Rimu, se mu je pridružil tudi Timotej, ker ga Pavel omenja v svojih pismih, poslanih v tem času iz Rima. Ko je apostol Pavel čutil, da se bliža čas razveze, je svojega učenca Timoteja postavil za nadpastirja v Efezu. Njemu je pisal svoje poslednje pismo. Timotej je modro vodil škofijo v Efezu vse do smrti. Časte ga kot zavetnika pri boleznih želodca po besedah, ki mu jih je namenil učitelj Pavel v svojem prvem pismu, naslovljenem nanj, da naj zaradi »zaradi želodca in svojih pogostnih slabosti« ne pije samo vode, temveč tudi malo vina. Ime Timotej je na Slovenskem zelo redko; isto velja tudi za skrajšano obliko Tim. Vir
Dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo dolgo govorili o velikem apostolu Pavlu, si oglejmo danes oba njegova najožja sodelavca: Timoteja in Tita. Nanju so naslovljena tri pisma, katera po izročilu pripisujemo Pavlu; dve sta namenjeni Timoteju in eno Titu.
Timotej je grško ime in pomeni »Bog časti«. Medtem ko ga Luka v Apostolskih delih omenja šestkrat, se Pavel v svojih pismih sklicuje nanj sedemnajstkrat (in še enkrat ga najdemo v pismu Hebrejcem). Iz tega moremo sklepati, da je Timotej v Pavlovih očeh užival velik ugled, tudi če nam Luka ne namerava pripovedovati vse, kar zadeva njega. Apostol mu je v resnici zaupal pomembna poslanstva in je v njem videl tako rekoč »alter ego«, kakor izhaja iz velike pohvale, s katero ga odene v pismu Filipljanom: »Nimam nobenega enako čutečega (‘isópsychon’), ki je tako iskreno zavzet za vaše duše« (2,20).
Timotej je bil rojen v Listri (približno 200 kilometrov severozahodno od Tarza) kot sin judovske matere in poganskega očeta (prim. Apd 16,1). Okoliščina, da je mati stopila v mešani zakon in sina ni dala obrezati, nam daje domnevati, da Timotej ni bil rojen v strogo verski družini, tudi če je rečeno, da je od otroštva poznal svete knjige (prim. 2 Tim 3,15). Izročeno nam je materino ime, Evnika, in tudi ime stare matere, Loida (prim. 2 Tim 1,5). Ko je šel Pavel na začetku svojega drugega misijonskega potovanja skozi Listro, si je izvolil Timoteja za spremljevalca, ker »so mu ga priporočili bratje v Listri in Ikoniji« (Apd 16,2), a ga je dal »zaradi Judov, ki so prebivali v tisti pokrajini« (Apd 16,3), obrezati. Skupaj s Pavlom in Silom je Timotej prehodil Malo Azijo do Troje, od koder je odšel v Makedonijo. Vrhu tega izvemo, da so Timoteju v Filipih prizanesli, ko sta bila Pavel in Sila obdolžena kaljenja javnega reda in vržena v ječo, ker sta se upirala temu, da brezobzirni ljudje izkoriščajo mlado deklico kot vedeževalko (prim. Apd 16,16-40). Ko je bil Pavel nato primoran, odpotovati naprej do Aten, ga je Timotej srečal v onem mestu in je bil od tam poslan k mladi občini v Solun, da bi poizvedel o njej in jo okrepil v veri (prim. 1 Tes 3,1-2). Nato je apostola spet srečal v Korintu, mu prenesel dobre novice o Solunčanih in z njim sodeloval pri evangelizaciji tega mesta (prim. 2 Kor 1,19).
Timoteja spet srečamo v Efezu med Pavlovim tretjim misijonskim potovanjem. Od tam je apostol verjetno pisal Filemonu in Filipljanom, in v obeh pismih se javlja Timotej kot sopošiljatelj (prim Flm 1; Flp 1,1). Iz Efeza ga je Pavel poslal v Makedonijo skupaj z nekim Erastom (prim. Apd 19,22) in nato tudi v Korint z naročilom, da prenese pismo, v katerem Korinčanom polaga na srce, naj ga lepo sprejmejo (prim. 1 Kor 4,17; 16,10-11). Še enkrat ga najdemo kot sopošiljatelja drugega pisma Korinčanom, in ko Pavel iz Korinta piše pismo Rimljanom, dostavlja skupaj s pozdravi drugih tudi Timotejeve pozdrave (prim. Rim 16,21). Iz Korinta je učenec spet odpotoval, da bi prispel v Trojo, na azijski obali Egejskega morja, in tam čakal na apostola, ki je bil ob sklepu svojega tretjega misijonskega potovanja na poti v Jeruzalem (Apd 21,4). Od tega trenutka nam antični viri posredujejo le še eno samo opozorilo na Timotejev življenjepis, namreč v pismu Hebrejcem, kjer beremo: »Vedite, da je naš brat Timotej osvobojen. Brž ko pride, vas bom skupaj z njim obiskal« (Heb 13,23). Ob koncu moremo reči, da Timotejev lik stopa v ospredje kot lik pomembnega pastirja. Po kasnejši Evzebijevi Cerkveni zgodovini je bil Timotej prvi škof v Efezu (prim. 3,4). Nekaj njegovih relikvij, ki izhajajo iz Carigrada, je od leta 1239 v Italiji v stolnici Termoli v pokrajini Molise.
…
Če ob sklepu skupaj premišljujemo oba lika Timoteja in Tita, opazimo nekaj zelo pomenljivih dejstev. Najpomembnejše je, da se je Pavel pri uresničevanju svojih misijonov opiral na sodelavce. Kot ustanovitelj in pastir veliko občin ostaja seveda apostol nasploh. Vendar je jasno, da ni vsega storil sam, marveč se je opiral na zaupljive osebe, ki so delile njegove napore in njegovo odgovornost. Nadaljnje spoznanje se tiče razpoložljivosti teh sodelavcev. Viri, ki so v zvezi s Timotejem in Titom, razločno poudarjajo njuno pripravljenost pri prevzemanju raznih naročil, ki so pogosto obstajala tudi v tem, da sta zastopala Pavla tudi v preprostih okoliščinah. Z eno besedo, učita nas, velikodušno služiti evangeliju. Pri tem vemo, da to vključuje tudi služenje Cerkvi. Sprejmimo končno spodbudo, ki jo apostol Pavel obrača na Tita: »Hočem, da se zavzemaš za to, naj se vsi, ki so prišli do vere v Boga, po najboljši moči prizadevajo delati dobro. To je dobro in koristno za vse ljudi« (Tit 3,8). S svojo dejavno zavzetostjo moramo in moremo odkriti resnico teh besed ter tako prav v tem adventnem času bogateti v dobrih delih in tako odpirati vrata sveta Kristusu, našemu Zveličarju. Vir
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistični
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
28. oktobra 2017 je v Braziliji (Caxias do Sul) potekala beatifikacija duhovnika Giovannija Schiava (1903 – 1967), italijanskega misijonarja Kongregacije sv. Jožefa, ki jo je ustanovil sv. Leonard Murialdo. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je v pogovoru za Radio Vatikan povedal več o življenju novega blaženega.
Sveta maša – izvir navdiha za dobra dela
Atributi: uršulinska oblačila, križ, rožni venec, knjiga
Novi svetnik je po papeževih besedah evangeljsko aktualen. Je namreč „pionir“ odhajanja na geografske in bivanjske periferije, da bi tudi tja prinesel Božjo ljubezen in usmiljenje. „Ni ostal v župnijski pisarni,“ poudarja papež Frančišek. To pa je tisto, kar Jezus želi tudi danes. „Brochero je bil običajen človek, ranljiv, kot kdorkoli izmed nas, toda poznal je Jezusovo ljubezen, pustil je svoje srce oblikovati Božjemu usmiljenju.“ Znal je iti ven iz jame egoizma, ki ga imamo vsi, premagal je samega sebe. Z Božjo pomočjo je presegel tiste notranje sile, ki se jih poslužuje hudič, da bi nas priklenil na udobje, na iskanje trenutne zabave, da bi nas odmaknil od dela. Brochero je poslušal Boga, še piše papež. Izbral je delo za Njegovo kraljestvo, za skupno dobro, ki si ga neskončno dostojanstvo vsake osebe zasluži kot Božji otrok.
Atributi: kij, kamni,
Timotej je grško ime in pomeni ‘Bog časti’. Slovanska inačica bi mogoče lahko bila ‘Bogoslav’, ampak to niti ni pomembno. Rojen je v Listri, okoli 200 km SZ od Tarza, v letih med 25 in 30. Oče je bil pogan, mati pa kristjanka. Mati se je klicala Evnika, babica po materi pa Lida. Evnika je bila eden prvih snopov Pavlove in Barnabove evangelizacije Listre leta 47-49.