sveti Askl iz Antinoë – mučenec

Pri mestu Antíani, spomin svetega Askla, mučenca, ki so ga najprej kruto mučili, tako da so ga obesili, ga nato s plameni ob straneh žgali, in nazadnje vrgli v reko, kjer je svojo čisto dušo izročil Bogu.
Vir

Views: 11

sveti Janez Aleksandrijski (Usmiljeni) – aleksandrijski patriarh

Janez AleksandrijskiAtributi: dolga brada, dragocena odeja

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …

»Ko Janez, patriarh v Aleksandriji, neke noči bedi in moli, zagleda čudovito dekle s krono iz oljčnih vejic na glavi. Janez se začudi in jo vpraša, kdo je. Ta odgovori: ‘Jaz sem Usmiljenje, ki je nagnilo Božjega Sina, da se je spustil z nebes na zemljo; vzemi me za nevesto in dobro se ti bo godilo.’ Svetnik razume, da oljka pomeni usmiljenje. Od tega dne dalje postane tako dober, da so ga vsi imenovali ‘usmiljeni’.«

S tem videnjem začenja Jakob de Varagine v svoji Zlati legendi opis življenja svetega Janeza Usmiljenega. O njegovi usmiljenosti je krožilo nešteto zgodb in pričevanj o čudežih in čeprav ne moremo ugotoviti, kaj je res in kaj ne, ostaja dejstvo, da je vse, kar je imel, razdal revežem in tako zanje skrbel. Vemo, da se je rodil v bogati družini na Cipru okoli leta 550. Na očetovo željo se je poročil, vendar so mu otroci še mladi umrli, za njimi pa tudi žena. V tem je Janez videl božje znamenje, da se poslej ves posveti Bogu. Potrebnim je razdal svoje bogastvo in jim pomagal, kolikor je mogel. Po nemirih v Aleksandriji je okoli leta 606 prevzel sedež patriarha in si prizadeval urediti razmere v Cerkvi. S svojo dobrotljivostjo, ljubeznijo in požrtvovalnostjo je preproste ljudi pridobival za Kristusa. Ni lajšal samo telesne revščine, pač pa se je trudil odpravljati tudi duhovno. Zidal je sirotišnice, domove za revne matere, bolnišnice ter cerkve. Leta 619 ali 620 je izčrpan umrl v rojstnem kraju Amathonte na Cipru.

Dva dogodka iz njegovega življenja:

Potem ko je prevzel službo patriarha, je sklical svoje služabnike in jim naročil: »Pojdite po mestu in naredite seznam vseh mojih gospodov. Nikogar ne izpustite.« Ker niso razumeli, kaj želi, jim je pojasnil: »Tem, ki jih vi imate za reveže, pravim jaz moji gospodje in jim pomagam, zato, ker nam samo oni lahko pomagajo in nam nekega dne odprejo vrata nebeškega kraljestva.« Čez 7000 so jih zapisali in za vse je Janez očetovsko poskrbel.

V mestu je bil imeniten mož, ki pa je v sebi kuhal jezo in zamero do nekega someščana. Janez si je dolgo časa prizadeval, da bi ju spravil, a je bilo vse zaman. Nekega dne pa povabi tega moža k sebi, češ da ima zanj imeniten opravek. Ko pride, ga povabi v hišno kapelo k maši. Maša lepo teče, pri molitvi očenaša pa škof in služabnik, ki je stregel (po vnaprejšnjem dogovoru), utihneta pri besedah: ‘Odpusti nam …’, tako da jih mož sam glasno izgovori. Takrat se Janez obrne k njemu in mu reče: »Pomisli, kaj si v tem svetem trenutku izrekel: ‘Odpusti, kakor jaz odpuščam.’« Trdovratneža to pretrese, pade na kolena in prosi: »Gospod, kar hočeš, storim,« in se spravi s svojim nasprotnikom.

Sveti Janez Usmiljeni, aleksandrijski patriarh, goduje 23. (ali 30.) januarja
Vir
 

Views: 19

blažena Benedikta Bianchi Porro – laikinja

Benedikta Bianchi Porro - laikinja14. septembra 2019 je v italijanskem mestu Forli potekala beatifikacija Benedette Bianchi Porro, 28-letne laikinje, ki je umrla leta 1964. Več o njenem življenju je v pogovoru za Radio Vatikan povedal kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

»Njeno življenje  je bilo življenje, ki nas lahko pretrese. Rodila se je leta 1936, umrla je leta 1964, stara 28 let. Imela je tudi otroško paralizo. Končala je šole, vpisala se je tudi na fakulteto, kjer je začela čutiti zdravstvene težave. Šlo je za bolezen, ki je niso uspeli diagnosticirati in jo je odkrila sama. Približno deset let svojega življenja je preživela na postelji. Trpljenje je živela na osupljiv način: živela ga je, ni ga doživljala. Bila je pogumna, saj je to bolezen, to trpljenje živela z močjo in vedrino. Duhovno je bila zelo občutljiva, že kot deklica je želela vedno bolj poznati Boga. Mislim, da jo je Bog pripravljal na nekaj posebnega.«

Benedetta je v svojem življenju zgodaj spoznala trpljenje. Kot študentka medicine si je sama postavila diagnozo bolezni, zaradi katere se je vrnila k Očetu pri komaj 28 letih. Po tem, ko je že šepala zaradi otroške paralize, je postopoma oglušela, nato je postala hroma in na koncu tudi slepa. Lahko bi se spraševala, zakaj Gospod to želi od nje, vendar tega ni storila. »To je skrivnost, nimamo razlage, vendar pa v tej skrivnosti odkrijemo, da Bog daje vrednost temu trpljenju. To je skrivnost križa: temu, kar svet želi zavračati, Bog daje vrednost.«

Benedetta je dvakrat poromala v Lurd. Med prvim romanjem je tolažila ženo na invalidskem vozičku. Le-ta je nenadoma vstala in začela hoditi. Kardinal Becciu je povedal, kakšen je po njegovem mnenju pomen tega čudeža, ki ga je Benedetta doživela tako od blizu: »To je čudež Lurda. Ko prideš v Lurd, vidiš veliko bolnikov in bolnik ne moli zase, ampak za drugega, za tistega, ki je zraven njega. To je resnični čudež: dejavna ljubezen do konca, ko ne misliš nase, ampak na druge. In to je bila Benedettina izkušnja: ona je molila, da bi druga ozdravela. Gre za čisto, nesebično, celostno ljubezen.«

Ob koncu pogovora je kardinal Becciu povedal, kakšno sporočilo nova blažena prinaša današnjemu človeku: »Lahko upamo, da bo to sporočilo naredilo razpoko v sedanji miselnosti: gre za miselnost, ki ne razume, ki ne sprejema. V svetu, v katerem se želi propagirati prakso “prijazne smrti”, evtanazije, si nekateri o osebi, kot je Benedetta, mislijo, da je bolje, da ne bi trpela: pomagajmo ji umreti! To življenje, to pričevanje nas mora pretresti in spomniti, da življenje ni naše, ampak je Božji dar in ga moramo živeti vse do zadnjega trenutka. In da je življenje, če se ga živi dobro, sporočilo: sporočilo človeštvu. Zdi se mi, da je bila Benedetta prinašalka tega bogastva, te lepote; živela je v Bogu in drugi so Boga doživljali preko nje.«
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Vir

Ime: Krščena je bila kot Benedikta Bianca Marija. Benedikta izhaja iz latinske besede benedictus »blagoslovljen« oz. bene dicere »lepo govoriti, hvaliti, blagoslavljati«.
Rojena: 8. avgusta 1936.
Kraj rojstva: Dovadoli, majhno mesto v pokrajini Forli, približno 60 kilometrov jugovzhodno od Bologne na severu Italije.
Umrla: 23. januarja 1964.
Kraj smrti: Mesto Sirmione ob Gardskem jezeru v Lombardiji na severu Italije.
Družina: Rodila se je očetu Gvidu Bianchiju, ki je bil inženir, ter materi Elsi, roj. Giammarchi. Bila je drugi od šestih otrok, polna življenja, obkrožena z ljubeznijo staršev ter bratov in sester.
Paraliza: Rodila se je z otroško paralizo, zaradi katere je imela krajšo nogo. Drugi so jo klicali »kripl«, da bi jo dražili, a ji je bilo vseeno: »Govorijo resnico,« je govorila z nasmeškom.
Študij: Gimnazijo je obiskovala pri uršulinkah v Desenzanu in Brescii, se vpisala na univerzo v Milanu, da bi študirala fiziko, a se je pozneje odločila za medicino. Kljub temu da je bila gluha, je bila odlična učenka, a študija zaradi vedno bolj napredujoče bolezni ni mogla dokončati.
Bolezni: Še kot najstnica je morala nositi opornico za hrbet; najprej je začela izgubljati sluh, tako da je bila pri 15 letih skoraj popolnoma gluha, njene motorične sposobnosti so bile vedno bolj okrnjene. Kasneje si je sama postavila diagnozo: zbolela je za redko Von Recklinghausenovo boleznijo, zaradi katere je oslepela in oglušela.
Operacije: Prestala je več operacij, ki pa niso bile uspešne. Povzročile so najprej delno paralizo leve strani obraza, nato popolno ohromitev, izgubo občutka za okus, dotik in vonj. Po zadnji operaciji je popolnoma oslepela, premikala je lahko le še desno roko in komaj govorila.
Lurd: Dvakrat je obiskala Lurd v upanju na čudež, a je ob drugem obisku prejela milost: moč za sprejemanje tega, da ne bo nobene čudežne spremembe.
Duhovnost: Potem, ko se ni mogla več gibati, je na svojem domu začela evangelizirati: v pismih drugim je govorila o veri in ljubezni do Boga. Vedno bolj se je širil glas o njeni svetosti in nežnem razumevanju Božje ljubezni, ki govori in se dotika človeka tudi po bolezni. Vedno globlje je prodirala v skrivnost križa ter svojo bolečino darovala Kristusu, žrtvovanemu na križu.
Goduje: 23. januarja.
Beatifikacija: 14. septembra 2019 jo je papež Frančišek razglasil za blaženo.
Splet: www.benedetta.it
Vir

Views: 29

sveti Ildefonz – nadškof

sveti Ildefonz - nadškofSveti Ildefonz, vneti Marijin častilec in zagovornik njenega devištva, se je rodil okoli leta 607 v plemiški družini v Španiji. Starši so računali, da bo dosegel kariero v državniški službi, sam pa se je že zgodaj odločil, da postane redovnik. V samostanu sv. Kozma in Damijana v Toledu si je prizadeval za vestno izpolnjevanje pravil in krepostno življenje. Kmalu je postal opat, po smrti strica Evgenija pa so ga izvolili za nadškofa v Toledu. Z govori, pismi in spisi je skušal čim več ljudi pripeljati h Kristusu, nikoli vsiljivo ali nestrpno. Umrl je leta 667 v Toledu.
Življenjepisci poudarjajo, kako zelo je častil poseben Marijin praznik 18. decembra, to je veselo pričakovanje Jezusovega rojstva (iz tega se je razvila navada, da v adventu »Marijo nosijo«). Tako se je v zadnjih letih njegovega življenja zgodilo, da je na večer pred omenjenim praznikom v procesiji vstopil v stolnico, da bi z duhovniki opravil slovesne večernice. Stolnico je v trenutku napolnila nebeška svetloba, na škofovskem sedežu pa so zagledali Marijo, obdano z angeli in svetnicami. Marija je povabila Ildefonza, da se ji približa. Ko se je sklonil pred njo, je pohvalila njegovo zvesto službo, na ramena pa mu položila nov, bel plašč, ki naj ga nosi drugega dne ob njenem prazniku.
»In zdaj prihajam k tebi, edina Devica in božja Mati. Predte padam, ti edino svetišče učlovečenega mojega Boga. Pred teboj se ponižujem, ti edina Mati mojega Gospoda. Tebe prosim, ti edina dekla svojega Sina, da dosežeš, da bodo moja grešna dela izbrisana; da me ukažeš očistiti hudobije mojih del; da storiš, da bom ljubil slavo tvojega devištva; da mi razodeneš množino sladkosti tvojega Sina; da mi daš, da bom oznanjeval in branil čisto vero tvojega Sina. Podeli mi tudi to, da se bom držal Boga in tebe; da bom služil tvojemu Sinu in tebi; da se bom klanjal tvojemu Gospodu in tebi; njemu kot svojemu Stvarniku, tebi kot porodnici mojega Stvarnika; njemu kot Bogu, tebi kot božji Materi; njemu kot mojemu Odrešeniku, tebi kot srednici mojega odrešenja … Jaz sem zato tvoj služabnik, ker je tvoj Sin moj Gospod. Ti si zato moja Gospa, ker si dekla mojega Gospoda … Prosim te, o sveta Devica, da bom imel Jezusa od onega Duha, od katerega si ti rodila Jezusa. Po onem Duhu naj sprejme moja duša Jezusa, po katerem je spočelo tvoje telo istega Jezusa. Oni Duh naj da meni spoznati Jezusa, ki je tebi dal, da si ga spoznala in rodila. V onem Duhu naj ponižen vzvišeno govorim o Jezusu, v katerem ti priznavaš, da si dekla Gospodova, želeč, da se ti zgodi po angelovi besedi. V onem Duhu naj ljubim Jezusa, v katerem ga ti moliš kot svojega Gospoda, gledaš kot svojega Sina. Tako resnično naj se bojim tega Jezusa, kakor resnično je bil on, čeprav Bog, pokoren svojim staršem.«
Sveti Ildefonz, nadškof v Toledu, goduje 23. januarja
Vir

Starši so nadarjenega in vsestransko razvitega mladeniča Ildefonza namenili za državno službo, sam pa se je raje odločil za redovništvo. Pod duhovnim vodstvom strica Evgenija, škofa v Toledu, je vstopil v samostan sv. Kozma in Damjana blizu Toleda, kjer so ga redovniki kmalu izbrali za opata, po stričevi smrti pa so ga izvolili za njegovega naslednika. Kot škof si je veliko in goreče prizadeval za resno krščansko življenje, tudi s svojimi spisi in govori. Vse življenje je bil goreč Marijin častilec.
Ime: Ildefonso je španska oblika vizigotskega imena Hildefons, sestavljenega iz besed hild »boj, bitka« in funs »pripravljen«, torej »pripravljen na boj«.
Rodil se je okoli leta 607 v Toledu v Španiji, umrl pa 23. januarja 667, prav tako v Toledu v Španiji.
Škofija: Škofijo v Toledu naj bi v prvem stoletju ustanovil sv. Jakob st., po Milanskem ediktu leta 313 pa je bila povzdignjena v nadškofijo. Ildefonz je bil njen 32. škof in je škofijo vodil od l. 657 do 667.
Prednik: Evgenij III. ml. (646–657)
Naslednik: Quiricus (667–680)
Dela: Poleg pisem in govorov ter nekaterih spisov, ki veljajo za izgubljene, poznamo njegova dela: O slavnih možeh, Knjiga o devištvu svete Marije zoper tri nevernike, O poznavanju krsta, O napredovanju po duhovni puščavi. Na njegovo pobudo naj bi bil na 18. decembra uveden praznik Marijinega veselega pričakovanja, za katerega je napisal besedilo za mašni obred.
Kreposti: Ildefonz v ničemer ni poznal polovičarstva, povprečnosti ali mlačnosti. Bil je potrpežljiv in ponižen, ves goreč v ljubezni do Boga in Marije.
Čudež: Na predvečer Marijinega praznika, ki ga je uvedel, 17. decembra, je Ildefonz v procesiji vstopil v stolnico, da opravi slovesne jutranjice. Stolnico je napolnila nebeška svetloba, na škofovem sedežu pa so zagledali Marijo z angeli in svetnicami. Pomignila je škofu, naj se ji približa, ga pohvalila za zvesto službo in mu na ramena nadela nov plašč, ki naj ga nosi na njen praznik.
Zavetnik: Je zavetnik mesta Toleda.
Upodobitve: Na upodobitvah ga vidimo kot škofa z mitro, palico, peresom in knjigo.
Grob: Pokopali so ga v cerkvi sv. Leokadije v Toledu, v času arabske invazije (711) pa so ga prenesli v mesto Zamora.
Goduje: 23. januarja.
Misel: »In zdaj prihajam k tebi, edina Devica in božja Mati. Predte padam, ti edino svetišče učlovečenega mojega Boga. Pred teboj se ponižujem, ti edina Mati mojega Gospoda.«
Vir

V Toledu (na Španskem), sveti Ildefóns, škof, ki je bil, kot menih in predstojnik samostana, izvoljen za škofa in je v lepem jeziku napisal mnoge knjige, ter uvedel izdatne liturgične molitve in častil Blaženo Marijo, Božjo Porodnico in vedno Devico s čudovito pobožnostjo.
Vir

Vizigoti ali Zahodni Goti so v 5. stoletju vdrli v Španijo in ustanovili državo, katere prestolnica je bil Toledo. Proti koncu 6. stol. so se odpovedali arijanski zmoti in se oklenili čistega Kristusovega nauka ter se s starimi španskimi prebivalci združili v nov španski narod. Največ zaslug za to, da je vera med Španci postala pravi kvas vse miselnosti, imajo trije svetniški redovniki in škofje. Najstarejši med njimi je Leander, ki je dal pobudo za spreobrnjenje Vizigotov in jih nato modro vodil kot nadškof v Sevilli (+ 601), na tem nadškofijskem sedežu ga je nasledil njegov brat Izidor, ki ga častimo kot cerkvenega očeta (+ 636), tretji pa je Ildefonz, nadškof v državni prestolnici Toledu.
Rodil se je okoli leta 607 v velikaški družini Vizigotov, ki pa je bila že ponosna na svojo novo špansko narodnost ter polna gorečnosti, ki je lastna spreobrnjencem. Ildefonza so starši namenili za državno službo, on pa se je bolj ogreval za redovniški poklic, ker je imel živ zgled: strica Evgenija, vzornega redovnika. Ni mogel premagati odpora pri domačih, zato je od doma kar zbežal. Ko je prišel v samostan, je bil zaradi svoje vestnosti in pobožnosti vsem za vzor. Ljubezen do Boga in Marije je kar žarela iz njega.

Kmalu so ga redovniki izbrali za opata, škofje so ga prosili, naj prihaja na sinode, na katerih so se zbirali v Toledu vsako leto. Njegovi pobudi pripisujejo uvedbo novega praznika na dan 18. decembra z naslovom Marijino veselo pričakovanje. Prvič so ga obhajali leta 657 in verjetno je Ildefonz sam sestavil besedilo za praznično mašo. Koliko je bilo v Ildefonzu vsestranskih zmožnosti, kako trden je bil njegov značaj in kako bister njegov razum, se je pokazalo, ko so ga po smrti strica sv. Evgenija izvolili za nadškofa v Toledu. Nadškofijo je vodil deset let in ves čas je imel veliko težav zaradi kralja Recesvinta. Ta ga je najprej skoraj prisilil, da je sprejel izvolitev, potem pa mu je prepovedal sklicevati sinode. Najbolj je svetniškega škofa bolelo kraljevo posvetnjaško in pohujšljivo življenje. Nadškof Ildefonz je storil vse, da bi ljudi zavaroval pred slabimi zgledi kralja in velikašev. Spodbujal jih je k resnemu krščanskemu življenju najprej z zgledom pa tudi z govori in s spisi. Pisal je o velikih možeh tedanje Cerkve, o temeljnih verskih resnicah, najprisrčneje pa o Mariji. Umrl je leta 667.

Iz njegovega življenja se je ohranila ljubka pripoved. Sv. Ildefonz je z velikim veseljem obhajal praznik Marijinega veselega pričakovanja 18. decembra. V zadnjih letih svojega življenja je nadškof v procesiji stopil v stolnico 17. decembra zvečer, da pred praznikom z duhovniki opravi slovesne jutranjice. Stolnico je napolnila nebeška svetloba, na škofovem sedežu pa so zagledali Marijo, obdano z angeli in svetniki. Marija je ljubeznivo povabila Ildefonza, naj se približa. Ko se je sklonil pred njo, je pohvalila njegovo zvesto službo in mu na ramena nadela nov plašč, ki naj ga nosi naslednjega dne ob njenem prazniku. Ta prizor je naslikalo več slavnih slikarjev (Rubens, Velasquez). Ildefonza najpogosteje upodabljajo s knjigo v roki in ob pisanju, ko mu narekuje Marija.

Views: 169

zaroka Marije in Jožefa – spomin

O zaroki med Marijo in Jožefom poročata tako evangelist Matej kakor Luka. Zaroka je pri Judih veljala za pomembno dejanje in je bila slovesnejša kot sama poroka. Zaročenca sta po zaroki še bivala vsak na svojem domu in šele po poroki, ki je bila čez nekaj mesecev, sta se preselila na skupni dom. Tako je bilo tudi z Jožefom in Marijo. Ko je Jožef spoznal, da je Marija spočela od Svetega Duha, je ni odslovil, temveč jo je vzel k sebi. Spomin Marijine zaroke so začeli praznovati šele v 15. stoletju in sicer v znamenitem mestu Chartres pri Parizu.
Vir

Views: 55