sveti Tit – škof

TitAtributi: obraz obdan z žarki, rušeči poganski tempelj
Imena: Tit, Tito, Titoslav; Titina, Titka, Titomirka, …
Tit se je rodil kot pogan. Ob Pavlu se je prvič pojavil na potovanju na apostolski koncil v Jeruzalemu. Na nekem poznejšem potovanju ga je Tit pustil na grškem otoku Kreti, da bi tam delal. Kasneje je tam postal škof. Na slikah je Tit upodobljen z obrazom obdanim z žarki, v ozadju pa je včasih poganski tempelj, ki se ruši.
Goduje 26. januarja.
Vir

Tit je bil poganskega porekla. Njegovo ime je latinsko, sicer pa je bil Grk.
Rojen je bil najbrž v Antiohiji. Spreobrnil se je verjetno po Pavlu in Pavel ga je tudi krstil. Zaradi njega in Barnaba se je v antiohijski cerkvi vnel spor, ker so nekateri zahtevali, da naj ju Pavel dá obrezati. Kot vemo, je Timoteja sam obrezal, Barnaba se je uprl, Tita pa Pavel ni hotel obrezati. Zato se je cerkev odločila, da jih pošlje v Jeruzalem, da to zadevo premislijo skupaj z dvanajsterico. Pavel ga je torej skupaj z Barnabom vzel s seboj na ‘prvi koncil’ v Jeruzalem, na katerem je bil Pavel potrjen kot apostol poganov. Razen tega je cerkveni zbor sklenil, da so učenci (kristjani) odslej prosti Postave. Odločilna je bila beseda Jakoba, ki je bil škof v Jeruzalemu. Tit je zamenjal Timoteja, ko je le-ta odšel iz Korinta. Korintska cerkev je bila že ‘strankarsko’ razdeljena. Karizme (darove Duha) so uporabljali povsem napačno in tudi moralno so bili prej pohujšanje kot vzor. Tit je odšel tja, da bi jim izrazil Pavlovo nezadovoljstvo in da bi skupnost umiril. Tit je nalogo dobro opravil in razmere so se umirile.
Drugič je šel Tit v Korint skupaj s Timotejem zaradi kolekte za potrebe kristjanov v Jeruzalemu.
Tit je sicer sodeloval s Pavlom v glavnem na tretjem misijonskem potovanju. Tit je, kolikor je moč razbrati iz Tit 1,5, je po Pavlovem naročilu odšel na Kreto, kjer je imel za nalogo organizirati Cerkev in postaviti strešine po krajevnih cerkvah. To je
podobno kot če bi danes škof nastavil župnike ali pastorje. Tudi on je torej bil škof že v prvem stoletju. Umrl je naravne smrti v visoki starosti. Tudi Tit je živel v celibatu. Pokopan je v Gortysu na Kreti. Njegovo telo je bilo shranjeno v katedrali, vse dokler Saraceni leta 823 niso razrušili mesta. Od Titovih relikvij je rešena samo glava. Leta 961 je rimski general Nicofer Foca ponovno zavzel otok in v Heraklionu je bila zgrajena cerkev posvečena Titu. Leta 1669 so, da bi jo ohranili pred turško profanacijo, Titovo glavo Benečani prinesli v baziliko sv. Marka v Benetkah. Leta 1966, po dolgih pogovorih med Vzhodno in Zahodno Cerkvijo, Titova glava vrnjena v Heraklion v cerkev sv. Tita.
Tit ni zapustil nobenega zapisa. O njem vemo le toliko, kolikor je zapisano v Pavlovih spisih. To pa ne pomeni, da je Tit kakšen neznaten in nepomemben ud Cerkve. Vsekakor je eden izmed velikanov, apostolski učenec in skupaj s Pavlom in Timotejem zanesljiva priča nastajanja in širjenja Cerkve v poganskem svetu.
Vir

– Spomin svetih škofov Timóteja in Tita, ki sta bila učenca svetega apostola Pavla in njegova pomočnika v apostolatu. Prvi je načeloval efeški Cerkvi, drugi pa kretski. Njima so bila napisana pisma, ki nudijo modre spodbude za pouk pastirjem in vernikom. V našem redu se praznujeta na jutrišnji dan, zaradi slovesnega praznika ustanoviteljev.
– Na Kreti, rojstni dan za nebesa blaženega Tita, ki ga je apostol Pavel postavil za škofa na Kreti in je službo oznanjevanja kar najbolj vestno vršil, ter blaženo umrl. Bil je pokopan pri cerkvi, kjer je bil umeščen kot vreden služabnik.
Vir

Tit je bil sin poganskih staršev, bržkone doma iz Antiohije, in Pavel ga je sam krstil. Ko je z Barnabom in drugimi sodelavci odšel na apostolski zbor v Jeruzalem (jeseni leta 48), je vzel s seboj tudi Tita. Njegova navzočnost je vsaj posredno pripomogla, da sta apostola Jakob in Peter podprla Pavlov predlog, da se pri oznanjevanju evangelija poganom ne nalaga zahtev judovske postave. Tit je bil stalno ob svojem duhovnem očetu apostolu Pavlu. Spremljal ga je tudi na nekaterih njegovih misijonskih potovanjih. Pavel mu je zaupal nekatere pomembne naloge, ko je šlo za mirovno poslanstvo v nekaterih cerkvenih občinah, kjer so izbruhnili prepiri. Nazadnje ga je Pavel postavil za misijonarja in škofa na otoku Kreti, ki je bila tedaj kot velik otok na jugu Egejskega morja važno in bogato središče ter žarišče omike. Za škofa na Kreti je Pavel Tita postavil leta 63. Na potovanju proti zahodu je zanj sestavil pismo, v katerem mu razlaga, zakaj ga je pustil na Kreti. Iz tega kratkega pisma je najbolj znan tisti odlomek, ki se bere kot drugo berilo pri pomočnici: »Razodela se je božja milost, ki prinaša odrešenje vsem ljudem …« Tit je ostal na Kreti vzoren pastir vse do visoke starosti, kakor poroča zgodovinar Evzebij.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo dolgo govorili o velikem apostolu Pavlu, si oglejmo danes oba njegova najožja sodelavca: Timoteja in Tita. Nanju so naslovljena tri pisma, katera po izročilu pripisujemo Pavlu; dve sta namenjeni Timoteju in eno Titu.
…
Kar se tiče Titovega lika, katerega ime je latinskega izvora, vemo, da je bil rojen Grk, torej pogan (prim. Gal 2,3). Pavel ga je vzel s seboj v Jeruzalem, na tako imenovani apostolski cerkveni zbor. Tam so slovesno soglašali z oznanjevanjem evangelija poganom brez omejujočih predpisov Mojzesove postave. Apostol hvali Tita v pismu, naslovljenem nanj, ko ga imenuje »svojega pravega sina v skupni veri« (Tit 1,4). Po Timotejevem odhodu iz Korinta je Pavel poslal tja Tita z naročilom, naj tisto neubogljivo občino pripelje nazaj v pokorščino. Tit je spet vzpostavil mir med Korintsko Cerkvijo in apostolom, ki jim je napisal naslednje besede: »Bog, ki pobite postavi pokonci, je tudi nas zravnal, in sicer s Titovim prihodom – ne le z njegovim prihodom, marveč tudi s tolažbo, ki jo je doživel pri vas. Pripovedoval nam je o vašem hrepenenju, vašem žalovanju, vaši gorečnosti zame… Tako nismo bili le potolaženi, marveč smo se še bolj razveselili Titovega veselja, ker ste vi vsi poživili njegovega duha« (2 Kor 7,6-7.13). Pavel je Tita – ki ga je označil kot »mojega tovariša in sodelavca« (2 Kor 8,23) – nato še enkrat poslal v Korint, da bi tam organiziral sklep nabirke v prid kristjanov v Jeruzalemu (prim. 2 Kor 8,6). Nadaljnja poročila, ki izhajajo iz pastoralnih pisem, ga označujejo kot škofa na Kreti (prim. 1 Tit 1,5), od koder je Pavel na njegovo povabilo prispel v Nikopolis v Epiru (prim. Tit 3,12). O naslednjih Titovih menjavah kraja in o njegovi smrti nimamo drugih podatkov.
Če ob sklepu skupaj premišljujemo oba lika Timoteja in Tita, opazimo nekaj zelo pomenljivih dejstev. Najpomembnejše je, da se je Pavel pri uresničevanju svojih misijonov opiral na sodelavce. Kot ustanovitelj in pastir veliko občin ostaja seveda apostol nasploh. Vendar je jasno, da ni vsega storil sam, marveč se je opiral na zaupljive osebe, ki so delile njegove napore in njegovo odgovornost. Nadaljnje spoznanje se tiče razpoložljivosti teh sodelavcev. Viri, ki so v zvezi s Timotejem in Titom, razločno poudarjajo njuno pripravljenost pri prevzemanju raznih naročil, ki so pogosto obstajala tudi v tem, da sta zastopala Pavla tudi v preprostih okoliščinah. Z eno besedo, učita nas, velikodušno služiti evangeliju. Pri tem vemo, da to vključuje tudi služenje Cerkvi. Sprejmimo končno spodbudo, ki jo apostol Pavel obrača na Tita: »Hočem, da se zavzemaš za to, naj se vsi, ki so prišli do vere v Boga, po najboljši moči prizadevajo delati dobro. To je dobro in koristno za vse ljudi« (Tit 3,8). S svojo dejavno zavzetostjo moramo in moremo odkriti resnico teh besed ter tako prav v tem adventnem času bogateti v dobrih delih in tako odpirati vrata sveta Kristusu, našemu Zveličarju.
Vir

Views: 322

sveti Ksenofon, Marija in otroci – zakonca in mučenci

Ksenofon in MarijaBil je premožen mož v Carigradu. Z ženo Marijo sta imela dva sinova, Arkadija in Janeza. Poslal ju je na študij prava v Bejrut, vendar sta doživela brodolom. Starša sta ju iskala in ju našla v Jeruzalemu kot menihe.
Ksenofon  pomeni “sijajni tujec”
Vir

Ksenofon je bil mož žlahtnega rodú in je opŕavljal visoko službo pri cesarju v Carigradu. Njegóvi žení je bilo ime Maríja. Bila sta pobožna zakonska, in Bog jima je dal dva sina. Staršemu sta dala ime Janez, mlajšemu pa Arkadij. Redila sta svoja otroka dobro po šegi žlahtnikov. Skerbno ju je napeljevala pobožna mati na sleherno čednost in pobožno žívljenje. Ko sta odrasla otroka, sklenila sta mož in žena posiati ju v deželo Fenicijo, da bi se tam učila pravdoslovja in kdaj postala prípravna za službo v domovíni.
Približal se je dan odhodnje. Ladíja je stala že prípravljena, da bi odrinila od kraja. Oče in mati spremita sina do ladije. Ksenofon reče: Blagoslov Gospodov spremijaj vaju povsod; nikoli naj vaju ne zapusti božja milosti. Solza se mu uterne pri teb besedab in zaleskeče v očeh sivega očela, trese se po vsem životu, njegova žena ne more ne besede govoriti, samo ihtí se in zdiha. Še enkrat pritisne vsakega sina na serce tako kakor da bi ji bilo se za vekomaj od nju ločiti. Na zadnje vendar dobí besede in reče »z Bogom«. In »z Bogom« se je razlegalo sinoma globoko v sercih. Sinova od žalosti ne moreta besedice odgovorití. Molčé gresta na ladijo, in ladija rine od kraja. Oče in mati sta stala se dolgo na bregu kraj morja in sta gledala za sinoma in sinova sta gledala z ladije nazaj po očetu in materi na zemljo, ki se je zmiram dalje odmikala, dokler ní zginila na široki planjavi neízmernega morja. Kedar sta zgubíla suho zemljo izpred oči, gledala sta sina globoko v misli zagreznjena v morje, kako se igrajo vali z valovi. Iz sinje vode je lesketala podoba jutranjega solnca kakor razdrobljeno srebro.
Jutro je bilo neizrečeno lepo in krasno. To jima je vlivalo v dušo upanje in razganjalo žalostne mračne misli. Začneta se pogovarjati in z mladencjo žívostjo sta si popisovala prihodnost, katera ju čaka, in sláve, v katerí bosta sijala čez malo let na carskem dvoru in se poganjala za blagor svoje domovine. Alí človek obraca, Bog oberne. Ni še stalo solnce na poldne, kar se privlečejo sivi černi oblaki in pogernejo nebo; viharji začno neznano tuliti, blisk za bliskom šviga iz tmine gostih oblakov in ladija ja plesala po razdraženib valovih. Hujša, vedno hujša je príhajala nevihta, smertna groza je vlívala bledobo vsakemu na lica. »Jomnasta, jomnasta!« zavpije kormiilnik, »zgubljeni smo, ni ga več rešenja!« Objokana objameta se še enkrat Janez in Arkadíj. »Bog bodi z vami, zapuščeni stariši!« še zdihneta, ozreta sre proti nebu in ladija se pogrezne; potopi se v morsko globino. Hitro kakor blisk zgrabi Janez desko in se izroči v roke božje previdnosti. Ženó ga valovi dalje in dalje in plusnejo ga na večer na pol mertvega na suho, na Feniško zemljo.
»O Bog, kje pa sem?« zdihne, ko se na novega zavé. »0 kakšna je bila ta smertna noč iz ktoré sem se zdaj prebudil! Že so me vsega prešinile strahote večnosti, že sem stal pred strašnimi njenimí durmi, pred durnri večnosti, ki so tebe ljubi brat, že zaparte, od kterih je pa mene božja milost nazaj poklícala. Tako mine sláva tega sveta.« Ves zamišljen gre dalje in hodi ob pustem bregu gor in doli, potem pa poklekne in moli živo ter iz celega serca. Zdaj priplava polna luna, in razsvetlí na vse strani gozdnato okolíco. Kar zaleskeče z višave v sreberni lúči mali turniček neke cerkvice v sredi gozdá, in miloglasno zapoja zvon, kí kliče pobožné očete v puščavi na prepevanje svetíh psalmov. Kakor kiic iz drugega sveta doní to Janezu na ušesa; čudne mislí se mu zbujajo v sercu, groza večnosti prešinja mu kosti. »Gospod« zakliče, »slišal bom tvoj klic. Vídil sem popolnoma nečmernost tega sveta pred smertaimi durmí, popolnoma bodí posvečeno moje novo življenje zveličanju moje duše.«
In angelj Gospodov je vodil njegave stopinje šel je za zvonjenjem in lej, sreča ga starček, ki ma krijejo redki lasci sivo glavo in ki mu je častitljivost brati na licu. Ta popraša Janeza: »Kaj pá je vas tako pozno v pusčavo pripeljalo?« — »Res pozno, častitljiví oče!« odgovori mladeneč, »alí zato pa tudi hočem za vekomaj ostatí v puščavi, kajtí usmilíl se me je Gospod, in zato mu bom prepeval čaat in slavo vse svoje žive dni.« Popraša ga zdaj starí mnih: Kdo pa ste vi? Odgovorí mládeneč: »Popotnik, ki me je vihar zanesel v zavelje zveličanja, pa vas prosim v imenu tistega, ki je na križa umerl, da me vzamete med svoje učence.« Dolgo čaša gleda pobožni opát z mírnim očesom mladenča. Temu pa se je koj po govorici poznalo, da so mu besede resna volja in da ima ponižno serce. Prepriča se tega siví opát, pa ga vzame med občino pobožnih bratov. Spoznal je, da čuje nad njim božja roka.
Ali tudi nad njegovim bratom je čula božja roka. Tudi Arkadija so bili pograbili valoví, ali dali so ga nazaj na zapoved tistega, kí ukazuje morju in vetrovom. Tudi Arkadija je zagnalo morje na suho, in ko se je zavedel, zavpil je tudi on iz ravno tistega nagiba, ki je obernil serce njegovega brata: »Poklical si me nazaj, o Gospod, od durí večnosti, in zato te bom hvalil vekomaj. Obudil si me na novo žívljenje, in moji dnevi ne bodo več sužni nečimememu svetu. O brat, ljubi moj brat! oh, nikoli več ne bom vklil tvojega obličja; že stojiš pred prestolom večnega sodnika. Malo malo in tudi jaz bi bil stopil skozi durí večnosti; o to je strašna grozna misel!« Zagrezne se v resnobne misli, páde na kolena in darnue Gospodu novo življenje v živi molitvi in terdnem obetanju. Potem se vsdígne, gre in hodí od kraja do kraja po pušcavah Palestinskih in išče mesta, kjer bi mogel posvečevalí svoje življenje popolnoma Bogu in večnosti. Hodi, hodi in pride po dolgem romanju na pobrežje Feniško. Bil je truden, pa počiva. Bilo je proti večeru, solncé je ravno zahajalo in zlatílo s svojimi žarki bližnjo in daljno okolico.
Kar mu zablísne v oči iz srede gozda na griču turniček malé cerkvíce, in zvon zapoje, kí kliče pobožne braté v puščavi na prepevanje svetih psalmov. Čudno, prečudno mu odmeva zvonenje v sercu, začutí, da mu je tukaj konec romanja. Vzdigne se in gre na svetí grič. Pepraša po opatu n lej, príde starček, kí mu kríjejo redki siví lasci častitljivo glavo. On ga popraša: »Kaj vas je pripeljalo v to puščavo?« Mládenec odgovori: »Pobožní oče, popotnik sem, ki me je zanesel víhar na tuje. Imel sem brata, ali njega so mi pogoltnili morskí valoví; mene pa je ohranila božja milost ter me obudila na novo žívljenje, kí ne bode za naprej služilo nečímememu svetu. Prosím vas v imenu Tistega, ki je na krížu umerl, vzemíte me med svoje učence. »Starček sklene roki, oči povzdigne proti nebu in reče: »Utolaži se, sin moj Arkadij in hvali Gospoda, ker on je storil čudna dela. Mládeneč se grozno zacudi, češ, od ked vé opát, kako mu je ime. Molčé in poln božje groze gre za sturčkom. On mu odkaže samotne stanovanje v puščavi, pa ga možne podučavati kakor druge puščavnike in ga navajati na čednost in pobožno žívljenje….
Vir

V Jeruzalemu, sveti: Ksenofón in Marija, ter njuna sinova Janez in Arkádij, ki so se odpovedali senatorskemu dostojanstvu in zelo velikim posestvom. Z enako gorečnostjo so sprejeli meniško življenje, verjetno v Sveti deželi.
Vir

Views: 34

blaženi Mihael Kozal – škof in mučenec

blaženi Mihael Kozal - škof in mučenecBlizu Münchna (na Bavarskem, v Nemčiji), blaženi Mihael Kozal, vladislavski pomožni škof in mučenec, ki je zaprt v taborišču Dachau zaradi obrambe vere in svobode Cerkve, pod zločinskim režimom nacistov, po treh letih nezlomljive potrpežljivosti, dopolnil mučeništvo.
Vir

Views: 11

sveti Avguštin (Eystein) Erlandsson – škof

sveti Avguštin (Eystein) Erlandsson - škofV škofiji Nidaros (na Norveškem), sveti Avguštin (Eystein) Erlandsson, škof, ki je pred knezi zelo branil njemu izročeno Cerkev in jo z veliko marljivostjo pomnožil.
Vir

Views: 10