Imena: Marjeta, Marjetka, Marjetica, Metka, Meti, Meta, Megi, Pegi, Rita, Biserka, Eta, Greta, Gretka, Gretica, Marga, Margareta, Margica, Margeta, …
V burgundski provinci na Francoskem se je 22. julija 1647 rodila žena, ki si jo je Bog izbral za svoje orodje, da postane glasnica in neutrudna misijonarka širjenja češčenja Jezusovega srca. S tem je bil, to lahko brez pretiravanja trdimo, zadan usodni udarec hladnemu janzenizmu, ki je vernika (pre)dolgo časa zapiral v temačni svet, mu jemal svetlobo in veselje nad odrešenostjo. Marjeta Marija je po dokaj težkem otroštvu vstopila v samostan salezijank v mestecu Paray-le-Monialu, ki je zaradi njenih videnj kasneje postal eden vodilnih romarskih krajev. V štirih najpomembnejših videnjih, vseh je bilo veliko več, ji je Jezus zaupal, kakšno naj bo češčenje in posvetitev njegovemu presvetemu srcu. Kljub mnogim nasprotovanjem in obtožbam je v svojem prizadevanju in izpolnjevanju naročila ostala trdna, tako da se je ta pobožnost razširila po vsej Evropi.
»Jezus, dovoli mi, da stopim v tvoje srce kakor v šolo. V tej šoli naj se naučim vede čiste ljubezni. Moj dobri Učenik, naj pozorno poslušam tvoj glas, ki mi pravi: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste pravi dušni mir.«
»Moje božje srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, da njenih gorečih plamenov ljubezni ne more več zadrževati v sebi, ampak jih hoče razliti po vsem svetu. Čeprav si brezno nevrednosti in neznanja, sem te izbral za to poslanstvo, da bo tako bolj očitno, da je vse od mene.«
»Glej to srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da bi izpričalo svojo ljubezen. Za plačilo pa prejema samo nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni. Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb. Zato te prosim, naj bo prvi petek po osmini praznika svetega Rešnjega telesa poseben praznik v čast mojemu srcu, da bi s spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki sem jih deležen v oltarnem zakramentu.«
»Zdi se mi, da ni krajše poti, da pridemo do popolnosti, in da ni bolj gotovega sredstva za zveličanje, kakor je posvetitev božjemu srcu … Mislim, da se ne bo pogubil nihče, kdor bo Jezusovo srce častil in se mu posvetil.«
»Božje srce je neskončno morje darov, v katere naj vsi stiskani potopijo svoje težave. Neskončno morje radosti, v kateri takoj utone naša žalost; morje ponižnosti, v kateri se razblini naš napuh; morje usmiljenja do vseh bednih in morje ljubezni, v kateri se izgubi vsa naša nebogljenost …«
»Iz Jezusovega srca namreč neprestano kipijo trije božanski vrelci: prvi je usmiljenje do grešnikov, ki so skesanega in spokornega duha. Drugi je ljubezen, ki želi osvežiti vse, ki se trudijo in omagujejo v raznih stiskah, predvsem one, ki težijo po popolnosti. Iz tretjega pa kipita luč in ljubezen božjim prijateljem, ki so že napredovali v svetosti…«
Vir
Sveta Marjeta Marija Alacoque je bila rojena leta 1647 v Franciji in je umrla leta 1690, stara komaj nekaj več kot 43 let.
Bila je sestra reda Obiskovanja svete Marije. Po posebnem božjem posegu je bistveno pripomogla k razširitvi češčenja Srca Jezusovega.
Že zgodaj je imela razna videnja. V marsičem spominja na sveto Favstino Kowalsko.
Sveta Marjeta je v videnjih prejela naročilo Jezusa samega, naj se širi češčenje njegovega Srca in naj bo na petek po osmini praznika svetega Rešnjega telesa uveden praznik Srca Jezusovega.
Na osnovi teh prikazovanj se je po mnogih ovirah, nasprotovanjih in ponižanjih ob koncu njenega življenja razvilo češčenje Srca Jezusovega najprej znotraj njene redovne skupnosti, nato pa postopoma po vsej Cerkvi.
Čisto na kratko si oglejmo življenje te svetnice!
Rojena je bila 22. julija 1647 v vasi Lhautecour (Lotkúr) v župniji Verosvres (Verovr) v Franciji.
Tri dni po rojstvu je bila krščena.
Pri štirih letih jo je njena botra vzela na svoj grad Corcheval (Koršvál), kjer je živela v družbi dveh služkinj.
Že v zgodnji mladosti je izrekla zaobljubo čistosti.
Pri osmih letih ji je umrl oče, zato jo je mati izročila v vzgojo klarisam v Charolles (Šarolé).
Zaradi bolezni jo je mati po dveh letih vzela iz samostana.
Marjeta Alakok se je odločila za vstop v samostan, a mati jo daljši čas ni pustila, ker je želela, da ji streže v njeni bolezni.
Birmana je bila šele, ko je bila stara 22 let.
Vzrok je bil v tem, da v župniji več kot deset let ni bilo birme.
Mati je končno privolila, da je vstopila v samostan v Paray-le-Monial, kjer je živela do svoje smrti.
Ko je bila stara 34 let, je njeno duhovno vodstvo prevzel jezuit p. Klavdij Colombière (Kolombjér), ki ga je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika. To je bil človek, ki jo je razumel.
V samostanu je sveta Marjeta opravljala najrazličnejša opravila. Morala je skozi mnogo preizkušenj, a postopoma so jo sosestre vedno bolj cenile in tako je postala celo učiteljica novink, namestnica predstojnice samostana in eno leto pred smrtjo ni dosti manjkalo, da bi bila izvoljena za predstojnico.
Na osnovi njenih zapisov videnj se je izoblikovalo 12 obljub Srca Jezusovega, ki so jih deležni tisti, ki iskreno in dobro častijo Njegovo Srce.
Te obljube so:
– Dal jim bom vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem stanu.
– Naklonil bom mir njihovim družinam.
– Tolažil jih bom v trpljenju.
– Varno zavetje jim bom v življenju, posebno ob smrtni uri.
– Dal jim bom obilen blagoslov pri vsem delovanju.
– Grešniki bodo našli v mojem Srcu vir in neizmerno morje usmiljenja.
– Mlačni bodo postali goreči.
– Goreči bodo hitro dospeli do velike popolnosti.
– Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo izpostavili in častili podobo mojega presvetega Srca.
– Tistim, ki delajo za rešitev duš in prisrčno častijo moje Srce, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike.
– Imena tistih, ki bodo širili to češčenje, bodo neizbrisno zapisana v mojem Srcu.
– Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov pobožno prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja in srečno smrt.
Na osnovi obljub, ki jih je dal Jezus v svojih videnjih sveti Marjeti Alakok, se je močno razširila pobožnost prvih petkov, povezana s spovedjo.
Dalje se je razširilo posvečevanje družin in zadoščevanje, pa tudi posvetitev Srcu Jezusovemu.
V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem leta 1956 papež Pij XII. poudarja, da je po zaslugi svete Marjete Alakok pobožnost do Srca Jezusovega postala splošno razširjena v Cerkvi.
V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem papež Pij XII. poudari izredni pomen, ki ga je po božji določitvi imela pri razširjanju češčenja Srca Jezusovega prav sveta Marjeta Alakok.
Hkrati pa papež naglasi, da češčenje Srca Jezusovega ne temelji na posebnem razodetju sveti Marjeti Alakok, ampak na javnem razodetju in ga je mogoče utemeljiti na osnovi Svetega pisma, izročila in cerkvenega učiteljstva.
Mesto in poslanstvo svete Marjete Alakok je zelo dobro obdelal slovenski jezuit Janez Zore v članku, ki ga je objavil v knjigi Cor Jesu (Rim 1959, II., 191–231).
Sveta Marjeta Alakok je bila mistična oseba, Jezus se ji je pogosto prikazoval in se z njo pogovarjal. A še posebno so pomembna nekatera tako imenovana velika razodetja.
Prvo tako veliko razodetje je bilo na praznik svetega Janeza Evangelista 27. decembra 1673, in sicer med molitvijo pred Najsvetejšim. Jezus je sveti Marjeti Alakok rekel:
»Moje božje Srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, posebno še do tebe, da ne more več zadržati v sebi plamenov svoje goreče ljubezni.
Mora se razširiti po tebi ter se razodeti, da ljudi obogati s svojimi dragocenimi zakladi, ki jih razkrivam in ki hranijo v sebi dovolj posvečujočih in zveličavnih milosti, ki so potrebne, da ljudi rešijo pogube.
Izbral pa sem si tebe, četudi brezno nevrednosti in nevednosti, za izpolnitev tega velikega načrta, zato da bom vse napravil sam.«
Drugo veliko razodetje je bilo bržkone na nek prvi petek, verjetno leta 1674.
To razodetje na nek način dopolnjuje prvo in se je prav tako zgodilo pred Najsvetejšim. Jezus ji je priporočal češčenje podobe njegovega Srca, iz česar bodo ljudje prejemali številne milosti.
Tretje veliko razodetje je bilo istega leta 1674, najbrž 2. julija, na praznik obiskovanja Device Marije.
Jezus se ji je razodel s peterimi ranami in ji potožil zaradi brezbrižnosti ljudi do njegove ljubezni.
Priporočal ji je, naj ga pogosto prejema v svetem obhajilu, še posebno pa na prve petke.
Naročil ji je tudi, naj premišljuje njegovo trpljenje od 23.00 ure do polnoči v noči iz četrtka na petek.
Četrto veliko razodetje je bilo v osmini praznika svetega Rešnjega telesa leta 1675, ko je Marjeta zopet klečala pred Najsvetejšim.
Tedaj ji je božji Učenik pokazal svoje Srce in dejal:
»Glej to Srce, ki je ljudi tako silno ljubilo, da si ni ničesar prizaneslo ter se je popolnoma izničilo in použilo, da jim izpriča svojo ljubezen; v zahvalo pa prejemam od večine le nehvaležnost, ki jo ljudje kažejo s svojim nespoštovanjem, s svojimi bogoskrunstvi, s svojo mlačnostjo in prezirom, s kakršnim se obnašajo do mene v tem zakramentu ljubezni.
Kar pa me še najbolj žali: celo meni posvečena srca se tako vedejo. Zato zahtevam od tebe, naj bo prvi petek po osmini svetega Rešnjega telesa poseben praznik, posvečen časti mojega Srca, katerega naj slave s prejemanjem svetega obhajila, s povračanjem časti in s pokoro, da mu tako zadoščujejo za nečast, ki mu je bila storjena, ko je bilo izpostavljeno na oltarjih.
Tudi ti obljubim, da bo moje srce bogato obsipalo s svojo ljubeznijo vse tiste, ki mu bodo izkazovali to čast in bodo skrbeli, da se mu zadoščuje.«
V teh štirih temeljnih prikazovanjih je zajeta vsebina češčenja Srca Jezusovega, ki se je pod vplivom svete Marjete Marije Alakok po svetu zelo razširilo.
Vir
Sveta Marjeta Marija Alacoque [alakok], devica, prišteta nunam Reda obiskovanja Blažene Marije. Na čudovit način je tekla po poti popolnosti in bila obdarovana z mističnimi darovi. Predvsem je bila pozorna na pobožnost do Presvetega Srca Jezusovega, katerega čaščenje je zelo pospeševala v Cerkvi. V kraju Paray le Monial v Autunu, se je sedemnajstega oktobra spočila v Gospodu.
Vir
Kljub temu da češčenje presvetega Jezusovega srca ni nastalo po osebnih razodetjih, pa imajo pri tem videnja in delo Marjete Marije Alakok odločilno vlogo. Cerkev je namreč ugotovila, da je njeno delo popolnoma v soglasju z evangelijem. Bog jo je poklical (poleg sv. Janeza Eudesa), da v času hladnega janzenizma, ki je bil popolnoma v nasprotju z evangeljskim veseljem, med ljudstvom širita ljubezen Jezusovega srca.
Ime: Ime Marjeta je nastalo verjetno iz oblike Margeta, Margareta, ki izhaja iz latinskega imena Margarita oz. grškega Margarito. Margarites pa pomeni »biser«. Maria pa je latinska oblika hebrejskega imena Mirjam, »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Rodila se je 22. julija 1647 v vasi Lhautecour blizu mesta Paray-le-Monial v Franciji, umrla pa 16. oktobra 1690 v Paray-le-Monialu v Franciji.
Družina: Bila je edina hči izmed petih otrok v družini kraljevega notarja Klavdija in njegove žene Filiberte, rojene Lamyn. Oče ji je umrl, ko je bila še otrok.
Skupnost: 20. junija 1617 je vstopila v samostan sester obiskanja Device Marije v Paray-le-Monialu. Kontemplativni ženski red Marijinega obiskanja (vizitatinke) je skupaj s sv. Ivano Šantalsko leta 1610 ustanovil sv. Frančišek Saleški. Njihov prvotni namen je bil skrb za bolnike in reveže, pozneje pa vzgoja ženske mladine. Red ima danes 130 skupnosti, največ v Evropi.
Videnja: Bila je deležna izrednih mističnih darov, prikazovanj in videnj. Najbolj znane so njena štiri videnja, v katerih ji je Jezus razodel predmet, namen in vaje češčenja Srca Jezusovega. Prvo veliko videnje je doživela 27. novembra 1672, zadnjo, odločilno, pa 18 mesecev kasneje. Vmes in kasneje pa je imela še številna manjša videnja. Na osnovi njenih zapisov teh videnj se je izoblikovalo 12 obljub Srca Jezusovega.
Praznik: Praznik Srca Jezusovega je prvič v omejenem obsegu potrdil papež Klemen XIII. leta 1765, za vesoljno Cerkev pa leta 1865 Pij IX.
Zavetnica: Je zavetnica vseh, ki trpijo za otroško paralizo, ter častilcev Srca Jezusovega. Priporočajo se jih tudi ob izgubi staršev.
Upodobitve: Upodobitve jo prikazujejo v obleki vizitatink, večinoma z rokami, prekrižanimi na prsih. Pogosto zre na Srce Jezusovo.
Dela: Marjeta Marija je po naročilu in nerada opisala svoje življenje v Avtobiografiji, v duhovnih zapiskih ter v pismih in navodilih.
Grob: Njeno telo danes počiva v pozlačenem srebrnem relikviariju v samostanu v Paray-le-Monialu v kapeli obiskanja, kjer je doživela najpomembnejše videnje: ko se ji je prikazalo od ljubezni plamteče Jezusovo srce.
Beatifikacija: 18. septembra 1864 jo je papež Pij IX. razglasil za blaženo, 13. maja 1920 pa Benedikt XV. za svetnico.
Goduje: 16. oktobra.
Misel: »Zdi se mi, da ni krajše poti, da pridemo do popolnosti, in da ni bolj gotovega sredstva za zveličanje, kakor je posvetitev božjemu Srcu.«
Splet:http://www.visitationmonasterymobile.org
Vir